Žalostno je spoznanje, da so Rimljani pred 2000 leti vedeli več o mnogih življenjsko pomembnih pravnih načelih, kot danes bruseljski birokrati. Velike vladarje nikoli ni mučil dvom o razumevanju bistva pojmov, kot so javno dobro, javni interes, nacionalni interes. Niti v večnacionalnih imperijih (npr. rimskem, britanskem, avstro-ogrskem) s tem ni bilo težav. Ne s tem ne s pomembnimi drugimi vrednotami in pravnimi načeli. Veliki rimski cesar Mark Avrelij je v svojem Dnevniku izpričal veliko spoštovanje do dane besede, pravičnosti, poštenja. Njegov mnogo kasnejši naslednik na bizantinskem prestolu cesar Justinijan I. je v svoj izjemni zakonik iz okoli leta 530 vpeljal močno regulativo, ki je ščitila ljudstvo pred samovoljo oblastnikov. Danes ni malo predpisov na državni ali evropski ravni, ki so prava sramota, če jih primerjamo z vizionarskimi določbami tega davnega kodeksa, saj ne ščitijo ljudstva, ampak omogočajo multinacionalkam in bančnemu-finančnemu sektorju ali prikritim izbrancem v ozadju brezobzirno uveljavljanje njihovih interesov. Vlade pa niso le pasivne, pač pa neredko tudi servilno pomagajo pri udejanjanju teh strategij in z izmuzljivo retoriko prikrivajo nepoštene prakse.

Človek se intenzivno spreminja v neke vrste "interesno žival", ki se zaradi preračunljive udobnosti neaktivno varno, čim manj izpostavljeno giblje v krdelu skupin, ki jim pripada - stranki, društvu, delovni skupnosti - in se kot  posameznik čedalje redkeje izpostavlja z  dobronamerno kritično besedo, ki bi javno opozorila na napačne in nepoštene prakse, ki so tudi v najbolj demokratičnih sistemih vedno bolj dnevni pojav.

Neoliberalna ideologija, začeta z reaganomiko oz. thacherizmom, je razvila celo vrsto zamaskiranih konceptov, ki ne slabijo le vloge posameznika v družbi, ampak tudi gospodarstva malih držav, in se potencirala v razrast plenilnega bančno-finančnega kapitala in skoraj nadnacionalno nedotakljivost multinacionalk. Še vedno dnevno, čeprav že precej bolj prikrito, poslušamo gesla o nujni totalni konkurenci, popolnoma svobodnem, prostem trgu, kjer nevidna roka trga samodejno uravnava vse. Nujna je popolna deregulacija, totalna privatizacija, državnih ukrepov gospodarstvo ne potrebuje ...

Sedanja pandemija novega koronavirusa in pred tem že globalna finančna kriza (2008) sta te poglede že v precejšnji meri omajali, postavili pod vprašaj. Naenkrat je državna pomoč ne le dobrodošla, ampak kar nujna. Velike sile svoje interese zaščitijo vselej, ko so ogroženi njihovi interesi ne glede na siceršnje razglašene politično-ekonomske doktrine in podpisane konvencije. Dokazov o tem mrgoli. Samo še najbolj naivni verjamejo, da v meddržavnem pravu pogodbe obvezujejo.

Barack Obama in Angela Merkel

Sloveniji v vsej njenem tridesetletnem obstoju - razen večine lastnih vlad - nihče ni povzročil toliko direktne in posredne škode, kot sta jo bivši ameriški predsednik Barack Obama in odhajajoča nemška kanclerka Angela Merkel. Vsi veliki tuji in domači mediji že leta pretirano hvalijo oba in minimizirajo njune največje grehe, ki jih ni malo. O "nobelovcu" Obami le to, da se je zlagal glede Guantanama in pognal pravo vojno požigalništvo na Bližnjem vzhodu, kar je pognalo milijone beguncev proti Evropi. Škandal Watergate, ki je odplaknila predsednika Richarda Nixona, je dejansko le bleda senca novodobne afere Snowden - WikiLeaks. O odgovornosti predsednika Obame pa nič.

Gospa Merkel, ki je s kopičenjem svojih mandatov bolj podobna vladarjem centralnoazijskih držav kot zahodni demokraciji, pa je s svojo gospodinjsko logiko primarno kriva za porazne rezultate EU na področju migracij, varnostne politike in prezadolženosti mnogih držav. Velik greh Nemčije je izredno sebična ekonomska politika, ki ves čas v prvi plan agresivno postavlja  lastne interese.

Naivneži so dolgo pričakovali, da bo Nemčija, ki mnogim članicam EU -  in tudi nam - še vedno veliko dolguje, končno vendarle solidarno in širokopotezno poravnala svoje dolgove iz časov, ko je dvakrat brutalno razsula kontinent v dveh svetovnih vojnah. Dejansko pa je naivnim članicam, ki so prevzele evro, elegantno odvzela monetarno suverenost in ošibila njihov finančni položaj. Da je Slovenja postala tretja najbolj policijska država v EU, je prav tako znatna zasluga Merklove, ki je s svojim abotnim vabilom Arabcem izzvala neprekinjen migrantski pritisk na naše meje in s tem na povečano zaposlovanje v policiji, državi pa ogromne nepotrebne stroške. 

Naslednji nič manjši greh Nemčije, ki je tehnološko inventivna velesila, je ta, da na celi črti odpoveduje na vojaško- obrambnem področju in prevejano že dolga leta prepušča težje breme šibkejšim ekonomijam Francije in Italije, ki imata že zdaj močnejši armadi, pa tudi Grčiji, Španiji in Poljski, ki jim je dejansko bolj primerljiva. Britanije, ki bi še dajala resno vojaško težo EU, pa tako ali tak ni več v Uniji. Glede na čedalje večja mednarodna zaostrovanja in konfrontacije v odnosih med ZDA, Rusijo, Kitajsko in Indijo, glede na konflikte na Bližnjem vzhodu in okoli njega ter nepredvidljive Severno Korejo, Iran in celo Turčijo, takšno sebično ravnanje Nemčije izstopa kot neodgovorno.

Nemčija, podobno kot inventivni Japonska in Južna Koreja, slabo skrbi za lastno varnost in se preveč zanaša na ZDA in NATO, kar je doslej edini jasno in glasno povedal predsednik Donald Trump. Japonski vsaj ni mogoče oponesti, da nima močne klasične vojne mornarice, medtem ko Nemčija ne premore niti ene podmornice ali letalonosilke. Pa bi najbrž lahko pričakovali, da bo sposobna vsaj pomagati postaviti za ozemlja EU bolj učinkovit obrambni protiraketni sistem, kot so ameriški patrioti. Mnogi menda že razpolagajo z visoko lasersko obrambno tehnologijo, Nemci pa udobno - nič.

Po odhodu Britancev ...

EU je vso dobo našega članstva dejansko popoln talec nemško-francoske naveze. Menim, da je bilo prav trdovratno izključevanje Britanije iz kroga te "ekskluzivno prisrčne zveze dveh prepomembnih" ključni razlog za Brexit. Nič resnično važnega se ne zgodi brez volje in pristanka nemško-francoskega vlaka. Evropska komisija kot krovni izvršni organ Unije že po imenu zveni čudaško in bolj spominja na nek partijski organ (komite) kot na vlado, ki bi imela moč, da tudi Nemčiji ali Franciji naloži nekaj, kar morda ni v njunem interesu, pač pa je v interesu EU kot celote. Naj se ve, kaj je vlada in kaj komisija. Komisija se tega tudi zaveda in zato učinkovito uporablja svoje pristojnosti predvsem v razmerju do majhnih članic, kot je Slovenija, ki jo je vzorčno disciplinirala pri prisilni prodaji bančnega sektorja in kot skuša z nedavno tožbo za nezadostno čiščenje kanalizacijskih odplak v Ljubljani, Trbovljah in Kočevju, čeprav odstopanja praktično ni.

Spet se kaže napadalna aroganca oblastnega drobnjakarstva in totalno nepoznavanje širokogrudnih rimskih načel, ki že dva tisoč let terjajo dobrohotnost pri odločitvah tistih, ki imajo veliko politično moč (t.i. Marcelinovo načelo). Če k temu dodamo še znane razvpite odločbe najvišjih nemških sodišč, ki nediplomatsko jasno sporočajo, da pri vitalnih zadevah Nemčije dokončno odločata le njihov parlament in najvišja nemška sodna instanca - in torej ne Strasbourg, Luksemburg ali Bruselj -, so stvari jasne. Vse to vpije po novih, jasno in ozko definiranih pristojnosti Komisije in ne po sedanjem arbitrarnem širjenju na vse, česar se domisli. Kot da nihče v Bruslju ne pozna načela zakonitosti. Mi pa se dobro spominjamo, ne le na hitro podtaknjenih garancij za francosko nemške kredite državam PIGS (Portugal, Italy, Greece, Spain) ali slaboumnih pravil za pridelavo kumaric, ampak še marsičesa zelo problematičnega.

Volitve, ki so spremenile - vse ...

Svet je po ameriških predsedniških volitvah čedalje bolj nestabilno nepredvidljiv. Nestabilne so tudi izjemno razdeljene Združene države Amerike. O teh volitvah gotovo še ni rečena zadnja beseda. Nedvomno bo čez čas kak neodvisni pravni specialist ali raziskovalni novinar z zajetno knjižno ekspertizo pojasnil mnoga vprašanja, na katera še niso bili dani zadovoljivi odgovori. Predsednik Joe Biden v zadnjih dneh precej jasno kaže, da bo v marsičem skušal biti podoben Trumpu, najbrž mu mora biti, če bo želel biti konkurenčen kandidat v drugem mandatu. Sploh, če ima pred očmi pred očmi Gallupovo anketo s konca lanskega leta, po kateri Američani bolj občudujejo Trampa (18 %) kot Bidena (6 %). Dokaj zgovorno, mar ne.

Ameriška vrenja raznih gibanj in iskanja neke popolne pravičnosti se utegnejo sprevreči v politiko identitete, ki belce postavlja na zatožno klop, slikovito pravi Barbara Kremžar v nedavni Sobotni prilogi časnika Delo. In niza vznemirljive primere pretiravanja s politično korektnostjo, ki postajajo že kar absurdne. Tako morajo uslužbenci Coca Cole skozi treninge, kako biti manj belski, kar naj bi pomenilo biti manj zahteven, aroganten in bolj ponižen. Javne šole ponekod že načrtujejo nauk, da imajo vsi belci vlogo pri ohranjanju sistemskega rasizma.

Drugje obračunavajo z matematiko, ki naj bi bila predstavljena v znamenju rasizma in imperializma. Mnogi smo pri filmu že zdavnaj zaznali pretirano nasilno vključevanje temnopoltih igralcev tam, kjer se to dejansko ne spodobi, ker gre v bistvu za čisto potvarjanje zgodovine ali starodavnih legend, npr. ko se v nanizanki Merlin, angleški mitski kralj Artur poroči s temnopolto Guinevere ... Lekcije nove dobe kažejo, da bodo te domislice kmalu pljusknile v Evropo. V Britaniji menda šolski sistem že pozna poizkuse obračunavanja z mrtvimi belopoltimi moškimi od Williama Shakespeara dalje.

Kaj nas sploh še čudi. Lani smo bili priče kriminalne nasilne eskalacije po ZDA in Evropi, ko so besne tolpe temnopoltih in skrajnih levičarjev v Londonu odstranile kip najbolj zaslužnega borca proti nacizmu v 2. svetovni vojni, Winstona Churchilla - in ga vrgli v Temzo. Ironično, spravili so se na mža, ki se je dve leti z britanskim imperijem osamljeno in silovito boril proti nacistični Nemčiji, fašistični Italiji in vichiyevski Franciji za dobro vsega demokratičnega sveta in še posebej temnopoltih, ki bi najbolj trpeli pod nacizmom. Churchillova Britanija je trpela, ko so Rusi in Američani dokaj preračunljivo čakali, da Britanci opravijo sami najtežji začetni del vojne in bistveno oslabijo Hitlerja.

Suženjske plantaže in zgodnji kapitalizem v Evropi

Je razlog za vso to histerijo dejstvo, da imamo opravka s popolnimi zgodovinskimi ignoranti, ki so jih naščuvali proti "krivicam"? Kajti tisto kar upravičeno iritira, ni to, da se temnopolti upirajo krivicam in policijskemu nasilju (kar je zagotovo njihova legitimna pravica), ampak to, da je njihovo nasilje usmerjeno vsevprek, proti vsem. Temnopolti so požigali, razbijali in uničevali trgovine, izložbe, avtomobile, naprave in ameriške simbole po vsej Ameriki. Delali so škodo ljudem, ki niso imeli nobene zveze s policijskim nasiljem.

Prišleki, ki so jim bivše kolonialne metropole na čelu z Britanijo zaradi nekakšnega občutka krivde velikodušno dale državljanstva in potne liste, so predrzno besneli tudi po Evropi in jo poučevali o pravicah, ki jih je Evropa (Britanija) zagotovila vsemu svetu, predvsem pa njim samim, saj je kot edina takratna supersila prva na svetu ukinila suženjstvo in prisilila Francijo in tudi ZDA, da sta ji sledili (Amerika sicer z močnim zamikom), ter tudi druge države. Ironično je tudi to, da Evropa formalno že dolgo ni imela več niti tlačanstva, kar pa niti približno ne pomeni, da so bile delovne razmere v času industrijske revolucije in zgodnjega kapitalizma v angleških, francoskih, nemških ali belgijskih rudnikih, železarnah ali celo na poljih kaj boljše oziroma znosnejše kot na ameriških plantažah.

Mar kdo sploh še ve, kako so v prvih letih industrijske revolucije v angleških rudnikih in industrijskih obratih garali celo otroci in ženske po dvanajst ur na dan? Zdi se, da razbijači, ki jih mediji za razliko od Trumpovih pristašev, ki so januarja vdrli v Kapitol, nikoli niso upali imenovati mob (sodrga, drhal), nimajo niti najmanjšega pojma o obsežni literaturi svetovnega slovesa, ki te razmere opisuje. Charles Dickens v Oliverju Twistu, Victor Hugo v Nesrečnikih, Ivan Cankar v Hlapcu Jerneju, ruski klasiki … Še naši stari starši bi znali povedati, kako se je delalo npr. v Porurju, Posarju in avstro-ogrskih železarnah in rudnikih pred 120 leti, pa tudi v Kraljevini Jugoslaviji, povojnih rudnikih in železarnah, v gozdarstvu in hribovskem kmetijstvu.

George Orwell je v nekem članku iz leta 1942, torej sredi vojne, zapisal:

"Kdo bi si lahko pred dvajsetimi leti predstavljal, da se bo suženjstvo vrnilo v Evropo … Delovna taborišča po vsej Evropi in severni Afriki, kjer za skromen obrok hrane garajo Poljaki, Rusi, Židje, politični zaporniki, niso nič drugega kot sodobna oblika tradicionalnega suženjstva … prihaja do razdiranja družin in razmere so verjetno slabše, kot so bile na ameriških bombažnih plantažah."

Ko demokracija začne gristi svoj rep

Verjetno se bo dobro pogosteje spomniti stavka indijskega nobelovca Tagoreja, da tisti, ki predobro dela, ne utegne biti dober. V politiki pa se še posebej ne obnese biti preveč dober, zgledov namreč kar mrgoli. Naj bodo torej nekoliko bolj tiho ti "zatirani" in naj nam ne predavajo o suženjstvu, ker imamo svojih historičnih frustracij v Evropi dovolj in preveč. V drugi svetovni vojni so milijoni belih Židov, Poljakov in drugih Slovanov umirali ne le v delovnih taboriščih, ampak - kar je bilo še mnogo huje - tudi po grozovitih koncentracijskih taboriščih nacistov in fašistov.

Temnopoltim, ki jih takrat v Evropi skoraj ni bilo, se to ni dogajalo. Demokrati sedaj v Kongresu to problematiko nadgrajujejo z začetkom razprave o reparacijah za suženjstvo, čeprav je od takrat minilo že poldrugo stoletje. Skrbi tudi dejstvo, da so take napete notranje razmere v zahodnih demokracijah voda na mlin trših sistemov in diktatur. Naše televizije ne kažejo mnogih posnetkov divjih protestov militantnih islamistov in drugih skrajnežev, ko s skrajno predrznimi napisi korakajo po Londonu mimo policije, ki to le mirno opazuje, in po drugih zahodnih prestolnicah in neprikrito grozijo deželam, ki jim dajejo gostoljubje.

Že starim komunistom med obema vojnama je bilo znano, da je treba spoštovati liberalne institucije meščanske družbe ne zaradi nje same, ampak zaradi "akcijski možnosti", ki jih daje. Očitno je to znano tudi vsem vrstam predrznih prišlekov, ki si domišljajo, da imajo pravico postavljati vse vrste zahtev in grobo spreminjati kulturo, tradicijo in navade naših očetov.