Začnimo z dejstvom: menim, da ste že zdavnaj spoznali, da sem pristrasten. Nenehno se zavzemam za razvojno umetnost. S svojim aktivizmom pripadam razvojnim oblikoslovnim strategijam. Zelo redko pa pred vami reflektiram aktualno sodobno umetnost, ki je izšla iz vztrajnostnega momenta modernizma. Minulo modernistično umetnost shranjujemo v muzejih moderne umetnosti. Vse, kar se je izoblikovano v drugi polovici  XX. stoletja do današnjega dne, pa shranjujemo v muzejih za sodobno umetnost. Muzeji razvojne umetnosti so zaenkrat zelo, zelo redki. Poznam le dva upoštevanja vredna: prvi se nahaja v Linzu, drugi v Singapurju. To sta prostora, v katerih shranjujemo bodočnost.

V današnjem komentarju bom reflektiral tri umetnine treh sodobnih umetnikov, katerih izvrstna umetniška dela sem srečal v zadnjih dveh letih. To so umetnine Ištvana Išta Huzjana, Borisa Beje in Danila Milovanovića. Sodobna umetnost je po koncu druge svetovne vojne želela udejaniti etična načela historične avantgarde, želela je z umetnostjo revolucionirati družbena stanja. Istočasno je projecirala svoje modernistične funkcije. Sodobna umetnost še danes sproža energetske udare iz avantgardnih stanj in antipozicij do klasičnih struktur, izhajajočih iz modernizma – pozor! – istočasno!

Ištvan Išt Huzjan, Od odzgoraj do odspodaj

(streha zbirke Richter, 2020, galerija Richter, 2021)

Umetnina obnavlja družinski mit Huzjanovega daljnega sorodnika Matije Juričića, ki se je 6. aprila leta 1932 okrog 11. ure povzpel na vrh zagrebške katedrale in tam izvajal ekvilibristične vratolomije. Seveda ga je po zaključku življenjsko nevarne akcije pričakala policija. Juričićeva intuitivna intervencija v resničnost je bila tako intenzivana, da ji je naslednji dan zagrebški časopis Večer posvetil naslovnico. Matija Juričić - Katedralac je najprej na križu katedrale balansiral stanje na eni nogi, takoj zatem pa je naredil stojo na glavi. Medtem, ko je izvajal gibalni metrial, ga je na trgu pred katedralo opazovala velika množica ljudi. Policiji je pojasnil, da je njegovo dejanje izhajalo iz večletne obsesije, da se povzpne na vrh katedrale. Tako je njegova akrobacija v realnem proizvedla "umeten dogodek".

Ištvan Išt Huzjan (Foto: Siol.net)

Devetinosemdeset let kasneje je njegov sorodnik, umetnik Ištvan Išt Huzjan ponovil dogodek, ampak zdaj na strehi Richterjeve zbirke, skupaj z zagrebško umetniško skupnostjo, ki aktivno sooustvarja program te umetniške inštitucije. Skupaj so na strehi ponovili ekvilibristično atmosfero. Pri tem pa so obnovili družinski mit. Huzjan je oblikoval umetniško ozaveščen dogodek. Ponovitev je prevrednotila "umetni dogodek" in z njim vzpostavila "umetniški dogodek". Na strehi galerije je Huzijan preformatiral izvirno situacijo. Pozor, ni je - performiral. V galeriji pa jo je razstavil. Dogodek izpred mnogih desetletij je reaktiviral s pomočjo umetniške realnosti. Pred našimi očmi je oživil Matijo Juričića. Minulo živo - se nam je dobesedno uprizorilo. Umetnina je iz javnega nereflektiranega dogodka s pomočjo podvojene obsesije izoblikovala Huzjanov homo ludens.

Umetniki sodobnih umetniških praks nasploh spodbijajo naše predstave, kaj je umetnost in umetniški produkt. S svojim delovanjem nas opozarjajo na to, da so v svojih odločitvah popolnoma avtonomni. Da so svobodni! Ukinjajo kanonsko definiranje umetnosti. Pred našimi očmi razgrajujejo in spodbijajo normativne umetnosti, kot jih narekuje umetnost, izhajajoča iz diktata religije ali ideologije. Brez zadržka lahko izrečem, da je sodobna umetnost modernizem, realiziran z drugimi sredstvi. Predvsem manifestira raznolikost umetniških perspektiv.

Boris Beja, Fresh Pain, intervencija v javnem prostoru

(ljubljanski park Tivoli v neposredni bližini čolnarne, 2019)

"Fresh Pain" je izvrstno umetniško delo, formatirano kot urbano pohištvo. Formalno je oblikovano kot počivalnik s senčnikom na mondeni plaži. Boris Beja je postavil v parku Tivoli štiri počivalnike s pogledom, usmerjenim proti ribniku. Organiziral jih je za slučajne gledalce njegove umetnine. Kaj vidimo, ko gledamo umetnino "Fresh Pain"? Najprej tisto, kar je v parku pričakovano - počivalno klop. Park je organizirana priroda za urbano kontemplacijo, za spolno igro, družinsko sprehajanje ali celo kot začasno prebivališče. Skupni imenovalec parka pa je klop. Za sprehajalca je vrhunec sprehoda oddih na klopi. Toda ko se srečamo s počivalnikom - umetnino Borisa Beje, smo že v naslednjem trenutku opozorjeni, da je ta klop - z bližnjo asociacijo - sveže prebarvana - "Fresh Pain(t)". Toda napisu "sveže prebarvano" umanjka črka. Srečamo se s "svežo bolečino".

Boris Beja

Objektnosti je dodana informacija oziroma napačna informacija, ki nas poveže z našo trenutno, mogoče celo ontološko bolečino. Ko se usedemo na Bejin počivalnik, čutno doživimo razpad meje med resničnostjo in umetnostjo. Doživimo dobesedno razširjeno umetnost. Ujeti smo v pogled z neobičajnim zasukom. Na zunaj gledamo v smeri romantizirane parkovne resničnosti, prek nje doživljamo prisotnost - bolečine. Lahko prek občutljivih oči pogledamo navznoter v lastno bolečino. Umetnikovo aktivnost doživljamo kot njegovo umetniško sled: asociativno, zamrznjeno v času in predvsem nematerialno. Z vsakim slučajnim sprehajalcem, ki sede na transferno klop, se prek odličnika Borisa Beje sproži njemu lasten pomen.

Danilo Milovanović, "Ponastavitev / Reset"

javna intervencija v prostoru, Ribnica, 2020

Pred intervencijo: stojimo pred pekarno in nepremičninsko agencijo. Obe nas opozarjata prek signalnega oglaševanja na njuno prisotnost. Gledamo njuno agresivno oglaševanje s kričečim barvnim naborom rumene in rdeče, ki smetita resničnost. Tako postaneta fasada pekarne in nepremičniske agencije oglaševalski prospekt. Postaneta cenen raznorodni oglaševalski pano. Z nenadzorovanim oglaševanjem se spremninja stanje naše resničnosti v gangrenasto obolelost.

Po intervenciji: ponovno stojimo pred pekarno in nepremičninsko agencijo. Na tej točki je že nastopil izvrstni mladi umetnik Danilo Milovanović, ki je zaprosil lastnika pekarne in nepremičninske agencije, da jima brezplačno redizajnira njuna lokala. S pomočjo totalne preobrazbe! S premišljenim dizjanom. Nasilno signalno stanje je preobrazil in predvsem stilno poenotil; pekarno in nepremičnisnko agencijo. Popravil nam je svet! Dobesedno! Izraženo z novoveškim jezikom – Danilo Milovanović je postal urejevalnik sveta. Možno je, da spremembo mimoidoči opazijo, največkrat pa je sploh ne, le redki pa jo razumejo kot umetniško intervencijo, saj je umetnina popolnoma prikrita, umetnik pa skrit. Vsekakor je lepše živeti ob Milovanovićevi umetnini. Sploh tistim, ki so preobčutljivi za ta svet. Njegova eleganca ni v njegovem dizajnu. Nikakor ne. Temveč v poenotenju brendirane resničnosti.

Danilo Milovanović

Naj ponovim in podčrtam; Danilo Milovanović je lastniku pekarne in nepremičninske agencije proizvedel brezplačen redizajn lokala. Potencialno redizajn celotnega mesta ozrioma mestnega središča. V umetnini je prisotna tudi ideja, ki zavrača koncept umetnine: kot blagovno menjalne vrednosti. Umetnina operira v resničnosti kot intelektualna aktivnost. V njej se natančno vidi, da sodobna umetnost sega dlje od tradicionalnega teritorija muzeja in galerije. V umetnino vabi človekovo sposobnost, da je v interakciji s svetom, da zaznava spremembe sveta. Dobesedno! Prej/Reset/Potem. In jih vzporedno s procesom tudi razlaga. Kategorično pa zavrne potrebo po umetnini, ki vsebuje ikonično fascinacijo. Mogoče pa nekdo le opazi in razume, da je stilna enotnost – lepa. Kričeče je le v določenih časovnih obdobjih – nujno. Umetnost v javnem prostoru na eksperimentalen način sproža razvoj eksperimentalnih umetniških oblik, izhajajočih iz zgodovinskih predhodnic tako inštalacijske kot performativne umetnosti. Pri Danilu Milovanoviću gledamo obojesmerno komunikacijo. Usmerjeno od umetnosti navzdol k stvarnosti in iz resničnosti do navzgor v smeri občutljive umetnosti.

***

Digresija v izteku komentarja: besedna zveza sodobna umetnost se prvič uporabi leta 1910 ob ustanovitvi Društva za sodobno umetnost (Contemporary Art Society) v Londonu. Konec digresije.

Tri popolnoma različne odličnike, naše sodobnike, Ištvana Išt Huzjana, Borisa Bejo in Danila Milovanovića povezuje sodobna umetnost. Da, to je umetnost današnjega časa, ki jo lahko srečamo tako na Rogu kot v Rimu, Ribnici in Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani.

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.