Boris Mark Andrijanič, Matej Avbelj, Nevenka Črešnar Pergar, Romana Jordan, Igor Masten, Blaž Mrevlje, Marko Noč, Marko Pavlišič, Janez Šušteršič, Žiga Turk, Žiga Vavpotič, Samo Vesel in Marko Voljč so bolj izpostavljena imena v skupini 38 posameznikov, ki so včeraj medijem poslali Poziv k družbenemu premirju in sodelovanju. Avtorji, med katerimi takorekoč ni strankarsko aktivnih imen, sicer ugotavljajo, da je zaradi epidemije novega koronavirusa za nami eno najbolj tragičnih let v novejši zgodovini in da nas čaka dolgo okrevanje, med katerim bomo kot narod uspešni le v primeru, če bomo pustili za seboj strankarske in politične razprtije. Izpostaviti velja zlasti ugotovitev, da se v teh časih Slovenci bolj kot proti koronavirusu borijo drug proti drugemu. To nedvomno drži, je pa seveda vprašanje, kdo vse je kriv, da je temu tako ... Prav je, da se izpostavi tudi neprimerno (politično) komuniciranje na socialnih omrežjih, s čemer se pogosto žali ljudi, spodbuja konflikte in s tem poglablja razdor v družbi.
Podpisniki zato pozivajo vse, ki so tako ali drugače odgovorni za prihodnost Slovenije, naj zakopljejo bojne sekire in "razglasijo premirje". Ali je to naivno, bo seveda kmalu jasno. V preteklosti smo videli že kar nekaj podobnih pozivov, pa kakšnih posebnih posledic niso prinesli. Razen tega seveda, da so senzacij željni mediji v takšnih izjavah zaradi nekaterih podpisnikov doslej praviloma iskali neko skrito ozadje in ambicije po ustanovitvi nove politične stranke ali pa celo kandidate za novo vladno ekipo. Toda tudi tovrstno otročje novinarstvo se je bržkone že izpelo, saj je javnost vedno bolj skeptična in apatična do vsega, kar ima zvezo s politiko. To pa z drugimi besedami pomeni tudi to, da najnovejšega poziva nihče ne bo prav resno vzel, še najmanj vladajoča politika in njena opozicija.
Poziv k družbenemu premirju in sodelovanju, ki ga objavljamo v izvirniku (brez lektorskih ali uredniških posegov), se glasi takole:
Za nami je eno najbolj tragičnih let v novejši slovenski zgodovini. Pandemija Covida-19 je do sedaj terjala življenja že več kot 3.200 Slovenk in Slovencev. Začetek množičnega cepljenja prinaša upanje, da bomo lahko še letos zaživeli svobodno in brez strahu pred koronavirusom. A kljub tej luči na koncu tunela bo povratek v normalnost daljši, kot bi si želeli. Pred nami je še mnogo težkih mesecev odrekanj in naporov, kar velja še posebej za naše zdravstveno in negovalno osebje, ki nas s svojo požrtvovalnostjo varuje pred najhujšim, za kar smo jim izjemno hvaležni.
V času, ko se Slovenija in dobršen del sveta soočata z zdravstveno, ekonomsko in socialno krizo zgodovinskih razsežnosti, se zdi, da se Slovenci bolj kot proti koronavirusu borimo drug proti drugemu. Slovenski javni prostor nam vsak dan znova dokazuje, da je celo v času pandemije boj za oblastne, gospodarske in druge privilegije pomembnejši od skupnega boja za življenja in blagostanje državljank in državljanov.
Smo ena redkih evropskih držav, kjer politika, osrednji mediji in z njimi celotna družba ne nastopajo proti pandemiji enotno. Zdi se celo, da stare delitve in zamere še nikoli niso bile večje usodnemu času navkljub. Še več, nekaterim je nenehno rušenje vlade cilj, ki posvečuje prav vsa sredstva. Tako smo že vrsto mesecev priča politični, medijski in poulični gonji, ki v ničemer ne prispeva k uspešnejšemu spopadanju s pandemijo in njenimi ekonomskimi, socialnimi in duševnimi posledicami.
Prav tako je zaskrbljujoče podpihovanje nezaupanja v varnost cepiv zoper Covid-19 in spodkopavanje ukrepov za zajezitev pandemije, ki so v takšni ali podobni obliki v veljavi domala po vsej Evropi. Nedvomno so bile na področju boja proti pandemiji storjene številne napake, a bo za podrobno analizo in iskanje odgovornosti dovolj časa, ko bo nevarnost mimo. Politika, še posebej vladajoča, bo zanje odgovarjala volivcem. Za morebitno korupcijo in vojno dobičkarstvo bodo vpleteni odgovarjali na sodiščih. Svoje odgovornosti pa se morajo zavedati tudi tisti, ki iz ozadja ali ospredja podpihujejo nezaupanje in razdor. Vse do takrat bo vzpodbujanje neodgovornega odnosa do ukrepov in cepljenja vodilo v dodatno trpljenje soljudi in še hujšo preobremenjenost zdravstvenih in drugih delavcev, ki se vsak dan borijo zoper pandemijo.
Ni dvoma, da je v demokraciji kritika oblasti nekaj povsem legitimnega in celo nujnega. Prav tako je boj za oblast nekaj povsem normalnega, v kolikor se seveda odvija znotraj ustavnih okvirov. A še bolj legitimno, normalno in celo nujno je, da v današnjih izrednih razmerah vsi skupaj na prvo mesto postavimo sodelovanje v dobro državljank in državljanov. Prav zato smo prepričani, da je po umaknjeni konstruktivni nezaupnici nastopil skrajni čas za umiritev strasti in strnitev vrst.
Pred Slovenijo so namreč štirje veliki projekti, ki bodo terjali kar najširše družbeno soglasje in prav vse narodove potenciale. Gre za dokončanje boja zoper pandemijo, gospodarsko okrevanje, predsedovanje Svetu Evropske unije in prenovo volilnega sistema v skladu z odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2018. Politična stabilnost in sodelovanje vseh strani sta nujna pogoja za uresničitev vsakega izmed teh velikih ciljev.
Vse kaže, da so pred nami dolga leta gospodarskega in socialnega okrevanja. Uspešnost držav pri izhodu iz pandemije bo določala njihovo blagostanje še dolga leta, morda desetletja. Slovenija je bila po zaslugi pravočasnih in učinkovitih ukrepov vlade uspešnejša pri ohranjanju gospodarske aktivnosti in delovnih mest od povprečja EU, kar se odraža tudi v obliki zelo ugodnih mednarodnih bonitetnih ocen in zadolževanja države po negativnih obrestnih merah.
A žal ni izključeno, da je najtežje obdobje krize in z njo povezanih socialnih stisk šele pred nami. V kolikor se okrevanja ne bomo lotili s skupnimi močmi, premišljeno in s pripravljenostjo na spremembe, bodo posledice komaj popravljive. Izgubili bomo nove generacije mladih, ki se bodo še naprej množično izseljevale v bolj urejene, konkurenčne in uspešne države. Moramo se tudi zavedati, da trenutna kriza Slovenijo in ostale države stane ogromno, pri čemer pa masivno povečevanje javnofinančnega dolga ne more iti v nedogled. Slejkoprej se bomo prisiljeni vrniti v trdo ekonomsko realnost, na kar moramo biti dobro pripravljeni.
Prav zato je sedaj pravi trenutek za strateški razmislek o tem, kako prenoviti gospodarske, socialne, zdravstvene, pravne in ostale temelje naše države tako, da bo Slovenija lahko postala ena najrazvitejših in najmodernejših držav na svetu. Brez jasne razvojne vizije bomo namreč še desetletja neuspešno dohitevali Avstrijo in ostale razvite evropske države. Obenem pa nas bodo še naprej prehitevale države, kot sta Češka in Estonija, kjer so ljudje še pred nekaj leti živeli neprimerljivo slabše kot pri nas.
Seveda hitrejši gospodarski razvoj ni in ne more biti sam sebi namen. Nujno ga namreč potrebujemo zato, da si bomo lahko privoščili dostojne pokojnine, kakovostno javno šolstvo in zdravstvo, moderno infrastrukturo in zdravo okolje. Da bomo torej postali skupnost, v kateri je tako lepo živeti in ustvarjati, da bomo Slovenke in Slovenci svoje talente raje razvijali doma kot v tujini.
Predlagani ukrepi na področju debirokratizacije predstavljajo pomemben korak v pravo smer, zato upamo, da bodo čim prej zaživeli v zakonodaji in praksi. A to še zdaleč ne bo dovolj. Gospodarski in družbeni preboj nam bo uspel le, v kolikor bomo naš novi ekonomski model utemeljili tudi na meritokraciji, odprtosti, podjetnosti, vladavini prava, digitalizaciji in trajnostnem razvoju. Okrog teh temeljev se morajo zbrati politične in druge sile in v minimalnem soglasju oblikovati konkretne rešitve, ki bodo brez temeljih popravkov in zasukov preživele menjavanje politične barve vlad. Ob tem nam bo več kot 10 milijard uspešno izpogajanih evropskih sredstev za obnovo in razvoj služilo kot odskočna deska za preboj med najboljše.
Pred nami so torej v številnih pogledih odločilni meseci in leta za prihodnost naše države. V kolikor bomo v boju proti pandemiji enotni tako, kot smo bili pred tridesetimi leti, bodo rešena številna življenja, pot v normalnost pa bo mnogo krajša. Če bomo sposobni izkoristiti trenutno krizo za korenito prenovo iztrošenega ekonomskega modela, se bo Slovenija končno lahko prebila tja, kamor tudi sodi – v evropski in svetovni vrh. Prav tako bomo lahko z uspešnim predsedovanjem Svetu EU dolgoročno okrepili ugled in vpliv naše države v mednarodnem okolju.
To so veliki in zgodovinski cilji, ki terjajo politično zrelost in odgovornost. Zato pozivamo politične, medijske in mnenjske voditelje, da se odrečejo dnevnim političnim igram v korist skupnega reševanja velikih izzivov, ki so pred nami. Od predsednika vlade in ostalih predstavnikov koalicije pričakujemo, da bodo upravljali državo kot predstavniki vsega ljudstva in ne zgolj lastnih volivcev. Vladajoča politika mora narediti več, da k sodelovanju pritegne drugo stran, opozicija pa mora prihodnje ponudbe za sodelovanje presojati dobronamerno. Od političnih predstavnikov prav tako pričakujemo, da se vzdržijo brezplodnih provokacij, ki prepad samo poglabljajo. Vsi, ki soustvarjajo slovenski javni prostor, pa naj pri svojem delu in javnih izjavah spoštujejo načela zmernosti, resnicoljubnosti, strpnosti in meritokracije.
Slovenija namreč bolj kot kdajkoli potrebuje operativno in odgovorno vlado, opozicijo, ki je kritična, a konstruktivna, in medije, ki so profesionalni in resnicoljubni. Nova politična kriza ali pa odhod na že četrte zaporedne predčasne volitve zato v teh razmerah ni in ne more biti rešitev. Prepričani smo, da je ta trenutek edina odgovorna rešitev v družbenem premirju in iskrenem prizadevanju vseh strani za sodelovanje na področju boja proti pandemiji, gospodarskega okrevanja in predsedovanja Svetu Evropske unije.
Opozorilo uredništva:
Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.