Komentar

Ideološke teme (1. del): O komunizmu in Jugoslaviji nič slabega, lepo prosim!

Pogled na zgodovino vpliva na politična prepričanja ljudi povsod po svetu. Pri nas je to eden od glavnih dejavnikov za razumevanje sodobne politike. Zgodovina namreč Slovence deli. Če želite posredno izvedeti, če je vaš sogovornik lev ali desen, ga vprašajte za mnenje o polpretekli zgodovini. V sodobnem političnem žargonu ga lahko vprašate, kaj si misli o t.i. ideoloških temah. S tem izrazom je namreč levica spretno postavila off limits katerokoli kritiko bivšega komunističnega režima in njegovih akterjev. 

 

08.03.2021 07:26
Piše: Andrej Capobianco
Ključne besede:   zgodovina   Slovenija   ideologija   kapitalizem   komunizem   Slavoj Žižek

Foto: arhiv portal+

Ljudje imamo subjektiven pogled že na sedanjost, kaj šele na preteklost.

Vsak od nas si vrti svoj film realnosti, v katerem igramo hkrati vlogo glavnega igralca in filmskega kritika. Dogodke vrednotimo iz našega zornega kota. V pesmi La storia (Zgodovina) legendarni italijanski kantavtor Francesco De Gregori poje "la storia siamo noi, nessuno si senta escluso" (zgodovina smo mi, nihče naj se ne počuti izključenega). Čeprav zgodovino res na nek način sooblikujemo vsi, se večina od nas v njej pojavlja v vlogi statista z zelo majhnim ali celo nobenim vplivom na dogajanja. Tudi ko gre za naše življenje, je scenarij "filma", ki se odvija pred našimi očmi, samo delno v naših rokah. Večji del je stvar naključja, usode ali Boga (če v slednja dva seveda verjamete).

 

 

Rašomon in percepcija realnosti

 

Ljudje imamo subjektiven pogled že na sedanjost, kaj šele na preteklost. Vsak dogodek ima svoj kontekst, ki ga interpretiramo glede na naš vrednostni sistem in v skladu z našimi prepričanji ali osebnimi izkušnjami. Pogosto pozabljamo, da vse ocenjujemo iz naše perspektive ter s pomočjo našega selektivnega in nezanesljivega spomina, kar je v filmu Rašomon imenitno prikazal japonski režiser Akura Kurosawa

 

Moderna informacijska sredstva in tehnološki napredek nas niso približali resnici (če s tem mislimo na strinjanje o tem, kar se je dejansko zgodilo), prej obratno, tudi če dogodek posname več pametnih telefonov. Zaradi tega interpretacij ni nič manj. Pravzaprav več je zornih kotov, več je alternativnih "resnic".

 

Virov informacij je danes več (vsaka objava na socialnih medijih je lahko nov "vir") in čedalje težje se dogovorimo celo o tem, kaj je pravzaprav novica, vredna poročanja. "Novice" (ne nujno medijske) pa sooblikujejo našo percepcijo realnosti.

 

 

Teža zgodovine na sedanjost 

 

Če se tako težko zmenimo o tem, kar se dogaja danes, kako potemtakem sploh pridemo do skupne definicije zgodovine? V Sloveniji je to težko, kar dokazujejo nenehna trenja o interpretaciji dogodkov med drugo svetovno vojno in po njej. 

 

Slovenija pri tem niti ni izjema, povsod se bijejo bitke za interpretacijo preteklosti. Celo v najbolj črno-belih primerih. Glede druge svetovne vojne so krivde za spopad jasne kot tudi širši kontekst (izredno visoke vojne reparacije, ki jih je Nemčija morala plačati kot poraženka prve svetovne vojne) in najmanj ne zameglijo dejstva, da je nacizem zakrivil enega od največjih zločinov v zgodovini človeštva. A več časa mineva od druge svetovne vojne, težje je in bo opravičiti nekatera dejanja tistih, ki so bili nedvomno na pravi strani zgodovine. Na primer, jedrska napada na civilno populacijo Hirošime in Nagasaki ali zavezniško bombardiranje Dresdna. Ne glede na širši kontekst so z današnje perspektive to videti kot zločini in ni izključeno, da jih ne bo zgodovina v prihodnosti obravnavala kot take. Tudi povojni poboji spadajo v to kategorijo.

 

Zgodovina prve svetovne vojne je še precej kompleksnejša. Po branju odlične knjige Mesečniki – Kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno angleškega zgodovinarja Christopherja Clarka se zavedamo, da so razlage, ki jih beremo v učbenikih, grobe poenostavitve. Izredno težko je v nekaj stavkih povzeti in ovrednotiti dogajanja in s prstom pokazati na krivce ali na dobre in slabe.

 

 

Kdo piše zgodovino?

 

Zgodovino pišejo zmagovalci, vendar se z leti in s spreminjanjem civilizacijskih norm ter z odkritjem novih dejstev spreminja tudi pogled na zgodovino. Podirajo kipe filantropom iz 17. stoletja, ki so premoženje zaslužili s trgovino sužnjev, ker so iz današnje perspektive zločinci. Nacizem je (skoraj) za vse absolutno zlo. Zaskrbljujoče pa je, da mnogi zločine fašizma in komunizma relativizirajo; ne samo zgodovinsko, temveč tudi iz vidika današnjega razumevanja človekovih pravic. V Italiji mi je marsikdo poskušal dopovedati, da je bila edina velika napaka Mussolinija vstop v vojno na strani "tistega norca Hitlerja". V Sloveniji ravno tako poslušam, da so bili povojni poboji minorni "glitch", ki se je pripetil v začetni fazi človeku prijaznega sistema. Nekateri pa povojne poboje celo opravičujejo, obenem pa jih zelo skrbi spoštovanje človekovih pravic pod Janševo vlado.

 

Pogled na zgodovino vpliva na politična prepričanja ljudi povsod po svetu. Pri nas je to eden od glavnih dejavnikov za razumevanje sodobne politike. V Sloveniji boste lahko z veliko verjetnostjo uspeha ugibali o političnih preferencah vašega sogovornika na podlagi nekaj izrečenih besedah o dogodkih med in po drugi svetovni vojni.

 

 

Obsodba totalitarizma

 

Če je Nemčija razčistila s svojo nacistično preteklostjo in zgodovinsko krivdo, tega ne moremo v isti meri reči za Italijo in fašizem. Kljub temu je italijanska republika osnovana na antifašizmu (kakor predsedniki republike v svojih govorih pogosto opominjajo sodržavljane). Italijanski šolski učbeniki fašizem obsojajo. Prav tako se je veliko postsocialističnih držav javno ogradilo od svoje komunistične preteklosti z lustracijo ali podobnimi akti. Tudi Evropski parlament je sprejel dve resoluciji, s katerima je obsodil vse totalitarizme, vključno s komunizmom: prvo leta 2009, drugo pa septembra 2019, ki je močno razburila našo stranko Levica.

 

Z izgovorom, da smo pri nas imeli "mehko" različico komunizma, smo v Sloveniji ta korak demokratizacije zaobšli. Zato niti ne preseneča, da pri nas pogosto naletimo na ljudi, ki menijo, da je kljub Stalinu, Mao Cetungu in Pol Potu komunizem "v osnovi dobra zamisel, ki so jo nekateri na žalost zlorabili".

 

Samo nekateri? Vsi tisti, ki so to zamisel udejanjali v praksi.

 

 

Živalska farma

 

O možnosti uspeha komunizma nam dovolj pove Orwellova Živalska farma. Komunizem ni propadel, ker je to dobra zamisel in so jo ljudje zlorabili, ampak je propadel, ker v osnovi ni skladen s človeško naravo. Tega se zavedajo tudi njegovi bolj pametni zagovorniki, vključno s Slavojem Žižkom, največjim zvezdnikom med živečimi filozofi. Žižkova ideja komunizma se v bistvu zreducira na odklanjanje sedanje svetovne ureditve in strmenje k večji pravičnosti, solidarnosti in sodelovanju med ljudmi in državami. Zgodovinski komunistični ideologi, vključno z Marxom in Leninom, zanj niso veliko več kot vir inspiracije, kot je lahko Jezus za ateiste. V konkretno izvajanje njihovih idej v praksi ne verjame. Žižek sam poudarja, da je velik pesimist glede usode človeštva. Zdi se mi, da njegov pesimizem izhaja iz nezaupanja v človeško naravo, kar je razvidno tudi iz njegovega skepticizma do uspeha revolucij. Žižka zanima, kaj se zgodi dan po uspeli revoluciji, kadar se iz evforije preide na udejanjanje njenih načel. Kdor je pesimist o človeški naravi, ne more biti komunist, ker komunizem predpostavlja idealiziranega novega človeka, ki pa v praksi ne obstaja, ker ni skladen s človeško naravo.

 

Lahko upravičeno oporekate, da tudi demokracija ni naravna, ampak racionalni konstrukt. Res je, zato je tudi tako krhka. Vendar (liberalna) večstrankarska demokracija omogoča redno zamenjavo vodilnih, tržna ekonomija pa gradi svoj uspeh na človeški želji po uspehu - in ne na strmenju k nenaravni uravnilovki, kakor komunizem.   

 

 

V Sloveniji je komunizem spet "in"

 

Zanimivo je opažati, kako se tekom let spreminja pogled na komunistično preteklost. V devetdesetih letih se je komunizem kritiziralo in veljaki postkomunističnih strank svojih vezi s prejšnjim sistemom niso poudarjali. Vsi so bili demokrati, mnogi med njimi celo liberalni demokrati (vključno z Žižkom), predno se je besedo liberalizem začelo uporabljati samo v kontekstu psovke neoliberalizem. Danes se (skoraj) nihče ne definira kot liberalec, posebej če slednje pomeni zagovarjanje tržne ekonomije ali - pozor mladoletni, sledi še hujša psovka - kapitalizma. Je pa zato vsa levica na nogah proti iliberalni demokraciji.

 

Ideološko navezanost na prejšnji sistem nomenklatura vzdržuje s čaščenjem narodnoosvobodilne borbe (NOB) in minimiziranjem dejstva, da se je med vojno izvajala tudi komunistična revolucija. Več časa mineva od osamosvojitve, bolj uspešno se revolucionarni vidik dogajanj med drugo svetovno vojno zamegljuje, čeprav spomenik revolucije še vedno kraljuje na Trgu republike pred Državnim zborom. 

 

Levica goji kult romanja v Dražgoše, na slovesnost, v kateri glavni govorec/ka (pogosto vzhajajoča zvezda levice) prepleta zgodovino z dnevno politiko, da bi volivke in volivce spomnil/a kdo so politični potomci tistih, ki so bili na napačni strani zgodovine. Dražgoše so tekom let postale osrednja proslava ancien régime, ateistična maša s svojo ikonografijo. Ideološki praznik par excellence.

 

Z leti so postkomunisti začeli vedno bolj eksplicitno častiti simbole prejšnjega režima, ne samo na koncertih, na katerih leva inteligencija nosi rdeče zvezdo. Kidričev kip, ki je dolga leta sameval pred Cankarjevem domom, socialni demokrati danes ponovno oblagajo z venci. Obenem je njihov poslanec Marko Koprivc v Državnem zboru izjavil, da so "ponosni nasledniki Zveze komunistov". V devetdesetih letih si poslanci ne bi drznili paradirati po parlamentu z rdečo zvezdo, kakor danes počneta Miha Kordiš in Violeta Tomić, ne da bi to mainstream mediji problematizirali. 

 

 

Ideološke teme        

 

Hkrati je levica spretno začela v kali zatirati vsako kritiko prejšnjega sistema in z njim povezanimi simboli in osebami: označila jo je za ideološko temo. Kaj točno so te t.i. ideološke teme? Najbolj iskreno definicijo boste našli na spletni strani MMC RTV Slovenija, kjer v rubriki Enostavno razložijo novice "v lahkem branju" (kar je, mimogrede, pohvalna pobuda). Ko je DeSUS zapustil vlado, so zapisali, da "člane stranke upokojencev motijo ideološke teme", ki so jih na portalu definirali kot "na primer, vprašanja o drugi svetovni vojni ali o državi Jugoslaviji" in "prevelika kritika medijev, na primer, RTV Slovenija ali Slovenske tiskovne agencije". Skratka, če rečeš kaj slabega čez komunistično revolucijo, partijo, Tita, Jugoslavijo in mainstream medije, kršiš novodobni politični bonton.

 

 

Dobri stari časi

 

Posredni in neposredni hvalospev komunistične Jugoslavije danes spada v kategorijo "narod brez spomina nima prihodnosti", kritika pa v kategorijo ideološka tema, ki po nepotrebnem deli narod. Če je še leta 2011 Ustavno sodišče preprečilo, da bi v Ljubljani poimenovali Titovo cesto, danes preprečuje, da bi se Titova cesta v Radencih preimenovala v Cesto osamosvojitve. Tudi to navidezno pravno vprašanje odraža današnji zeitgeist.  

 

"Kdor nadzira preteklost, nadzira prihodnost, kdor nadzira sedanjost nadzira preteklost."

(George Orwell, 1984)

 

Ko pridejo na dan nova dejstva jih lahko uporabimo kot doprinos k iskanju resnice, ali jih zavržemo kot poskuse spodbijanja že uveljavljene "resnice". Nova odkritja o povojnih pobojih ter vse, kar meče senco na NOB (in zadnja leta tudi, kar meče negativno luč na revolucijo), levica praviloma ignorira ali beleži pod kategorijo "revizionizem". Zadnje čase pa sama revidira zgodovino slovenske osamosvojitve. Z leti se je začelo vedno bolj poudarjati mit enotnosti, ki je v resnici sploh ni bilo. Nekateri politiki so tlakovali pot za osamosvojitev Slovenije, drugi so zagovarjali asimetrično konfederacijo znotraj Jugoslavije. Del politikov je pripravljal teritorialno obrambo za napad JLA ob razglasitvi osamosvojitve, drugi del je podpisoval pozive o demilitarizaciji. S tezo, da "smo vsi zaslužni za osamosvojitev" se je začelo zamegljevati prispevke in zasluge nekaterih ključnih akterjev, na primer Pučnika, Peterleta, Janše in Rupla, ter potencirati in poveličevati zasluge drugih. Še nekaj let pa bo oče osamosvojitve Milan Kučan, gonilna sila Demosa pa zakonca Hribar.

 

 

Učbenik 2050 o zgodovini leta 2020 

 

Ni dvoma, da tako kot se bije bitka za interpretacijo osamosvojitve in polpretekle zgodovine, se bo bila bitka za tolmačenje političnih dogodkov v Sloveniji v času svetovne pandemije. Kako bo zgodovina ocenila poskus prevzema oblasti s strani KUL in dogajanja v slovenski politiki v letu 2020 in na začetku leta 2021? Odvisno, kdo jo bo spisal. Ključno je, kaj bo izpostavljeno in morda še bolj, kaj bo izpuščeno kot manj pomembno.  

 

Kaj bi torej lahko leta 2050 pisalo v učbeniku, ki bi povzemal politične dogodke v letu 2020?

 

Opcija 1: Po odstopu premierja Marjana Šarca je vlado sestavil Janez Janša, ki si je zagotovil podporo dveh strank, ki so pred volitvami zagotavljale, da z njim ne bodo sodelovale. Med izbruhom svetovne pandemije Covid-19 se je vlada zapletla v korupcijske posle pri nabavi zaščitne opreme, kar je še bolj načelo njeno legitimnost in spodbudilo spontane ulične proteste. Vlada je izkoristila pandemijo za omejitev pravic državljanov in si poskušala podrediti vse podsisteme v državi, vključno z neodvisnimi mediji. Levo sredinska opozicija je skupaj s civilno družbo opozarjala na nepravilnosti in erozijo pravne države. Ko se je izkazalo, da je vladi spodletela tudi bitka s pandemijo, se je opozicija poenotila in državotvorno predlagala za mandatarja izkušenega politika Karla Erjavca.   

 

Opcija 2: Levo-sredinska vlada Marjana Šarca je zaradi notranjih nesoglasij odstopila ravno na začetku svetovne pandemije smrtonosnega virusa Covid-19. Predčasne volitve, ki bi bile v danih okoliščinah za državo pogubne, je preprečila ustanovitev desno-sredinske vlade Janeza Janše. Kljub temu, da je slednja uživala parlamentarno večino in da je v državi razsajala pandemija, je opozicija vlado rušila od njenega nastanka, spodbujala ulične proteste in postavljala pod vprašaj legitimnost vladnih ukrepov proti pandemiji, ne glede na to, da se niso razlikovali od tistih v mnogih drugih državah Evropske unije. Med drugim smrtonosnim valom pandemije, ko je umiralo na desetine ljudi na dan, je opozicija več mesecev stopnjevala pritisk in povzročala politično nestabilnost. Z vsemi sredstvi je pritiskala na poslance manjših koalicijskih strank, da bi odrekli podporo Janši in se pridružili levo-sredinski vladi pod vodstvom Karla Erjavca, neizvoljenega veljaka stranke s štirimi poslanci v Državnem zboru.    

 

Interpretacija tega, kar se danes dogaja v naši državi, bo v veliki meri odvisna od prevladujoče ideologije prihodnosti. Če sodimo po razmerju moči v zadnjem tridesetletju, lahko sklepamo, da bo interpretacija bližja opciji 1 kot opciji 2. vendar vsak borzni posrednik (pa tega strankam ne razlaga) ve, da pretekli trend ni nujno najboljši pokazatelj prihodnosti.

 

Nadaljevanje in konec prihodnjič.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Premier Janša potiska Slovenijo na napačno stran demokratičnega zemljevida Evrope
37
12.04.2021 21:29
Med slovenskim predsedovanjem EU bo v središču pozornosti svoboda medijev, opozarja naš luksemburški sodelavec Bill Wirtz. Kot ... Več.
Piše: Bill Wirtz
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
28
11.04.2021 20:00
Vse večje število cepljenih proti novemu koronavirusu (Covid-19) nas navdaja z upanjem, da bo ta novodobna kuga kmalu za nami. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kozmični anarhizem in filozofija palanke
9
10.04.2021 23:53
Dejstvo je, da že več kot leto dni živimo na robu distopičnega sveta. Družbenega kolapsa si nismo nikoli predstavljali tako, kot ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
13
09.04.2021 23:59
Demokracija bo lahko napredovala kot Sistem ne le preko kaznovanja oziroma dokazovanja nepravilnosti ali mafijskih delovanj, ... Več.
Piše: Miha Burger
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
22
08.04.2021 22:00
Izkazalo se je, da skrajneži, ki mazohistično prebirajo portal+, nočejo Univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Niti slišati ... Več.
Piše: Ana Jud
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
21
05.04.2021 23:45
Prispevek Andraža Terška (Dan po 1. aprilu) na tem mestu je kot običajno na prvi pogled logičen, dobro argumentiran in ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
28
04.04.2021 11:00
Zdaj smo se sredi resnih globalnih izzivov v Sloveniji znašli v situaciji resnega zdrsa. Kot narod s posebnimi potrebami se ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Vojaška parada je pravzaprav privid obvladovanja kriz, v resnici so simptom razpada
9
03.04.2021 23:59
Ideja vojaške parade izraža voljo imperija pri discipliniranju svojih provinc, v novejšem času pa nacij. Raznorodni paradni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dajte nam Univerzalni temeljni dodatek, kamne pa pošiljajte na Ministrstvo za splošno asistenco!
21
02.04.2021 22:45
Vrsto let smo poudarjali, da mora Slovenija povečati produktivnost, da bi lahko dosegla višje plače. Trdili smo, da so socialni ... Več.
Piše: Ana Jud
Dan po 1. aprilu: Tiranska je oblast, ki deluje nepravno. Prava ni več, so samo še prepovedi, zapovedi, dovoljenja in ukazi. Pa kazni.
37
01.04.2021 23:00
Slišal in prebral sem, da je nekdo (seveda vem, kdo) izjavil: Lahko potujete čez mejo, ampak, če plačate kazen. Slišal in ... Več.
Piše: Andraž Teršek
Vse najboljše, NATO: Največja nevarnost ni zunaj zavezništva, ampak znotraj
12
30.03.2021 23:57
Severnoatlantsko zavezništvo praznuje svoj dvainsedemdeseti rojstni dan. Ne brez razloga ga imenujejo za najuspešnejše in tudi ... Več.
Piše: Božo Cerar
Demokratični standardi?! Kaj je že to?
10
29.03.2021 23:57
Standard kvaliteteni nekaj relativnega, odvisen le od subjektivne presoje, še manj je standard demokracije odvisen le od moči ... Več.
Piše: Miha Burger
3. protikoronska vojna: Polovičarski ukrepi najbrž ne bodo dovolj, edina rešitev bi bil popolni lockdown!
23
28.03.2021 22:30
To, kar vlada uvaja zdaj, je bolj Blažev žegen kot kaj drugega. Zelo verjetno takšen delni lockdown ne bo preveč učinkovit, zato ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Lockdown, drugič? Zapiranje države je žal še vedno edini način za zaustavitev širjenja virusa
10
28.03.2021 10:00
Širjenje korona virusa ostaja še naprej za ves svet precejšnja neznanka. Seveda ni nobenega dvoma, da popolna omejitev vsakršnih ... Več.
Piše: Bine Kordež
Kozmistični misteriji: "Potrebne so nove forme. Nove forme so potrebne, če pa jih ni, je pa boljše nič."
1
27.03.2021 23:04
Kaj nam sporoča naša minljivost na horizontu večnosti? Da za vsem stoji Načrt ali Nič? V gledališču zastopam idejo Niča, ki mi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj sem se cepil proti Covid-19? Ker veliko bolj zaupam uradni medicini kot tistim, ki jo zaničujejo
21
25.03.2021 22:00
Se ne boste cepili proti Covid-19, čeprav bi se lahko? To bo bitka naslednjih mesecev in morda celo let. Vaša svobodna izbira bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
O fašizmu XXI. stoletja ali zakaj je strašenje s fašizmom Mussolinijeve Italije včasih deplasirano
9
24.03.2021 22:21
Na slovenski desnici ter nasploh odmevata obsodba lastnika portala NTA (Nacionalna tiskovna agencija) Aleša Ernecla, ki je ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zakaj bi bilo nadaljevanje zastaralnega roka za kazenski pregon tudi po prvostopenjski obsodilni sodbi treba "zamrzniti"
8
23.03.2021 22:30
V organih, ki odločevalcem strokovno svetujejo glede dodeljevanja javnih sredstev, sedijo tudi ljudje, ki jim je s ... Več.
Piše: Domen Gorenšek
Zdaj živimo v demokraciji. Utihnite že enkrat.
15
22.03.2021 22:00
Pred leti sem veliko pisala o svobodi izražanja in ne želim se ponavljati kot pokvarjena plošča. Od medijskih zdrah dobim ... Več.
Piše: Ana Jud
Ni bolj smešnega prizora od tropa desničarjev in levičarjev, ki so složni le v tem, da hrepenijo po spoštovanju svojega drugačnega mnenja
9
21.03.2021 11:00
Pomembno je, da se zavedamo, kam kdo spada. Če si levičar, ti gre Žiga Turk pač na jetra, zato naj bi bilo vseeno, s čim in kako ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
Simona Rebolj
Ogledov: 2.557
02/
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
Andrej Drapal
Ogledov: 1.714
03/
Smrtonosni brazilski sev: Zakaj je 3. val tako nevaren in drugačen od prejšnji dveh?
Uredništvo
Ogledov: 1.621
04/
Premier Janša potiska Slovenijo na napačno stran demokratičnega zemljevida Evrope
Bill Wirtz
Ogledov: 1.283
05/
Slovenska sprava: Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države
Uredništvo
Ogledov: 1.280
06/
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
Ana Jud
Ogledov: 1.380
07/
Kako je teksaška šola v boju proti koronavirusu dosegla majhno, a pomembno zmago v pandemiji
Marjana Škalič
Ogledov: 1.037
08/
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
Božo Cerar
Ogledov: 766
09/
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
Miha Burger
Ogledov: 779
10/
Dosje Slavko Gaber: Povratek zagrenjenega in nečimrnega LDS ideologa?
Uredništvo
Ogledov: 2.210