Komentar

Quo vadis, Evropa: Eden izmed razlogov za (nezakonite) migracije je lahko tudi majhna rodnost v Evropski uniji

Pred kratkim sem na portalu+ prebral prispevek Janeza Vuka Quo vadis Evropa: Ali je stara dama v podobnem procesu zatona, kot je bil nekoč rimski imperij?, ki mu želim dodati nekaj razmislekov tako o propadanju imperijev in nevarnostih za evropsko identiteto, kot tudi o multikulturalizmu, getoizaciji in staranju evropskega prebivalstva, dodal pa sem še zgodbo o kači na prsih iz Starega Egipta.

11.02.2021 06:30
Piše: Uroš Gabrijelčič
Ključne besede:   Janez Vuk   Evropa   migracije   Egipt   Nemčija   Jugoslavija   globalizem   multikultu   getoizacija

Foto: Oliviero Toscani / Benetton

Posledice "multikulti globalizma" so v Evropi v zadnjih nekaj letih eskalirale do te mere, da prihaja do getoizacije določenega dela prebivalstva, česar doslej nismo bili vajeni.

Zgodovina nas ne seznanja le z razcvetom starodavnih civilizacij, pač pa tudi z njihovim zatonom oziroma propadom. Kako pride do rojstva homogeno povezanih družb, si strokovnjaki niso edini, lahko samo ugotavljajo, da se na neko točki razvoja določeni deli nepovezanih družb povežejo v večje, kulturno povezane skupnosti. Večinoma začetkom sledi razcvet, ki lahko traja različno dolgo, nato pa spet praviloma te civilizacije čaka zaton, propad. Rimski imperij je eden izmed novejših v človeški zgodovini in ni zadnji. Mimogrede, kaj je bila Sovjetska zveza drugega kot imperij, ki se je pred našimi očmi sesul in razpadel v več držav? 

 

Ko gre za imperij, seveda ne moremo govoriti o povezovanju nekih skupnosti, pač o nasilnem priključevanju različnih etničnih skupin, ki bodisi so bodisi niso združene v neke formalne politične strukture. Če ostanemo pri rimskem imperiju, primerjava z Evropo danes torej ni pravična. Rim je bil imperij, ki je segal daleč onkraj nacionalnih meja, če lahko za tiste čase sploh rečemo, da so poznale pojem nacionalnosti v današnjem pomenu besede. Evropa danes pa je celina številnih narodov oziroma nacij, kakor to razumemo danes. Razlika je tudi v tem, da je Rim osvajal dele sveta, ki nikoli niso bili del rimske kulture. V resnici si je te dežele podjarmil in jim vladal s silo. A to ni tema mojega premisleka.

 

 

Teorija o multikulturnosti

 

Janez Vuk nevarnost današnje evropske identitete vidi v nenadzorovanem ali celo nerazumno in kratkovidno spodbujenim priseljevanju pripadnikov drugih kultur na evropska tla, večinoma na območje današnje Evropske unije. Ravnanje Angele Merkel je dovolj dober dokaz za to. V tem pogledu ima avtor prav, ko v ravnanju bruseljskih institucij (obvezne kvote "uvoženih" migrantov) vidi projekt, podoben jugoslovanskemu, ki je v Miloševiću dobil zelo zgovorno poosebljenje hegemonskih teženj (spomnimo se samo projekta skupnih jeder). 

  

Jugoslovanski eksperiment se je končal s propadom nekdanje države, kar se je dogajalo na precejšnje začudenje večjega dela zahodne Evrope in je celo vzbujalo nejevoljo ter neodobravanje. Toda proces osamosvajanja, temelječega na narodnostni kulturi, je šel nezadržno svojo pot, o čemer pričajo tudi procesi, ki so se dogajali v vsej vzhodni Evropi, kjer so se države, ločene od jedrne Evrope z železno zaveso, začele osvobajati od sovjetskega hegemonizma in tudi uspele. Sovjetska zveza je razpadla, po porušenju berlinskega zida pa sta se združili Zahodna in Vzhodna Nemčija.

 

Nadaljevanje procesov v Evropi je znano in dobi novo politično tvorbo v podobi EU. Zakaj je bilo takšno povezovanje dobro in celo nujno, je vprašanje, ki še danes ni razrešeno. Številni menijo, da v takšni obliki, kot jo poznamo, ni bilo in ni pravi odgovor. Rešitev naj bi bila v večji samostojnosti povezujočih se držav, torej v Uniji enakopravnih držav, utemeljenih na nacionalnosti. O slednjem se ne strinjajo vsi, saj so nekatere politične agende uvedle teorijo o multikulturnosti, ki naj bi bila odgovor na sodobna vprašanja, kako organizirati družbo.

 

Prednost EU vidim v tem, da je takšna ohlapna politična tvorba lahko v nekaterih stvareh enotna, recimo na gospodarskem področju in da tako lahko s svojo (malo)številčnostjo in očitno gospodarsko močjo povezanih držav predstavlja odgovor velikim globalnim gospodarskim velesilam, kot so ZDA in zlasti Kitajska, v prihodnosti pa tudi Indija ter morda še kakšen novi igralec na svetovnem političnem parketu. Ideja o multikulturnosti je v Evropi očitno dobila domovinsko pravico. A ne le to. Kot ugotavlja že Janez Vuk, je tudi medijsko priviligirana, zato ne bom ponavljal njegovih navedb, ki so povsem na mestu.

 

 

Zakaj esperanto ni uspel

 

Avtor omenja zahodno kapitalsko oligarhijo, ki da izvaja "načrtno politiko demografske globalizacije, ki v perspektivi pomeni ni več in nč manj kot izginotje evropskih narodov in celo avtohtonih Evropejcev". Opazovalec dogajanja v EU v resnici lahko dobi takšen vtis, čeprav sam nimam tiste vrste védenja, ki bi omogočalo, da to tudi trdim. Domnevam, da to ni večinsko mnenje avtohtonih prebivalcev posameznih evropskih držav, pri čemer se opiram na stike, ki jih imam z intelektualci po Evropi. Ti mi zatrjujejo, da to ni večinsko prepričanje razumnikov, priznavajo pa, da so globalisti precej glasni in slišani. No, če je to res, je v resnici zaskrbljujoče in očitno je, da nekatere ameriški melting pot (talilni lonec) ni ničesar naučil.

 

Naj mi bo na tem mestu dovoljena majhna digresija: tudi poskus z nekim skupnim mednarodnim jezikom kot osnovo za sporazumevanja jezikovno pisanega sveta, imenovanim esperanto, ni uspel. Lahko se vprašate in tudi odgovorite, zakaj. Ne glede na to, da je premoč angleškega jezika v svetu neizpodbitna in da to implicira tudi nekatere miselne ter kulturne vzorce anglo-saksonskega sveta, pa je to vseeno bolje od umetnega jezika, ki so nam ga nekoč ponujali in ni mogel zaživeti. In to je dobro, kajti v različnosti jezikov je tisto pravo bogastvo svetovne kulturne dediščine. Ne nazadnje zato, ker je v jeziku zaobseženo vse, kar določa neko civilizacijo ali bolje kulturo. Izraz civilizacija je sicer za nekatere neprimeren, ker z njim včasih označujemo civilizirane (ljudi, narode ipd.) od neciviliziranih, včasih imenovanih tudi primitivni. V jeziku se skrivajo vsa človeška spoznanja, različnost jezikov pa (lahko) poudarja tudi različne poglede na vsa večna vprašanja o skrivnosti sveta, njegovega nastanka in nadaljnjega razvoja.

 

Ko omenjamo ZDA in jo v kontekstu nekaterih prizadevanj primerjamo z EU, spet nismo povsem natančni, kajti ZDA so drugačna politčna tvorba od EU. Res pa je, da se v primeru množičnega priseljevanja soočamo s podobnimi izzivi. ZDA so že stoletje in več ciljna točka preseljevanja iz vseh koncev sveta, demografska pisanost je očitna, da ne izpostavljamo posebej v njihovi zodovini zelo problematičnega uvoza sužnjev iz Afrike. Zgodovina ZDA je torej precej drugačna od evropske, zato bo v primeru Evrope treba poiskati drugačne rešitve.

 

 

Nemški odgovor na majhno rodnost

 

Najprej se je treba vprašati, zakaj je Nemčija tako na široko odprla svoje meje imigrantom iz Afrike, Bližnjega vzhoda in še od drugod, kar omenja Janez Vuk? Ali gre res za kapitalske oligarhije, ki da načrtno izvajajo politiko demografske globalizacije? Morda, a slišali smo tudi drugačne razlage. Ena izmed njih je izpostavila majhno rodnost v Evropi, torej problem starajočega se prebivalstva. To je nedvomno resnična težava, ki temelji na statističnih dejstvih. Treba se je torej vprašati, zakaj je rodnost v Evropi tako majhna? Kaj so razlogi za to? Ta tematika je vredna interdisciplinarnega študija in raziskav. Odgovori nam morda ne bi bili všeč. Eden izmed možnih odgovorov je zelo spremenjena struktura družine kot osnovne družbene celice in porušeni tradicionalni odnosi v njej. Vloga očeta (pater familias), ki gmotno poskrbi za preživetje svoje družine, žena pa ostaja doma in skrbi za vzgojo otrok, se je spremenila. Razvoj je šel v to smer, da so vse bolj tudi ženske zaposlene zunaj družinskih opravil, da si želijo poklicnega uspeha, pri katerem naj bi bilo veliko število otrok ovira. Hkrati z emancipacijo žensk, s katero ni nič narobe, in močjo feminističnih gibanj, so ženske jasno pokazale, da jih poleg materinstva in vse pogosteje mimo njega bolj zanima poklicna kariera, pa kar koli že to pomeni. Daljnosežnost takšnega razvoja zahteva zelo kompleksen študij in poglobljeno analizo, težave spremenjenih razmer pa se kažejo v staranju prebivalstva. So v tem pogledu imigranti dobrodošla transfuzija "izumirajočim" Evropejcem? Pustimo odgovor na to vprašanje odprt.

 

Drug razlog za potrebe po "uvozu" imigrantov (beri: delovne sile) je zelo visoka povprečna izobrazba Evropejca, zaradi česar je za bolj preprosta in po pravilu slabše plačana dela vedno težje najti domačine. Ne glede na tehnološki napredek, na uvajanje robotov, na izboljševanje delovnih pogojev so določene vrste dela za Evropejce manj privlačne. Rešitev, ki je najlažja in najcenejša (na kratek rok), je imigracija. Zapisal sem na kratek rok, ker se namreč kaže, in to je povsem razumljivo, da naslednje generacije priseljencev ne bodo hotele opravljati slabše plačanih fizičnih del, kar pomeni nove osvežitve iz uvoza. In tako naprej in naprej v nedogled.

 

 

Multikulti getoizacija

 

Vsi ti razlogi skupaj in še nekateri so pripeljali do tega, da je Evropa kulturno vse bolj pisana, kar celino z najdaljšo demokratično zavestjo in pravno utemeljenimi in delujočimi (sic!) osnovnimi človekovimi pravicami postavlja pred nekatere težave, na katere tvorci multikulti globalizma niso pomislili. Prvič to, da je del uvožene populacije v precej sekularizirano Evropo s seboj pripeljal močan verski naboj (v glavnem islamizma), ki se mu še naslednje generacije ne odrekajo, kar pa zaradi velike rodnosti teh ljudstev pomeni vedno večjo odstotek kulturno in versko drugačnih prebivalcev. Posledice so tudi v Evropi vidne že dolgo, a so v zadnjih nekaj letih eskalirale do te mere, da prihaja do getoizacije določenega dela prebivalstva, česar doslej nismo bili vajeni. Da bi spoznali, kaj getoizacija v praksi pomeni, ni treba več v ZDA, zgovorne primere boste našli v Nemčiji in zlasti Franciji. Ob tem je treba poudariti, da getoizacija ne omejuje le getoiziranih, ampak tudi avtohtone državljane nekega okolja, ki si preprosto ne upajo v določene urbane dele svoje dežele.

 

Druga težava pri drugače verujočih je, da gre v našem primeru tudi za radikalne oblike militantnega islamizma, kar je v precejšnjem nasprotju s precej miroljubno obliko krščansva v Evropi. Ne glede na to, kako krščanstvo ocenujemo z zgodovinske perspektive 2000-letnega razvoja, je očitno, da v primerjavi z islamom izgublja bitko. Temu se bi bilo treba v Evropi upreti, kajti krščanstvo ni le vera, ampak je že zdavnaj prerastlo v naš kulturni temelj in nobene potrebe ni, da bi ga zamenjali z islamom. Če torej govorimo o kulturni podstati Evrope, bi bilo prav, da bi EU jasno izpostavila, da je EU skupnost enakopravnih držav, da je krščanstvo eden od temeljev njene identitete in da ta ne sme biti ogrožena s strani priseljencev. Treba je tudi izpostaviti, da je družina osnovna družbena celica in da majhna rodnost ni le posledica feminizacije poklicov ali želje žensk po družbeni uveljavitvi, pač pa napačnih sistemov nagrajevanja in še marsičesa drugega. Izobraževalni sistemi bi morali jasno krepiti narodno zavest, kar seveda vključuje tudi spoštovanje do drugih narodov, vendar pa bi bilo nujno preprečiti princip talilnega lonca, kajti različnost je največja zanimivost narave in poroštvo za vsakršni razvoj. Nacionalno homogene skupnosti preprosto morajo obstajati, soočene z drugimi homogenimi družbami pa se lahko odločajo za povezovanje v višje strukture, a ne v stapljanje kultur v neko brezoblično "esperanto" gmoto. Marakeška deklaracija je v tem pogledu samo eden izmed zgrešenih dokumentov z evropskim podpisom.

 

 

Zgodba Starega Egipta

 

Če implozija rimskega imperija ni najboljši primer, ko govorimo o Evropi in nevarnosti imigracij, se morda kaže spomniti na nek drugi primer, ki ga sam zaradi vsaj 10-letnega študija te kulture tudi bolje poznam. Gre za stari Egipt, civilizacijo (kulturo), ki je v svojem dinastičnem obdobju trajala 3000 let, čemur je treba dodati še vsaj 2000 let njene predzgodovine. Kljub vzponom in padcem dinastične ureditve oziroma združenega kraljestva spodnjega in zgornjega Egipta je šlo za precej homogeno kulturo, za katero pa je bil značilen tudi neke vrste kozmopolitizem, kot to imenujejo egiptologi. Na območje njihove države, razpotegnjene ob Nilu, so se nenehno priseljevali tujci in sicer iz zelo različnih razlogov. Pogoj za vse te prišleke je bil, da so se naučili jezika in da so sprejeli njihov panteon božanstev, pri čemer so včasih svoja božanstva transformirali v egipčanska. S tem Egipčani niso imeli težav, niso pa računali z dejstvom, da so prišleki sicer sprejeli oba osnovna pogoja, a so kulturno še vedno ostali zvesti tradicijam, ki jih prinesli s seboj. V nekem obdobju se je tako zgodilo, da so ti tujci, vključeni celo v visoke državne strukture, izvedli državni udar, prevzeli oblast in 150 let Egiptu vladali s svojimi ljudmi, čeprav so bili vsi po vrsti formalno ustoličeni za faraone. To je bil za avtohtone prebivalce hud udarec, odrešitev pa je prišla šele takrat, ko so končno uspeli izgnati Hikse (tujerodno prebivalstvo). To je bila precej travmatična lekcija za stari Egipt, pokazala pa je, kako lahko na lastnih prsih rediš kačo, če se izrazim metaforično.

 

Tudi nadaljevanje je znano. Egipt je v nekem svojem obdobju postal imperij, najmočnejši v tej regiji, sčasoma pa je svojo premoč moral zoperstavljati vse močnejšim drugim državam in imperijem, tako da proti koncu svoje slavne 3000-letne zgodovine niti svojega ozemlja ni uspel obdržati pod nadzorom. Doživljal je poraze in začasne vzpone, dokončno pa je to civilizacijo pokopala rimska republika, ki je po letu 30 pr. Kr. preživela samo v nekaterih vplivih na staro Grčijo in Rim.

 

 

Samoohranitveni nagon

 

Kljub vsej različnosti od sedanje Evrope je nauk pravzaprav zgovoren in bi bilo dobro, da ga ozavestimo. Na evropski ravni in seveda na naši slovenski. Delovanje Višegrajske skupine je lahko dober namig, v katero smer je treba iskati rešitve na evropski ravni. In seveda na slovenski, kjer je nasprotovanje levice jasen dokaz, da ji slovenstvo ne predstavlja vrednote. Njen pogled ni uprt v prihodnost, pač pa v propadle ideje, skovane v času rdeče zvezde, srpa in kladiva. Ne dialog, stisnjena pest je njihov odgovor na ureditev sodobnega sveta, ki bi moral temeljiti na parlementarni demokraciji. To je za Slovence in naše, na kulturi in jeziku osnovane biti nesprejemljivo. Kljub 75-letni (45 let SFRJ in 30 let prevlade tranzicijske levice) indoktrinaciji naše novejše zgodovine slovenski narod še vedno ostaja zavezan slovenski kulturi in jeziku. Tej samoohranitveni moči se ne morejo zoperstaviti niti ideološko pristranski mediji, ki po pravilu ne krepijo narodne zavesti. Oglejte si samo, koliko zastav je ob državnih praznikih obešenih na hišah, blokih, v vaseh ipd. In kako težko gre Zdravljica iz ust nekaterih športnikov ob mednarodnih priznanjih. In oglejte si učne načrte osnovnih šol in preverite, koliko časa je namenjenega vzgoji domoljubne zavesti. In spomnite se na "kulturne projekte", v katere je bila vključena slovenska zastava.

 

Tako v Sloveniji. Kako pa v Evropi? O tem naj odločajo Francozi, Italijani, Nemci, Angleži in vsi drugi narodi, vsak v svoji državi. Zdi se, da so nekatere države (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska in še kakšna) svoje poglede na to problematiko že izrazile. Lahko bi se in prav bi bilo, da se na tej ravni države pridružimo tem pobudam. Krasni novi svet in generacije otrok alfa, delta, gama itd. pa prepustimo levičarjem, saj je ustvarjen po njihovi meri.

 

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
14
Erotične drame na AGRFT in mizerne predstave za naivno javnost
8
16.05.2021 11:00
Gospod Ostan, kako je mogoče, da nekdo, ki deluje toliko let na področju gledališke umetnosti, ne premore niti toliko poguma, da ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zločin bi bil v času helikopterskega denarja ne zgraditi NUK2
5
16.05.2021 05:40
V zadnjih desetih letih opravljam svoj poklic v stolpnici. V virusnem času so pred mojim oknom zgradili novo vertikalo. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
30-obletnica Slovenije: Bomo praznovali spoštljivo drug do drugega ali na bojišču?
23
14.05.2021 05:03
Na portalu+ bomo v prihodnjih osmih tednih objavili osem prispevkov ob tridesetletnici Slovenije. Izbor se bo morda komu zdel ... Več.
Piše: Marjan Podobnik
Sem že čipirana, pardon, cepljena!
34
12.05.2021 04:00
Prejšnji torek pozno zvečer so me poklicali iz Zdravstvenega zavoda Zdravje in me povabili na cepljenje. Nisem oklevala. Že ... Več.
Piše: Ana Jud
Ta naša diktatura je tako strašna, da jo vidijo samo izbranci!
10
11.05.2021 05:30
Sem prespal nasilno zrušitev demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva, sem zaradi nemirnih sanj preslišal tanke na ulicah ... Več.
Piše: Denis Poniž
Tako, kot so glasbeniki igrali pred epidemijo, danes na žalost ni več sprejemljivo
25
09.05.2021 22:00
Precej prahu so dvignila priporočila NIJZ za slovenske glasbenike glede zaščitnih ukrepov med koncerti. Posmehovanje so sprožila ... Več.
Piše: Milan Krek
Sramotni jezdec nekega tragičnega časa: Esej o Jožetu Javoršku (1920-1990)
2
09.05.2021 11:00
Aprila 1944 naj bi v Bazi 20 Jože Javoršek zasnoval in uspešno izpeljal kulturni miting. Dramaturško domiselno zasnovan ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Andre Cadere: Kako je nevidni romunski emigrant v Parizu postal človek z "okroglo palico"
5
09.05.2021 06:00
Andre Cadere je živel v Parizu emigrantsko življenje s statusom drugorazrednega, mogoče celo tretjerazrednega umetnika. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Polemika o "znamenjih": Od brisanja slik preko Sanjskega moškega, otrok brez očetov in Simone Rebolj do streljanja sošolcev
14
07.05.2021 22:59
Koronska situacija ni naporna samo za ženske. V družinskem nasilju trpijo otroci, starostniki, oskrbe potrebni, ženske in tudi ... Več.
Piše: Andrej Mertelj
Tukaj nisem zato, da bi me vi, janšisti in titoisti, ki ste vsi isti - Butalci, po glavici pobožali
29
05.05.2021 21:00
Oseba iz politike me je vljudno prosila, naj napišem kaj pozitivnega, neke sorte spravni tekst. Naj ljudi pozovem k enotnosti. ... Več.
Piše: Ana Jud
Polemika o "znamenjih": Pravičniški krik dobrih očetov in patriarhalne posvetovalnice za ženske
21
03.05.2021 22:30
Kampanje z opozarjanjem na nasilje moških niso nič novega. V času epidemije so tudi v Avstriji plasirali serijo plakatov z ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Where have all the communists gone, kam so vsi komunisti šli?
10
03.05.2021 03:47
Po svetu je še vedno veliko komunističnih strank, a je zelo malo vplivnih. Presenetljivo pa so komunisti v španski koaliciji, ... Več.
Piše: Keith Miles
2. maj: Praznovanje ljubezni do dela, vrednote nad vrednotami!
18
02.05.2021 11:00
Nismo še prišli na raven duhovnega razvoja, ki bi presegel krovno ideologijo vseh časov in krajev. Ne slepite se! Še vedno ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Če gledališkemu režiserju odvzameš možnost režiranja, je to isto, kot da ga usmrtiš.
3
01.05.2021 22:40
Umetniško gledališče Vsevoloda Emiljeviča Mejerholda se je upiralo zadušljivosti realnega sveta. Gledališko poetičnost je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: O fašistih, komunistih in tudi tistih normalnih, ki trpimo vmes
19
29.04.2021 22:03
Šele z nekoliko večje distance, predvsem geografske, človek počasi dojame vse razsežnosti fenomenalne slovenske pameti, ki jo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bi donirali Komisiji za preprečevanje korupcije 5 evrov preko SMS, da bi tako zagotovili njeno dejansko neodvisnost?
22
28.04.2021 22:00
Komisija za preprečevanje korupcije(KPK) mora postati zares neodvisna institucija! Naj privabi k sodelovanju čim več samostojnih ... Več.
Piše: Miha Burger
Yoda iz Vojne zvezd v mojem Štoparskem vodniku po slovenskem sodnem vesolju
9
25.04.2021 21:00
Področje sodnega izvedenstva psihiatrične stroke je v naši državi katastrofično neprofesionalno področje. Vedno sem menila, da ... Več.
Piše: Ana Jud
Ni lepšega na svetu, kot so gledališke vaje: na njih vadimo svojo smrt
3
24.04.2021 22:39
Na vajah načelno ne določim interpretativne meje, da se lahko igralec svobodno giblje po zvočnem polju svojih replik. Ko pa smo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ustaške sanje hrvaškega predsednika Zorana Milanovića ali malo drugačen "non-paper"
11
23.04.2021 22:25
Pozdraviti gre prizadevanja Slovenije po čimprejšnjem odhodu iz balkanskega okolja, v prvi vrsti iz sklopa nečednih navad, ki ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Tudi imunski sistem Tomaža Vesela, predsednika Računskega sodišča, je hudo oslabljen
10
22.04.2021 22:10
Imunski sistem države se ruši ... Kot da bi bili vsi psi vojne spuščeni, delovati so začele, da tako rečem, tovarne zlobe. ... Več.
Piše: Vili Kovačič
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Sem že čipirana, pardon, cepljena!
Ana Jud
Ogledov: 1.966
02/
Ta naša diktatura je tako strašna, da jo vidijo samo izbranci!
Denis Poniž
Ogledov: 1.766
03/
Erotične drame na AGRFT in mizerne predstave za naivno javnost
Simona Rebolj
Ogledov: 1.621
04/
30-obletnica Slovenije: Bomo praznovali spoštljivo drug do drugega ali na bojišču?
Marjan Podobnik
Ogledov: 1.479
05/
Sramotni jezdec nekega tragičnega časa: Esej o Jožetu Javoršku (1920-1990)
Marjan Frankovič
Ogledov: 1.303
06/
Tako, kot so glasbeniki igrali pred epidemijo, danes na žalost ni več sprejemljivo
Milan Krek
Ogledov: 1.159
07/
Ali bo stari lisjak in "večni sodnik" Marko Ilešič uspel dobiti še četrti mandat za Sodišče EU v Luksemburgu?
Uredništvo
Ogledov: 804
08/
Politično mešetarjenje vladne SMC v senci mariborskega superračunalnika: Nezakoniti Upravni odbor Instituta informacijskih znanosti pod taktirko vladne SMC tiho sodeluje pri razgrajevanju razvojnega in izvoznega potenciala IZUM-a!
Tomaž Seljak
Ogledov: 819
09/
Ko me je policist prepoznal, se je odločil, da bo iz neznatnega naredil senzacionalen dogodek
Dimitrij Rupel
Ogledov: 7.150
10/
Neenakost med ljudmi (5): O nastajanju presežnega premoženja oziroma zakaj se povečujejo razlike v premoženju ljudi
Bine Kordež
Ogledov: 997