V zgodovini so obstajale mnoge civilizacije, ki so se na višku svoje moči sodobnikom najbrž zdele nepremagljive in večne. Tak je bil na primer rimski imperij, toda na neki točki je izgubil življenjsko moč in se sesul sam vase. Barbari so vdrli vanj in rimsko civilizacijo zrušili tako rekoč do tal. O tem govorijo številni ostanki mogočnih rimskih zgradb povsod tam, kjer se je raztezal rimski imperij. Po padcu Rima in Bizanca so morala miniti stoletja, da je Evropa vstala iz ruševin. Sodobna Evropa je v podobnem procesu implozije, kot je bil rimski imperij. Ni sposobna oziroma ni pripravljena braniti svojih meja, svojih narodov, svojega prebivalstva, kulture, tradicije, civilizacije.

Evropski mediji glavnega toka izvajajo enoumno kampanjo v prid ilegalnih migrantov, nasprotni glasovi so utišani. Izvaja se cenzura, kakršne v zahodnem svetu po 2. svetovni vojni ni bilo. Vsako javno nasprotovanje ekscesnim ilegalnim migracijam je hitro označeno za politično nekorektno, za sovražni govor, ksenofobijo, rasizem, fašizem ... Ob teh političnih etiketah se drugače misleči večinoma umaknejo, saj nočejo biti tarče javnega sramotenja zaradi nečesa, kar niso in nočejo biti. S tem je dosežena diskreditacija in utišanje opozicije, kar je namen politikov, novinarjev in globalističnih aktivistov, ki te etikete uporabljajo.

Evropske vrednote, evropsko ter mednarodno pravo naj bi po brezprizivni razlagi bruseljskih uradnikov in evropskih politikov od Evropejcev zahtevali, da so zunanje meje EU na stežaj in "solidarno" odprte za ilegalne migrante od vsepovsod, avtohtoni Evropejci pa nimajo pravice temu ugovarjati. To stanje duha, stanje stigmatizacije in pokoritve drugače mislečih z omejevanjem svobode govora je že na prvi pogled absurdno in ga ni mogoče vzdrževati drugače kot z določeno dozo represije, pa četudi mehke, kar samo po sebi govori o invalidnosti evropske demokracije. Družba, ki se zateka k omejevanju svobode govora, ni niti svobodna niti trdna.

Bruselj gre po poti Beograda

Bruselj izvaja podoben socialno-inženirski projekt mimo volje evropskih narodov, kakršnega je nekoč izvajal Beograd oziroma jugoslovanska vladajoča elita, ki je skušala ustvariti jugoslovanski narod in unitarno državo prek intenzivnih notranjih migracij. Rezultat je bil razpad države in osamosvojitev jugoslovanskih narodov. Brexit je bil morda prva lastovka scenarija podobnega propada, ki lahko doleti tudi Evropsko unijo.

Prek intenzivnih migracij iz Afrike in Azije skuša Bruselj odpraviti evropske narode in njihove nacionalne države, kar naj bi privedlo do oblikovanja Združenih držav Evrope (vir, vir), unitarne superdržave z neko novo, multikulturno evro-afro-azijsko populacijo, ki ne bi bila narod/nacija v pravem pomenu besede, temveč konglomerat prepletajočih se etnij, ras in kultur - nekakšen evropski civilizacijski Babilonski stolp. Sedanje nacionalne države bi bile le še lokalne administrativne enote brez suverenosti.

Očitno postaja, da Bruselj oziroma evropski politični razred ne skrbi za Evropejce, za evropske narode in njihove koristi.

Begunci, ki to niso

V vojnah so begunci pretežno ženske z otroki in starostniki, ki se praviloma vrnejo domov, ko je vojna vihra mimo. Migranti, ki prihajajo v Evropo, pa so pretežno mladi moški in nimajo nobenega namena, da bi se vrnili v domovino, razen morda kot turisti. Vojne na Bližnjem vzhodu in drugod so namreč bolj ali manj končane, ilegalni migranti pa še vedno prihajajo. Tisti, ki so v Evropi, pa ne kažejo namere, da bi se vrnili domov. 

Če je bilo moč na začetku t.i. begunske krize verjeti, da je Evropa pripravljena sprejeti milijone migrantov zaradi solidarnosti z domnevno prisilno razseljenimi in ogroženimi ljudmi, je sčasoma postalo očitno, da v vsem tem ne gre za to. Večina migrantov namreč niso begunci in sploh ne prihajajo z vojnih območij, temveč so dobesedno z vseh vetrov, tj. od Bangladeša pa vse do Maroka ter Podsaharske Afrike. In tudi če bi migranti bili begunci, evropske države niso prve varne države, ki so po mednarodnem pravu dolžne sprejeti begunce. 

To velja tudi za migrante iz Podsaharske Afrike, ki v gumijastih čolnih domnevno skušajo prepluti Sredozemsko morje, nakar jih tihotapci s svojimi ladjami "rešijo" kot "brodolomce". Tihotapci za visoko plačilo vozijo migrante v Evropo, predvsem v Italijo, čeprav je po pomorskem pravu treba izkrcati brodolomce, kar naj bi bili ljudje v čolnih, na najbližji obali, ki je afriška. Ustrezni italijanski organi in evropske institucije se sprenevedajo, da ne gre za tihotapljenje ljudi, ki spominja na nekdajo trgovino s sužnji, in ne ukrepajo zoper brezvestne tihotapce, ki se kitijo z avreolo človekoljubov. Mediji asistirajo tihotapcem z objavljanjem dramatičnih  fotografij migrantov v prenatrpanih čolnih, a ne povedo, da  jim gumenjake priskrbijo tihotapci zato, da migranti z njimi pridejo v mednarodne vode, nakar jih tihotapci prekrcajo v svoja plovila. 

Migranti prihajajo tudi zaradi številnih socialnih ugodnosti, ki so jih deležni v Evropi. Toda te ugodnosti temeljijo na notranjih demografskih razmerjih med aktivnim in neaktivnim prebivalstvom ter na medgeneracijski solidarnosti znotraj družbe, kar vse se razkraja zaradi ekscesnih migracij. Socialne pravice so namreč uravnotežene z obveznostmi, to ravnotežje pa se postopno ruši.

Evropa tem ljudem ne dolguje ničesar, kljub intenzivni promigrantski politični in medijski propagandi, ki nas prepričuje v nasprotno. Evropski vodilni politiki se sprenevedajo, da gre v zvezi z migranti za ljudi, ki so upravičeni do solidarnostne pomoči ter brezkompromisno podpirajo migrantski cunami. Ko je bila Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, na obisku v Grčiji, v času, ko je Turčija začela ponovno spuščati migrante v Grčijo, jo je skrbelo za človekove pravice migrantov, ne Grkov in Evropejcev.

Nadaljnje dejstvo, ki kaže prave cilje evropske migrantske politike, je dejstvo, da je Evropska unija sprejela vrsto predpisov in politik, ki so v prid migrantov. Najbolj bode v oči razvpita politika migrantskih kvot, s katero naj bi tokove migrantov iz Afrike in Azije usmerjali v vse države Evropske unije. K sreči so se predvsem višegrajske države temu uprle, saj so spoznale, da so migrantske kvote nič drugega kot Trojanski konji, ki bi služili kot izhodišče za nadaljnjo postopno migrantsko kolonizacijo vseh držav EU, tudi tistih, v katerih neevropskih migrantov doslej ni bilo. 

Globalistični politični razred

Evropski politični razred pod vodstvom zahodne kapitalske oligarhije načrtno izvaja politiko demografske globalizacije, ki v perspektivi pomeni nič več in nič manj kot izginotje evropskih narodov in celo avtohtonih Evropejcev. Prišleki v Evropo se namreč težko ali sploh ne mešajo z avtohtonimi Evropejci zaradi zakoreninjenih, s tradicijo in specifično kulturo pogojenih predsodkov, ker pa imajo veliko višjo rodnost in zaradi potekajočih intenzivnih migracij ter združevanja njihovih številnih družinskih članov, bodo postopno izrinili evropske domačine. Od afrikanizacije in orientalizacije Evrope si globalisti obetajo nadaljnje, interkontinentalne integracije, ki so, dokler obstajajo evropski narodi, praktično nemogoče zaradi nepremostljivih kulturno-civilizacijskih razlik.  

Evropa je notranje ohromljena, izigrana od svojega političnega razreda, ki je pod vplivom globalistične internacionale obrnil hrbet evropskim narodom, in Evropo načrtno na milost in nemilost prepustil migrantski poplavi. Evropejci, zavedeni od globalističnih politikov in instrumentaliziranih medijev, pa se obnašajo večinoma tako, kot da se jih usoda njih samih in njihovih potomcev ne tiče. Volijo politični razred, ki se požvižga nanje in zaupajo neverodostojnim politikom, katerih glavna "odlika" je, da so vodljive lutke evropske vladajoče kapitalske oligarhije ali plutokracije, ki ima svoje global(istič)ne interese, neskladne z interesi evropskih narodov. Dovolj je malce slediti temu, kar počne Evropski parlament ali Evropska komisija v zvezi z ilegalnimi migracijami. To je daleč od interesov evropskih narodov, a povsem na liniji interesov globalistične plutokracije. Mnogi evropski poslanci dajejo vtis, da jim ni kaj prida mar za volivce, ki so jih izvolili, in za usodo Evrope, ter brezrezervno podpirajo izvajanje globalistične agende. 

Višegrajske države, ki nočejo sprejemati ilegalnih migrantov, so zaradi tega stalno deležne šikaniranja iz Bruslja s pretvezo, da ne spoštujejo evropskega pravnega reda. Nekateri proaktivni poslanci se "odlikujejo", dozdevno po lastni presoji, z napadi na višegrajske članice, pri čemer vladavino prava razumejo kot uveljavljanje politične volje bruseljske globalistične birokracije, četudi v nasprotju z interesi evropskih narodov. 

Toda leta 2015, ko je na povabilo kanclerke Angele Merkel v Evropo ilegalno vstopilo več kot milijon migrantov v enem valu, ki so pri tem radikalno poteptali evropski pravni red, je bil Bruselj lepo tiho. Dvojna merila so očitna. Pri tem je Merklova zavajala nemško in evropsko javnost, da prihajajo zdravniki, inženirji in usposobljeni delavci, ki bodo nadomestili izpad rojstev v Evropi in zagotovili, da bodo starejše generacije dobivale pokojnine. Izkazalo se je, da večina migrantov nima nobenih kvalifikacij, da so težko zaposljivi ali celo nezaposljivi. Pristali so na socialnih blagajnah in s tem še  bolj ogrozili pokojnine in socialno državo. 

Odprtje evropskih meja za ilegalne migrante na pobudo Merklove je odprlo tudi t.i. balkansko pot, ki se poslej ni več zaprla. Bo Nemčija povrnila škodo, ki so jo utrpele in jo še trpijo države na balkanski poti  - Grčija, Severna Makedonija, Bolgarija, Srbija, Madžarska, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Slovenija, Avstrija - zaradi migrantske invazije, ki je sledila povabilu Merklove? 

Politika demografske globalizacije

Zadnji dvom o pravih namerah evropske globalistične politične elite je ovrgel sprejem Marakeške deklaracije, ki ilegalnim migrantom praktično podeljuje pravico do neomejenga prihoda v Evropo. Kaj je Evropa dobila v zameno za prosto vstopanje vanjo od držav "izvoznic" migrantov? Nič! Gre za enostransko zavezo evropskih držav, da bodo neomejeno sprejemale migrante iz Afrike in Azije. Ali ni to enako izdaji?

Ali evropski politiki tega ne vidijo? Vidijo, ampak jim tega ni mar. Evropskim narodom vsiljujejo globalistično agendo proti njihovi volji, ne glede na uničujoče posledice za evropske narode in avtohtone Evropejce. Novodobna vsiljena kolonizacija Evrope se dogaja v času povečane občutljivosti za pravice domorodnih ljudstev povsod po svetu. Če je bila evropska kolonizacija Afrike, Bližnjega in Daljnjega vzhoda ter drugih svetovnih regij nasilje nad tamkajšnjimi prebivalci, potem je tudi kolonizacija Evrope, ki je zdaj v teku, nasilje nad Evropejci. Če imajo neodtujljivo pravico do samobitnosti vsa domorodna ljudstva sveta, jo imajo tudi Evropejci, ki so tudi domorodci na svojem kontinentu. Ilegalno priseljevanje v Evropo pod pretvezo človekovih pravic, pri čemer ilegalne migracije niso človekova pravica, je zloraba instituta človekovih pravic za teptanje elementarne pravice domorodnih Evropejcev do obstoja. 

Ameriški scenarij se lahko ponovi tudi v Evropi

Kakšne bodo posledice procesa izrivanja avtohtonih Evropejcev, nam kaže dogajanje v Ameriki. Bolj kot v ZDA kopni bela večina, bolj nestabilna in konfliktna le-ta postaja. Demokratska stranka in njeni plutokratski botri so izkoristili rasno raznolikost za spodbujanje političnih delitev, kar je pripeljalo v letu 2020 do neverjetno hitre destabilizacije ameriške družbe prek vseameriških nasilnih protestov, v katerih so gorele stavbe in avtomobili, protestniki pa so ropali in razbijali prodajalne ter gostinske lokale, pretepali, posiljevali in celo ubijali nič hudega sluteče sodržavljane. Povod za silovite izgrede je bilo nasilje nad črnci; policija naj bi diskriminatorno obravnavala črnce, česar pa statistika ne potrjuje. Dobršen del ameriške politike in medijski mainstream se je postavil na stran nasilnih izgrednikov, policija pa je bila nemočna, saj je bila pod udarom kritike s strani politike in ulice. Pojavile so se zahteve po zmanjšanju sredstev za policijo (defund the police) in celo po njeni odpravi, češ da je kriminal posledica neenakosti v družbi in da je treba javni denar namesto za policijo nameniti socialnim službam. 

Med nasilnimi protesti se je med ameriškimi črnci in belimi pripadniki nižjih slojev sprostil nek potlačen gnev in bes v odnosu do, "privilegiranih" in "supremacističnih" belcev.  Za povrh pripisujejo belcem krivdo za suženjstvo in kolonializem (white guilt), čeprav sodobne generacije belcev nimajo nič s tem. Toda v ameriški protitrumpovski barvni revoluciji cilj posvečuje sredstva. Spodbujanje rasnih nasprotij je postalo orodje te revolucije.   

Kam plove Amerika, ilustrira Gregory Hood v svojem Odprtem pismu Trumpovim podpornikom, v katerem med drugim ugotavlja:

- "Slišali ste za belske privilegije, institucionalni rasizem, sistemsko neenakost in protirasizem. Te fraze pomenijo, da če ste belec, potem ste v vsakem slučaju rasist."

 - "Naše lastne otroke učijo, da sovražijo sami sebe ..." 

- "Bo samo slabše. Enakost ne more biti dosežena. Progresivci ne bodo nikoli rekli: naloga je opravljena. Preveč ljudi si je ustvarilo kariere z razpihovanjem zamer proti belcem."

- "Protirasizem mora postati ekstremnejši, poudarjen in nasilen. Samo poglejte v Južno Afriko, da vidite, kaj se zgodi, ko belci postanejo manjšina."

- "Mi, Američani evropskega porekla, smo ljudje brez države. Imamo državljanstvo, ne pa tudi svoje države." (vir)

Gornje navedbe bodo prihodnja usoda tudi Evropejcev, če se priseljevanje v Evropo ne zaustavi skupaj z vseprisotno promigrantsko retoriko, katere namen je zavajanje in zaslepljevanje Evropejcev, da se ne bi pravočasno zavedli, da jih globalisti vodijo na smetišče zgodovine, načrtno in zavestno. 

Tako kot je ameriška Demokratska stranka oziroma globoka država izza nje izkoristila gibanje Black Lives Matter (BLM) in gibanje Antifa za razplamtevanje rasnih nasprotij in nasilja, tako bo lahko tudi v "multikulti" Evropi prišlo do podobnih medkulturnih konfrontacij. Verjetnost konfliktov v Evropi je še večja kot v Ameriki, saj si ameriški črnci in belci delijo isto ameriško kulturo, medtem ko imajo prišleki v Evropo kulturo, precej različno od evropske. 

Zamislimo si, da se v Evropi pojavi podobna organizacija, kot je BLM, na primer MLM, migrantska življenja štejejo (Migrant Lives Matter), ki začne izvajati podobno kampanjo v Evropi kot BLM v Ameriki. Njeni aktivisti bodo začeli z nasilnimi izgredi. Pridružila se jim bo Antifa in milijoni medijsko in prek šolskega sistema zmanipuliranih mladostnikov. Tako bodo lahko tudi v Evropi gorela mesta, na ulicah bodo vladale nasilne tolpe, uničevala se bo evropska kulturna dediščina, ker bo označena za simbol belega supremacizma. Da navedeno ni kaka znastvena fantastika, govorijo dejstva sama zase, saj so bili v Evropi že številni nasilni izgredi, vse do terorističnih napadov, tudi na kulturne spomenike, porojeni iz ideoloških razlik znotraj multikulturne družbe. (vir)  

Zaenkrat protibelska ideologija v Evropi še ni tako prisotna kot v Ameriki, toda ob nadaljevanju sedanjih trendov je samo vprašanje časa, kdaj bo Evropa postala mačeha svojemu avtohtonemu prebivalstvu.

Izvajalci globalistične multikulturne družbe ne sprejemajo odgovornosti za negativne posledice svojega tveganega eksperimentalnega projekta in odgovornost zanje pripisujejo populistom, rasistom, fašistom ipd., ki so vsi, ki si drznejo opozoriti na nevarnosti in negativne posledice njihovega socialnega inženirstva, ki pelje Evropo v potencialno katastrofo, kar je, sodeč po protitrumpovski barvni revoluciji, ki se razplamteva v Ameriki, bolj ali manj gotovo. Trump je bil dejansko samo tista iskra, ki je sprožila požar. Bil je povod in pretveza za izbruh rasnih in drugih nasprotij, ki so že dolgo tlela v ameriški družbi. V Evropi ne bo nič drugače, ko se bodo demografska razmerja spremenila v prid prišlekov.

Se bližamo točki brez vrnitve?

Na neki točki bo postal proces izrivanja avtohtonega evropskega prebivalstva nepovraten. V nekaterih evropskih državah se je to morda že zgodilo, zanesljivo pa se je to že zgodilo v nekaterih evropskih regijah in mestih. Tisti Evropejci, ki bi radi živeli v miru in varno v svoji domovini, so praktično že brez javnega glasu, brez političnega zastopstva in stigmatizirani. So že državljani brez svoje države, za kar skrbi globalistična bruseljska naddržava, čeprav ni nikoli dobila mandata evropskih narodov za to. Osnovna drža politične elite do Evropejcev je: Zaupaj, molči in ubogaj!

Kdo je že obravnaval državljane na tak način?

Na podlagi enoumne medijske propagande in indoktrinacije v okviru izobraževalnega sistema mnogi Evropejci, zlasti mladi, verjamejo, da morajo biti solidarni z ljudmi, ki ne cenijo Evropejcev in njihove tehnološko razvite in politično liberalne, demokratične, sekularne civilizacije. Ko bodo čez nekaj desetletij spoznali, da so bili prevarani, bo morda že prepozno. Evropa bo izgubljena. Domorodni Evropejci bodo postali manjšina, osovražena in preganjana zaradi barve kože, zaradi evropske kulturne in sekularne politične tradicije, zaradi "privilegijev" in "supremacizma", zaradi krivde prednikov, zaradi vsega, kar so predniki evropskih belcev naredili, a ne bi smeli, in zaradi vsega, česar niso naredili, pa bi morali - zaradi vsega, za kar ameriški politični in medijski  glavni tok že danes krivi ameriške belce.  

Če želimo, da avtohtoni Evropejci preživijo in ohranijo svojo civilizacijo, je najprej  treba začeti o problemu ekscesnih migracij javno govoriti - brez tabujev, brez demoniziranja nasprotnikov migracij in brez etiket, katerih cilj je zgolj razplamteti čustva, ustvariti predsodke, diskreditirati nasprotnike migracij in zamegliti problem. 

Če se pravna država dosledno izvaja v odnosu do Evropejcev, ki lahko živijo, delajo, se zdravijo, potujejo itd. samo s spoštovanjem neštetih pravnih norm s številnimi obveznostmi, ne le pravicami, je nedopustno, da se ne bi pravna država enako striktno izvajala tudi v odnosu do ilegalnih migrantov. Ne moreta obstajati dva vzporedna pravna reda, eden za avtohtone Evropejce s poudarkom na obveznostih in spoštovanju pravnih norm, ter drugi za ilegalne migrante s poudarkom na pravicah in ohlapnem izvajanju ali celo neupoštevanju pravnih norm. 

Evropske zunanje meje je treba zapreti za nadalnje ilegalne migracije in vrniti ilegalce, ki niso upravičeni do azila, v njihove domovine. To bo jasen znak ilegalnim migrantom naj ne prihajajo, znak, da Evropa ni mrtvoudna stara dama na smrtni postelji, temveč vitalna mati, željna živeti in sposobna poskrbeti za svoje potomce in jim zagotoviti preživetje ter prihodnost.

Prebivalcem držav tretjega sveta, od koder prihajajo ilegalci, bi morala Evropa pomagati tam, kjer so doma. V okviru možnosti, seveda, saj ima tudi Evropa svoje omejitve in številne potrebe.

Mnenje avtorja ne odraža mnenja uredništva.

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.