Slabo vodenje skupne nabave cepiva v Evropski uniji je samo še en primer propadajoče organizacije. Vsi se globoko zavedamo, zakaj centraliziranega in birokratskega načrta cepljenja ni bilo možno dobro izpeljati, čeprav o tem ne želimo govoriti. V EU se polomije dogajajo tako redno, da je čudno, ker nihče o tem zares ne spregovori.
V Združenem kraljestvu so volivci na nek način o tem izrazili svoje mnenje rekoč, da bodo raje poskusili svoje priložnosti v širokem svetu. Podobno kot je Slovenija rekla, da bodo raje tvegali v širokem svetu, kot ostali v razpadajoči socialistični federaciji, v kateri so bili. Vsak v Sloveniji, vsaj tisti, ki niso bili prepričani komunisti, so poznali neuspehe in so v glavnem nadaljevali svoja življenja po starem. Toda potem je postalo zaradi večkratnih gospodarskih polomij, pomanjkanja demokracije in skorumpiranih elit tako absurdno, da je bilo slovenskemu ljudstvu dovolj.
Napake Evropske unije so znane in podobno kot v Sloveniji v sedemdesetih in osemdesetih letih ljudje to enostavno prenašajo in skušajo živeti svoja življenja. Ti neuspehi so gospodarski, denarni, demokratični, imigracija in mejna kontrola, vojska, zdravje, korupcija, koristoljubne elite, nezaposlenost v mnogih regijah in nadvlada velikih držav.
Seveda vemo, da so zelo lepe subvencije, ki jih mnoge nove države prejemajo v EU, vzrok, da ne spregovorijo. Slovenija na primer dobi dvakrat toliko, kot vplača, Hrvaška štirikrat in Madžarska skoraj petkrat. Osemnajst držav, ki so neto plačnice, zategadelj brzda svoje komentarje. Seveda je skrivnost, zakaj sta bogati državi Belgija in Luksemburg neto upravičenki (statistika 2019). Quem deus vult perdere prius dementat, kogar hoče bog uničiti, mu prej vzame pamet.
Vsak dober poslovni svetovalec, ki je analiziral, zakaj EU propada, je prišel do dveh zaključkov: njeni cilji in prioritete so napačni, ne osredotoča se jasno na svoje 'delničarje' in 'stranke' – to je na države in državljane. Poročilo svetovalcev navaja o odločitvi EU, da je njena osrednja dejavnost zgraditi imperij in s tem je povezano vse delovanje.
Tako da je centralizacija preskrbe s cepivom ustrezala načrtu graditve imperija, čeprav je bil Bruselj brez izkušenj v nabavi cepiva. Tudi edino omejevanje te megalomanije prihaja od dveh velikih delničarjev – Nemčije in Francije. Leta 2019 so znašala neto vplačila Nemčije 17,7 milijard evrov in Francije 7,7 milijard evrov. Ne bi smeli pozabiti, da je v tem letu tudi Velika Britanija prispevala 9,5 milijarde evrov. Celo neto prispevek uboge Italije je znašal 5,4 milijarde evrov.
Seveda imata oba velika in prevladujoča 'delničarja' koristi od sestave; Nemčija si je do dominantnega položaja v industriji pomagala z evrom, Francija pa s skupno kmetijsko politiko. Se bo nesposobna in preplačana EU birokracija, pogosto pod vodstvom politikov, ki jim je spodletelo v svojih državah, sploh kdaj reformirala? Le zakaj naj bi s svojimi čudovitimi plačami in ugodnostmi začeli z reformami? Bodo države neto prejemnice postavile načelo pred denarne subvencije? Bodo nacionalni parlamenti še naprej dajali oblast koristoljubni eliti v Bruslju?
Obstaja nekaj majhnega upanja, ko se Poljska in Madžarska zavzemata za svoje nacionalne pravice, vendar bi rekel, da ga ni veliko.