Vsak od nas si vrti svoj film realnosti, v katerem igramo hkrati vlogo glavnega igralca in filmskega kritika. Dogodke vrednotimo iz našega zornega kota. V pesmi La storia (Zgodovina) legendarni italijanski kantavtor Francesco De Gregori poje "la storia siamo noi, nessuno si senta escluso" (zgodovina smo mi, nihče naj se ne počuti izključenega). Čeprav zgodovino res na nek način sooblikujemo vsi, se večina od nas v njej pojavlja v vlogi statista z zelo majhnim ali celo nobenim vplivom na dogajanja. Tudi ko gre za naše življenje, je scenarij "filma", ki se odvija pred našimi očmi, samo delno v naših rokah. Večji del je stvar naključja, usode ali Boga (če v slednja dva seveda verjamete).

Rašomon in percepcija realnosti

Ljudje imamo subjektiven pogled že na sedanjost, kaj šele na preteklost. Vsak dogodek ima svoj kontekst, ki ga interpretiramo glede na naš vrednostni sistem in v skladu z našimi prepričanji ali osebnimi izkušnjami. Pogosto pozabljamo, da vse ocenjujemo iz naše perspektive ter s pomočjo našega selektivnega in nezanesljivega spomina, kar je v filmu Rašomon imenitno prikazal japonski režiser Akura Kurosawa. 

Moderna informacijska sredstva in tehnološki napredek nas niso približali resnici (če s tem mislimo na strinjanje o tem, kar se je dejansko zgodilo), prej obratno, tudi če dogodek posname več pametnih telefonov. Zaradi tega interpretacij ni nič manj. Pravzaprav več je zornih kotov, več je alternativnih "resnic".

Virov informacij je danes več (vsaka objava na socialnih medijih je lahko nov "vir") in čedalje težje se dogovorimo celo o tem, kaj je pravzaprav novica, vredna poročanja. "Novice" (ne nujno medijske) pa sooblikujejo našo percepcijo realnosti.

Teža zgodovine na sedanjost 

Če se tako težko zmenimo o tem, kar se dogaja danes, kako potemtakem sploh pridemo do skupne definicije zgodovine? V Sloveniji je to težko, kar dokazujejo nenehna trenja o interpretaciji dogodkov med drugo svetovno vojno in po njej. 

Slovenija pri tem niti ni izjema, povsod se bijejo bitke za interpretacijo preteklosti. Celo v najbolj črno-belih primerih. Glede druge svetovne vojne so krivde za spopad jasne kot tudi širši kontekst (izredno visoke vojne reparacije, ki jih je Nemčija morala plačati kot poraženka prve svetovne vojne) in najmanj ne zameglijo dejstva, da je nacizem zakrivil enega od največjih zločinov v zgodovini človeštva. A več časa mineva od druge svetovne vojne, težje je in bo opravičiti nekatera dejanja tistih, ki so bili nedvomno na pravi strani zgodovine. Na primer, jedrska napada na civilno populacijo Hirošime in Nagasaki ali zavezniško bombardiranje Dresdna. Ne glede na širši kontekst so z današnje perspektive to videti kot zločini in ni izključeno, da jih ne bo zgodovina v prihodnosti obravnavala kot take. Tudi povojni poboji spadajo v to kategorijo.

Zgodovina prve svetovne vojne je še precej kompleksnejša. Po branju odlične knjige Mesečniki – Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno angleškega zgodovinarja Christopherja Clarka se zavedamo, da so razlage, ki jih beremo v učbenikih, grobe poenostavitve. Izredno težko je v nekaj stavkih povzeti in ovrednotiti dogajanja in s prstom pokazati na krivce ali na dobre in slabe.

Kdo piše zgodovino?

Zgodovino pišejo zmagovalci, vendar se z leti in s spreminjanjem civilizacijskih norm ter z odkritjem novih dejstev spreminja tudi pogled na zgodovino. Podirajo kipe filantropom iz 17. stoletja, ki so premoženje zaslužili s trgovino sužnjev, ker so iz današnje perspektive zločinci. Nacizem je (skoraj) za vse absolutno zlo. Zaskrbljujoče pa je, da mnogi zločine fašizma in komunizma relativizirajo; ne samo zgodovinsko, temveč tudi iz vidika današnjega razumevanja človekovih pravic. V Italiji mi je marsikdo poskušal dopovedati, da je bila edina velika napaka Mussolinija vstop v vojno na strani "tistega norca Hitlerja". V Sloveniji ravno tako poslušam, da so bili povojni poboji minorni "glitch", ki se je pripetil v začetni fazi človeku prijaznega sistema. Nekateri pa povojne poboje celo opravičujejo, obenem pa jih zelo skrbi spoštovanje človekovih pravic pod Janševo vlado.

Pogled na zgodovino vpliva na politična prepričanja ljudi povsod po svetu. Pri nas je to eden od glavnih dejavnikov za razumevanje sodobne politike. V Sloveniji boste lahko z veliko verjetnostjo uspeha ugibali o političnih preferencah vašega sogovornika na podlagi nekaj izrečenih besedah o dogodkih med in po drugi svetovni vojni.

Obsodba totalitarizma

Če je Nemčija razčistila s svojo nacistično preteklostjo in zgodovinsko krivdo, tega ne moremo v isti meri reči za Italijo in fašizem. Kljub temu je italijanska republika osnovana na antifašizmu (kakor predsedniki republike v svojih govorih pogosto opominjajo sodržavljane). Italijanski šolski učbeniki fašizem obsojajo. Prav tako se je veliko postsocialističnih držav javno ogradilo od svoje komunistične preteklosti z lustracijo ali podobnimi akti. Tudi Evropski parlament je sprejel dve resoluciji, s katerima je obsodil vse totalitarizme, vključno s komunizmom: prvo leta 2009, drugo pa septembra 2019, ki je močno razburila našo stranko Levica.

Z izgovorom, da smo pri nas imeli "mehko" različico komunizma, smo v Sloveniji ta korak demokratizacije zaobšli. Zato niti ne preseneča, da pri nas pogosto naletimo na ljudi, ki menijo, da je kljub Stalinu, Mao Cetungu in Pol Potu komunizem "v osnovi dobra zamisel, ki so jo nekateri na žalost zlorabili".

Samo nekateri? Vsi tisti, ki so to zamisel udejanjali v praksi.

Živalska farma

O možnosti uspeha komunizma nam dovolj pove Orwellova Živalska farma. Komunizem ni propadel, ker je to dobra zamisel in so jo ljudje zlorabili, ampak je propadel, ker v osnovi ni skladen s človeško naravo. Tega se zavedajo tudi njegovi bolj pametni zagovorniki, vključno s Slavojem Žižkom, največjim zvezdnikom med živečimi filozofi. Žižkova ideja komunizma se v bistvu zreducira na odklanjanje sedanje svetovne ureditve in strmenje k večji pravičnosti, solidarnosti in sodelovanju med ljudmi in državami. Zgodovinski komunistični ideologi, vključno z Marxom in Leninom, zanj niso veliko več kot vir inspiracije, kot je lahko Jezus za ateiste. V konkretno izvajanje njihovih idej v praksi ne verjame. Žižek sam poudarja, da je velik pesimist glede usode človeštva. Zdi se mi, da njegov pesimizem izhaja iz nezaupanja v človeško naravo, kar je razvidno tudi iz njegovega skepticizma do uspeha revolucij. Žižka zanima, kaj se zgodi dan po uspeli revoluciji, kadar se iz evforije preide na udejanjanje njenih načel. Kdor je pesimist o človeški naravi, ne more biti komunist, ker komunizem predpostavlja idealiziranega novega človeka, ki pa v praksi ne obstaja, ker ni skladen s človeško naravo.

Lahko upravičeno oporekate, da tudi demokracija ni naravna, ampak racionalni konstrukt. Res je, zato je tudi tako krhka. Vendar (liberalna) večstrankarska demokracija omogoča redno zamenjavo vodilnih, tržna ekonomija pa gradi svoj uspeh na človeški želji po uspehu - in ne na strmenju k nenaravni uravnilovki, kakor komunizem.   

V Sloveniji je komunizem spet "in"

Zanimivo je opažati, kako se tekom let spreminja pogled na komunistično preteklost. V devetdesetih letih se je komunizem kritiziralo in veljaki postkomunističnih strank svojih vezi s prejšnjim sistemom niso poudarjali. Vsi so bili demokrati, mnogi med njimi celo liberalni demokrati (vključno z Žižkom), predno se je besedo liberalizem začelo uporabljati samo v kontekstu psovke neoliberalizem. Danes se (skoraj) nihče ne definira kot liberalec, posebej če slednje pomeni zagovarjanje tržne ekonomije ali - pozor mladoletni, sledi še hujša psovka - kapitalizma. Je pa zato vsa levica na nogah proti iliberalni demokraciji.

Ideološko navezanost na prejšnji sistem nomenklatura vzdržuje s čaščenjem narodnoosvobodilne borbe (NOB) in minimiziranjem dejstva, da se je med vojno izvajala tudi komunistična revolucija. Več časa mineva od osamosvojitve, bolj uspešno se revolucionarni vidik dogajanj med drugo svetovno vojno zamegljuje, čeprav spomenik revolucije še vedno kraljuje na Trgu republike pred Državnim zborom. 

Levica goji kult romanja v Dražgoše, na slovesnost, v kateri glavni govorec/ka (pogosto vzhajajoča zvezda levice) prepleta zgodovino z dnevno politiko, da bi volivke in volivce spomnil/a kdo so politični potomci tistih, ki so bili na napačni strani zgodovine. Dražgoše so tekom let postale osrednja proslava ancien régime, ateistična maša s svojo ikonografijo. Ideološki praznik par excellence.

Z leti so postkomunisti začeli vedno bolj eksplicitno častiti simbole prejšnjega režima, ne samo na koncertih, na katerih leva inteligencija nosi rdeče zvezdo. Kidričev kip, ki je dolga leta sameval pred Cankarjevem domom, socialni demokrati danes ponovno oblagajo z venci. Obenem je njihov poslanec Marko Koprivc v Državnem zboru izjavil, da so "ponosni nasledniki Zveze komunistov". V devetdesetih letih si poslanci ne bi drznili paradirati po parlamentu z rdečo zvezdo, kakor danes počneta Miha Kordiš in Violeta Tomić, ne da bi to mainstream mediji problematizirali. 

Ideološke teme        

Hkrati je levica spretno začela v kali zatirati vsako kritiko prejšnjega sistema in z njim povezanimi simboli in osebami: označila jo je za ideološko temo. Kaj točno so te t.i. ideološke teme? Najbolj iskreno definicijo boste našli na spletni strani MMC RTV Slovenija, kjer v rubriki Enostavno razložijo novice "v lahkem branju" (kar je, mimogrede, pohvalna pobuda). Ko je DeSUS zapustil vlado, so zapisali, da "člane stranke upokojencev motijo ideološke teme", ki so jih na portalu definirali kot "na primer, vprašanja o drugi svetovni vojni ali o državi Jugoslaviji" in "prevelika kritika medijev, na primer, RTV Slovenija ali Slovenske tiskovne agencije". Skratka, če rečeš kaj slabega čez komunistično revolucijo, partijo, Tita, Jugoslavijo in mainstream medije, kršiš novodobni politični bonton.

Dobri stari časi

Posredni in neposredni hvalospev komunistične Jugoslavije danes spada v kategorijo "narod brez spomina nima prihodnosti", kritika pa v kategorijo ideološka tema, ki po nepotrebnem deli narod. Če je še leta 2011 Ustavno sodišče preprečilo, da bi v Ljubljani poimenovali Titovo cesto, danes preprečuje, da bi se Titova cesta v Radencih preimenovala v Cesto osamosvojitve. Tudi to navidezno pravno vprašanje odraža današnji zeitgeist.  

"Kdor nadzira preteklost, nadzira prihodnost, kdor nadzira sedanjost nadzira preteklost."

(George Orwell, 1984)

Ko pridejo na dan nova dejstva jih lahko uporabimo kot doprinos k iskanju resnice, ali jih zavržemo kot poskuse spodbijanja že uveljavljene "resnice". Nova odkritja o povojnih pobojih ter vse, kar meče senco na NOB (in zadnja leta tudi, kar meče negativno luč na revolucijo), levica praviloma ignorira ali beleži pod kategorijo "revizionizem". Zadnje čase pa sama revidira zgodovino slovenske osamosvojitve. Z leti se je začelo vedno bolj poudarjati mit enotnosti, ki je v resnici sploh ni bilo. Nekateri politiki so tlakovali pot za osamosvojitev Slovenije, drugi so zagovarjali asimetrično konfederacijo znotraj Jugoslavije. Del politikov je pripravljal teritorialno obrambo za napad JLA ob razglasitvi osamosvojitve, drugi del je podpisoval pozive o demilitarizaciji. S tezo, da "smo vsi zaslužni za osamosvojitev" se je začelo zamegljevati prispevke in zasluge nekaterih ključnih akterjev, na primer Pučnika, Peterleta, Janše in Rupla, ter potencirati in poveličevati zasluge drugih. Še nekaj let pa bo oče osamosvojitve Milan Kučan, gonilna sila Demosa pa zakonca Hribar.

Učbenik 2050 o zgodovini leta 2020 

Ni dvoma, da tako kot se bije bitka za interpretacijo osamosvojitve in polpretekle zgodovine, se bo bila bitka za tolmačenje političnih dogodkov v Sloveniji v času svetovne pandemije. Kako bo zgodovina ocenila poskus prevzema oblasti s strani KUL in dogajanja v slovenski politiki v letu 2020 in na začetku leta 2021? Odvisno, kdo jo bo spisal. Ključno je, kaj bo izpostavljeno in morda še bolj, kaj bo izpuščeno kot manj pomembno.  

Kaj bi torej lahko leta 2050 pisalo v učbeniku, ki bi povzemal politične dogodke v letu 2020?

Opcija 1: Po odstopu premierja Marjana Šarca je vlado sestavil Janez Janša, ki si je zagotovil podporo dveh strank, ki so pred volitvami zagotavljale, da z njim ne bodo sodelovale. Med izbruhom svetovne pandemije Covid-19 se je vlada zapletla v korupcijske posle pri nabavi zaščitne opreme, kar je še bolj načelo njeno legitimnost in spodbudilo spontane ulične proteste. Vlada je izkoristila pandemijo za omejitev pravic državljanov in si poskušala podrediti vse podsisteme v državi, vključno z neodvisnimi mediji. Levo sredinska opozicija je skupaj s civilno družbo opozarjala na nepravilnosti in erozijo pravne države. Ko se je izkazalo, da je vladi spodletela tudi bitka s pandemijo, se je opozicija poenotila in državotvorno predlagala za mandatarja izkušenega politika Karla Erjavca.   

Opcija 2: Levo-sredinska vlada Marjana Šarca je zaradi notranjih nesoglasij odstopila ravno na začetku svetovne pandemije smrtonosnega virusa Covid-19. Predčasne volitve, ki bi bile v danih okoliščinah za državo pogubne, je preprečila ustanovitev desno-sredinske vlade Janeza Janše. Kljub temu, da je slednja uživala parlamentarno večino in da je v državi razsajala pandemija, je opozicija vlado rušila od njenega nastanka, spodbujala ulične proteste in postavljala pod vprašaj legitimnost vladnih ukrepov proti pandemiji, ne glede na to, da se niso razlikovali od tistih v mnogih drugih državah Evropske unije. Med drugim smrtonosnim valom pandemije, ko je umiralo na desetine ljudi na dan, je opozicija več mesecev stopnjevala pritisk in povzročala politično nestabilnost. Z vsemi sredstvi je pritiskala na poslance manjših koalicijskih strank, da bi odrekli podporo Janši in se pridružili levo-sredinski vladi pod vodstvom Karla Erjavca, neizvoljenega veljaka stranke s štirimi poslanci v Državnem zboru.    

Interpretacija tega, kar se danes dogaja v naši državi, bo v veliki meri odvisna od prevladujoče ideologije prihodnosti. Če sodimo po razmerju moči v zadnjem tridesetletju, lahko sklepamo, da bo interpretacija bližja opciji 1 kot opciji 2. vendar vsak borzni posrednik (pa tega strankam ne razlaga) ve, da pretekli trend ni nujno najboljši pokazatelj prihodnosti.

Nadaljevanje in konec prihodnjič.