Sredi belega dne prikoraka pred stavbo državnega zbora mlad moški, postrižen po vojaško, oblečen v zdravniško haljo. Na prvi pogled nič posebnega, običajen človek, ki ga od sive povprečnosti loči le bizaren tatu. Nad desno obrvjo ima tetovirano ime farmacevtskega velikana - Pfizer. Pred parlamentom se ustavi in iz plastične posodice vzame živega netopirja. Pogleda ga kot okusen prigrizek in si ga začne počasi tlačiti v usta. Kamera se približa in zvok ujame prasketanje, ki nastaja ob pokanju netopirjevega okostja. Bitjece v agoniji cvili, nemočno, žal, vse dokler Petr Davidčenko ne zapre ust, netopir pa ponikne v njegovo prebavo. Reporter je poročal, da je dotični Rus minule dni pomalical še enega netopirja. Tokrat v Bruslju, pred vhodom v Evropski parlament. Zoper njega so podane kazenske ovadbe in išče ga slovenska policija. Sedaj očitno še belgijska. Ker je bizarne prehranjevalne navade pokazal že prej, v Italiji, ga išče tudi italijanska policija.

Davidčenko se predstavlja kot umetnik. Groteskno žretje živih netopirjev utemeljuje z iskanjem ekskluzivnega cepiva proti koronavirusu in pridobitvijo imunosti na dotični virus ter korporativni pohlep, ki je gonilo farmacevtskih gigantov. Strinjam se, da je pohlep glavni greh, ki uničuje našo civilizacijo, ne verjamem pa, da nas bo korone in vsega hudega odrešila kri nedolžnih netopirjev.

A tržna niša, ki Davidčenka podpira, obstaja. Me sploh ne čudi. Svet je že od nekdaj zblojen in tudi največji norci so imeli občudovalce. Ted Bundy je prejemal gore pisem od zaljubljenih žensk, čeprav je bil serijski morilec - žensk. Charles Manson je imel kopico oboževalcev in ima jih tudi Luka Magnotta, ki služi dosmrtno zaporno kazen v Kanadi. Ko pomislim na Davidčenka, mi skozi glavo šine ravno Magnotta. Podobnosti je precej. Oba sta mlada tipa, artista - Davidčenko performans, Magnotta tudi pornoigralec -, čeprav njuna "umetnost" sodi samo v fantazije skrajno bolnih umov. Oba sta sanjala o svetovni slavi. No, Magnotta jo je že dosegel, saj je celo Netflix predvajal serijo Don’t fuck with cats: Hunting An Internet Killer, v kateri mu je pripadla neslavna glavna vloga. Magnotta je okrutno pobijal majhne živali, zlasti mačke, Davidčenko to še vedno počne, le da ubija netopirje. Magnotto je roka pravice že dosegla in ga obsodila na dosmrtni zapor brez možnosti pogojnega izpusta, Davidčenko pa se še vedno svobodno sprehaja naokoli.

Magnotta, ki je pobijal majhne mačke, je umiranja snemal in posnetke objavljal na internetu. V enem od clipov mačka ubije tako, da ga zapre v hladilnik in ubogo bitje zmrzne. Kasneje, ko je bil Magnotta že v rokah pravice, se je izkazalo, da je imel kot otrok hišne ljubljenčke - majhne zajčke. Imel pa je tudi mater, obsedeno s čistočo, ki je tako zelo trpela za preganjavico pred mikrobi, da je kar naprej pucala hišo. Zajčki so ji šli na živce, pa jih je nekega zimskega dne, ko je zopet očistila hišo od stropa do tal, postavila pred vhodna vrata. Zjutraj so jih otroci našli mrtve na verandi. Zmrznili so.

Nihče se ne rodi kot morilec. Vsi dojenčki so nedolžni. V genetskem zapisu marsikaj prinesemo s sabo, ključna pa je vedno vzgoja. Magnottova mama je zmešana do amena. O Davidčenkovi ne drznem reči ničesar, ker ničesar ne vem, a če je količkaj razumna, na sinovo početje najbrž ni ponosna. Serijski morilci na začetku pogosto pridobivajo veščine s pobijanjem živali. Za vajo. Če so osebnostno narcisoidni, dosežke z veseljem snemajo in se s trofejami hvalijo v javnosti. Z razmahom interneta je izprijenost dosegla pravi domet. Če bi Jack Razparač živel danes, policija ne bi prejemala samo pošiljk z izrezanimi koščki organov žrtev, ampak bi bili posnetki operacij zagotovo dostopni na spletu.  

Razparača nikoli niso prijeli, Magnotto pa so, a šele potem, ko je umoril kitajskega študenta, ki ga je le malo prej spoznal na nekem portalu za seks. Povabil ga je k sebi, nato pa omamil, ga zaklal, razkosal, ritualno plesal nad njegovim truplom in se samozadovoljeval s posameznimi udi, nekaj tkiva pa je tudi pojedel. Posamezne dele razkosanega Kitajca je spakiral v poštne pošiljke ter poslal na naslov kanadske vlade in različnih političnih strank. Umor je posnel in dal na svetovni splet. Nato pa pobegnil v Evropo, kjer so ga po nekaj dnevih lova končno aretirali v Berlinu in v lisicah pospremili nazaj v Kanado. Iskreno rečeno, policija bi umor lahko preprečila, a iztirjenca ni resno jemala. Na Facebooku se je formirala skupina ljubiteljev živali, ki so šli v akcijo takoj, ko so se začeli pojavljati posnetki ubijanja mačk - tako je tudi nastala Netflixova serija. Skupina je Magnotto razkrinkala, ko je bil na obisku v Veliki Britaniji. Član skupine, novinar časnika The Sun, je poklical policijo in jih obvestil o dogajanju. Zaman. Policija mu je celo dejala "ah, pa saj gre samo za neke mačke".  

"Zemlja je zla. Ni je treba obžalovati. Nihče je ne bo pogrešal", poreče Kirsten Dunst v filmu Melanholija, ki ga je režiral kontroverzni Lars von Trier. Zemlja je pravzaprav lepa, a človeštvo je zlo. In Davidčeno deluje kot postranski lik iz von Trierjevih filmov. Gnusen, a njegovi performansi so zaenkrat vseeno premajhen eksces, da bi se okolica resnično vznemirila. Zato ob nastopu v Sloveniji ni bilo nobenega posebnega zgražanja iz sfere sodobnih umetnosti, kar me je resnično zmotilo. Nekateri umetniki so Davidčenka celo branili češ, "saj podobne stvari so že počeli tudi drugi umetniki in konec koncev vsi jeste meso". Sama mesa ne jem in nihče mi ne more očitati dvoličnosti. Sem ljubiteljica živali, razen insektov in ljudi. Vidim pa, da se okrutnega pobijanja netopirjev policija loteva podobno, kot se je lotevala pobijanja mačk - "ah, pa saj gre samo za neke netopirje". 

No, danes so morda res "samo" , netopirji, a jutri bodo morda že ljudje. Konec koncev so bile še včeraj "samo" mačke. Zlato življenjsko pravilo pravi, da nikoli nikogar ne podcenjuj. Še zlasti ne norcev.