Verjetno je Slovenija edina država na svetu, kjer se 2. svetovna vojna še ni končala. No, uradno že, davnega leta 1945, a frakcijska državljanska vojna kar traja. Le da se je iz Kočevskega Roga in s Svetega Urha preselila na internet. Nekdo je zapisal, da je bral recept, kako se naredi jabolčni štrudelj, in da ni mogel verjeti lastnim očem, ko so se pod člankom o receptu zravsali partizani in domobranci. Vedno se najde pametnjakovič, ki začne: kaj pa komunisti? Se zavedate, koliko ljudi so pobili komunisti? No, spisek zločinov je vsekakor dolg, a nikoli ni na njem tudi strahotnega  genocida nad Nemci iz leta 1945, ko so nacisti kapitulirali. Da ne bi slučajno kdo pisnil češ, ja, saj to so bili okupatorji, oni so si zaslužili! Res? Človekove pravice pripadajo vsem in vsak je nedolžen, dokler mu krivda ni pravnomočno dokazana. Najgrozovitejši del genocida pa je - kot je v vojnah običajno - doletel nedolžne žrtve. Nemške ženske, ki so bile v nacizem bodisi zavedene bodisi prisiljene.

Večina Evropejcev nosi sovjetske gene, mi je pred časom, ob kozarčku resnično dobrega konjaka, pravil znanec. Trditev je utemeljeval z besedami, da so ob koncu vojne z vzhoda Rusi zmagoslavno vkorakali v Evropo in puncam delili rožice. No ja, nobenih rožic ni bilo. Ne pravih, ne namišljenih. Ruski vojaki so posiljevali vse po vrsti in pred njimi niso bili varni niti redki preživeli okostnjaki iz koncentracijskih taborišč. Evropske ženske, zlasti Nemke, so od Stalinovih barbarov prejele le obilne količine sperme, pomešane z znojem po grintah ter smradom po cenenem alkoholu in izčrpani konjenici. Samo v Nemčiji je bilo ob koncu vojne posiljenih več kot dva milijona žensk, kar je toliko kot ima naša država prebivalcev. Ob tem je treba poudariti, da je številka nedvomno še višja, saj številne žrtve zaradi strahu ali sramu posilstva niso upale prijaviti.

Med posiljenimi je bila tudi gospa Hannelore, pred dvema desetletjema umrla soproga znamenitega nemškega kanclerja Helmuta Kohla, ki je prav tako že pokojni. Umrl je leta 2017. Ko je imela Hannelore komaj 12 let, so v zatohli kleti njo, njeno mamo in sorodnico, več dni zaporedoma posiljevali vojaki Rdeče armade. Na koncu, naveličani izprijenosti, so jo vrgli na cesto kot "vrečo cementa". Ta opis dogodka je ob priliki uporabila sama, čeprav o tragediji sicer ni govorila. Hitro se je naučila, kar se v okrutnem svetu človeštva prej ali slej mora naučiti vsakdo. Grde spomine je bolje izbrisati. Preteklosti se v nobenem primeru ne da spremeniti. Verižno posilstvo je na Hannelore pustilo težke fizične in psihične posledice. Ob padcu, ko so jo vrgli skozi okno iz kleti, si je poškodovala hrbtenico in bolečine so postale kronične. Od travm si nikoli ni zares opomogla. Trpela je za kopico psihosomatskih bolezni. Diagnosticirali so ji alergijo na penicilin, mučila jo je huda migrena in zadnjih sedem let življenja ob belem dnevu več ni stopila iz hiše saj je trpela zaradi nenormalne senzibilnosti na svetlobo. Ven je šla samo v mraku ali temi. 

Sončna svetloba je eden od dokaj pogostih vzrokov za migrenske napade, a pred 20 leti, ko je Hannelore tavala v temi, se glede teh reči niti zdravniki niso mogli zediniti. Hannelore je imela težko depresijo, jemala je čedalje več zdravil, soprog Helmut ji preprosto ni bil sposoben pomagati, pomoč psihologov in psihiatrov pa je vztrajno odklanjala. V resnici nikomur ni zaupala. Bala se je, da bi kdo zlorabil njene že tako travmatične spomine.

***

Leta 1989 so Evropo že pretresale velike spremembe. Vse od začetka razpada SFRJ, do padca Berlinskega zidu, ki je dolga leta ločeval vzhodni in zahodni Berlin ter delil Nemčijo na dve državi. Na zahodno Zvezno republiko Nemčijo (ZRN), kjer so ljudje živeli svobodno, in vzhodno Nemško demokratično republiko (NDR), kjer je vladal socializem in je celo intimna pisma prestrezala strahovlada tajne službe Stasi, identične jugoslovanski Udbi. Usoda je očitno hotela, da je združitev obeh Nemčij v ponovno enotno državo vodil ravno Kohl, ki se je leta 1982 povzpel na kanclerski položaj ZRN in tam ostal vse do leta 1990. Še osem let po padcu Berlinskega zidu je vodil združeno, svobodno, demokratično Nemčijo in skupaj s tedanjim francoskim predsednikom Mitterandom pripravil Maastrichtsko pogodbo, na kateri je osnovana današnja EU. Vmes sta se mu v zakonu s Hannelore rodila dva sinova, leta 2001 pa je gospa storila samomor. Pogoltnila je preveliko dozo uspavalnih tablet in zaspala za zmeraj. Kar 20 poslovilnih pisem je pustila za sabo. Vse bolečine, ki jih je dolga desetletja tiščala v sebi, je na koncu izlila na papir. Podoben življenjski epilog je dočakalo na stotisoče nedolžnih Nemk. 

Nemški novinar Heribert Schwan je o tej ves čas bolni, a hkrati nenavadno močni in trdni ženski napisal biografijo Die Frau an seiner Seite (Ženska na njegovi strani), v kateri je razkril številne najtemačnejše podrobnosti iz življenja dolgoletne nemške prve dame. Biografija, ki je izšla šele leta 2011, je verodostojna, saj je nastala s privolitvijo Hannelore. Schwan je bil edini novinar, ki mu je Hannelore izpovedala tudi zločine ruskih vojakov in s kolikšnim poniževanjem ter trpljenjem je bila tlakovana pot v svobodno Nemčijo, ki je dandanes steber EU.

***

Pa ste morda kdaj slišali, da bi Kohl jezno bentil: Kaj pa komunisti? Vi sploh veste, kaj vse so počeli prekleti komunisti? Če kdo, potem je ravno Kohl, soprog posiljene Hannelore, resnično dobro vedel, kaj vse so počeli prekleti komunisti, saj mu je žena povedala. A se je ves čas zavzemal za miren dialog. Je besne besede morda kdaj izpljunil Schröder? Ne. Si predstavljate, da bi vsakič, ko beseda nanese na holokavst, Merklova začela čemerno jadikovati, Ja, ja, seveda drži, da so "naši" počeli vse to, ampak kaj vse so pa počeli "vaši", kaj pa to? Ne. Nemci so krivdo kolektivno prevzeli nase. Nemška politika se še dandanes opravičuje za zločine nacističnih prednikov. Do miru in stabilnosti ne pridemo z večnimi očitki, kakršnih smo navajeni iz slovenske vsakdanjosti. Mir človeku prinese samo iskreno odpuščanje. V politiki pa razumna diplomacija.

Torej, ko naslednjič zagledate recept za jabolčni štrudelj, ne bodite naivni ter se v komentarjih ne spuščajte v prepire med domobranci in partizani. Življenje nikoli ni črno-belo. Povsod so (bili) dobri in slabi ljudje. Res je, da se ve, kdo je prvi začel, kdo je bil okupator, toda Nemci so svojo zgodovino sprejeli, se pokorili in poglavje zaključili.

Z vsemi ni tako. Madžari in Italijani imajo velike probleme z razumevanjem zgodovine, Avstrija pa je šele pod Sebastianom Kurzem, politikom sodobnega kova, priznala veliko vlogo v nacizmu in se pokesala. Tudi posiljevali niso samo ruski vojščaki. Tudi vojaki Wehrmachta, ameriške, britanske, francoske in druge sile se niso mogle upreti ropanju in izživljanju. Dandanašnja Evropa ni prežeta samo s sovjetskim gnevom, tukajšnji geni so pomešani z grozo vsega sveta, in če želite poznati resnico, priporočam knjigo Podivjana celina, ki jo je napisal angleški zgodovinar Keith Lowe. Sram vas bo, da ste se v ta sprevrženi svet rodili kot človeško bitje.

***

Čez dober teden bomo obeleževali obletnico smrti mlade nemške študentke Sophie Scholl, ki so jo nacisti leta 1943 obglavili zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju Bela vrtnica. Sophie je bila ena tistih pogumnih punc, ki so delile letake, s katerimi so uporniki nemški narod nagovarjali proti nacizmu. Gibanje se je povezalo z britanskimi obveščevalci in letaki, ki so svetu sporočali, da si tudi mladi Nemci želijo miru in svobode, so z letal preplavili London. O življenju Schollove je posnet izvrsten film, v katerem med drugim glavnemu preiskovalcu - ki se je celo nekako trudil, da bi jo osvobodil obtožb -, s solzami v očeh pojasnjuje, kako je sama videla, da so nacisti pljuvali Judom v obraz samo zato, ker so bili Judje. Zadnji dnevi Sophie Scholl (vir) so luč sveta ugledali leta 2005, in če tega filma še niste videli, si ga oglejte. To je zgodba, ki jo morate poznati. Objavljeni so bili še dnevniški zapisi Sophie Scholl. V njih dekle, ki se je moralo že pri rosnih 22 letih odpovedati življenju, večkrat citira francoskega filozofa Jacquesa Maritaina, ki je navdih iskal pri Tomažu Akvinskem: "Potrebno je imeti trdnega duha in mehko srce."

Sophie je imela mehko srce, s katerim se je zavzela za šibkejše, čeprav je vedela, da s tem ogroža lastno življenje. Hannelore je imela trdnega duha, ki ji je že kot majhni deklici pomagal preživeti najgrše, kar se ženskemu spolu lahko zgodi. Obe sta bili žrtvi genocida nad Nemci, zamolčanega zločina, o katerem vam zgodovinarji nikoli ne bodo odkrito govorili, ker se bodo vedno skrili za stavek, jah, oni so bili pač okupatorji. Da, bili so okupatorji. Med katerimi je bilo ogromno posameznikov, ki se s Hitlerjevo okupatorsko politiko nikakor niso strinjali. V tem zapisu navajam samo dve.

Hannelore in Sophie sta življenjski zgodbi dveh popolnoma različnih žensk. Obema pa je skupna borba za življenje, čast, dostojanstvo. Obema je skupna tudi sposobnost odpuščanja. Zato naj vam njuni pomirjeni duši nudita oporo in vzor zlasti sedaj, v času vsesplošne krize, ki ustrahuje tudi to podivjano slovensko državo in preostali planet.

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.