Pisunka je dolgo časa omahovala. Bi ali ne bi? Biti ali ne biti? Na glavi ji je sedel Hamlet, misli pa je okupiralo praktično vprašanje: naj objavlja besedila pod psevdonimom ali naj se podpisuje s pravim, v zgodovini že ničkolikokrat kompromitiranim imenom? Uredniku je napovedala, da bo pisala kot pravi partizan. Psevdonim je že izbrala. Naslednjega dne je srečala psihiatra, h kateremu zahaja redno. To je pač edini način, da zmore živeti in preživeti v zmešanem svetu, polnem norcev. Psihiater je bil popolnoma drugačnega mnenja češ, ljuba duša, to je tvoje ime, to si ti, tvoje delo, ničesar se ti ni treba sramovati. Ah, Ana Karenina - ničesar se ji ni bilo treba sramovati. Zamislila se je. Psihiater ima prav. On ima vedno prav. Resda je malo čuden, a kdo pa dandanes ni? Če je dobršen del življenja poslušala prišepetovalce, med katerimi so tudi eminentna novinarska in druga imena, ter tako končala na obrobju, zakaj ne bi enkrat končno in odkritosrčno prisluhnila sama sebi?

Spoštovanja si človek ne prisluži s kimanjem in klanjanjem. V javnosti cenjena imena pa sploh niso tako napokana z znanjem, kot jih pogosto predstavljajo. Predvsem mladim. Tistim, ki še ne vedo, v kakšno godljo so zašli, ko se odločijo za novinarstvo, kjer jih najprej pitajo z "modrostmi" kot je Pazi na ime! Ko dobrohotne nasvete delijo ljudje, ki so sodelovali v medijskih linčih nedolžnih, je čas, da se vprašaš o ceni imena? Sorry, ljubše mi je opljuvano z mirno vestjo kot cenjeno s kupom masla na glavi.

***

V medijih so psevdonimi dokaj pogosti. Le redki so nastali iz hudomušne zafrkancije. Ali iz nuje, ker je avtor pisal o tako delikatni temi, da bi izpostavljenost lahko resno ogrozila njegovo eksistenco ali celo življenje. Novinarji in uredniki so psevdonime v večini primerov ustvarili, ko so želeli koga še posebej izdatno popljuvati, pa nihče ni premogel dovolj poguma, da bi se pod tekst podpisal. Pred kakšnimi 15 leti je bilo tako. Očitno se ni veliko spremenilo. Če se je sploh kaj. Nisem prisotna, pa ne vem veliko. A kdor je šel v knjižnico in malo brskal med knjigami, ki so jih grobo želeli zataškati, dobro ve, da so nekaterim novinarjem članke pisali politiki (in drugi vplivneži) kar sami. Imena so bila že stokrat objavljena. Dandanes tu in tam še kdo spomni na posamezni primer, a previdno, kajti to je tema, v kateri ni nedolžnih. Ni herojev. Vsi mediji imajo roke do komolcev v marmeladi. Levi, desni in tisti vmes.

Tako je nek politik kar po telefonu narekoval članek novinarju, ki ga je ta objavil v naslednji številki časopisa. Nek drug politik je članke pisal na roko, vsakega na list papirja, ki ga je nato uredniku dal na kavici, kjer sta izmenjala sveže trače iz najlepšega mesta. Ta je članek pretipkal, se podpisal in novinarsko delo je bilo opravljeno. Primerov je še pa še. Dokler takšnih stvari ne doživite osebno, najbrž ne verjamete, da je Slovenija kot Grumova drama Dogodek v mestu Gogi, kjer so skoraj vsi liki primerni za dolgotrajno obravnavo na zaprtem oddelku primerne ustanove. Zgodba se je iz knjige prelila na gledališki oder, nato pa preroško v realnost. Ločnico med sprejemljivim in zavrženim je včasih težko potegniti.

Na internetu je samo več sproščenosti. Vse, kar se dogaja na internetu, se je dogajalo že prej, le da na druge načine. Na internetu pa so ljudje lahko takšni, kot so v resnici. Skrijejo se za lažno ime in pišejo … karkoli že. Lahko živijo dvojna ali trojna življenja. Številni živijo kopico življenj naenkrat. Za njih je vse skupaj samo igra in ples na večih odrih hkrati. So takšni, ki si ustvarijo vrsto spletnih identitet in postanejo mojstri preobrazb ter strupenih mrež. Kar dojemete šele, ko se zapletete. Včasih boli, včasih je samo smešno. Na srečo.

Sredi totalne norosti v Gogi se slednje zgodi ravno poslanki SDS, ki napiše daljši status in en del objavi na njenem uradnem Twitter profilu, drugi del statusa pa štorasto prilepi v status alter-ega Kopriva. Nemudoma postane tarča huronskega posmehovanja, razumljivo, nasprotniki aktualne oblasti pa vidijo celo zaroto. Toda Alenka Jeraj je močna oseba, ki napako prizna, se opraviči, napade pa prenese stoično. Se ne prepira in ne kaže s prstom na druge. Zamočila je ona sama. Je lojalna stranki in želela ji je pomagati. Lepo, a narobe. Cilj lahko opravičuje sredstva, a ne vedno in ne za vsako ceno. Zato se Alenka posuje s pepelom. Edino pošteno.

Moj zapis ne služi opravičevanju neprimernosti njenega dejanja in tudi oblasti ne lezem v anale, ker mi to nikoli ni šlo dobro od rok, pa tudi nobene koristi nimam od korita, povedati pa želim, da je gospa takoj prevzela odgovornost in predvidevam, da napake več ne bo ponovila. Vsi smo ljudje, vsi kdaj brcnemo mimo in vse to je človeško.

Povedati pa želim tudi, da obstaja kopica drugih politikov, novinarjev, urednikov, lobistov in ostalih kalibrov, ki objavljajo pod psevdonimi, bodisi v časopisih bodisi na družbenih omrežjih ali raznih portalih, kjer pljuvajo čez drugače misleče. V predvolilnih kampanjah stranke ter razne piar agencije celo najemajo študente, ki za nekaj evrov na uro ždijo na računalnikih in po vseh možnih forumih agitirajo - za tiste, ki jih plačujejo. Po onih drugih pa zlivajo gnojnico. Bodo stranke in agencije kdaj priznale, da to počno? Je kdo drug sposoben pokončne drže? Nihče. Jasno. Dokler človeka ne zalotijo s komolcem v marmeladi, ne bo priznal. Fake it till you make it.

Pisunka je v zgodovini dovolj vrtov obredla in zato lahko mirne vesti trdi, da na vseh rastejo koprive. Čisto na vseh. Ponekod se konkretno bohotijo čez stezice, drugod so krmežljave, kot bi jim bilo malce nerodno, da sploh obstajajo in povzročajo nevšečnosti. Nekateri bogato skrbijo z njih. Jih obilno gnojijo. Drugod jih samo kdaj pa kdaj zalijejo. Ko človeka opečejo tiste z njegovega vrta, je slabe volje, a preživi. Če ožgejo sosedove, je ogenj v strehi. Vojna pred vrati. 

Ko človek pogleda čez ograjo, se mu vsakič zazdi, da na sosedovem vrtu raste bolj zelena trava. Normalno, da v takšnih pogojih dobro poganjajo tudi koprive.