Realno vladajoči ameriški establišment je nadvse histerično reagiral na pojav Donalda Trumpa, ki se je tako rekoč sam nominiral za predsedniškega kandidata na volitvah leta 2016 in presenetljivo zmagal kljub nasprotnim hotenjem in establišmenta. Ves njegov mandat je bil zaznamovan z enostransko kritiko njegove politike in z napadi politikov, medijev, filmskih in glasbenih zvezd ter drugih vplivnih oblikovalcev javnega menja na Trumpovo osebnost izpod vsakega nivoja  dostojnosti.

Noben ameriški predsednik iz bližnje zgodovine ni bil deležen tolikšnega gneva, žalitev, sovražnih izjav politikov in medijev kot Trump, pa sta na primer George W. Bush in Barack Obama med svojima mandatama vodila vojne, ki so povzročile veliko človeških žrtev in nepopisno gorje desetinam milijonov ljudi. Obama je dobil celo Nobelovo nagrado za mir, ki si je z ničemer ni zaslužil, saj je vodil več vojn kot katerikoli ameriški predsednik. To je jasen izkaz hipokritske narave zahodnih "orwellovskih demokratičnih vrednot". Očitno je mir enako vojna, natančno tako kot je George Orwell opisal fenomen sprevračanja pomena besed v njihovo nasprotje v nedemokratičnih režimih.

V volilnem letu 2020 je establišment insceniral pravcati "ljudski upor" prek Black Lives Matter (BLM) in Antife, ki je bil praktično docela toleriran s strani uradnih organov, kljub velikanski materialni škodi in desetinam neposrednih človeških žrtev pouličnih upornikov ter kljub številnim posrednm žrtvam upora, saj je število umorov in drugega nasilja precej naraslo kot posledica načrtne ohromitve policije s strani politikov Demokratske stranke oziroma establišmenta (vir). Povsem drugačen odnos je ameriški establišment zavzel do "najbolj nevarnih teroristov v ameriški zgodovini", kot je establišment označil ljudi, ki so 6. januarja 2021 vdrli v Kapitol, pri čemer ni povsem jasno, kdo so bili kolovodje vdora. Po posnetkih sodeč so bili precej čudaška druščina, kot je bil na primer goloprsi šaman z rogovi, in vsekakor niso izgledali kot "elitni MAGA teroristi", prej vaški posebneži, burkeži ... (vir). Seveda je obžalovanja vredno dejstvo, da sta bila med vdorom v Kapitol ustreljena 42-letni policist in Trumpova podpornica, komaj 35-letna vojna veteranka. Trije drugi podporniki Trumpa naj bi umrli zaradi zdravstvenih razlogov (vir).

Slepcu bi se odprle oči, da v ameriških političnih igrah brez meja ni šlo za Trumpa, domnevno absolutno nesprejemljive osebnosti, kot so to prikazovali demokratski politiki in glavni mediji, temveč je šlo za ogroženo absolutno oblast establišmenta, ki je že ob Trumpovi kandidaturi reagiral nadvse napadalno, ob Trumpovi izvolitvi pa je deloval kot ranjena zver - besno in brezkompromisno.

Tiger, tiger, burning bright ... (W. Blake)

Kako deluje realni ameriški politični sistem, opisuje Kevin Shipp, bivši oficir ameriške obveščevalne agenicije CIA v svojih predavanjih, v katerih razkriva, da je ameriška ustava le mrtva črka na papirju (vir).  Ameriki ne vladajo izvoljeni politiki, temveč velike korporacije na čelu s finančnimi in oboroževalnimi v povezavi s tajnimi službami, ki obvladujejo tudi medije, kongres, demokratsko in republikansko stranko in sploh vso ameriško politiko. Samo za lobiranje kongresnikov gre okoli 4 milijarde dolarjev letno; s tem denarjem de facto legalno (pod)kupujejo izvoljene politike. Milijoni ljudi so vključeni v realno vladajoči podtalni sistem (t.i. shadow government), tudi iz civilne sfere, ob tem so formalno zavezani k molčečnosti kot tajni sodelavci obveščevalnih služb.

Shipp razkriva, da obstaja sistem za uničevanje ljudi, ki bi si drznili razkrivati skrivnosti realno vladajoče klike v ZDA. Sistem ni odgovoren nikomur izven svoje lastne hierarhije. Tajne službe imajo zakonski privilegij, da lahko ustavijo sodne postopke, ko gre za njihove interese, tudi v zvezi z njihovimi ilegalnimi dejanji, na drugi strani pa imajo posebno sodišče (FISA), prek katerega lahko sledijo izbranim tarčam, kar tudi množično počnejo. Obenem tajne službe zbirajo in hranijo vse digitalne komunikacije prebivalcev Amerike in mnogih tujih držav. Podtalna senčna vlada dejansko obvladuje legalno vlado, Kongres pa nima najmanjšega namena, da bi to spremenil, trdi Shipp.

Vladajoča senčna klika je doslej tajno izvedla okrog 80 ilegalnih pučev v drugih državah in neštevilne operacije pod okriljem neameriških organizacij (t.i. false flag operations). Hillary Clinton naj bi tako prek kanalov tajnih služb inkognito omogočila oboroževanje Islamske države v času, ko je bila v Obamovi administraciji državna sekretarka.

CIA je dejansko nad predsednikom

Operativno jedro realno vladajočega sistema je CIA, ki jo je ustanovil predsednik Harry Truman z namenom, da bi predsednik imel neposredne obveščevalne podatke. Agencija ima zdaj desettisoče zaposlenih, prek katerih obvladuje tudi druge obveščevalne službe, ki skupaj manipulirajo ameriško politiko, vključno s predsednikom. Shipp v svojem predavanju leta 2017 pove, da poteka pravcata vojna med izvoljeno Trumpovo vlado in podtalno senčno vlado, kajti predsednik nima dejanske oblasti nad slednjo. Noben predsednik, ne le tedanji predsednik Trump. Globoka država ima tudi moč, da prepreči aktualnemu predsedniku, da bi bil ponovno izvoljen - je že leta 2017 mimogrede dejal Shipp, ko se še nikomur ni sanjalo, da bo to Trumpova usoda.

Kako močna je globoka država, kaže tudi dejstvo, da ko je J.F. Kennedy odstavil tedanjega Ciinega direktorja Allena Dullesa, je slednji oblikoval svoj krog lojalnih, bivših visokih uslužbencev agencije z namenom vreči Kennedyja. Po umoru slednjega je Dullesa predsednik Lyndon Johnson imenoval v preiskovalno komisijo Kennedyjevega umora, kjer naj bi preiskovancem iz agencije dajal navodila, kaj naj preiskovalcem rečejo oziroma česa ne smejo razkriti. To je tako, kot da bi lisici poverili varstvo kurnika, ugotavlja Shipp. Kdo so bili resnični Kennedyjevi morilci oziroma naročniki umora seveda nikoli ni prišlo na dan in najbrž tudi ne bo.

Shipp tudi nazorno ilustrira, kako obveščevalne agencije izigravajo nadzor zakonodajalca: pristojnim komisijam pošljejo dokumentacijo, kjer je besedilo praktično v celoti zatemnjeno, češ da je tako strogo zaupno, da nihče razen pristojnih iz obveščevalnih služb tega ne sme videti. Kdo tu koga nadzira: zakonodajalec obveščevalne službe ali obratno?

Politično motivirane aretacije ameriških disidentov in različnih žvižgačev ter njihovi umori niso nekaj tujega v "zibelki demokracije", le da jih mainstream mediji praviloma zamolčijo ali zavijejo v celofan nesreč, roparskih napadov, samomorov ipd. O njih poročajo, če sploh kdo, mediji izvenparlamentarne opozicije ali celo le posamezni žvižgači, strani, ki prinašajo tovrstne informacije, pa so običajno kmalu izbrisane s spleta, kajti spletni velikani, ki izvajajo spletno cenzuro, delujejo z roko v roki z establišmentom. So dejansko njegov del.

Joe Biden in "vrnitev v normalnost"

Prevzem predsedniške funkcije s strani Josepha Bidena naj bi po prepričevanju medijev glavnega toka prineslo normalizacijo razmer po Trumpovem domnevnem opustošenju. Toda dogajanje po inavguraciji prav nič ne kaže v tej smeri. Prej obratno. Biden je že v prvih urah svojega mandata poslal dodatne vojake v Sirijo, kar je očiten znak najavljajočega se novega vala ameriške agresivne in v temelju nedemokratične zunanje politike (vir). Na notranjepolitičnem planu se nadaljuje vojaška "okupacija" ameriške prestolnice s tisoči gardistov, katere namen naj bi bil "izkoreninjenje temnih sil rasizma, belega supremacizma in dezinformacij" (vir). Kako naj bi vojska to izvedla, ni jasno. Je pa vojaška prisotnost v prestolnici jasno znamenje militarizacije ameriške družbe, ki je segla tudi v civilno sfero. Nadaljuje se tudi farsični postopek impeachmenta (odstavitve) bivšega predsednika Trumpa, ki pa je tako ali tako že "odstavljen", saj ni več na položaju. Impeachment je namreč previden zgolj za ustavno obtožbo (in odstavitev) aktualnega predsednika. 

Bidenova administracija je tudi začela izvajati obsežno operacijo pregona domačega terorizma, kar se kaže v stopnjevanju cenzure, ki jo izvajajo spletni velikani v sodelovanju z Belo hišo, ter v defamaciji "miselnih delinkventov" in pozivov k njihovemu pregonu (vir). Nekaj podobnega kot nekoč t.i. verbalni delikt v SFRJ (133. člen kazenskega zakonika). 

Navedeno je povsem nezdružjivo z demokracijo in vladavino prava. Obsojanje Rusije v danem kontekstu spominja na lopova, ki vpije "ujemite tatu!". Če se bo omejevanje svobode govora prek politike ameriških spletnih velikanov in preganjanje Trumpovih pristašev, tj. politične konkurence (opozicije) nadaljevalo v skladu z grožnjami članov Demokratske stranke in njenih nasilnih milic (BLM, Antifa), bomo prisiljeni ugotoviti, da je v Putinovi Rusiji morda celo več demokracije kot v Bidenovi Ameriki ...

Drang nach Osten je še vedno živ

Poglejmo zdaj na drugo stran. Rusija je že stoletja predmet skomin Zahodne Evrope, toda skozi vso svojo zgodovino je uspevala odbijati zahodne apetite po njenih širnih prostranstvih in neizmernih naravnih bogastvih. Odbila je napad Napoleona in zmlela Hitlerjevo armado. Tudi razpustitev Varšavskeg pakta po hladni vojni in propad Sovjetske zveze se nista dotaknila ozemlja ruske države. Po polomu komunizma se je zdelo, da je hladne vojne med Zahodom in Vzhodom enkrat za vselej konec, kajti glavni vzrok nasprotij med Zahodom in Sovjetsko zvezo naj bi bila sovjetska komunistična ideologija z agresivno idejo o svetovni proletarski revoluciji. 

Toda ruski narod je bil prav tako žrtev komunizma kot vsi drugi vzhodnoevropski narodi. Zakaj se torej Rusija zdaj sooča z novo hladno vojno z Zahodom, čeprav sovjetski komunizem in njegova agresivna ideologija ne obstajata več? Zato, ker so zahodni apetiti do Rusije, izraženi v stoletni nemški politiki Drang nach Osten - širitev na vzhod - ostali.  Seveda v drugačni obliki kot v preteklosti. Sodobna oblika zahodnega ekspanzionizma je namreč globalizem.

Širjenje vplivnih sfer Zahoda

Glavno sredstvo širitve vplivnih sfer Zahoda je mehka moč, ki se izraža predvsem v specifični politični, ekonomski in finančni ureditvi, ki je ekonomsko razmeroma uspešna in zagotavlja ljudem relativno visok življenjski standard. Toda cena za sprejem "zahodnih demokratičnih vrednot" in za vstop med "svobodne narode" je visoka: sprejemanje nadvlade mednarodne globalistične oligarhije, odpoved nacionalni suverenosti in pristajanje na postopno razkrajanje narodne identitete prek vsiljenih migracij, to je pristajanje na nekakšno prostovoljno nacionalno evtanazijo. Kje so tu kakšne demokratične vrednote in kje je tu svoboda narodov? V stvarnosti gre za nedvoumno zanikanje obojega.

Države se v glavnem prostovoljno pridružujejo zahodni aliansi, ker stremijo predvsem k ekonomskim ugodnostim. Toda globalistična internacionala se poslužuje tudi vojn in pučev, če svojih ciljev po obvladovanju različnih regij sveta ne more doseči drugače. Takšne so bile na primer vojne na Bližnjem vzhodu ali puč v Ukrajini. 

Pravi namen zahodnih globalistov je širjenje vplivnih sfer po vsem svetu, kar se jasno vidi po dogajanju v Vzhodni Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki, Afganistanu in drugod. Širjenje vplivnih sfer Zahoda proti Vzhodu s spremljajočim širjenjem članic zveze NATO na ruske meje je samo po sebi obnavljanje hladne vojne. 

NATO se ni ukinil po razpustitvi Varšavskega pakta 

Po razpadu komunističnega bloka bi se zdelo logično, da se bo razpustil tudi NATO, saj je izgubil svojega nasprotnika, zaradi katerega je nastal. Vendar se to ni zgodilo. To jasno kaže, da NATO ni bil le obrambna zveza zoper komunistični blok, temveč je (bil) instrument za doseganje širših ciljev, kot je bila obramba Zahoda pred komunističnimi državami. 

Prvi namig, kaj je resnični namen Nata, je že njegov simbol - dva prekrižana kazalca kompasa -, ki ne kažeta le v smeri sever-jug, temveč kažeta tudi smer vzhod-zahod. Sporočilo je jasno: cilj je širitev v vse smeri. Resnična politika te zveze je popolnoma skladna s tem, kar nakazuje njegov simbol. Število držav članic se je namreč znatno povečalo po razpustitvi njegovega glavnega ali celo edinega sovražnika, Sovjetske zveze oziroma Varšavskega pakta. Obenem je s sprejemanjem novih članic NATO bojeval različne vojne v skladu s strateškimi interesi Zahoda po širjenju svojih vplivnih sfer, ki je samo po sebi kršenje pravnih in moralnih norm, kar sicer Zahod običajno očita Rusiji. 

Več novih članic NATO pakta izhaja iz nekdanjega Varšavskega pakta, ki mejijo na Rusijo, ali so v njeni bližini, zato je razumljivo, da se Moskva počuti ogroženo zaradi vse večjega števila držav članic Nata in vojaških oporišč na svojih mejah.

Nato je v bistvu globalistična oborožena sila, ki na eni strani varuje in obvladuje države, ki so že v rokah globalistične internacionale, na drugi strani pa z oboroženo silo zagotavlja njeno nadaljnjo ekspanzijo. Vojaški napadi ZDA in drugih držav članic Severnoatlantskega zavezništva na bližnjevzhodne in druge države so v funkciji zagotavljanja strateških interesov zahodnega finančno-ekonomskega imperija. Trump je sicer začasno ustavil agresivno ekspanzijo Zahoda, saj ni sprožil nobene nove vojne za širitev "demokracije".  Zamrznil je ukrajinski in sirski konflikt ter začel umik iz Afganistana. Tudi zvezi NATO Donald Trump ni posvečal posebne pozornosti, češ da je preživel, toda vse to se je, kot kaže, korenito spremenilo z njegovim odhodom s političnega prizorišča.

Globalizem kot ideologija obvladovanja sveta

Globalisti se ne istovetijo niti z Evropo niti z Ameriko - z nikomer. Zahodne države, zlasti ZDA ter članice EU in Nato pakta so vodene s strani velikih mednarodnih bank, orožarske industrije, spletnih velikanov, energetskih in drugih multinacionalk, ki imajo svoje globalne interese. Slednji se ne pokrivajo z interesi nacionalnih držav, dejansko so v nasprotju z njimi, saj hoče zahodna plutokracija narode preprosto odpraviti, današnjim nacionalnim državam pa odvzeti suverenost. Če bodo evropski narodi preživeli globalizacijo, bo to na Vzhodu. Morda ne le ruski narod, temveč tudi "višegrajci" in še kdo. 

Trdo jedro zahodne plutokratske elite je finančno-bančna oligarhija. Vsa evropska politična elita je odvisna od global(istič)nih bankirjev, ker imajo finančni sistem Zahoda v svojih rokah, države brez njihovih kreditov pa ne morejo delovati. Mednarodni finančni sistem so bankirji tako uredili, da so ne le država v državi, temveč nedotakljiva "naddržava", nad katero nima nobena nacionalna država ustreznih pristojnosti. Bankirji vodijo finančno in siceršnjo politiko Zahoda tako, kot to ustreza njim. Politiki, novinarji, nevladniki in drugi globalistični aktivisti pa so pogosto le njihove lutke. 

Končni cilj globalistov je svetovna država z eno vlado (zametek OZN), eno vojsko (zametek NATO) in eno svetovno valuto, ki bo po zgledu dolarja zasebna last peščice najbogatejših bankirjev. 

Glavni ali celo edini tekmec zahodnih globalistov za svetovno prevlado je Kitajska, ki z velikimi koraki dohiteva tehnološki zaostanek za Zahodom. Že v bližnji prihodnosti utegne Kitajska prehiteti Zahod, sploh če se bo nadaljevala avtodestruktivna politika Zahoda prek ilegalnih migracij iz tretjega sveta, ki postopno razkrajajo socialno kohezivnost in ekonomsko učinkovitost zahodnih narodov.  

Dodatni razlog, zaradi katerega med Zahodom in Rusijo spet vlada hladna vojna kljub padcu komunizma, je rusko nesprejemanje (avto)destruktivne globalistične politike, ki jo bolj ali manj izvajajo vse zahodne nacionalne države pod vplivom mednarodne plutokratske elite. Ruska vladajoča elita je, kot vse kaže, spregledala globalistični načrt zahodnih finančno-ekonomskih oligarhov po obvladovanju sveta prek odprave narodov in njihovih nacionalnih držav in se mu uprla. Ohraniti hoče ruski narod in zato vodi suverenistično namesto globalistične politike. Zahod bi rad zrušil ruski suverenistični režim in tudi v Rusiji postavil svojo prozahodno marioneto, ki bo podložna zahodni oligarhiji in bo izpolnjevala njeno globalistično agendo. Ker se Rusija ni pripravljena odreči svoji avtonomni, suverenistični politiki, Zahod izvaja vsestranske politične in ekonomske pritiske nanjo, vojaško obkoljevanje od Baltika do Japonskega morja in propagandno vojno s ciljem politično-ideološko, finančno-ekonomsko in obrambno zlomiti Rusijo. 

Kdo je bolj agresiven: Zahod ali Rusija?

Zahodni politiki in osrednji mediji Rusijo predstavljajo kot nevarno, ekspanzionistično državo, ki ne spoštuje mednarodnega prava. Te obtožbe so se okrepile po t.i. oranžni revoluciji, ki je strmoglavila zakonito izvoljenega ukrajinskega predsednika  Janukoviča z obtožbo korupcije. Toda kijevski puč in odstranitev Janukoviča nista odpravila epidemije korupcije v Ukrajini. Dejansko to sploh ni bil cilj iniciatorjev puča. Šlo je za geopolitično motiviran puč, ki ga je v nasprotju z mednarodnim pravom organiziral globalistični Zahod, konkretno Obamova administracija (vir).  Cilj puča je bil spraviti Ukrajino pod zahodno vplivno sfero, toda cena vpletanja globalistične internacionale v Ukrajino je bila za državo visoka. Rusko prebivalstvo na vzhodu države se je zaradi puča v Kijevu namreč uprlo centralni oblasti, Rusija je posledično prek referenduma anektirala Krim, poleg tega je Ukrajina izgubila nadzor nad precejšnjim delom države, kjer prevladuje uporno rusko prebivalstvo. 

Ob tem, ko Zahod že leta očita Putinu, da je diktator in da ne spoštuje mednarodnega prava, je Amerika s pomočjo evropskih zaveznikov razrušila Bližnji vzhod v nasprotju z mednarodnim pravom, istočasno zahodni globalisti načrtno demografsko preobražajo tudi zahodne države prek ekscesnih migracij s ciljem odprave narodov in nacionalnih držav - vse v imenu partikularnih interesov globalistične elite, ki nimajo nič opraviti z demokracijo in vladavino prava. 

Zahodna globalistična oligarhija je najbolj agresivna združba na planetu, ki je odgovorna za skoraj vse vojne po 2. svetovni vojni. Odgovorna je tudi za razraščanje notranjih političnih napetosti v Ameriki, ki bodo ob sedanjih trendih intenzivne afrikanizacije in orientalizacije prej ali slej pljusknile tudi v Evropo. V primerjavi z ofenzivnimi in destruktivnimi globalističnimi kreatorji svetovnih problemov je suverenistični ruski predsednik Vladimir Putin politik, ki skrbi za svojo državo in svoj narod - to, čemur so se zahodni politiki odpovedali pod vplivom globalistične ideologije.  

Evropejci so očitno zavedeni s strani enostranske in zavajajoče politične in medijske propagande, ki brezpogojno podpira zahodni militantni globalistični ekspanzionizem, kar poraja napetosti z Rusijo, namesto miroljubnega sožitja. To je velika škoda tako za Evropo kot za Rusijo, kajti Evropa potrebuje za svojo industrijo energente in surovine, ki jih ima Rusija v izobilju, Rusija pa po drugi strani potrebuje trg zanje in seveda potrebuje evropske, zlasti tehnološke izdelke. Zahodna Evropa in Rusija bi lahko bili druga drugi tako rekoč idealna partnerja. Gospodarsko sodelovanje bi bilo v obojestransko korist. Putin je to v svojih govorih že večkrat omenil, a evropski medijski mainstrem to enostavno zamolči, ker podpira potvorjeno sliko Putinove Rusije kot največje nevarnosti za Evropo, kar preprosto ne drži (vir).  

Toda globalistične oligarhe ne zanimajo interesi narodov in držav. Imajo svoje interese, predvsem obvladovanje držav in narodov. Posledično EU ne vodi politike, ki bi bila v korist evropskih narodov in vztraja pri nesmiselnih sankcijah, ki škodijo Evropi morda bolj kot Rusiji (vir). Bruselj se pri tem sklicuje na evropske vrednote, ki pa so prazna forma brez vsebine in služijo zgolj kot pretveza za sistematično uničevanje Evrope v demografskem in gospodarskem pogledu, zaradi česar je avtodestruktivna politika EU deležna začudenja in nerazumevanja ne le Rusije, temveč že tudi ostalega sveta, vključno Amerike za časa antiglobalista Trumpa.

Je ruska opozicija nedržavotvorna?

Kakšni so resnični nameni razmeroma šibke ruske opozicije, ki ima močno zaslombo Zahoda, ki se kaže tudi v številnih kritikah, ki letijo na račun odnosa Kremlja do opozicije. Toda zahodni kritiki ruske politike pozabljajo na svoje "Assange" in podobne žvižgače, ki so tudi preganjana vrsta. Zahodni politiki, intelektualci, mainstream mediji in drugi poklicni pravičniki se v glavnem ne sekirajo zaradi tega. V skrbi za svoje kariere so raje lepo tiho. Zdi se, da na Zahodu skoraj nihče več ne verjame, da je možno izkoreniniti korupcijo in z njo povezano plenilsko ekonomijo oziroma si nihče več ne upa drezati v to osje gnezdo. Zato pa toliko bolj vneto kažejo s prstom na Rusijo.  

So ruski opozicijski politiki idealisti, ki verjamejo v zahodno "orwellovsko demokracijo" (plutokracijo)? Verjamejo v poštenje zahodnih politikov? Verjamejo, da na Zahodu ni plenilskih bogatašev, ki bogatijo s pomočjo politike in da tam ni politikov, ki bogatijo s pomočjo korupcije? Že sam ameriški predsednik Joseph Biden, najpristnejši simbol ameriške demokracije, je primer politika, katerega sin (vir) in brat (vir) po poročanju ameriških opozicijskih medijev bogatita prek nepotizma in korupcije (vir, vir, vir).  

Naj gre za naivnost ruskih opozicionalcev ali za kaj drugega, v vsakem primeru bi približevanje Rusije Zahodu in njegovim "vrednotam" bza ruski narod pomenilo izpostavljenost dominaciji zahodne plutokratske elite in postopnemu odmiranju, kakršemu so izpostavljeni vsi narodi Zahoda. Zato ne preseneča, da domoljubni Rusi ne podpirajo opozicijskih voditeljev, ki se naslanjajo na Zahod, kot poroča celo Kremlju nenaklonjen britanski BBC (vir). 

Kot kaže, imajo ruski domoljubi in suverenisti prozahodne ruske politike za odpadnike in izdajalce, ki škodijo vitalnim interesom ruskega naroda in njegove države. Zahod tudi v tem pogledu ni nič drugačen, saj so zlasti v Ameriki do Rusije strpna stališča nekaj takšnega kot izdaja. V Evropi pa tudi ni zelo drugače.

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva.

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.