Te dni nam je v Mestni galeriji neokonceptualist Jože Barši predstavil na barvni foto-tapeti svojo knjižnico. Ko pogledaš naslove knjig, se v hipu zaveš, da imaš pred seboj Baršijevo mrežo znanja in vedenja. Prek naslovov njegovih knjig poteka pred nami proces spoznavne vrednosti. V izteku komentarja imam namen prepisati njene naslove. Prav želim si slišati, kako zveni poetska struktura Baršijeve knjižne police. Ljudje smo navkljub vsemu uglašeni drug na drugega. Eden najpomembnejših delov človeškega znanja se generira prek knjig. Z metodo učenja optimaliziramo in shranjujemo naš spomin, s pozabljanjem pa nastopi proces našega izginjanja.

Knjige kot objekti so lahko tudi gradnik umetniških del. Jože Barši nam s svojimi knjigami predstavlja tako učenje, kot globinsko kritičnost do realnosti. Z umetnostjo subverzivno posega v našo predstavo o tem, kaj naj bi sploh bila. Njegovo umetniško logiko prepoznamo v didaktikčno-metodoloških principih. V naslovih njegovih knjig zaslišimo zven njegove učne metode.

V ideji umetnine Črno na belem zaznamo definicijo, ki določa konceptualno umetnost: ideja ima načelno prednost pred materialno oziroma estetsko obravnavo umetnine. Konceptualna (neokonceptualna) umetnost zavrača tradicionalno objektnost. Konceptualizem je radikalna umetniška praksa, ki se zavzema za radikalno drugačen svet od obstoječega.

Neplačan oglas: Oglejte si razstavo Učenje in pozabljanje! To je razstava, ki vam bo manjkala, ko boste seštevali svoje življenje! Konec oglasa. 

Kustodinja pregledne razstave zadnjega desetletja Jožeta Baršija je umetnostna zgodovinarka Barbara Stele Vurnik, oblikovalec pa je Ajdin Bašić. Jože Barši je najprej diplomiral na Visoki šoli za arhitekturo, kmalu zatem pa še na Akademiji za likovno umetnost na oddelku za skulpturo v Ljubljani. To ni tako redek pojav.

Artivizem Jožeta Baršija I.: 

Prek konceptualistične umetnosti nam vnaša soglasje o redu, podobno tistemu, ko na svojih knjižnih policah ureja knjige v svoja zaporedja. Med drugim razstavlja tudi šolske zvezke, predvsem pa markacije miselnih vzorcev v njih. Sistematizira lastno asociativnost in svoje znanje. Umetnost je tista, ki nam pove, kaj smo v svojem delovanju storili napačno. V galerijskem prostoru ne obstaja nevtralna, čista, umetniška praksa. V njej lahko zlahka prepoznamo zahrbtne odločitve. Učiti se, pomeni navaditi um na obstoječe. Del znanja lahko smiselno uporabljamo, večinskega pa postopno pozabljamo.

Razporejanje knjig v knjižnih policah je vzpostavljanje kognitivenga procesa. Svoje knjige Jože Barši postavlja kot umetnost na kognitivnih polih svojih umetnin. Na razstavi so ponavadi razmejitve med umetninami ostro zamejene. V konceptualni umetnosti pa se nam s pogledom med seboj zmontirajo v večjo celoto. Prelivajo se iz ene v drugo. Objekti realnosti se tako v izoliranem galerijskem prostoru optimalizirajo. A nikoli niso več kot so, pokažejo se nam v svoji dobesednosti. Konceptualist zavrača idejo mistične umetnine. Čeprav je človek naravno bitje, s svojim delovanjem presega naravo. Proizvaja čez-naravo, ne "ustvarja" pa nadnaravnega. 

Izvrsten dr. Lev Kreft me je nedavno na enem od svojih spletnih predavanj ponovno spomnil na to, da Bog nima izbire; Bog lahko dela le dobro. Človek pa lahko izbira in ima vso pravico, da se odloča narobe. Ravno v tem je veličina njegove svobode.

Artivizem Jožeta Baršija II.:

Jože Barši kolažira različne predstavitvene modele sodobnosti: od besedilnosti, fotografije, fototapet, do prilaščanja oglasnih senzacij. Upira se mu ideja, da je umetnik proizvajalec umetniških objektov. Med drugim manifestira knjige kot prenašalce znanja, kot osrednji konstruktivni gradnik učenja. Za spopad idej nujno potrebuje kritični um.

V Mestni galeriji je neokonceptualist Jože Barši predstavil na barvni foto-tapeti svojo knjižnico.

Te dni smo v prehodu iz enega svetovnega sistema v totalno drugčnega. Živimo v družbi visokega tveganja. Nevzdržni smo predvsem sami do sebe. Lahko se v hipu vpletemo v vojaški spopad, ali pa nas spremenijo v zločinski plen. Te dni se odločamo, kaj bomo počeli s svojo svobodo. S svojimi konceptualnimi umetninami nam Barši v zadnjem desetletju formatira kritične strategije. Med drugim nam v umetnini Spominjanje in pozabljanje vzpostavi raziskavo o objektu – Stadion (Orlovski, Evharističen, Centralen, Olimpijin, Plečnikov). Raziskuje njegovo stanja, v katerega je začela prodirati narava. Gledalec postane aktivni premišljevalec in uporabnik umetnine. Preraščanje (z rastlinjem) je ena od naravnih oblik pozabljenja. 

Z eno samo izbiro se ne da živeti (kapitalizem), ker seveda to ni nikakršna izbira. Barši nam usmeri pogled v zamrznjeno družbeno stanje na Stadionu. Prek njega se je potrebno opredeliti do realnosti. Pa čeprav napačno!  V umetnini Spominjanje in pozabljanje nam formulira zgodovino stadiona, polno kontradiktornih dogodkov in fatalnih odločitev naših prednikov. Berem naslove časopisnih člankov, gledam fotografije, vmeščene v zidne tapete: Stadion si zasluži vsaj minimalno ureditev / Bodo sramoto rešila nova gradbena pravila / Proti Pečečniku tudi pravobranilstvo / Prenova Plečnikovega  stadiona vse bolj oddaljena.

Organizira umetnino, ki reflektira razgradnjo arhitekturnega spomenika prve vrste z rastlinskim preraščanjem. Stadion pred našimi očmi postaja divjina, v nas pa sproža divjo živalskost, ker je postala kapitalska divjina in še virusna počez.

Zdenka Badovinac zapiše: "Baršijev predlog stadion spreminja v spomenik, ki bo služil ozaveščanju o tranzitornosti vsega. Tukaj pa ne gre za romantično idejo, ki bi reševanje prepustila naravi, ampak bolj za ozaveščanje iluzije, da imajo ljudje resničnost. Če bi to misel zapisala pred pandemijo, bi gotovo zvenela manj prepričljivo, danes pa smo bolj pripravljeni priznati svojo odvisnost od 'non-humna agencies'."

Aktivno sprožanje: Učenje je osmišljanje pomena, vključuje razumevanje sveta z njegovo ponovno interpretacijo. Ta vmesni prostor imenujemo - revizija. Jože Barši nam na vrhuncu razstave razstavi zgodovinsko revizjo. 

Zgodovinska revizija: na barvni fotografiji gledamo domobrance, ki prisegajo zvestobo Hitlerju. Ravnokar prisegajo – zlu! Vidmo točno to, kar gledamo. Vir kot reaktualizacija dogodka. Jože Barši nam organizira pogled na neposredno zlo na delu. Gledamo prostor dogodkovnosti, iz katere se nismo čisto nič naučili. Prek barvne fotografije z nacističnimi zastavmi zaznamo čas in že se začne pozabljanje. Začne se preraščanje. Revizja. 

Umetnik želi, da bi se človek etičnih vrednot naučil podobno kot plavanja, kolesarjenja ali branja. Kaže nam metode izobraževanja in spreminjanje umetnega sveta. Učenje je spreminjanje obnašanja in razumevanja, je proces, ki največkrat poteka izven nas, prihaja iz našega okolja, je iskanje povezav in pomenov, ki jih s svojim spoznanjem ojačamo. Razstava Jožeta Baršija je aparat najvišje stopnje odgovornosti. Ključni pa so gledalci s svojim spoznavnim aparatom. Tudi zato je to nadvse smiselna in izvrstna razstava.

Obljuba dela dolg: Baršijeva knjižna polica / Podoba misli, Stojan Pelko / Afterimages of Gilles Deleuze', film, philosophy / Deleuze and Art, Anne Sauvagnargues / The Logic of Expressinon, Simon Dufey / Razprava o metodi, R. Descartes /  The Physicist & The Philosopher, Canales / Looking Back, Charles Harrison / Conceptual art and Paintig, Harrison / Čas, ki obstaja, Giorgio Agamben / Since 1950, art and its criticism, Harrison / Povijset utopija, Lewis Munford