Po lanski volilni zmagi Josepha Bidena na ameriških predsedniških volitvah so bila pričakovanja glede obnove tradicionalnih zavezniških odnosov med ZDA in Evropo oziroma EU na obeh straneh Atlantika velika. Potem, ko je v prvih dneh pa zaprisegi 20. januarja novi predsednik sprejel ukrepe o vrnitvi Združenih držav Amerike v Pariški podnebni sporazum, v Svetovno zdravstveno organizacijo in kot opazovalke v Svet OZN za človekove pravice ter nakazal namero, da se ZDA spet vračajo k multilateralizmu in prevzamejo vodstveno vlogo v svetu, so se ta pričakovanja na evropski strani še okrepila. Vendar pa že po prvem mesecu Bidenove administracije postaja jasno, da stvari še zdaleč ne bodo potekale gladko. Vrnitve v čase pred Trumpom, kot si jo naivno želijo mnogi na vzhodni obali Atlantika, ne bo.

Svet se je medtem spremenil. Vpliv Kitajske in Rusije se je okrepil, v uveljavljanju svojih interesov in vrednot sta vse bolj agresivni. Na drugi strani uspešno reševanje eksistenčnih vprašanj, kot so podnebne spremembe, brez njunega sodelovanja ni možno. Spremenile so se tudi razmere v samih Združenih državah. Potreben je torej nov pristop k odnosom med vodilnimi demokratičnimi državami.

Če soočanje s podnebnimi spremembami in pandemijami predstavlja vprašanje, kjer bo dogovor med obema obalama Atlantika razmeroma lahek, je spisek vprašanj, kjer temu ne bo tako, veliko daljši. Težave so bolj kot na ameriški na  strani EU. Obstaja vtis, da ta za razliko od drugih pomembnejših mednarodnih akterjev ne ve točno, kaj želi oziroma da so njena pričakovanja nerealna. Ni jasne usmeritve. Opazna je odsotnost njene zunanjepolitične strategije. Članice, od velike Nemčije do majhnega Cipra, mislijo predvsem na svoje lastne interese. EU je razdeljena tako glede odnosov z ZDA, kot odnosov s Kitajsko in še posebej odnosov z Rusijo. Njena zunanja politika je tako politika najmanjšega skupnega imenovalca. Posledično se Unija na svetovni politični sceni pojavlja kot šibek igralec in doživlja ponižanja, kot ob nedavnem obisku njenega visokega predstavnika za zunanjo politiko Josepa Borrella v Moskvi. Na skupni tiskovni konferenci je ob oštevanju EU s strani ruskega zunanjega ministra Lavrova stal tiho kot polit kuža. V času Borrellovega obiska pa je Rusija za nameček še izgnala tri diplomate članic EU, ki so si od blizu ogledali demonstracije v podporo Navalnega. Če si je Evropa v času Trumpa želela več predvidljivosti in zanesljivosti, si ju sedaj glede EU želi Bidenova ekipa.

Če začnemo z normalizacijo na področju gospodarskega sodelovanja, kar je v času obnove po Covid-19 oziroma odpravljanja njegovih ekonomskih posledic za obe strani Atlantika izredno pomembno vprašanje. Potrebno bo streti kar nekaj orehov. Dokončno bo treba rešiti vprašanje subvencij letalski industriji oziroma Boeingu in Airbusu. Evropa se pripravlja na obdavčitev velikanov informacijske tehnologije (beri: ameriških), ki delujejo na evropskem trgu storitev. Evropo tudi skrbi njihovo poseganje v domeno do sedaj izključne pristojnosti držav (npr. ureditev svobode govora). To pa so vprašanja, na katera je nova administracija enako občutljiva kot Trumpova. Vendar se bo o pretoku podatkov prek Atlantika, njihovem varovanju in obdavčitvi IT podjetij ter vrste drugih ekonomskih in trgovinskih vprašanj treba dogovoriti in najti kompromis, ki bo v obojestransko korist. Da v ameriški miselnosti na tem področju ni prišlo do kakšne večje spremembe stališč, nakazuje tudi Bidenova politika Buy American! (kupuj ameriško blago) v okviru proklamirane nove ameriške zunanje politike za srednji razred, koristne torej za povprečnega državljana. Gre seveda za protekcionizem.

Še bolj kompleksna so varnostno – obrambna vprašanja oziroma strateški, avtoritarni izziv Kitajske in Rusije in njunega de facto zavezništva. Stališče ZDA je tu jasno, računajo na tesno sodelovanje evropskih (in azijskih) zaveznikov v soočanju z rastočo in vse bolj samozavestno Kitajsko in revanšistično Rusijo. Mimogrede, ne Rusija ne Kitajska nista zainteresirani za uspeh EU. ZDA tudi ostajajo pri zahtevi za enakopravnejšo delitev bremena v okviru zveze Nato. Zavezanost 5. členu Washingtonske pogodbe oziroma varnostnim garancijam evropskim članicam zavezništva je pod Bidenom sicer nedvoumna. Enako zavezanost demokratičnosti njegovih članic.

Na evropski strani so stvari, kot rečeno, manj jasne. V času Trumpove administracije se je okrepila ideja o strateški avtonomiji oziroma suverenosti EU. Ta naj bi imela možnost avtonomnega odločanja, ko gre za njene strateške interese in za to ustrezne lastne zmogljivosti. Vendar EU tudi tu ni enotna. Ideja uživa močno podporo Francije, nasprotujejo pa ji predvsem vzhodnoevropske članice. Zastavlja se vprašanje njene umestnosti v času, ko je novi stanovalec v Beli hiši Evropi, EU veliko bolj prijazen. Seveda pa ni mogoče izključiti, da se bo čez štiri leta v Belo hišo naselil nov Trump, tako da ideje ne gre kar tako zavreči. Vprašanje pa je, ali je EU sposobna strniti svoje vrste in doseči kaj takega čez noč. Načeloma pa Bidenova administracija oziroma ZDA, angažirane v tekmi s Kitajsko v Aziji in Pacifiku, ne bi smele imeti težav z večjimi vojaškimi zmogljivostmi EU in prevzemanjem večje odgovornosti za dogajanje v njeni soseščini, še posebej, če bi vse skupaj predstavljalo evropski steber Nata. Se pravi, če je na delu strateško zavezništvo. Seveda pa je vse odvisno od tega, kako bi to izgledalo v praksi. Vsekakor so potrebni odprti pogovori in jasni dogovori.

Sklenitev investicijskega sporazuma EU s Kitajsko ob koncu lanskega leta je bila za nastajajočo Bidenovo administracijo hladna prha. EU je leta 2019 Kitajsko prepoznala ne le kot partnerja, ampak tudi kot sistemskega rivala, ki se torej zavzema za drugačen način vladanja. Decembra lani je tudi objavila agendo za sodelovanje z ZDA. Vendar predhodnih posvetovanj z Američani pred sklenitvijo sporazuma s Kitajci ni bilo. Ostal je vtis, da si naj vsaka stran Atlantika po svoje prizadeva za pozicije na kitajskem trgu. Velja spomniti, da si novi predsednik ZDA zavzema za Vrh za demokracijo. Podrobnejših informacij še ni, vendar kaže, da bi šlo za srečanje podobno mislečih držav, ki bi predstavljale fronto zoper Kitajsko na področjih, kjer sodelovanje ni možno. Po prvih znakih sodeč EU nad tem ni navdušena. Rajši se ne bi opredeljevala za eno ali drugo stran in bi rada s Kitajsko, ki bo kmalu prva ekonomska sila na svetu, vzdrževala pragmatični transakcijski odnos. Se pravi ohranila dostop za svoje izdelke na obširno kitajsko tržišče in možnost obojestranskih gospodarskih investicij.

Za razliko od Trumpove in Bidenove administracije tako npr. predstavniki EU in posameznih držav članic ne govorijo o kakšnem kitajskem genocidu nad muslimanskimi Ujguri v provinci Šinjang. Kljub siceršnjemu priseganju na človekove in manjšinske pravice oziroma obstoječemu Evropskemu instrumentu za demokracijo in človekove pravice. Sedenje na plotu je bilo v času Trumpa in njegovega omalovaževanja EU razmeroma lahko, v času prijateljskega Bidena pa bo to težje. Spoštovanje mednarodnega prava v Južnokitajskem morju, spoštovanje prava človekovih pravic oziroma upiranje prodirajoči avtoritarnosti Kitajske in tudi Rusije ter ostalih ne more biti le stvar ZDA. S sodelovanjem s Kitajsko in Rusijo, kjer se interesi prekrivajo, sicer ni nič narobe. Vendar v obrambi pred njunimi kibernetičnimi operacijami, informacijskimi manipulacijami, nefer ekonomskim delovanjem, ekonomsko prisilo oziroma izsiljevanjem itd. zgolj verbalno zagovarjanje demokracije in svobode najbrž ne bo dovolj.

Drugo hladno prho je za Bidenovo administracijo predstavljalo nadaljevanje izgradnje Severnega toka 2, plinovoda po dnu Baltika iz Rusije do Nemčije. Slednja, in še nekaj drugih članic EU, nima nobenih težav z dokončanjem tega projekta, s katerim bi bila Evropa še bolj odvisna od ruskega plina in še bolj podvržena pritiskom, da se ruskemu avtokratu gleda skozi prste. EU je sicer obsodila škandalozno ravnanje z vodjem opozicije Navalnim in tudi pripravlja nekaj sankcij, v bistvu pa lahko zaenkrat še vedno več ali manj govorimo o odnosu business as usual do Putinovega režima. Ta je s cepivom Sputnik V zoper Covid-19 med tem dosegel pomembno propagandno zmago. Spomnimo, pred leti je bil Sputnik, prvi umetni satelit, propagandni simbol takratne vesoljske tehnične premoči komunistične Sovjetske zveze nad kapitalističnimi ZDA. Priliko ob kolobocijah s cepivom na Zahodu so s svojim cepivom izkoristili tudi Kitajci, ki nadaljujejo svojo diplomacijo mask. 

Pred EU in njeno diplomacijo je zahtevno obdobje. Če hoče doseči kakšne pomembnejše dogovore z Bidenovo administracijo mora pohiteti. Ob vmesnih volitvah čez dve leti v ameriški kongres se znajo karte temeljito premešati. Demokrati imajo v predstavniškem domu zgolj 12 poslancev več, v senatu pa je razmerje 50:50. Za diplomacijo pravijo, da je umetnost mogočega. Zagotovljene varnostne garancije ZDA oziroma nuklearni dežnik v okviru Nata na eni in istočasno obilje ruskega plina in širok dostop do kitajskega trga za evropske avtomobile in druge izdelke ter mižanje ob krepitvi kitajskega in ruskega avtoritarizma na drugi se zdijo bolj kvadratura kroga.

EU se bo morala odločiti, kaj je zanjo važnejše. Če bo nasprotno uspela v kratkem najti zadovoljiv kompromis oziroma zanesljivo tretjo pot v obliki strateške avtonomije – evropske suverenosti ali podobno, ki bo tudi zavarovala našo svobodo in demokratične pridobitve, kapo dol.

Opozorilo uredništva: 

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.