Vprašanje je, če JJ sploh razume poanto. Nikakor ne gre za vprašanje inteligence, sposobnosti analize ali strateškega razmišljanja, s čemer Janez Janša zagotovo nima težav, saj sicer ne bi že trideset let pomembno krojil slovenske politike. Problem je drugje. V njegovi odvisnosti. Gospod premier potrebuje pomoč. Nemudoma bi moral prenehati s tvitanjem, saj je postalo jasno, da se ni sposoben več obvladovati in da naglo stopa po poti Donalda Trumpa. Domnevam, da se proti njemu že vali množica prijav in zahtev, naj Twitter podobno kot Trumpu suspendira njegov račun. Toda kdo mu lahko prepove čivkanje? Kdo ima to moč? Svetovalci zagotovo ne, sodelavce posluša le pogojno, tako da ostane le še Urška Bačovnik. Če bi ji to uspelo, bi morala dobiti Nobelovo nagrado za mir ...

Sarkazem na stran: Janšev zadnji "spopad" z bruseljskim portalom Politico in njegovo novinarko kaže, da problem ni le zasvojenost, ki premierju preprečuje, da bi se ravnal po stari slovenski modrosti "pametnejši odneha" in se nehal zaganjati v vsak večji ali manjši medij, ki se obregne ob njegovo vlado, njega osebno oziroma stanje demokracije, medijske svobode in človekovih pravic v Sloveniji. Zaradi odvisnosti od neke platforme (ki je bila zagotovo ustanovljena z dobrimi nameni kot vsa socialna omrežja in prvih deset let tudi koristna kot vir najrazličnejših informacij) je Janša spregledal pomembno dejstvo: da se ne ravsa več z vaškimi glasili - kar smo, roko na srce, vsi slovenski mediji v primerjavi z globalnimi medijskimi korporacijami -, ampak da ima odslej opravka z velikimi fanti. Tako velikimi, da mimogrede odnesejo kakšnega predsednika vlade oziroma mu zminirajo volitve.

Bruseljski Politico sicer ni CNN ali BBC, je pa vseeno dokaj tipično ameriško arogantni in ignorantski politični tabloid, ki samega sebe razglaša za najboljšega. Na splošno so prispevki o Sloveniji, ki jih zadnje mesece berem v različnih evropskih in ameriških medijih, skorajda že patetični v svojih obupnih poskusih, da bi bralcem pričarali avtentičnost družbene, politične in seveda tudi medijske realnosti v Sloveniji. Ti novinarji v glavnem še nikoli niso bili v Sloveniji, njihove medijske hiše v Sloveniji nimajo (rezidenčnih) dopisnikov, zato so vse informacije in zlasti "informacije", ki jih objavljajo, iz druge roke. Njihovi viri informacij, ki jih je brusljski politični tabloid citiral kljub anonimnosti (češ da so slovenski sogovorniki prosili zanjo, ker da se bojijo maščevanja, posledic in ne vem še česa), so že zato vprašljivo kredibilni. Če se v članku pojavita le dva z imenom in priimkom navedena sogovornika, ob njiju pa še trije anonimni, je to bolj klavrno novinarstvo.

***

Ker sem že skoraj četrt stoletja v medijih, od tega dvajset let na uredniških položajih, nisem pa politik, ki bi moral paziti na politično korektnost, to zlagano mantro 21. stoletja, si lahko privoščim govoriti resnico brez zadržkov. Res je, velika večina člankov o Sloveniji, ki sem jih od lanskega poletja prebral v nekaterih ne ravno "prvorazrednih" nemških, britanskih, italijanskih, hrvaških in ameriških medijih, je čisto navadno nakladanje, novinarski trash. Konkretno, zadnji članek o Sloveniji, ki ga je pred dnevi objavil Politico (in sem ga za vsak primer dvakrat prebral), je takšno zmešano sranje, da me je imelo uredniku napisati pismo, a sem se spomnil, da sem nekaj takšnega naredil že pred leti, ko so o Sloveniji pisali neke neumnosti, pa nisem dobil niti odgovora. Kavbojsko novinarstvo pač.

Aroganca današnjih velikih medijskih playerjev je neverjetna. O kakšni skromnosti, vljudnosti in prijaznosti ne duha ne sluha. Kam je šel duh velikih časopisnih lastnikov in urednikov iz 20. stoletja, ki so se še zavedali, da vsebino ustvarjajo za bralce, za ljudi, ne pa za kapital ali celo svojo lastno nečimrnost? Vedno znova slišim odlični monolog Al Pacina v filmu Scent of a Woman, ki poštirkanemu, šovinističnemu akademskemu zboru elitističnega kolidža v ksiht pove, kar mu gre. Naj se jebejo. Go fuck yourself. Točno tako. Politico in njegovi novinarski genialci so tako slabi, tako nesposobni, da v nekaj letih o Sloveniji niso bili sposobni spraviti skupaj niti enega samega kolikor toliko kvalitetnga prispevka! Moraš biti res totalen antitalent, da ti to uspe. Ali pa se ti jebe za kredibilnost, resnico in - bralce. Kar seveda ni izključeno. Vedno so v ozadju neki interesi. Toda tega medijem v ksiht ne more in ne sme zabrisati politik, ker potem je to napad na svobodo tiska. Lahko pa jim to reče Dejan Steinbuch.

Včasih se sprašujem, če nisem že predolgo v tem medijskem poslu. Maybe I am too old for this shit. Včasih nimam več želodca, da bi prenašal ves drek, ki dnevno leti iz medijev. Toliko negativne energije, frustracij in kompleksov, toliko hudobije, privoščljivosti, pa tudi manipulacij, laganja in drugih nizkotnosti v medijskem biznisu še ni bilo. Politična orientacija nima zveze s tem, gre za degenerirani žurnalizem, ki je onkraj politične polarizacije in celo ideologije. Verjetno bo moralo v nekem trenutku priti bodisi do resetiranja (in bodo mediji ponovno "samo" mediji) bodisi bodo nove tehnologije oziroma naslednja tehnološka revolucija omogočili takšen dostop do vseh virov (dogodkov, oseb, krajev, arhivov ipd.), da enostavno ne bomo več potrebovali nobenih (medijskih) posrednikov in bom lahko v miru prideloval olive in gojil paradižnike na Korčuli. Do takrat pa utegne biti, se bojim, vse skupaj podobno kot s pandemijo novega koronavirusa: Preden bo bolje, bo še precej slabše ...

***

Janez Janša si ne more pomagati, da ne bi vedno znova padel na eno in isto finto: provokacijo. Ker je zasvojen s tvitanjem, se mu to še dodatno obrestuje. Izrazito negativni članki, ki jih je bilo moč zadnje mesece prebrati o Sloveniji oziroma njegovemu modus operandi, so potencirali njegovo občutljivost. JJ je prepričan, da se mu godi največja krivica na tem svetu, ker ga pokvarjeni in lažnivi novinarji obtožujejo, da si želi podrediti medije ipd. Morda niste vedeli, ampak čisto vsak politik si tega želi. Vsak bi rad o sebi bral, gledal ali slišal same lepe, pozitivne stvari. Toda želeti si nekaj še ne pomeni to storiti. Janša si ni uspel podrediti prav nobenega medija v Sloveniji. Pravzaprav ga ni človeka, ki bi za medijsko neodvisnost in protivladni resentiment naredil toliko kot Janša. Vendar to razumemo le "insajderji"; tujim novinarjem, ki o Sloveniji poročajo prek posrednikov, se še sanja ne, za kaj dejansko gre.

Toda ne glede na hude vsebinske zdrse, neprofesionalnost, pomanjkljive vire in bržkone tudi jasno politično agendo (ni skrivnost, da je velika večina iniciativ za kritično pisanje o Sloveniji oziroma njeni oblasti prišla ravno iz - Slovenije) je še vedno dejstvo, da noben normalen evropski politik ne bo šel v vojno z mediji, še najmanj pa z mednarodnimi medijskimi hišami. Janša pa zdaj počne točno to: napada in se zaganja v igralce, ki imajo za seboj še večje igralce, in če se na koncu v vse skupaj vključijo še medijske multinacionalke, slovenski premier nima šans. To je namreč boj s kiklopi, pred katerimi je, kot vemo, na koncu klonil celo predsednik Združenih držav, torej domnevno "najmočnejši" politik na svetu.

Medijski kiklopi se zdi primerna sintagma za napol slepo poročanje o razmerah v državi, kjer je resničnost precej drugačna od medijsko ustvarjene realnosti. A na koncu pogosto prevlada ravno takšna popačena podoba. Predstavljajte si, kakšno mnenje si bodo zdaj o Sloveniji ustvarili bralci tistih medijev, ki so zadnje mesece svinjali po nas in našo državo prikazovali kot diktaturo čelavega bivšega komunista, ki zatira medije, preganja novinarje in urednike, ekonomsko uničuje kritične portale itd itd. Še tega se manjka, da začne z aretacijami, mučenji ali celo likvidacijo najbolj kritične novinarske zgage ... 

Z veliki medijskimi igralci se ni za zafrkavati. Evropski politiki - sploh tisti na premierskih, predsedniških in ministrskih položajih - bodo v zasebnih pogovorih brez dlake na jeziku povedali, kaj si mislijo o nekaterih novinarjih, urednikih ali medijskih hišah. Ne bom razkril nobenih podrobnosti, ampak nekoč sem bil v funkciji podpredsednika Jadranskega sveta slučajno zraven, ko je tekel takšen pogovor o medijih in novinarjih v določeni regiji. Izrazoslovje je bilo sočno in pogovor je postal še bolj zanimiv v trenutku, ko so začele z vseh strani leteti kletvice. Tako da ... kar danes javno govori in čivka JJ, je papeška pridiga v primerjavi s tem, kar sem slišal.

Ampak bistvo je v tem, da se javno določenih stvari pač ne komentira. Politik nikoli ne bi smel osebno napasti novinarke, ki je napisala članek o njem, četudi je zagrešila vrsto napak. Obstajajo točno določni formalni in pravni instrumenti za to, kako se reagira na pisanje, ki je netočno, pomanjkljivo ali celo neresnično. Minili časi, ko je Harry Truman, predsednik Združenih držav, pisal kolumnistu Washington Posta, ker je ta objavil uničujočo kritiko glasbenega nastopa njegove hčerke. Paul Hume, tako je bilo ime glasbenemu kritiku, je izvedel, da je ušiv pisec in da naj se pazi, če ga predsednik kdaj sreča, saj ga bo mahnil po nosu. Kaj bi se danes zgodilo, če bi kak novinar dobil takšno "grozilno pismo" iz Bele hiše, si lahko samo predstavljamo - ameriškega predsednika bi najbrž čakal impeachment. No, glasbeni kritik, ki mu je zaščitniški predsednik Truman leta 1950 zagrozil, da ga bo na gobec, če se srečata, ni delal nobenega cirkusa, ampak je pismo mirno prodal in tako zaslužil 3.500 dolarjev ...

***

Janša bi moral takoj prenehati zapravljati čas s čivkanjem na socialnih omrežjih. Njegova odvisnost od 13. marca 2020 namreč ni več njegov, pač pa nacionalni problem, ki ogroža slovenske nacionalne interese. Slovenija ne more biti talka premierjevih tvitov, pa če bi bili še tako upravičeni in potrebni. Pa niso. Incident z bruseljskim portalom Politico, kjer je JJ ravnal natanko tako, kot mu je avtorica članka očitala, je to še potrdil.

V zabijanju avtogolov je naš premier postal pravi šampion. Ker to počne pet mesecev pred predsedovanjem Svetu EU, smo lahko zaradi njegovega destruktivnega obnašanja upravičeno zaskrbljeni. In ker je od tvitanja postal odvisen, je to le še dodaten razlog, da mu odslej vedno in dosledno zastavimo kratko in jedrnato vprašanje: Ali tvitanje ali predsedovanje EU?

Oboje ne bo šlo.

Skladno z novimi pravili komentiranja bomo odstranjevali vse žaljive in neprimerne komentarje.