V bogati karieri Georgea Shultza (1920-2021), Newyorčana, ki je v drugi svetovni vojni služil kot marinec, se največkrat izpostavlja njegovo delo v osemdesetih letih preteklega stoletja. Takrat je znotraj Reaganove administracije bil bitke s Casperjem Weinbergerjem, takratnim obrambnim ministrom, glede uporabe vojaških, ekonomskih in diplomatskih vzvodov v zunanji politiki in načinu postopanja glede Sovjetske zveze. Izkazal se je kot pragmatični realist in zagovornik neposrednih bilateralnih pogovorov z nasprotnikom. Rezultat tovrstnega pristopa pa so bili številni bilateralni dogovori, ki so ublažili krizo konca hladne vojne. Schultzova predanost mehanizmom nadzora oboroževanja in institucionaliziranemu mednarodnemu redu so danes inspiracija novi ameriški administraciji. Predsednik Biden ga je označil za gospoda časti in idej, zunanji minister Blinken pa za legendo in vizionarja, po katerem se je zgledoval vsak njegov naslednik na ameriškem zunanjem ministrstvu.

Vse izbrane besede so na mestu. Vendar pa na pravilih temelječa svetovna ureditev ni sama sebi namen, temveč je važna njena vrednostna in politična vsebina. Mislim, da najpomembnejše zapuščine Shultza ne gre iskati v všečnih referencah za mednarodne dogovore in utrjevanje demokratičnih fasad v mednarodnih odnosih, pač pa v njegovem globokem realističnem uvidu v srčiko problemov ter v njegovi sposobnosti ne izgubiti dolgoročne slike v poplavi dnevno kriznih dogodkov in odločitev. S takšno predpostavko moramo pogledati v začetek sedemdesetih in ne v osemdeseta. Takrat je namreč Shultz odigral ključno vlogo pri odločitvi za Nixonov šok. Petnajstega avgusta letos bomo namreč obeležili petdeset let odločitve, s katero se je pričel proces izoblikovanje novega mednarodnega monetarnega in finančnega sistema, v katerem živimo še danes. Na tem mestu moram priznati, da sem zaradi skoraj desetletje dolgega raziskovanja konca brettonwoodskega sistema pristranski, kar se tiče Shultzeve zapuščine.

V obdobju brettonwoodskega sistema, ki je bil dogovorjen leta 1944, je Shultz doktoriral iz ekonomije na MIT, nato pa predaval na znani poslovni šoli Sloan. Leta1962 se je preselil na Univerzo v Chicagu, kjer je nanj močno vplival Milton Friedman. Z nastopom Nixonove administracije je prevzel vlogo ministra za delo. Ob rekonstrukciji administracije pa je 1970 ta položaj zamenjal za vodjo urada za proračun. V tej funkciji je sooblikoval v mednarodnih krogih nepričakovano odločitev, da ZDA zapre t. i. zlato okno. Brettonwoddski sistem je namreč temeljil na fiksnih menjalnih tečajih in omejevanju pretoka kapitala, kjer je bil samo ameriški dolar vezan na zlato, vse ostale valute pa na dolar.

Sistem je tako zahteval, da države s trgovinskim presežkom apreciirajo svoje valute. Ker pa evropske države in Japonska tega niso želele storiti, ker bi to ogrozilo njihovo rast, sistem ni funkcioniral, kakor je bil zamišljen. Prav tako se je postopoma spreminjala sama narava ekonomije, kjer so finančni sektor in kapitalski trgi prevzemali vodilno vlogo. Posledično je bil brettonwoodski sistem vedno znova soočen z mankom likvidnosti. Države so slednje kompenzirale s sprejemanjem ameriškega dolarja kot nadomestilom za zlato – tako kar se tiče svojih rezerv, kot tudi samih transakcij. Hkrati pa je ta dinamika odnosov ustvarila pritisk v ZDA, da najde ravnotežje med svojimi notranjepolitičnimi (devalvacija dolarja) in zunanjepolitičnimi interesi (ohranjanje osrednje pozicije dolarja).

Richard Nixon je petnajstega avgusta 1971 naznanil konec fiksne konvertibilnosti dolarja na zlato in dodatne protekcionistične ukrepe. Glavna arhitekta tega ukrepa sta bila Shultz in John Connally. Slednji je bil Shultzev predhodnik na finančnem ministrstvu in demokrat v Nixonovi administraciji, ki ni varčeval z nekurtoaznimi frazami. Tako je v procesu sprejemanje odločitve o t. i. Nixonovem šoku dejal:

"Tujci nas hočejo zjebat, naša naloga pa je, da jih zjebemo prvi." 

(Foreigners are out to screw us. Our job is to screw them first) in

"Dolar je morda naša valuta, vendar je vaš problem." 

(The dollar may be our currency, but it’s your problem).

George Shultz, ki je delil Connallyjevo mnenje o vsebini reforme in tudi njegovo neposrednost, se je od njega močno razlikoval v svoji drži. Ko so se Evropejci pritoževali nad slabimi čezatlantskimi odnosi zavoljo odločitve petnajstega avgusta in Connallyjeve ostrine ter s tem skušali omehčati pozicijo ZDA, da bi ta kozmetični popravek Brettonwoodskega sistema – Smithsonski dogovor – ustoličila kot nov permanentni multilateralni monetarni sistem fiksnih menjalnih tečajev, jih je Shultz usmeril na vsebino in ne formo izziva z besedami: "Božiček je mrtev." S tem je nakazal, da bodo morale evropske države sprejeti, da poti nazaj ni. Svet in ekonomija sta se spremenila, zahtevala sta nov režim. 

Z današnje perspektive se zdi Shultzeva neomajnost logična. Vendar, če se preslikamo v to obdobje brez poznavanja prihodnosti, in ko so bile v ospredju druge teme – konec vojne v Vietnamu, gradnja novih odnosov s Kitajsko, sprejemanje dogovorov s Sovjetsko zvezo (sporazum o neširjenju protibalističnih raketnih sistemov) in naftna kriza – slednje ni več tako samoumevno. Nov monetarni režim bi lahko predstavljal že omenjeni Smithsonski dogovor iz decembra 1971, ali pa njegova nadgradnja s ponovim rekalibiranjem fiksnih razmerij med valutami in povečanjem območja njihove dovoljene fluktuacije. Vendar je prav Shultz 19. februarja 1973 pokopal takšno idejo s podobno odločitvijo, kot je bila tista 15. avgusta 1971.

Shultz je imel uvid v globino problema – narava ekonomije v sedemdesetih je bila drugačna od tiste ob koncu druge svetovne vojne. Zato so novi izzivi terjali tudi nove ideje. Hkrati je razbral dolgoročni in vitalni interes ZDA kot tudi interese njenih partneric. Njihova stična točka je bila centralnost dolarja v monetarnem sistemu in skupno ohranjanje te centralnosti. ZDA so s tem utrdile svojo hegemonijo, evropske države in Japonska pa generirale nadaljnjo rast. Nov monetarni sistem – prostega pretoka kapitala in plavajočih valutnih razmerij – se je postopno izoblikoval in kodificiral prav pod vodstvom Shultza.

V poplavi dnevnih kriz dejanja Georgea Shultza niso samoumevna. Kriznost dogodkov pogosto otežuje uvid v razumevanje in daljnosežnost problema. Vse to je danes še kako aktualno. Koronakriza nas sili h kriznemu upravljanju in prav je tako. Shultzeva zgodba nas opominja, da ob tem ne smemo pozabiti na veliko sliko in na dolgoročne vitalne interese, ki se zdijo v luči krize drugotne narave. Prav tako je kriza monetarnega sistema aktualna danes. Je v interesu držav še vedno ohranjati dolar kot osrednjo svetovno valuto? Sam menim, da je temu tako, saj je evro regionalna valuta, renminbi (kitajska valuta) pa nima zaupanja, kot ga ima dolar.

A morda najbolj temeljni izziv za mednarodni monetarni sistem predstavljajo digitalne valute. S Covidom je očiten drastičen upad uporabe fizičnega denarja. Ali to pomeni, da se finančne in monetarne preference potrošnikov in posledično držav spreminjajo? Ali to pomeni, da smo pred podobno spremembo narave ekonomije, ki bo tako ali drugače vodila v preureditev mednarodnih monetarnih odnosov?

George Shultz, ki je prejel številna odlikovanja in priznanja, tudi najvišje ameriško civilno odlikovanje Presidential Medal of Freedom, je bil dolgoletni član Hoover Institute, think-tanka, ki ga danes vodi ena izmed njegovih naslednic – Condoleezza Rice. Slednji je Shultz nekoč dejal, da je delo zunanjega ministra delo vrtnarja ter da so zavezniki kot rože v vrtu, ki potrebujejo stalno oskrbo.

Shultzevo življenje nam izpostavlja pogum in preudarnost pri odločitvah in zavedanju, kdaj je potrebno zalivanje in kdaj striženje. Samo eno ali drugo ne vodi do optimalnih rešitev. Pozicija moči pa celo v hubris. Vsakodnevno spraševanje vesti o sprejetih odločitvah, skrb o neizmikanju velike slike in vzročnih mehanizmih izzivov, s katerimi se soočamo ter postavljanje vsega tega na trajektuljo dolgoročnih vitalnih interesov, so lastnosti patriotov in državnikov, kakršen je bil Georga Shultza.

Enajstega decembra 2020 je George Shultz ob svoji stoletnici napisal enega svojih zadnjih prispevkov, ki ga je namenil zaupanju. To vrednoto je izpostavil kot ključen nasvet za uspeh na različnih področjih; v osebnem življenju, v ekipnih športih, v politiki. Modro bi bilo upoštevati ta njegov nasvet.