Pogled, usmerjen na oder: igralčev obraz preoblikujemo s pomočjo njegovega "nadzorovanega jaza" s psihološkimi in antipsihološkimi metodami. Igralčevo telesnost in njegovo obraznost transformiramo s pomočjo enakovrednega prepleta vseh razpoložljivih zvrsti umetnosti. Pogled, usmerjen v avditorij: večkrat se mi je v predvirusnem obdobju zgodilo, da sem med predstavo usmeril svoj pogled v publiko, če sem le imel kokpit v prvi vrsti avditorija. Za nekaj trenutkov sem se zazrl v stotine obrazov - istočasno. To je globinska izkušnja - pogledati v obraz človeštva. Kolektivni obraz doživljaš kot mislečo abstraktno celoto. To je impresiven vizualen moment, primerljiv s fenomenom "obrnjene človeške obraznosti". Nanjo sem bil opozorjen ob prvih eksperimentih v breztežnosti: popolnoma znan obraz ima v G-0 slabšo prepoznavnost. Podoben fenomen doživiš, ko intenzivno pogledaš v portretno fotografijo obrnjene "človeške obraznosti" in jo po določenem času začneš počasi probračati za 180 stopinj. Čez nekaj trenutkov doživiš v percepciji pretres. Kot da bi sodeloval pri metafizičnem prekršku, pri tabuju. Seveda je to le optična sprememba, ki meji na metafizično iskušnjo.

V točno določenem delu komentarja bom prosil urednika portala+, da objavi portretno fotografijo "obrnjene človeške obraznosti" izjemnega igralca, ki ga poznamo kot svetniški obraz scientološke religije. Njegova igralska karizmatičnost je svetlobna leta oddaljena od moje umetniške gledališke metode.

Počasi že vstopam na teritorij komentarja: namen imam reflektirati zadnjo razstavo pred izselitvijo iz galerijskega prostora Kapelica na Kersnikovi ulici z naslovom Obraz / Obrat produkcije (A Face or a Factory). Razstava je zaključno dejanje te pomembne galerije naše Republike, istočano pa je začetek novega. 

Pred seboj gledam izjemno mlada, a formativno suverena umetnika - Evo Smrekar in Aljaža Rudolfa. V galeriji sta vzpostavila korporacijsko terminalno situacijo s tremi postajami, namenjeno prostovoljenemu naboru biometričnih podatkov. Prostovoljci oziroma obiskovalci razstave s tem, ko darujejo svojo biometrično informacijsko sliko, postanejo delničarji njune umetniško-znanstvene korporacije A Face or Factory. 

Obraz je najpogostejša in najkompleksnejša vsebina umetnosti nasploh. Umetnika sta odločno vstopila v prostor mnogoterih vsebin, ki jih jima narekuje obraznost. Zaključno dejanje njunega umetniškega podviga vidita v realizaciji optimalne projekcije, ko bosta iz pridobljenega nabora in/formacij prek razstav z njihovim plastenjem izoblikovala svoj - ideal. 

Enost umetnosti in znanosti v umetniškem delu Obraz / Obrat proizvodnje Eve Smrekar in Aljaža Rudolfa ima namen vstopiti v polje vročih in hladnih con obrazne morfologije. Umetnica in umetnik izhodiščno kritično premišljata sisteme nadzora s pomočjo biometričnih podatkov. S svojimi prvimi razstavnimi gestami tematizirata različne teritorije: od DNK kot edinstvene informacije človeškega (živega), ki bi morala vsebovati najvišjo stopnjo zaščite, do logike genov, ki tvorijo inštitucijo družine. Do potenciala in potencialnih mimov. Tisočletja smo prek njih gledali posnemanje človeka. Mimi izražajo občutja, misli in čustva, čeprav je obrazna igra največkrat neodvisna od volje človeka.

Bližnji plan obraza! Pri konstituiranju korporacijske situacije Eva Smrekar in Aljaž Rudolf analizirata obrazno moč v svetu ekranizacije. Rad se ponavljam: Ta, ki poseduje sliko, ta poseduje moč. 

Njuna težnja je oblikovanje obraznosti z uporabo prostovoljno darovanih DNK sekvenc. Omogočila nam bosta pogled na generacijski genski obraz, ki nas bo in/formiral o novi generacijski obrazni kombinaciji. To senzacijo ponavadi doživim na produkciji igralske akademije v Moskvi (MHAT), kjer so letniki neprimerljivo večji od naših. Z odra se vedno znova odraža nova in nova generacijska obraznost. Pred nami se izrisujejo obrazi - ideali, bodisi tipološki bodisi karakterni.

Digresija: Na tem mestu bi prosil urednika portala+, da objavi napovedano fotografijo karizmatičnega igralca. Ko si boste natančno ogledali "obrnjeno človeško obraznost" in prepoznali igralca, fotografijo počasi zarotirajte za 180 stopinj. Konec digresije.

Eva Smrekar in Aljaž Rudolf sta ob njuni prvi razstavi že napovedala drugo z naslovom Nestabilni protokoli (Unstable Protocols). Natančno sta jo opredelila. To je nadvse pomembno dejanje, tako lahko premišljeno vzpostavljata idejo, s katero si bosta v bodočnosti izborila svoj obrazni - ideal. Postopno bosta razvila obraz kot kompleks genetskih, pravnih, kozmetičnih in politčnih razmerij moči. 

S pretakanjem vizualnih informacij pozivata avditorij h kritični in aktivni mobilizaciji. Ne morete si predstavljati, kako zahtevni so bili še pred dvajsetimi leti biološki protokoli, sploh če ste želeli dobiti gensko sekvenco od svojega igralca. Eva in Aljaž pa sta jo na razstavi, na svoji prvi terminalni postji sprocesirala v tridesetih sekundah - brezplačno. Menim, da bosta umetnika že na naslednji razstavi Nestabilnih protokolov vzpostavila komunikacijo z modulom v naših možganih, ki bo prepoznaval namene obraznih signalov. 

Tudi na ta način se spolno izmenjujemo in ideološko opredeljujemo. Navkljub dejanski kompleksnosti, ki obdaja vprašanje obraza in obraznosti, je formulacija za sestavo obraza preprosta: čelo, dve očesi, nos, usta in brada, izrazno komunikacijska logika vročih in hladnih con, ki s pomočjo bioloških algoritmov odrejajo stanja od komičnega pa vse do tragičnega.

Mlada umetnika definirata svoje bodoče nestabilne protokole: ti se bodo na konceptualni ravni posvečali preučevanju genetskega prostora genotipa in fenotipa kot temeljnemu materialu nove obrazne arhitekture in konstruiranju drugačnih prostorov subjektivitete onkraj družbenega identitetnega orisa posameznika. Poleg metodoloških, prostorskih in znanstvenih preučevanj tako želimo oblikovati konkreten raziskovalni prostor genetike v postgenomskem času in njenih povezav s sodobno filozofijo – kako razvoj genetike vpliva na razumevanje posameznikove identitete in kako lahko zastavljene parametre spremenimo z lastnim oblikovanjem, plastenjem in sopostavljanjem genskih zapisov umetne obrazne entitete.

Rad se ponavljam: Vsak čas ima svojo definicijo lepote. Danes je lepo tisto, kar je misleče.

S svojo umetniško projekcijo se ne sprašujeta, kateri obraz bi bilo treba zavreči in katerega sprejeti pri definiranju svetega obraza - statistično optimalnega - v polju umetnosti. Predvseem želita s svojimi korporacijskimi delničarji prek njihovih osebnih podatkov zgraditi pravno organiziran arhiv, ki bo vseboval občutljive informacije. Obraz je v zaključnem dejanju vedno teritorij konfliktov in dram. Prosim vas, da v finalu še enkrat zarotirate fotografijo "obrnjene človeške obraznosti". Sedaj s kritično distanco do vseh obrazov. Eva Smrekar in Aljaž Rudolf želita zaščititi človeštvo pred "drugo totalitarno evgeniko".

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.