Razkrivamo

Britansko-ameriške vezi s tretjim rajhom: Hitler je "narodni heroj, ki je rešil državo pred obupom in propadom"

Churchillovo navdušenje nad Mussolinijem in urejenostjo fašistične Italije, nad gospodom Hitlerjem očarana britanska aristokracija in politična elita, podpisovanje vrste trgovinskih sporazumov med zahodnimi silami in nacistično Nemčijo že globoko v času, ko so v koncentracijskih taboriščih nečloveško mučili politične zapornike, Jude in druge nearijske, manjvredne ljudi ... so dejstva, ki jih zgodovina ne more skriti. Coca Cola, IBM, ITT, ameriška avtomobilska industrija, družina Bush ... vsi so v Nemčiji delali velike posle in ustvarjali milijonske dobičke.

26.02.2021 23:52
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Nemčija   nacizem   Zahod   Adolf Hitler   Churchill   Lloyd George   Roosevelt   IBM   General Motors   Henry Ford   Coca Cola   industrija

V času japonskega napada na Pearl Harbour so naložbe ameriških korporacij v nacistični Nemčiji znašale okoli 475 milijonov dolarjev. Do leta 1942 je bilo od 350.000 tovornih vozil nemške vojske okoli 33 % izdelanih v Fordovih tovarnah v rajhu.

V začetku tega stoletja je Winston Churchill v nacionalni anketi, v kateri je sodelovalo več kot milijon ljudi, postal "največji Britanec vseh časov" in premagal osebnosti, kot je naravoslovec Charles Darwin. Vendar je malo znano, da je Churchill v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja - torej preden je ekspanzionistična politika fašističnih diktatorjev začela škodovati britanskim interesom - naklonjeno gledal na evropski fašizem. Oktobra 1937, ko je bil Adolf Hitler že skoraj pet let diktator, je Churchill v Evening Standardu pisal o "zgodbi tega boja", misleč Hitlerjev vzpon na oblast, ki "se ne da brati brez občudovanja poguma, vztrajnosti in življenjske moči, ki mu je omogočila, da je izzval, kljuboval, pridobil ali premagal vse avtoritete ali nasprotovanja, ki so ovirala njegovo pot". (1)

 

Churchill ni hotel kritizirati Hitlerjevega surovega zatiranja tistih, ki so mu nasprotovali, niti njegovega ustanavljanja koncentracijskih taborišč, ki so bila do leta 1934 pod neposrednim nadzorom SS. Churchill je nadaljeval, da je "zgodovina polna primerov mož, ki so se povzpeli na oblast z uporabo strogih, krutih in celo grozljivih metod", toda "ko se njihovo življenje prikaže kot celoto, se jih obravnava kot velike osebnosti, čigar življenja so obogatila zgodbo človeštva. Tako naj bo tudi s Hitlerjem".

 

 

Kako je führer očaral Britance

 

Manj kot štiri leta pozneje, junija 1941, je Churchill po radiu Hitlerja imenoval "zlobno pošast, nenasitno v svojem poželenju po krvi in ropanju", ker je, kot lahko z gotovostjo domnevamo, neposredno izzival usihajoči britanski imperij in njegove finančne zadeve. V tridesetih letih je hotel Churchill umiriti Hitlerja s trdno zvezo med Britanijo, Francijo, Belgijo in Nizozemsko, za katero je upal, da bo odvrnila tretji rajh od prodiranja proti zahodu. Churchill je to maja 1936 omenil v pismu Voleti Bonham-Carter, hčeri nekdanjega britanskega zunanjega ministra Herberta Asquitha. Verjel je, da obstaja velika možnost, da bo ta politika prepričala führerja, in bo obrnil svojo vojsko proti vzhodu – proti Sovjetski zvezi, državi, ki je Churchill ni maral, niti ji ni zaupal še precej manj kot nacistična Nemčija; ves čas je zatrjeval, da bosta "Britanija in Francija vzdrževali močno oboroženo nevtralnost"

 

Angleški zgodovinar John Simkin je zapisal: "Churchill je verjel, da je pravilna strategija poskusiti opogumiti Adolfa Hitlerja, naj ukaže napad na Sovjetsko zvezo … Pričakoval je, da se bo Hitler zasukal proti vzhodu in napadel Sovjetsko zvezo; predlagal je, da bi morala Britanija stati ob strani, medtem ko bi uničili boljševizem, njegovega starega sovražnika." (2)

 

Britanski premier je bil eden redkih britanskih politikov, ki je prebral Hitlerjevo knjigo Mein Kampf (Moj boj) iz leta 1925, v kateri je nacistični vodja odkrito izpostavil svoj cilj – osvojiti veliko ozemlja na zahodu. Churchill je bil občudovalec fašističnih vodij, kot je bil Benito Mussolini, katerega je hvalil, ker v zvezi z Italijani "ni mislil na nič drugega kot na njihovo trajno dobro". Med obiskom v Rimu januarja 1927 je pisal ženi: "Ta država daje vtis discipline, reda, dobre volje, smehljajočih obrazov. Srečna stroga šola … Fašisti povsod pozdravljajo na svoj veličasten način." (3)

 

Med špansko državljansko vojno (1936–1939) se je Churchillova podpora fašizmu razširila tudi na sile generala Franca, bil je odločno proti levo usmerjeni republikanski vladi. Churchill je republikance ožigosal kot "obubožan in zaostal proletariat", ki se je upiral Francovim "domoljubnim, verskim in meščanskim silam", ki so "korakale, da bi z vojaško diktaturo ponovno vzpostavile red"

 

David Lloyd George, liberalec in britanski predsednik vlade od 1916 do 1922, je septembra 1936 začutil potrebo po obisku nacistične Nemčije, da bi se srečal s Hitlerjem. Lloyd George je potem v Daily Expressu pisal o svojem srečanju z diktatorjem; o Hitlerju je navdušeno zapisal, da je "narodni heroj, ki je rešil državo pred obupom in propadom", imenoval ga je "nemški George Washington" in "rojen ljudski voditelj", ki je imel "magnetično in dinamično osebnost". (4)

 

 

Lloyd D. George (levo) na večerji s Hitlerjem na Berghofu, vmes sedi Joachim von Ribbentropp, kasnejši zunanji minister nacistične Nemčije.

 

 

Hitlerja so občudovali celo v britanski laburistični stranki, zlasti George Lansbury, ki jo je vodil med leti 1932 in 1935. Tako kot Lloyd George je tudi Lansbury mislil, da je primerno osebno obiskati Hitlerja, kar je naredil aprila 1937. Pozneje je izjavil: "Mislim, da bo zgodovina obravnavala Hitlerja kot enega velikih mož našega časa, in popolna norost je namigovati, da v Evropi hoče vojno." (5)

 

 

Diktature, odlične poslovne priložnosti

 

Zahodni poslovni svet je bil očaran nad naložbenimi možnostmi, ki jih je predstavljal evropski fašizem, potem ko je uničil leve stranke, delavsko moč in sindikate. Britanski in ameriški poslovneži so od začetka dvajsetih let sprva v trumah drli v Mussolinijevo Italijo, k režimu, ki ga bodo zahodne sile podpirale do začetka vojne. Do leta 1933 kršitve človekovih pravic v novi nacistični Nemčiji, ki so od prvih mesecev Hitlerjevega režima še naraščale, niso predstavljale ovire za zahodne elite. Nacisti so izbrisali demokratično grožnjo za Nemčijo in ustvarili nekaj, kar je bilo videti kot odlično okolje za razcvet velikih poslovnih priložnosti. Med britanskimi vladami s konservativno večino in Hitlerjevo diktaturo so se spletle tesne vezi, zlasti z oblikovanjem angleško-nemških trgovskih, industrijskih in finančnih povezav. Kljub splošnim pritiskom v Evropi so tesne povezave s Hitlerjevim režimom dovolile britanskemu establišmentu strategijo samoohranitve. 

 

Četrtega julija 1934 sta britanska vlada in tretji rajh podpisala angleško-nemški trgovinski sporazum, ki velja za temelj britanske politike z nacisti. Po tej pogodbi je bilo Nemcem dovoljeno nakopičiti velik trgovinski presežek z Londonom – kar je zagotavljalo Berlinu, da bo lahko nakupil blago, ki mu bo koristilo pri izgradnji vojne mašinerije, vključno z nabavo surovin, kot guma in baker, ki so ključne za vojno industrijo. V začetku decembra 1934 je Montagu Norman, vplivni guverner angleške centralne banke nakazal Hitlerju posojilo v višini treh milijonov funtov za "lažje aktiviranje nemških trgovinskih kreditov". (6) To je bilo lepo darilo, še eno sporočilo, preko katerega so sodelovale velike britanske družbe, kot so Dunlop Rubber, Unilever in Price Waterhouse.

 

Angleško-nemško prijateljstvo je bila elitistična organizacija, naklonjena nacizmu. Pridružilo se ji je več članov britanskega parlamenta, večinoma konservativcev, med njimi tudi pronacistični Thomas Moore; precej zgovorno, med njenimi člani sta bila tudi že omenjeni Montagu Norman, guverner angleške centralne banke, in Frank Cyril Tiarks, direktor iste banke. Angleško-nemško prijateljstvo se je moralo razpustiti, ko je izbruhnila vojna.

 

Osemnajstega junija 1935 je vlada Združenega kraljestva pod novim konservativnim predsednikom Stanleyem Baldwinom sklenila angleško-nemški pomorski sporazum. Zaenkrat je to zagotavljalo, da bo Britanija obdržala precej večjo mornarico kot Nemci. V Ameriki rojeni avtor Guido Giacomo Preparata, ki je študiral ameriško-britanske povezave s Hitlerjevim režimom, je zapisal, da je s plačilom angleške centralne banke in z zagotovljenim pomorskim sporazumom "Hitler dobil od Britanije nič manj kot njeno uradno in finančno vojaško podporo. Führer je bil navdušen". (7)

 

Eden vodilnih britanskih proizvajalcev orožja, Vickers-Armstrong, je prodajal težko orožje nacistični Nemčiji. (8) Herberta Lawrencea, predsednika uprave in večkrat odlikovanega angleškega generala, so leta 1934 prosili, naj zagotovi, da njegovo podjetje ne bo na skrivaj pomagalo pri ponovni oborožitvi Nemčije. Generalu Lawrenceu ni uspelo odgnati strahu z odgovorom: "Tega vam ne morem zagotoviti z jasnimi besedami, toda lahko vam povem, da se nič ne naredi brez popolne potrditve in odobritve naše vlade."

 

 

Hitlerjev poklon Wallis Simpson, novi ženi abdiciranega britanskega kralja Edvarda. Par je Nemčijo obiska leta 1937 in bil prav tako navdušen nad führerjem.

 

 

Do leta 1937 je tretji rajh predstavljal večji trg za britansko blago kot katerikoli drug med dvema celinama na zemlji. Ob koncu tridesetih let, ko se je Hitler pripravljal na še eno evropsko vojno, je bila nacistična Nemčija glavni britanski trgovinski partner. (9) Britanske naložbe z Nemci so se od leta 1933 precej povečale, kar je bržkone pokazatelj, da korporacije uspevajo tam, kjer je demokracija najmanj ogrožena. To lahko pojasni, zakaj so konservativne vlade, ki običajno podpirajo investicije podjetij, tako dolgo vztrajale v spravljivosti do Hitlerja – bale so se, da bi izgubile svojo najdonosnejšo stranko. Churchill, ki se je nedvomno zavedal britansko-nacističnih poslovnih odnosov, je bil dolga leta zagovornik popustljive politike. Aprila 1936, ko se je Hitlerjeva diktatura utrdila, je Churchill zaprosil, naj Liga narodov povabi Nemčijo, da "predstavi svoje zamere in zakonite težnje", da bi "lahko uresničili pravico in ohranil mir"

 

To je izjavil marca 1936, mesec potem, ko je Hitler zasedel demilitarizirano Porenje, kar je bilo hudo kršenje Versajske pogodbe. Kmalu zatem je Churchill v članku za Evening Standard hvalil Francijo, ker ni "udarila z vojaško silo, kot bi predhodna generacija", ko je Wehrmacht brez najmanjšega odpora korakal skozi Porenje. (10) Nacisti bi doživeli hud udarec, če bi precej močnejša francoska vojska ogovorila s silo, toda odgovor francoske vlade je bil mlačen. Vendar se je zdelo, da to Churchilla ni motilo.

 

Premier Baldwin je molče odobraval Hitlerjev pohod skozi Porenje. London je obvestil Pariz, da jih ne bo vojaško podprl zaradi stvari, ki jih ne zanima. Britanski zunanji minister Anthony Eden je rekel, da je "Hitler šel samo v svoj vrt za hišo", kar je bilo sila neodgovorno stališče, ki je osupnilo Francijo. Baldwinov naslednik na položaju britanskega voditelja, Neville Chamberlain, tudi konservativec, bo jeseni 1938 voljno pristal na Münchenski sporazum – oziroma münchensko izdajo –, ki je razkosal Češkoslovaško in še bolj okrepil nacistični položaj v srednji Evropi. Chamberlain je mislil, da je spopad z Nemčijo zaradi "prepira v oddaljeni državi, med ljudmi, o katerih ne vemo ničesar", nepotreben. 

 

Razvpito spravljivost konservativcev do Hitlerja je podprl ameriški predsednik Franklin Roosevelt. Njegov tesni svetovalec Sumner Welles je rekel, da je Münchenski sporazum leta 1938 omogočil ustanovitev "novega svetovnega reda, temelječega na pravičnosti in zakonu" (11), v katerem bo zmerni Hitler, ki je tedaj okrepil preganjanje Judov, igral osrednjo vlogo. Tako kot njihovi britanski kolegi so tudi ameriški podjetniki v tretji rajh vlagali velike vsote. Ameriški minister za mornarico Frank Knox je omenil, da je v letih 1934 in 1935 Hitler iz ZDA prejel več sto najmodernejših letalskih motorjev. (12) Pred tem, leta 1933, naj bi ameriška družba United Aircraft and Transport Corporation podpisala tajni sporazum z nemškim proizvajalcem letal Junkers, na podlagi katerega je v nacistično Nemčijo poslala za 1,775.000 dolarjev letalskih motorjev in pušk. To ameriško orožarsko pogodbo z Junkersom je 14. avgusta 1947 razkrila Krasnaja Zvezda, uradni časopis sovjetskega obrambnega ministrstva; njeno poročilo se zdi prepričljivo, vendar je dejansko izginilo iz zgodovine. (13)

 

 

 

Sodelovanje med ameriško vojaško industrijo in nemškim Junkersom se je začelo že leta 1933.

 

 

Junkers bi izdeloval vojaška letala, kot je Junkers Ju 88, eno od ključnih lovcev nemškega vojnega letalstva, čeprav je proizvajal tudi strah vzbujajoči bombnik strmoglavec štuka, katerega obliko so omogočile "tehnike, naučene v Detroitu", kot je zapisal Guido Preparata, višji predavatelj politične ekonomije in družbenih ved. (14) Šestnajstega marca 1935, ko so bile formalno ustanovljene oborožene sile nemške vojske (Wehrmacht), je Hitler oznanil, da je uvedel vojaško obveznost in povečal velikost kopenskih sil na več kot pol milijona mož. Nacistična Nemčija se je zdaj javno oboroževala, čeprav je že mesece s pomočjo ameriških in britanskih centrov moči na skrivaj postopoma povečevala svojo bojno moč. Julija 1934 je v spodnjem domu vodja konservativcev Baldwin dejal o Nemčiji, da "ima zaradi nezaščitene pozicije v svojo korist vse argumente, da si zagotovi varnost v zraku"

 

 

Hitler, zmerna sekcija nacistične stranke

 

Oktobra 1936 je William Dodd, ameriški veleposlanik v Nemčiji, nekdanji profesor zgodovine, predsedniku Rooseveltu poslal pismo, v katerem je podrobno pojasnil ameriško-nacistično poslovno sodelovanje. V njem je razkril, da "ima tukaj (v Nemčiji) več kot sto ameriških podjetij podružnice ali sporazume o sodelovanju". (15) Dodd je pripomnil, da ima ameriški kemični koncern DuPont povezave z nemškimi podjetji, "ki pomagajo v oborožitveni dejavnosti". DuPontov glavni partner je bila velika nemška kemična družba IG Farben, središče moči nacističnega vojnega stroja. IG Farben se je nato vpletel v suženjsko delo in holokavst.

 

Kot navaja veleposlanik Dodd, je družba Standard Oil (podružnica New Jersey) decembra 1933 Nemčiji poslala dva milijona dolarjev. Standard Oil je zaslužil 500.000 dolarjev na leto, ko je pomagal Nemcem pri proizvodnji t. i. ersatzgasa (nadomestnega plina), sintetičnega goriva, pomembne snovi za vojne namene. Lahko domnevamo, da takega ravnanja ameriško zunanje ministrstvo ni obsojalo. Leta 1937 so sklenili, da je evropski fašizem primeren za potrebe ameriškega gospodarstva. (17) Že leta 1933 je ameriški chargé d'affaires, odpravnik poslov v Berlinu brzojavil Washingtonu, da ameriška pričakovanja ležijo "v bolj zmerni sekciji" nacistične stranke, ki jo "vodi sam Hitler", ki poziva "vse civilizirane in razumne ljudi" in zdi se, da "ima pod nadzorom" njene ekstremistične elemente. (17)

 

Veleposlanik Dodd je napisal, da so ljudje iz ameriškega letalstva vzpostavili odnose z nemško jeklarsko družbo Krupp, ki je – podobno kot IG Farben – spretno podpirala nacistični režim, vendar je Krupp igral odločilno vlogo pri krepitvi Hitlerjevih oboroženih sil. Družbo Krupp so pozneje obdolžili kršenja človekovih pravic, na primer suženjskega dela. Mesec pozneje je Dodd končal svoje veleposlaništvo v nacistični Nemčiji, kot je priznal v intervjuju januarja 1938: "Določeni ameriški industrijalci so si zelo prizadevali, da bi vpeljali fašistični režim tako v Nemčijo kot v Italijo. Pomagali so fašizmu, da je prišel do oblasti, zdaj mu pomagajo, da bi tam ostal." (18)

 

Še več, nemški podjetniški tajkun Gustav Krupp, lastnik družbe z njegovim rodbinskim imenom, je s svojim vplivom leta 1933 pomagal Hitlerju do oblasti. (19) Podobno so drugi močni nemški industrijalci in bankirji odigrali svoj delež pri zagotavljanju kanclerskega položaja Hitlerju, na primer magnat Fritz Thyssen (jeklarska družba Thyssen AG) in Hjalmar Schacht (predsednik Reichsbanke). 

 

Thyssena, ki se je rodil v eni najbogatejših nemških družin, je leta 1923 Hitlerju predstavil nekdanji de facto diktator Erich Ludendorff, ki je prepričal industrijalca, naj obišče shod, na katerem bo govoril Hitler. Pozneje se je Thyssen tesno povezal z newyorško korporacijo Union Banking, ki jo je upravljal ameriški bankir Prescott Bush, istočasno tudi direktor te družbe, ki je zastopala Thyssenove poslovne interese v Ameriki. Prescott Bush je bil oče in ded bodočih predsednikov Georgea H. W. Busha in Georgea W. Busha

 

 

Ameriški senator, bankir in bogataš Prescott Sheldon Bush: druga generacija politične dinastije Bush.

 

 

Prescott Bush, čigar posli z nacisti so trajali do leta 1942, je bil delničar v številnih družbah, povezanih s Thyssenom. Bush je imel povezave z ločeno firmo, ki je bila vpletena v nacistično suženjsko delo, jeklarsko družbo Consolidated Silesian (CSSC). S svojimi transakcijami je s pomočjo Thyssena, ki se je decembra 1931 pridružil nacistični stranki, ustvaril velike dobičke. Thyssen je razdal stotine tisočev reichsmark za Hitlerjevo stvar in spodbujal druge podjetnike, naj finančno podprejo naciste. 

 

Kot posledica Bushevega obširnega sodelovanja s Thyssenom in s tem največjim obsegom nacističnega poslovanja, je njegovo ime tesno povezano s Hitlerjevim vzponom na oblast. (20) Z denarjem, ki ga je pridobil v teh temačnih poslih, je pomagal pri uveljavitvi svojega sina Georgea H. W. Busha v ameriški naftni industriji od poznih štiridesetih let dalje. Prescott Bush je leta 1952 postal tudi senator. 

 

Schacht, ki so ga Hitler in drugi, ki so finančno podpirali naciste, ponovno postavili na mesto predsednika Reichsbanke, je bil tesen prijatelj Montaguja Normana, dolgoletnega guvernerja Angleške centralne banke. Kot že omenjeno, je Norman leta 1934 nacijem poslal milijone funtov in bil boter enemu od Schachtovih vnukov. Marca in Junija 1939 je Angleška centralna banka, še vedno pod Normanovim vodstvom, pomagala pri prodaji velikanskih količin zlatih palic, ki so jih nacisti ukradli v okupirani Češkoslovaški. (21)

 

 

Kapitalisti z umazanimi rokami

 

Glavni ameriški proizvajalec, International Harvester Company (IHC), je vlagal v Nemčijo tako, da je tam prodajal orožje. Sredi tridesetih let se je poslovanje IHC z nacisti vsako leto povečalo za 33 %, kot je veleposlaniku Doddu razkril predsednik te družbe Sydney G. McAllister. Tudi druge velike multinacionalke, kot denimo Coca-Cola, ki je imela v Essnu svojo polnilnico, so ustvarjale dobičke v Nemčiji. Coca-Cola je leta 1939 Nemčiji prodala 4,5 milijona zabojev svoje pijače, kar je ogromno povečanje v primerjavi s sto tisoč zaboji v letu 1933. Coca-Cola je bila eden glavnih sponzorjev na berlinskih olimpijskih igrah leta 1936, dogodku, ki je pripomogel pri uveljavljanju nacistične države na mednarodnem odru. (22) Poleti 1940, ko so Nemci osvojili večino zahodne in severne Evrope, se je Coca-Cola, tako kot ostale korporacije, razširila v države, ki so jih okupirali nacisti.

 

General Motors (GM), največji izdelovalec avtomobilov in ameriška multinacionalka, je leta 1931 v celoti odkupil Oplovo tovarno v Rüsselsheimu. Poslovanje General Motorsa z Nemčijo je poskočilo po letu 1933 s Hitlerjevim prevzemom oblasti – in z Williamom S. Knudsenom, predsednikom ameriške družbe od 1937 do 1940, ki je bil odkrit Hitlerjev občudovalec; septembra 1938 se je Knudsen sestal s Hermannom Göringom, poveljnikom vojnega letalstva in drugim človekom nacistične Nemčije.

 

Poleg tega je izvršni direktor General Motorsa James D. Mooney srečal Hitlerja ob številnih priložnostih, tudi po začetku evropskih sovražnosti septembra 1939. Hitler ga je avgusta 1938 odlikoval z orlom za zasluge za njegove "pomembne usluge Reichu".

 

 

Coca-Cola, eden glavnih sponzorjev na berlinskih olimpijskih igrah leta 1936: En narod, eno cesarstvo, ena pijača.

 

 

Po Dnevu D, izkrcanju v začetku junija 1944, ko so ameriški in zavezniški vojaki v Normandiji zaplenili prva nemška vozila, so bili zmedeni, ko so odkrili, da so veliko motorjev nemške vojske izdelali v General Motorsu, skupaj z mogočno Ford Motor Company (23), še eno ameriško multinacionalko, in tudi v Oplu, katerega lastnik je bil General Motors. To ne bi smelo biti tako presenetljivo. Ameriški magnat Henry Ford, ustanovitelj General Motorsa in oster antisemit, je bil zgodnji oboževalec Hitlerja. Fordove operacije v Nemčiji so beležile razcvet dobička, od 25,8 milijona rajhsmark leta 1933 na 60,4 milijona mark leta 1939. 

 

Leta 1938 je hvaležni Hitler odlikoval Forda z orlom 1. reda, najprestižnejšim odlikovanjem, ki se ga lahko podeli Ne-Nemcu. Hitler je prebral Fordove protisemitske spise iz začetka dvajsetih let, ki so morda celo nekoliko vplivali na nacističnega vodjo. 

 

Močna ameriška multinacionalka International Business Machines Corporation (IBM) je imela različne posle z nacisti pod vodstvom predsedujočega Thomasa J. Watsona, simpatizerja nacistov. Watson, eden najbogatejših ljudi na svetu, je ob različnih priložnostih videl Hitlerja in v pismu predsedniku Reichsbanke Schachtu poudaril svoje "največje spoštovanje do njega [Hitlerja], njegove države in njegovega ljudstva". (24) Tako kot pri Fordu, so se IBM-ove naložbe v Nemčiji po letu 1933 izrazito povečale, zlasti skozi nemško hčerinsko družbo Dehomag.

 

Z dobičkom v višini milijon dolarjev leta 1933 se je Dehomagova neto vrednost v Nemčiji skoraj podvojila – s 7,7 milijona rajhsmark leta 1934 na 14 milijonov do konca leta 1938. Dehomag je nacistom dobavil stroj za luknjanje kartic, ki je bil potreben za avtomatizacijo proizvodnje. 

 

Družba ITT, veliko ameriško proizvodno podjetje, si je sprva zagotovila 25 % delež v nemškem proizvajalcu letal Focke-Wulf, ki se je leta 1943 povečal na 29 %; tako je ITT s sedežem v New Yorku pomagal izdelovati vojaška letala za Luftwaffe celo potem, ko je Hitler decembra 1941 že napovedal vojno Ameriki (!). Kljub temu, da je Nemčija postala sovražnica Amerike, je ITT nadaljeval z oskrbo nacijev z visokotehnološkimi komunikacijskimi sistemi. Ustanovitelj ITT, ameriški poslovnež Sosthenes Behn, je spoznal Hitlerja že avgusta leta 1933, medtem ko je zgodovinar Antony C. Sutton trdil, da so ITT-jeve podružnice v Nemčiji preusmerjale gotovino k SS šefu Heinrichu Himmlerju.

 

 

Ameriški avti kraljujejo med nacisti

 

Do začetka 2. svetovne vojne leta 1939, sta podružnici Forda in General Motorsa v Nemčiji zavzeli presenetljivih 70 % avtomobilskega trga. (25) Istega leta je bil predsednik uprave General Motorsa Alfred P. Sloan prisiljen zagovarjati svoje poslovne operacije z nacisti s tem, da je poudaril dobičke, ki jih je tam kopičil GM. Pravijo, da je Albert Speer, Hitlerjev arhitekt in minister za oborožitev v letih 1942–1945, priznal, da Nemčija "septembra 1939 ne bi mogla na Poljskem začeti z bliskovitim prodorom brez dodatne učinkovite tehnologije, ki sta jo dobavila Alfred P. Sloan in General Motors". Konec tridesetih in v začetku štiridesetih let so Nemci izdelovali orožje v več kot 60 tovarnah v tretjem rajhu, ki so bile v lasti ameriškega kapitala (26, 27), poroča Nikolaj Inozemcev, ugleden ruski ekonomist in novinar; Inozemcev je bil več kot 15 let direktor Instituta za svetovno gospodarstvo in mednarodne odnose s sedežem v Moskvi.

 

 

Henry Ford, simbol sodelovanja med ameriško industrijo in tretjim rajhom: Hitler ga je odlikoval z najvišjim možnim državnim odlikovanjem.

 

 

Medtem se je nacistični oboroževalni program izkazal kot darilo ameriškim korporacijam, dobrodošlo zdravilo za poslovneže brez vesti nedolgo potem, ko je velika gospodarska kriza (1933) prvič udarila. Preiskava ameriškega senata leta 1940 je razkrila, da ameriški industrijalci – tovarnarji kot sta Pratt & Whitney, Douglas and Bendix Aviation – prosto prodajajo vojaške patente nacistom – in to z odobritvijo Rooseveltove vlade. (28) Položaj predsednika Roosevelta je bil ogrožen. Njegovo administracijo so deloma sestavljali pomembni poslovneži kot Edward Stettinius Jr., nekdanji podpredsednik General Motorsa in predsednik družbe US Steel. Stettinius, ki je spoznal Roosevelta v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil v GM, je hitro napredoval v vladnih krogih, še pred koncem vojne je postal državni sekretar. 

 

V času japonskega napada na Pearl Harbour, 7. decembra 1941, so naložbe ameriških korporacij v nacistični Nemčiji znašale okoli 475 milijonov dolarjev. Do leta 1942 je bilo od 350.000 tovornih vozil nemške vojske okoli 33 % izdelanih v Fordovih tovarnah v rajhu. (29) Med letoma 1942 in 1944 je na primer Fordov obrat v Kölnu za nemško vojsko sestavil približno 10.000 polgoseničarjev. (30) Polgoseničarji so velika oklepna vozila, opremljena z vgrajeno strojnico ali topom, v katerega gre do 6 vojakov. Mnoge od Fordovih tovornjakov in polgoseničarjev so nemške čete uporabljale na vzhodni fronti proti Sovjetski zvezi, uradnemu ameriškemu zavezniku v vojni. Poglobljene vezi med ameriškim biznisom in tretjim rajhom niso mogle uiti sovjetski pozornosti, ko so čete Rdeče armade po letu 1942 zajele velike količine nemškega orožja. Časopisna poročila, povezana s sovjetskim obrambnim ministrstvom, kot prej omenjeno iz leta 1947, enostavno potrjujejo, kar so Rusi že vedeli. Ford je pred tem v Nemčijo izvažal delno sestavljene tovornjake, ki so jih pošiljali neposredno iz ZDA. Dokončno so jih sestavili v Fordovi tovarni v Kölnu; pravočasno so bili nared ravno za Hitlerjevo invazijo na Češkoslovaško marca 1939. Poročilo ameriške vojske, ki ga je 5. septembra 1945 zbral preiskovalec Henry Schneider, pravilno obtožuje Fordove proizvajalce v Nemčiji, da so "nacistično skladišče, vsaj za vojaška vozila", ki so delovali s "soglasjem" matične Fordove družbe s sedežem v Dearbornu v Michiganu. (31)

 

_____________

Opombe:

 

(1) John Simkin, Was Winston Churchill a supporter or opponent of Fascism? Spartacus International, September 1997 (posodobljeno januarja 2020)

 

(2) Ibid.

 

(3) Ibid.

 

(4) Stephen J. Lee, European Dictatorships 1918-1945 (Routledge, 4. izdaja, 19. februar 2016) 5. poglavje, Dictatorship in Germany

 

(5) Oliver Kamm, The Britons who have stood with Hitler, The Times, 4. marec 2014

 

(6) Guido Giocomo Preparata, Conjuring Hitler: How Britain and America Made the Third Reich (Pluto Press; Illustrated edition, 20. maj 2005), stran 224

 

(7) Ibid., stran 234

 

(8) Rob Sewell, Germany 1918-1933 Socialism or Barbarism (Wellred; Illustrated edition, 19. okt. 2018) Chapter 1, The Rise of German Social Democracy

 

(9) Guido Preparata, Conjuring Hitler, stran 224

 

(10) Simkin, Spartacus International, September 1997 (posodobljeno januarja 2020)

 

(11) Noam Chomsky, Hegemony or Survival: America’s Quest for Global Dominance (Penguin, 1 Jan. 2004), stran 68

 

(12) Preparata, Conjuring Hitler, stran 226

 

(13) Krasnaya Zvezda, 14 August, 1947

 

(14) Preparata, Conjuring Hitler, stran 226

 

(15) Mark Turley, From Nuremberg to Nineveh (Vandal Publications, 27. sep. 2008) stran 109

 

(16) Noam Chomsky, Deterring Democracy (Vintage, New edition, 3. jan. 2006) stran 41

 

(17) Ibid.

 

(18) Luiz Alberto Moniz Bandeira, The World Disorder: US Hegemony, Proxy Wars, Terrorism and Humanitarian Catastrophes (Springer; 1st ed. 2019 edition, 4 Feb. 2019) stran 19

 

(19) Jacques R. Pauwels, Profits über Alles! American Corporations and Hitler, Global Research, 7. junij 2019

 

(20) Ben Aris, Duncan Campbell, How Bush's grandfather helped Hitler's rise to power, The Guardian, 25. september 2004

 

(21) BBC, Bank of England helped in sale of looted Nazi gold, 31 July 2013

 

(22) Hayley Richardson, This is the shocking reason why Fanta was created, The Irish Sun, 24, maj 2017

 

(23) Pauwels, Global Research, 7. junij 2019 

 

(24) Glen Yeadon, The Nazi Hydra in America: Suppressed History of a Century (Progressive Press, 17. nov. 2008) stran 91

 

(25) Michael Dobbs, Ford and GM Scrutinized for Alleged Nazi Collaboration, Washington Post, 30. november 1998

 

(26) Nikolay Inozemtsev, Foreign Policy of the USA in the Epoch of Imperialism, stran 309, Moscow 1960

 

(27) Soviet Life, Issues 7-12, stran 18

 

(28) Preparata, Conjuring Hitler, stran 226

 

(29) Yuji Nishimuta, Nazi Economy and U.S. Big Businesses – The Case of Ford Motor Co., Jstor, oktober 1995, stran 8

 

(30) Ibid., stran 12

 

(31) Dobbs, Washington Post, 30. november 1998

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
14
Neenakost med ljudmi (uvod): V Sloveniji je neenakost kljub vsemu še vedno med najmanjšimi na svetu
6
13.04.2021 22:00
Neenakost delitve premoženja in dohodkov med ljudmi je verjetno ena največjih težav (in stranpoti) sodobne družbe. Pri tem je ... Več.
Piše: Bine Kordež
Slovenska sprava: Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države
35
07.04.2021 22:00
Ob tridesetletnici samostojne slovenske države je Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) 15. marca 2021 objavila ... Več.
Piše: Uredništvo
Kako je teksaška šola v boju proti koronavirusu dosegla majhno, a pomembno zmago v pandemiji
14
06.04.2021 23:42
Ameriška online revija Education Week, ki se ukvarja z vzgojo in izobraževanjem je poročala o nadvse zanimivem primeru šole ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Smrtonosni brazilski sev: Zakaj je 3. val tako nevaren in drugačen od prejšnji dveh?
23
05.04.2021 05:00
Uspešen spopad s prvim valom epidemije je vlado uspaval, zato je drugi val predolgo podcenjevala. Posledice so bile več kot ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje Slavko Gaber: Povratek zagrenjenega in nečimrnega LDS ideologa?
12
31.03.2021 22:20
Koga je nedavna neuspela interpelacija ministrice za šolstvo Simone Kustec najbolj zabolela? Gregorja Golobiča? Ne. Majo Makovec ... Več.
Piše: Uredništvo
Majhna revolucija pri novih pravopisnih pravilih: Novo mesto bo odslej mesto z veliko začetnico, marsikatera vas pa bo tudi večja
10
26.03.2021 22:40
Še slabe tri tedne naj bi tekla javna razprava o predlogih sprememb slovenskega pravopisa, vendar je še vedno nejasno, kdo ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Pot do 2. svetovne vojne: Stalinova neuspešna prizadevanja za zavezništvo z Zahodom
23
19.03.2021 22:30
Zgodovina bi se precej drugače obrnila, če bi Velika Britanija in Francija spomladi 1939 pozitivno odgovorili na Stalinove ... Več.
Piše: Shane Quinn
Socialne kapice si vlada in poslanci doslej niso upali uvesti, morda bo tokrat drugače
5
15.03.2021 06:25
Vladni Svet za debirokratizacijo je pripravil zakonske spremembe za zmanjšanje administrativnih postopkov. Predloge je vlada ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zakaj ne bom ustanovila nove stranke in zakaj mora biti desnica boljša in bolj demokratična, da ji bodo lahko ljudje zaupali
27
11.03.2021 07:00
Vsakič, ko se nismo upognili destruktivni politiki neke druge desne stranke, smo doživeli napade in podtikanja o levičarstvu, ... Več.
Piše: Ljudmila Novak
Kako je v javnosti najmanj znana Janševa ministrica Helena Jaklitsch tržaškim zamejcem mirno obrnila hrbet
7
03.03.2021 22:55
Kdo bi vedel, kakšne kriterije uporabljajo strokovne komisije, ki za Urad za Slovence po svetu in v zamejstvu ponujajo varčno ... Več.
Piše: Alenka Puhar
Janševo pismo predsednici Evropske komisije je tudi mini priročnik o slovenski tranziciji, s katero se Evropska unija zagotovo ne misli ukvarjati
8
28.02.2021 11:00
Pismo, ki ga je predsednik vlade Janez Janša v petek poslal predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen in v vednost tudi ... Več.
Piše: Uredništvo
Ni res, da je "stara populacija" glavni razlog za to, da je Slovenija po smrtnosti zaradi Covid-19 v neslavnem svetovnem vrhu
11
17.02.2021 22:04
Prepričanje, da smo na drugem mestu na svetu (za Belgijo), ko gre za smrtnost zaradi Covid-19, ker imamo nadpovprečno staro ... Več.
Piše: Bine Kordež
Sodnica, ki ne mara "velikega diktatorja" Janše, kazensko toži Vinka Gorenaka, ker je objavil njene zasebne misli
10
17.02.2021 07:00
Kaj bi pomenila javna objava osebnih prejemkov sodnikov in tožilcev, kar od pravosodne ministrice zahteva Vili Kovačič? V vsakem ... Več.
Piše: Uredništvo
Ameriška "vrnitev v normalnost" pomeni novo militarizacijo in obnovitev hladne vojne med Zahodom in Putinovo Rusijo
11
13.02.2021 06:59
Zahodni politiki in mediji se ogorčeno odzivajo na odnos ruskih oblasti do posameznih opozicijskih voditeljev. Takšno obnašanje ... Več.
Piše: Janez Vuk
Kako lahkotno smo v kriznem 2020 zapravljali milijarde evrov in kljub orjaškemu deficitu ostali dobre volje
7
11.02.2021 23:10
Ministrstvo za finance je nedavno objavilo prve podatke o proračunskih gibanjih v preteklem letu. Zanimivo, da o tem nismo nič ... Več.
Piše: Bine Kordež
O (ne)uravnoteženosti RTV Slovenija: Pristranskost zasebnih medijev je stvar trga, pristranskost nacionalke pa grožnja demokraciji
17
06.02.2021 06:30
Novi generalni direktor RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough se bo, po prvih izjavah sodeč, posvetil reševanju finančnih težav ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poziv k premirju in sodelovanju: Slovenci se bolj kot proti koronavirusu borimo drug proti drugemu
19
04.02.2021 06:00
Boris Mark Andrijanič, Matej Avbelj, Nevenka Črešnar Pergar, Romana Jordan, Igor Masten, Blaž Mrevlje, Marko Noč, Marko ... Več.
Piše: Uredništvo
Predsednik Pahor se zaveda: Hud problem naslednjih volitev v Državni zbor je to, da je obstoječi volilni sistem še vedno protiustaven!
11
30.01.2021 07:03
To, da v Državni zbor kot zakonodajni organ ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s strani Ustavnega sodišča glede ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Polemika: Svoboda govora je temelj demokracije, politična korektnost in sovražni govor pa orodji represije
18
27.01.2021 07:00
Zahod se pogreza vse globlje v nesvobodno družbo. Najbolj viden zunanji znak erozije svobode je omejevanje svobode govora. ... Več.
Piše: Janez Vuk
The Spectator: "Amerika ima spet predsednika, ki je nagnjen k spodrsljajem"
13
25.01.2021 06:17
Povedali so nam, da bo Bidnovo predsedovanje pomenilo vrnitev v normalnost, v resnici pa bo pomenilo zmagoslavno vrnitev ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
Simona Rebolj
Ogledov: 2.562
02/
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
Andrej Drapal
Ogledov: 1.717
03/
Smrtonosni brazilski sev: Zakaj je 3. val tako nevaren in drugačen od prejšnji dveh?
Uredništvo
Ogledov: 1.623
04/
Premier Janša potiska Slovenijo na napačno stran demokratičnega zemljevida Evrope
Bill Wirtz
Ogledov: 1.312
05/
Slovenska sprava: Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države
Uredništvo
Ogledov: 1.282
06/
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
Ana Jud
Ogledov: 1.384
07/
Kako je teksaška šola v boju proti koronavirusu dosegla majhno, a pomembno zmago v pandemiji
Marjana Škalič
Ogledov: 1.039
08/
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
Božo Cerar
Ogledov: 767
09/
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
Miha Burger
Ogledov: 782
10/
Dosje Slavko Gaber: Povratek zagrenjenega in nečimrnega LDS ideologa?
Uredništvo
Ogledov: 2.211