V resnici je tovrstni "divji Divji zahod" v Sloveniji še hujši, ko gre za spletne komentarje, polemike na družbenih omrežjih ali celo že za nekatere novinarske prispevke. Namesto da bi medijski lastniki oziroma odgovorni uredniki medijev, ki svojim bralcem, gledalcem in poslušalcem omogočajo tudi spletno komentiranje, solidarno stopili skupaj in sprejeli neke vrste kodeks uredniške politike glede spletnega komentiranja, se raje vojskujejo s politiki, posebej aktualnim predsednikom vlade. Očitno vsem ustrezajo te gladiatorske bitke na spletu, ki medijem prinašajo finančne koristi, medtem ko nikogar ne zanimajo etične in moralne dimenzije de facto podpihovanja sovraštva med ljudmi. Kajti kaj pa je sovražni govor, ki so ga naši spletni portali in socialna omrežja - zlasti Twitter in Facebook - polni, drugega kot virtualizirana državljanska vojna, kjer so "naši" in "vaši" že 75 let zamrznjeni v času.

Bizarnost slovenske medijske krajine, kjer se dobršen del medijev ukvarja le še s strankarsko politiko oziroma likom in delom Janeza Janše, je sicer neprimerljva z razmerami v tistih redkih normalnih državah, kjer vodilni politiki zelo pazijo, da ne prestopijo meje spodobnosti, ko gre za komuniciranje z mediji. Slovenska vlada, točneje njen Urad za komuniciranje, se je pač odločila za vojno z vsemi mediji, ki so prišli v konflikt s premierjem - ali obratno, saj je vseeno. Odločitev je iracionalna, otročja in zagotovo kontraproduktivna, saj od novega prilivanja olja na ogenj ne bo imel nihče koristi. Razen politikov. Napetosti med t.i. desnico (SDS, deloma tudi NSi) in takorekoč vsemi mainstream mediji naraščajo in imajo vedno večje posledice v javnosti, torej med povsem običajnimi ljudmi, ki so zaradi vsega, kar se dogaja okoli njih, zbegani in jezni, vse bolj razdražljivi in sovražno razpoloženi do soljudi, ki ne delijo njihovih nazorov in prepričanj. Takšen trend se najbolj plastično pokaže na spletu, zlasti med t.i. spletnimi komentatorji.

Resda je ne glede na zaskrbljujoče trende nivo spletnih komentarjev na portalu+ še vedno precej višji kot v drugih spletnih medijih, toda to še ne pomeni, da ne prihaja do posamičnih izbruhov primitivizma. In statistika neizprosno pokaže, da večina takšnega nesprejemljivega obnašanja prihaja prav iz desnega pola. Daleč od tega, da bi bili levi radikalci kaj bolj omikani, vendar je moč opaziti, da so na socialnih omrežjih manj številčni in bržkone tudi slabše organizirani. Kot spletni komentatorji so levi skrajneži v premoči kvečjemu na portalu MMC naše nacionalne RTV, kjer so spletni komentarji pogosto preslikava tistih na Nova24TV.

Zdi se tudi paradoksalno, da so v Sloveniji zdaj najglasnejši zagovorniki svobode govora prav ortodesničarji, ki so po izgonu Donalda Trumpa iz Twitterja in drugih socialnih medijev ter v strahu, da se bo nekaj podobnega kmalu zgodilo Janši, začeli prav fanatično zagovarjati pravico do svobode izražanja, toda le do tiste točke, ko niso na udaru njihovi svetniki in svetinje. Čez njih se ne sme reči nobene žal besede, ker sicer sledi javni linč, v katerem sodeluje cela armada fiktivnih oseb, zombijev družbenih omrežij, ustvarjenih le za tovrstno obračunavanje na spletu.

Levičarji so na drugi strani zadnje čase malo bolj pravičniški in čistunski, zahtevajo strogo "kaznovanje" sovražnega govora, zavzemajo se tudi za regulacijo svobode izražanja na socialnih omrežjih. Čeprav so tradicionalno proti nadzoru, bi najbolj ortodoksni levičarji zdaj brez pomislekov pristali tudi na omejevanje (človekovih) pravic, samo da bi to zmanjšalo napade, ki jih na njihove izborne politike po različnih socialnih in tudi klasičnih medijih uprizarjajo spletni  aktivisti desnice.

Oboji imajo po svoje prav. Strinjam se, da je najboljši odgovor na sovražni govor še več (svobode) govora. Proti omejencem, ki iz sebe bruhajo komplekse, strahove in gnev, se je treba boriti tako, da se jim nastavi ogledalo in javno pokomentira tisto, kar v njem odseva. A po drugi strani je res tudi to, da je na spletu čedalje več ekstremov, da so še posebej gneva polni ortodesničarji, ki - vsaj kar se Slovenije tiče - iz sebe bruhajo toliko strupa, da je to že postalo nevzdržno. Kot da je bolj kot ne virtualna svoboda izražanja, ki jo omogočajo socialni mediji, sprostila desetletja zakopano energijo armade ponižanih, razžaljenih in kako drugače prizadetih ljudi.

Samo na redkih točkah se gnev radikalcev z leve in desne sreča v (edinem) skupnem imenovalcu - in to so, jasno, kdo pa drug kot Židje. Judje. Za levičarje Izraelci, ki zatirajo uboge Arabce in Palestince, in so hujši od nacistov, za desničarje pa stari znanci pokvarjenosti in svetovne židovske zarote. Če niste vedeli: v ozadju vsega hudega, ki se nam dogaja (s Covid-19 vred), se skriva hudobija Večnega Žida, ki si želi podrediti svet, odpraviti narode, države itd. Velika večina vlad je že pod nadzorom židovskega lobija, upirajo se le še redki pokončni in domoljubni politiki na Poljskem, Madžarskem, Sloveniji in seveda v - Rusiji.

Tudi Vladimir Vladimirovič je idol obeh radikalcev, levih in desnih. Prvi v njem nekoliko naivno in seveda zmotno vidijo velikega državnika, ki bo obnovil nekdanjo Sovjetsko zvezo in se zoperstavil ameriškemu (in evropskemu) imperializmu. Seveda se Putin požvižga na komunistične nostalgike v Sloveniji, ki ga obožujejo, čeprav jim mora vsake toliko nameniti tudi kakšen pogled. Morda ga bolj intrigirajo skrajni desničarji, ki v ruskemu avtokratu vidijo vse tisto, kar bi morali po njihovi oceni imeti tudi politiki v EU. Znano je, da so skrajno desne stranke v Evropi doslej iz Rusije dobile že kar nekaj "donacij". Cilj je jasen: čim bolj škodovati Evropski uniji, jo oslabiti ali celo spraviti v kaos. Če so Američani (demokrati, Obama) pred desetletjem začeli zažigati bakle "spontanih revolucij" na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki, s čemer so proti Evropi sprožili največji migrantski val v novejši zgodovini, potem je Rusija do EU nekoliko bolj sofisticirana in uporablja taktiko "divide et impera" tudi s tem, da finančno pomaga različnim skrajnim strankam in gibanjem.

Evropska unija je v zadnjih letih postala nekakšen skupni poligon, na katerem desni in levi skrajneži preizkušajo svoje destruktivne metode in sredstva. Zdi se, da iz dneva v dan najdejo več razlogov, zaradi katerih bi morali to meddržavno oziroma naddržavno organizacijo razpustiti, uničiti ... kar pa je seveda norost, saj prav projekt združene Evrope, ki je otrok francosko-nemške sprave, preprečuje posameznim državam s šibko demokratično tradicijo, da bi "iztirile" in postale talke lokalnih nacionalističnih, antievropskih politikov.

V času, ko kar mrgoli teorij zarot in ko se že vsak nestrpnež z levega ali desnega brega, saj je vseeno, zaganja ob največji in najboljši mirovniški projekt v zgodovini Evrope, sta po mojem mnenju še toliko bolj pomembna razsodnost in rahločutnost. Prispevkov, ki neargumentirano sesuvajo idejo Evropske unije in podpirajo njeno uničenje, ne bomo več objavljali, ker to ni skladno z našo uredniško politiko. V zadnjih dneh prav tako resno razmišljam, da bi povsem zaprl možnost komentiranja člankov na portalu+, če se divjanje ortodesničarskih aktivistov ne bo umirilo. Naj si spoštovani gospodje naredijo svoj portal in tam serjejo po drugih.