Protagonisti Stojsavljevićeve elizabetinske trilogije so igralci in dramatiki renesančnega sveta. Res je, da doseže gledališče med vsemi mediji največji približek življenja, res pa je tudi, da nas ta približek omejuje pri uprizarjanju resnice. Zato je več kot smiselno, da primerjamo med seboj različna življenja v različnih časih.

Razkril vam bom skrivnost: obožujem renesančni in baročni teater. Oba sta se bila zmožna samoreflektirati: renesančno gledališče je zasledovalo - gledališče v gledališču kot past za antagonista. Baročna iluzija pa je zasledovala deiluzijo. To vidimo v drami Življenje je sen Calderona de la Barce. Obema sem sledil v vseh svojih umetniških življenjih.

Vladimir Stojsavljević letos praznuje sedemdesetletnico. Današnji komentar je posvečen njegovim gledališkim naporom. Reflektiral bom njegovo elizabetinsko tragedijo z naslovom Ljubezen in država, ki tematizira mladega Willa, še preden bo ta postal nesmrtni Shakespeare. Ljubezen in država je dramska tekstura, ki sem jo že trikrat uprizoril. Prvič leta 1983, še na akademiji, drugič leta 1995 v Slovenskem mladinskem gledališču in tretjič leta 2011 v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Iz napovedanega je vidno, da bom pred vami reflektiral umetnost postmodernistične zareze, ki je svojo formativno misijo že zdavnaj zaključila (1995). Vem, da je stilnih periodizacij nebroj, sam sledim periodizaciji modernizma po analogiji z renesančno. Postmodernizem je zame čas, zamejen med leti 1970-1995.

Tri elizabetinske tragedije Vladimirja Stojsavljevića razumem kot enega od vrhuncev posmodernistične dramatike srednje Evrope. S svojo trilogijo Ljubezen in država, Marlowe in Prepovedano gledališče je v izteku prejšnjega stoletja izzval nedoločne energije novega tisočletja. Prek fatuma treh renesančnih dramatikov Christopherja Marlowa (1564 - 1593 (zgodnja renesansa), Williama Shakespeareja (1564 - 1616, visoka renesansa) in Bena Johnsona (1572 - 1673, pozna renesansa) je rekonstruiral in restavriral univerzalna gledališka stanja.

Zame se je vse začelo leta 1974, ko me je moja mati vpisala v gledališko šolo v Pionirskem domu. V gledaliških šolah sem leta transcendiral svetovne dramatike. Zaporedje avtorjev, ki sem jih srečal še v času pred akademijo, je bilo: naprej Marivaux, potem Aristofan, takoj zatem Calderon de la Barca in seveda Shakespeare. Na akademiji pa je bilo to zaporedje: Brecht, Čehov, Molière in še enkrat Shakespeare ter Byron. Ob zaključku šolanja je nastopil Stojsavljević s svojo tragedijo Ljubezen in država. 

Vse naštete avtorje sem ponotranjil. Dosledno sem jim sledil, upoštevajoč njihove zgodovinske reference, prilaščanja, kakor tudi njihovo eklektičnost. Vsi so se v dolčenem zgodovinskem trenutku na nekoga nanašali. Določali so me v mojem tedanjem retrogardističnem izrazu. V tistem času sem proizvajal umetnost iz umetnosti( L'art de l'art). Izven odra zame ni obstajalo nič drugega kot le umetnost, združena s svojimi strastmi. Pripravljal sem se na svoj original, na svoj izum, na meni lasten visokomodernistični izraz!

Ljubezen in država

Svojo umetniško mladost sem živel v postmodernistični zarezi med zgodnjim in visokim modernizmom. To je bil neverjeten privilegij. Stojsavljević je znamenite gledališke duhove renesanse 16. in 17. stoletja naselil v melodramatsko strukturo 19. stoletja. Brez velikega napora smo se odmaknili od modernističnih zahtev in se popolnoma prepustili lastnim obsesijam. Predvsem pa smo brez težav in neodgovorno montirali vse tisto, za kar smo menili, da je nujno potrebno združiti. Predvsem smo združevali nezdružljivo. Naše združevanje ni ščitilo nikogar: ne komunistov, ne kapitalistov, ne shakespearjancev. Obdobje neodgovornega združevanja je trajalo le kratek čas. Leta 1990 nas je dohitela vojna!

Ko sem v tem tisočletju stal na odru Abbey teatra v Dublinu, sem pomisli na to, kako bi zvenele Vladimirjeve besede "treh elizabetinskih tragedij", in že sem jih na ves glas izgovarjal. Znova in znova preverjam Stojsavljevićev finalni monolog Elizabete I. Angleške. Vedno se zasmejim samemu sebi, ko zaslišim iz lastnih ust veličastno hvalnico gledališki nemoči.

Tragedija Ljubezen in država za razliko od drugih gledaliških vrhuncev postmodernističnega časa vse svoje prizore usmerja k zaključnemu dejanju, k dialogu med kraljico Elizabeto I. Angleško in Shakespearejem. Med državo in umetnikom, k monologu kraljice Elizabete I. Angleške, k erotizirani gledališki smrti. Ravno zaključni maksimalističen obrat nas globinsko zavezuje k načelni distanci do resničnosti.

Stojsavljević je v drami Ljubezen in država napisal strastne in vitalistične dialoge iz svojega dolgoletnega preigravanja shakespearjanskega dramskega podjetja. Z njimi je destabiliziral protagonistično - antagonistične identitete. Njegovo renesančno trilogijo razumem kot produkt intelektualne simulacije: Christopher Marlowe kot prvi evropski humanist v svojem Faustu zatuli teologom v obraz: Zgoraj ni Nič! Po njegovi nasilni smrti je nastopil čas za mladega Shakespeareja, ki je s svojo barbarsko dramaturgijo, z raznorodnostjo in kaotičnostjo postavil izhodišča za sodobno dramatiko in dramaturgijo. Ben Jonson pa je s svojim Alkimistom ponovno zasnoval zaporedje dramskih vzrokov in posledic. Gledališče je pripravil na nov stil, na klasicizem.

Stojsavljević je pred nami proizvedel iluzijo gledališke družine Rose pod vodstvom znamenitega lastnika gledališča in igralca Richarda Dicka Burbagea (igral je prvega Hamleta in Kralja Leara). To je bila predhodnica londonskega gledališča Globe. S povzemanjem minule gledališkosti je postal nosilec njegove sedanje erotizirane negotovosti. Pred nas je postavil polivalentne igralske identitete. Naj jih naštejem: Will Shakespeare, Jack John Rice, Misteres Rice, Mary Fleming, Elizabeta Angleška I., Slay, William Bell, Alex Cook, Eleonora Bull, Southampton, William Kempte in Richard Dick Burbage. 

Igralci so bili s svojo privlačnostjo in antidržavno držo osredotočeni na dialoške kontraste predstave v predstavi, ki so jo pripravljali po naročilu puritancev. Njen naslov je bil Richard II., o kralju, ki je abdiciral. Namen predstave pa je bil, da sproži državni udar proti kraljici Elizabeti I. Angleški. V tako postavljeni travestiji so vsi vse izgubli. Zaljubljeni, večinoma moški v moške, niso izgubili le svojih ljubezni, ker jih je izsiljevala država prek perfidnih puritancev in Elizabetinih obveščevalcev, temveč so izgubili tisto, kar so najbolj malikovali - umetnost, gledališče. Ravno ta fascinantna zaljubljenost vseh v vse in brutalnost gledališke prakse uprizarja gledališko totalno obsedenost, kjer padejo vse moralne in etične norme.

V teksturi vidimo: poetske mehanizme, čutne izkušnje, mitske strukture, mnogotere gledališke zvrsti, celo psihološke sprožilce, predvsem pa erotizirano stvarnost. Gledamo gledališko neizogibnost, ki vse akterje vodi v melodramo. Idealni so eni za druge, toda nikoli več ne bodo skupaj. Navkljub pripravi na državni udar je to melanholična refleksija zaljubljenih pesnikov. 

Veličina Stojsavljevićeve trilogije je ambiciozen pogled v renesanso, v sredico najsvobodnejšega in najzahtevnejšega sveta umetnosti. Za razliko od ostalih postmodernističnih remek del njegova dialoška večplastnost ne deluje heterogeno, temveč stilno enotno. Skoraj do dovršenosti. Njegova dramaturška urejenost stoji nasproti siceršnji kaotičnosti gledališke pojavnosti. Vladimir Stojsavljević zahteva čvrsto dramaturško celoto samo zato, da lahko vzpostavi tehten maksimalističen obrat. Po propadlem državnem udaru Elizabeta I. Angleška zahteva, da ji privedejo dramatika Wiliama Shakespeareja na dvor, kjer opravita neskončno pomemben pogovor o vladanju in umetnosti. V finalu nastopi maksimalističen obrat. 

Največ kar zmoremo v gledališču, je to, da prizovemo pred gledalca sinhronosti časov in evforije. To pa je že polje melodrame. Ljubezen in država je navkljub vsej tragičnosti univerzalna komedija - ali ne zveni to postmodernistično? Vladimir Stojsavljević - Vaki usmerja svoj pogled v umetnost velikega vira, na videz je skoraj puritanski čistun, a v zasebosti je divje nasmejan umetniški blaznež.

Pa še to: če se mu je kaj gabilo v življenju, je bil to kulturni nacionalizem.