Komentar

Homagge nekemu dramatiku: Vse ljubezni in države Vladimirja Stojsavljevića

Vladimir Stojsavljević letos praznuje sedemdesetletnico. Današnji komentar je posvečen njegovim gledališkim naporom. Tri elizabetinske tragedije Vladimirja Stojsavljevića razumem kot enega od vrhuncev posmodernistične dramatike srednje Evrope. S svojo trilogijo Ljubezen in država, Marlowe in Prepovedano gledališče je v izteku prejšnjega stoletja izzval nedoločne energije novega tisočletja.

14.02.2021 06:41
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Vladimir Stojsavljević   Ljubezen in država   William Shakespeare   Christopher Marlowe   renesansa   gledališče   Ben Johnson

Veličina Stojsavljevićeve trilogije je ambiciozen pogled v renesanso, v sredico najsvobodnejšega in najzahtevnejšega sveta umetnosti.

Protagonisti Stojsavljevićeve elizabetinske trilogije so igralci in dramatiki renesančnega sveta. Res je, da doseže gledališče med vsemi mediji največji približek življenja, res pa je tudi, da nas ta približek omejuje pri uprizarjanju resnice. Zato je več kot smiselno, da primerjamo med seboj različna življenja v različnih časih.

 

Razkril vam bom skrivnost: obožujem renesančni in baročni teater. Oba sta se bila zmožna samoreflektirati: renesančno gledališče je zasledovalo - gledališče v gledališču kot past za antagonista. Baročna iluzija pa je zasledovala deiluzijo. To vidimo v drami Življenje je sen Calderona de la Barce. Obema sem sledil v vseh svojih umetniških življenjih.

 

Vladimir Stojsavljević letos praznuje sedemdesetletnico. Današnji komentar je posvečen njegovim gledališkim naporom. Reflektiral bom njegovo elizabetinsko tragedijo z naslovom Ljubezen in država, ki tematizira mladega Willa, še preden bo ta postal nesmrtni Shakespeare. Ljubezen in država je dramska tekstura, ki sem jo že trikrat uprizoril. Prvič leta 1983, še na akademiji, drugič leta 1995 v Slovenskem mladinskem gledališču in tretjič leta 2011 v Slovenskem narodnem gledališču v Ljubljani. Iz napovedanega je vidno, da bom pred vami reflektiral umetnost postmodernistične zareze, ki je svojo formativno misijo že zdavnaj zaključila (1995). Vem, da je stilnih periodizacij nebroj, sam sledim periodizaciji modernizma po analogiji z renesančno. Postmodernizem je zame čas, zamejen med leti 1970-1995.

 

Tri elizabetinske tragedije Vladimirja Stojsavljevića razumem kot enega od vrhuncev posmodernistične dramatike srednje Evrope. S svojo trilogijo Ljubezen in država, Marlowe in Prepovedano gledališče je v izteku prejšnjega stoletja izzval nedoločne energije novega tisočletja. Prek fatuma treh renesančnih dramatikov Christopherja Marlowa (1564 - 1593 (zgodnja renesansa), Williama Shakespeareja (1564 - 1616, visoka renesansa) in Bena Johnsona (1572 - 1673, pozna renesansa) je rekonstruiral in restavriral univerzalna gledališka stanja.

 

Zame se je vse začelo leta 1974, ko me je moja mati vpisala v gledališko šolo v Pionirskem domu. V gledaliških šolah sem leta transcendiral svetovne dramatike. Zaporedje avtorjev, ki sem jih srečal še v času pred akademijo, je bilo: naprej Marivaux, potem Aristofan, takoj zatem Calderon de la Barca in seveda Shakespeare. Na akademiji pa je bilo to zaporedje: Brecht, Čehov, Molière in še enkrat Shakespeare ter Byron. Ob zaključku šolanja je nastopil Stojsavljević s svojo tragedijo Ljubezen in država

 

Vse naštete avtorje sem ponotranjil. Dosledno sem jim sledil, upoštevajoč njihove zgodovinske reference, prilaščanja, kakor tudi njihovo eklektičnost. Vsi so se v dolčenem zgodovinskem trenutku na nekoga nanašali. Določali so me v mojem tedanjem retrogardističnem izrazu. V tistem času sem proizvajal umetnost iz umetnosti( L'art de l'art). Izven odra zame ni obstajalo nič drugega kot le umetnost, združena s svojimi strastmi. Pripravljal sem se na svoj original, na svoj izum, na meni lasten visokomodernistični izraz!

 

 

Ljubezen in država

 

Svojo umetniško mladost sem živel v postmodernistični zarezi med zgodnjim in visokim modernizmom. To je bil neverjeten privilegij. Stojsavljević je znamenite gledališke duhove renesanse 16. in 17. stoletja naselil v melodramatsko strukturo 19. stoletja. Brez velikega napora smo se odmaknili od modernističnih zahtev in se popolnoma prepustili lastnim obsesijam. Predvsem pa smo brez težav in neodgovorno montirali vse tisto, za kar smo menili, da je nujno potrebno združiti. Predvsem smo združevali nezdružljivo. Naše združevanje ni ščitilo nikogar: ne komunistov, ne kapitalistov, ne shakespearjancev. Obdobje neodgovornega združevanja je trajalo le kratek čas. Leta 1990 nas je dohitela vojna!

 

Ko sem v tem tisočletju stal na odru Abbey teatra v Dublinu, sem pomisli na to, kako bi zvenele Vladimirjeve besede "treh elizabetinskih tragedij", in že sem jih na ves glas izgovarjal. Znova in znova preverjam Stojsavljevićev finalni monolog Elizabete I. Angleške. Vedno se zasmejim samemu sebi, ko zaslišim iz lastnih ust veličastno hvalnico gledališki nemoči.

 

Tragedija Ljubezen in država za razliko od drugih gledaliških vrhuncev postmodernističnega časa vse svoje prizore usmerja k zaključnemu dejanju, k dialogu med kraljico Elizabeto I. Angleško in Shakespearejem. Med državo in umetnikom, k monologu kraljice Elizabete I. Angleške, k erotizirani gledališki smrti. Ravno zaključni maksimalističen obrat nas globinsko zavezuje k načelni distanci do resničnosti.

 

Stojsavljević je v drami Ljubezen in država napisal strastne in vitalistične dialoge iz svojega dolgoletnega preigravanja shakespearjanskega dramskega podjetja. Z njimi je destabiliziral protagonistično - antagonistične identitete. Njegovo renesančno trilogijo razumem kot produkt intelektualne simulacije: Christopher Marlowe kot prvi evropski humanist v svojem Faustu zatuli teologom v obraz: Zgoraj ni Nič! Po njegovi nasilni smrti je nastopil čas za mladega Shakespeareja, ki je s svojo barbarsko dramaturgijo, z raznorodnostjo in kaotičnostjo postavil izhodišča za sodobno dramatiko in dramaturgijo. Ben Jonson pa je s svojim Alkimistom ponovno zasnoval zaporedje dramskih vzrokov in posledic. Gledališče je pripravil na nov stil, na klasicizem.

 

Stojsavljević je pred nami proizvedel iluzijo gledališke družine Rose pod vodstvom znamenitega lastnika gledališča in igralca Richarda Dicka Burbagea (igral je prvega Hamleta in Kralja Leara). To je bila predhodnica londonskega gledališča Globe. S povzemanjem minule gledališkosti je postal nosilec njegove sedanje erotizirane negotovosti. Pred nas je postavil polivalentne igralske identitete. Naj jih naštejem: Will Shakespeare, Jack John Rice, Misteres Rice, Mary Fleming, Elizabeta Angleška I., Slay, William Bell, Alex Cook, Eleonora Bull, Southampton, William Kempte in Richard Dick Burbage. 

 

Igralci so bili s svojo privlačnostjo in antidržavno držo osredotočeni na dialoške kontraste predstave v predstavi, ki so jo pripravljali po naročilu puritancev. Njen naslov je bil Richard II., o kralju, ki je abdiciral. Namen predstave pa je bil, da sproži državni udar proti kraljici Elizabeti I. Angleški. V tako postavljeni travestiji so vsi vse izgubli. Zaljubljeni, večinoma moški v moške, niso izgubili le svojih ljubezni, ker jih je izsiljevala država prek perfidnih puritancev in Elizabetinih obveščevalcev, temveč so izgubili tisto, kar so najbolj malikovali - umetnost, gledališče. Ravno ta fascinantna zaljubljenost vseh v vse in brutalnost gledališke prakse uprizarja gledališko totalno obsedenost, kjer padejo vse moralne in etične norme.

 

V teksturi vidimo: poetske mehanizme, čutne izkušnje, mitske strukture, mnogotere gledališke zvrsti, celo psihološke sprožilce, predvsem pa erotizirano stvarnost. Gledamo gledališko neizogibnost, ki vse akterje vodi v melodramo. Idealni so eni za druge, toda nikoli več ne bodo skupaj. Navkljub pripravi na državni udar je to melanholična refleksija zaljubljenih pesnikov. 

 

Veličina Stojsavljevićeve trilogije je ambiciozen pogled v renesanso, v sredico najsvobodnejšega in najzahtevnejšega sveta umetnosti. Za razliko od ostalih postmodernističnih remek del njegova dialoška večplastnost ne deluje heterogeno, temveč stilno enotno. Skoraj do dovršenosti. Njegova dramaturška urejenost stoji nasproti siceršnji kaotičnosti gledališke pojavnosti. Vladimir Stojsavljević zahteva čvrsto dramaturško celoto samo zato, da lahko vzpostavi tehten maksimalističen obrat. Po propadlem državnem udaru Elizabeta I. Angleška zahteva, da ji privedejo dramatika Wiliama Shakespeareja na dvor, kjer opravita neskončno pomemben pogovor o vladanju in umetnosti. V finalu nastopi maksimalističen obrat

 

Največ kar zmoremo v gledališču, je to, da prizovemo pred gledalca sinhronosti časov in evforije. To pa je že polje melodrame. Ljubezen in država je navkljub vsej tragičnosti univerzalna komedija - ali ne zveni to postmodernistično? Vladimir Stojsavljević - Vaki usmerja svoj pogled v umetnost velikega vira, na videz je skoraj puritanski čistun, a v zasebosti je divje nasmejan umetniški blaznež.

 

Pa še to: če se mu je kaj gabilo v življenju, je bil to kulturni nacionalizem.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
5
Koprive v mestu Gogi
2
02.03.2021 23:28
Novinarji so psevdonime ustvarili, ko so želeli koga izdatno popljuvati, a nihče ni premogel poguma, da bi se pod tekst ... Več.
Piše: Ana Jud
Ko že misliš, da smo prišli do dna, se pojavi nov lik, nova prikazen s še bolj norimi idejami
23
02.03.2021 05:46
Izza vsakega grma ali smreke kuka mandatar za sestavo nove vlade. V vsaki kraški jami se skriva en prestrašen in utišan ... Več.
Piše: Denis Poniž
Slovenski BDP 2020: Pridelali smo kar 5,5-odstotni upad, vendar naj bi šlo že letos precej na bolje
6
01.03.2021 05:17
V teh turbulentnih časih je postalo spremljanje makroekonomskih gibanj dokaj obrobna zadeva. Številke o milijardah deficita, ... Več.
Piše: Bine Kordež
Spominjanje in pozabljanje: Ljubljanski Plečnikov stadion kot zamrznjeno družbeno stanje
8
28.02.2021 06:42
Te dni smo v prehodu iz enega svetovnega sistema v totalno drugačnega. Živimo v družbi visokega tveganja. Nevzdržni smo predvsem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kogar hoče bog uničiti, mu prej vzame pamet: Zakaj Evropska unija kar naprej slabi
11
25.02.2021 23:53
Slabo vodenje skupne nabave cepiva v Evropski uniji je samo še en primer propadajoče organizacije. Vsi se globoko zavedamo, ... Več.
Piše: Keith Miles
Če je Angela Merkel v resnici Hitlerjeva hči, potem je v Sloveniji res konec medijske svobode!
19
24.02.2021 22:50
Prepoznate koga na tej fotografiji? Enega zagotovo, kajne? Adolf Hitler je simbol vsega zla, ki so ga Nemci storili Evropi in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Na oltarju sodobne umetnosti: Včeraj mačke, danes netopirji, jutri ljudje
14
23.02.2021 23:35
Petr Davidčenko groteskno žretje živih netopirjev utemeljuje z iskanjem ekskluzivnega cepiva proti koronavirusu in pridobitvijo ... Več.
Piše: Ana Jud
A Letter to Lili Bayer: "The orbanisation of the media occurred long ago in Slovenia and it was carried out by the left."
18
23.02.2021 06:07
Dear Ms Bayer, as a regular reader of Politico I would like to express some personal thoughts regarding your article Inside ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Janša in Politico: Zakaj je Slovenija postala trn v peti interesov vulgarne bruseljske kleptokracije
22
21.02.2021 23:59
Napad na slovenskega premierja, ki se je ostro odzval na pisanje spletnega portala Politico o domnevnem omejevanju medijske ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
O spolnem nasilju: Tiho bodi in umikaj se, pa bo vse v redu!
15
21.02.2021 11:00
Nič se ne bo pomembno izboljšalo, dokler se ne bo drastično spreminjala mentaliteta celotne družbe, preko česar se lahko ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zmaga nad soncem: Vse v umetnosti teži k popolnejšemu stanju
0
21.02.2021 05:38
Gledališče mi pomeni vse. Gledam, da bi razumel! So dnevi, ko mi kultura ne pomeni čisto nič drugega kot propagandni oddelek ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Če premier Janša ne bo prenehal s tvitanjem, mu grozi usoda Donalda Trumpa!
33
19.02.2021 10:15
Tudi če ima Janez Janša prav, ko napada domnevno pristranske novinarje in aktivistične medije doma in v tujini, je to takšne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Sedma obletnica nezakonite ruske okupacije Krima
6
18.02.2021 21:42
Letos mineva sedma obletnica ruske nezakonite okupacije Krima. Februarja 2014 je ruska okupacijska vlada prvič v povojni ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Amerika po Trumpu: Prva nesoglasja med Josephom Bidenom in Evropsko unijo
8
15.02.2021 22:06
Po prvem mesecu nove administracije v Beli hiši in velikih pričakovanjih glede obnove tradicionalnih zavezniških odnosov med ... Več.
Piše: Božo Cerar
Naši in vaši: Trdni duh gospe Hannelore in mehko srce študentke Sophie
20
14.02.2021 23:00
Nemci so krivdo za nacistična grozodejstva kolektivno prevzeli nase. Nemška politika se še dandanes opravičuje za zločine ... Več.
Piše: Ana Jud
Kakšno korist imajo običajni otroci od poznavanja Shakespearejevih del, privzgojenega okusa za Bacha ali zanimanja za srednjeveško latinščino?
6
14.02.2021 11:00
Pravi učitelji ne posredujejo znanja, ker bi to koristilo učencem, pač pa obravnavajo svoje učence kot koristne znanju. Seveda ... Več.
Piše: Roger Scruton
Quo vadis, Evropa: Eden izmed razlogov za (nezakonite) migracije je lahko tudi majhna rodnost v Evropski uniji
14
11.02.2021 06:30
Pred kratkim sem na portalu+ prebral prispevek Janeza Vuka Quo vadis Evropa: Ali je stara dama v podobnem procesu zatona, kot ... Več.
Piše: Uroš Gabrijelčič
Vlada in epidemija: Ko se stroka ukloni politiki, so rezultati običajno porazni
15
10.02.2021 11:01
Politika mora razumeti vlogo stroke in tudi v primerih, ko bi bili strokovni predlogi neživljenjski, odigrati svojo vlogo. Če pa ... Več.
Piše: Mihael Brejc
Prešernov dan, slovenski kulturni praznik
5
10.02.2021 07:11
Že v študentskih letih, ko sem se začel intenzivno ukvarjati ne le s slovensko poezijo, ampak tudi s kulturnimi in drugimi ... Več.
Piše: Denis Poniž
Bi se danes kresnila? Ali moram vprašati preciznejše?
21
09.02.2021 00:28
Eva je v raju bezsramno zapeljala Adama s slastnim sadežem. Fred je z gorjačo mahnil Vilmo ter jo odvlekel v zavetje temne jame. ... Več.
Piše: Ana Jud
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Če je Angela Merkel v resnici Hitlerjeva hči, potem je v Sloveniji res konec medijske svobode!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.756
02/
A Letter to Lili Bayer: "The orbanisation of the media occurred long ago in Slovenia and it was carried out by the left."
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.419
03/
Janša in Politico: Zakaj je Slovenija postala trn v peti interesov vulgarne bruseljske kleptokracije
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2.511
04/
Ko že misliš, da smo prišli do dna, se pojavi nov lik, nova prikazen s še bolj norimi idejami
Denis Poniž
Ogledov: 1.367
05/
O spolnem nasilju: Tiho bodi in umikaj se, pa bo vse v redu!
Simona Rebolj
Ogledov: 2.002
06/
Janševo pismo predsednici Evropske komisije je tudi mini priročnik o slovenski tranziciji, s katero se Evropska unija zagotovo ne misli ukvarjati
Uredništvo
Ogledov: 1.243
07/
Kogar hoče bog uničiti, mu prej vzame pamet: Zakaj Evropska unija kar naprej slabi
Keith Miles
Ogledov: 1.248
08/
Uredniški komentar: Če premier Janša ne bo prenehal s tvitanjem, mu grozi usoda Donalda Trumpa!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.204
09/
Britansko-ameriške vezi s tretjim rajhom: Hitler je "narodni heroj, ki je rešil državo pred obupom in propadom"
Shane Quinn
Ogledov: 1.193
10/
Na oltarju sodobne umetnosti: Včeraj mačke, danes netopirji, jutri ljudje
Ana Jud
Ogledov: 1.128