Uvodne besede niso iz kakšnega južnoameriškega priročnika za generale, ki jih mika odstaviti civilno oblast in prevzeti nadzor nad državo v svetem prepričanju, da je to najboljše za ljudstvo, ampak se nanašajo na dogajanje v nekdanji Burmi (danes Mjanmar). Vojaška hunta (formalno se oborožene sile imenujejo tatmadaw), ki je več kot pol stoletja vodila državo in je pred leti oblast v miru predala civilistom - med njimi ima posebno mesto Aung San Su Či - je že po nekaj letih izgubila potrpljenje in spet izvedla državni udar. Morda je slišati grozno, diktatorsko in nedemokratično, toda tudi mjanarski kovanec ima dve plati. Civilna oblast se je vse od novembrskih volitev, na katerih je zmagala stranka Aung San Si Či, borila z očitki in obtožbmi o volilnih prevarah in kraji glasov. Sočasno pa se je branila pred težkimi obtožbami tujih nevladnih organizacij zaradi brutalnega nasilja, pravzaprav genocida nad muslimansko manjšino Rohinga (Aung San Su Či je zaradi tega izgubila skoraj ves moralni credo na zahodu), zaradi česar burmansko oblast (civilno in vojaško) zdaj preiskujejo celo na haaškem mednarodnem sodišču (International Court of Justice) zaradi suma genocida nad Rohingami.

Vojska se v Burmi na oblast seveda ni vrnila zaradi tega, ker bi želela "kaznovati" vlado zaradi genocida, ki ga je vojska v bistvu sama zagrešila, pač pa zaradi zaščite demokratičnih standardov. Vrhunski cinizem. Vojaško hunto so vznemirile domnevne nepravilnosti na volitvah. Retorika na moč spominja na tisto v "najmočnejši demokraciji na svetu". Le da so stvari v bivši Burmi precej bolj enostavne, kajti generali, ki so pet let trpeli civilno nadoblast, so pograbili prvo priložnost in za leto dni zamrznili človekove pravice. Z razglasitvijo izrednih razmer in aretacijo takorekoč celotnega državnega vrha so dejansko ponovno prevzeli oblast v državi.

Burmanski scenarij so mokre sanje marsikaterega zahodnega politika, ki se otepa vedno glasnejših očitkov o povsem neprimerni in neustrezni vladni politiki do epidemije novega koronavirusa. Američani, ki so po Trumpovi zaslugi tričetrt leta preveč podcenjevali resnost razmer, so vsaj na videz problem rešili na predsedniških volitvah, čeprav je okoli njih zdaj toliko dvomov in nejasnosti, da najbrž nikoli ne bomo poznali vseh dejstev. Tolaži nas lahko le to, da sodna veja oblasti v ničemer ni potrdila navedb poraženca, da so ga na volitvah ogoljufali.

Še večje dileme pestijo Evropejce, ki jih upravičeno razburja antipolitika Evropske unije, že drugič v zadnjih letih letih nezmožne soočiti se s krizno situacijo izrednih razsežnosti. Prvič je bruseljsko birokracijo po zaslugi nemške kanclerke zatresla t.i. migrantska kriza jeseni 2015. Lansko pomlad je Unija z izbruhom pandemije covid-19 doživela že drugi "srčni napad", in sicer v precej hujšem obsegu kot prvič. Tako ekonomski migranti kot novi koronavirus imajo skupni imenovalec - nezmožnost Evropske komisije in drugih institucij EU, da se učinkovito spopadejo z izzivom globalnih razsežnosti. Evropska unija je resnično mirovni(šk)i projekt in vsaka situacija, ki ima elemente izrednih razmer, jo popolnoma vrže iz tira. Predstavljajte si, da doživimo še tretji in četrti val pandemije oziroma da bodo de facto izredne razmere v marsikateri, če ne kar večini članic trajale še najmanj pol leta, morda pa celo do konca leta 2021 ...

Takšen scenarij nikakor ni pesimističen. Da se nekatere evropske vlade že pripravljajo na "dolgo in kruto" leto 2021, ni več skrivnost. Vprašanje je le, na kakšen način, s katerimi ukrepi zagotoviti optimalno "tranzicijo" iz izrednih v vsaj približno normalne razmere. V zadnjih dveh tednih je padlo že več evropskih vlad, ki niso več zdržale pritiska. Slovenija ni nobena izjema. Zaradi ukrepov, ki so v veljavi že četrti mesec, je dobršen del javnosti zrevoltiran, to pa motivira opozicijo, da izkoristi priložnost in prevzame oblast. V tem ni nič diaboličnega. Boj za oblast poteka podnevi in ponoči, vsak dan in v vseh razmerah in okoliščinah. Vprašanje je le, kaj je tisto, zaradi česar bi se nova vlada bolje in učinkoviteje soočila z epidemijo od aktualne. Doslej še nikjer ni bilo praktičnega odgovora.

Vladni politiki bodo v Evropi tudi v prihodnjih mesecih pod vedno večjim pritiskom javnost. Ljudje bodo še bolj siti prepovedi, omejitev in zapovedi. Pripravljeni bodo prisluhniti vsem mogočim odrešenikom, pridigarjem resnice in ostalim "alternativnim rešitvam". Nedvomno bo padla še kakšna evropska vlada, na oblast bodo prišli drugi obrazi, ki bodo verjetno popustili pritisku javnega mnenja in omilili ali celo odpravili omejevalne ukrepe. Žal nimamo referenčnih primerov, s pomočjo katerih bi lahko prišli do enostavnega zaključka, ali bi bilo to dobro ali slabo. Da se bomo morali navaditi živeti s tem virusom, očitno ni več fraza, ki smo se jo naposlušali že lani, ko še ni bilo znano, kaj nas čaka v letu 2021.

Razlike med demokracijami in avtokracijami se bodo v letošnjem letu še potencirale. Evropska unija je ne glede na vse teorije zarote in politična (ideološka) prerekanja o "višegrajskih fašistih" in svobodmiselni "stari Evropi" še vedno najbolj demokratična, svobodna in liberalna nadnacionalna zveza držav na tem modrem planetu. To nenazadnje dokazuje tudi podatek, da si takorekoč vsi na tem svetu, ki niso zadovoljni s svojim socialno-ekonomskim ali politično-državljanskim statusom, želijo priti v Evropo in tam ustvariti svoje sanje. Pandemija je, predvsem pa še bo zgolj potencirala ta hrepenenja. Hkrati pa bo pospešila tudi notranja trenja v avtokratskih režimih (Turčija, Rusija, Belorusija ...), ki so doslej škodovali evropskemu projektu, danes pa se soočajo z naraščajočim notranjim odporom. To, kar se danes dogaja Putinu, je morda le začetek nečesa, kar se lahko razvije v resno zgodbo; sploh zato, ker je večina protestnikov mladih in so siti obraza človeka, ki ga gledajo že vse svoje življenje - podobno kot so morali njihovi predniki gledati Stalina.

Skušnjave po hitrih in "učinkovitih" rešitvah niso del evropske pravne in politične kulture. Politiki, ki se bodo v prihodnjih mesecih, ko bo nezadovoljstvo javnosti zaradi novega in novega podaljševanja ukrepov doseglo vrelišče, zatekali k takšni instant retoriki, predstavljajo resno grožnjo demokraciji v Evropi. Izredne okoliščine ne opravičujejo izrednih razmer ali suspenza demokratičnih standardov, pa če se zdijo še tako vabljiva rešitev. V Sloveniji kot tudi drugje v svobodni Evropi lahko oblast postavlja in odstavlja na volitvah zgolj in samo ljudstvo, ne pa vojaška hunta ali bivši funkcionarji ...

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.