Saga Severni tok 2, o kateri smo poročali tudi na portalu+, se očitno počasi približuje svojemu koncu. Dela na preostalih nekaj kilometrih se namreč od prejšnjega meseca spet nadaljujejo. Razplet nestrpno pričakujejo tako v Nemčiji oziroma Evropi kot Rusiji in tudi v ZDA. Druga cev plinovoda ob obstoječi prvi po dnu Baltika od Rusije do Nemčije namreč vse od svojega začetka buri duhove. Eni ga vidijo kot ruski geopolitični projekt, za druge pa je to zgolj privatni ekonomski posel. Zanimivo, da je graditelj in lastnik plinovoda ruski Gazprom na njegovo čelo postavil nekdanjega nemškega kanclerja Gerharda Schröderja.

Nasprotniki navajajo, da ta nemško-ruski projekt ni v splošno korist Evropske unije. Pri tem opozarjajo, da Rusija energijo uporablja kot politično orožje. Z dodatnim plinovodom bi se odvisnost članic EU od ruskega plina samo še povečala. To je v nasprotju z deklarirano politiko EU, da bi se energetska odvisnost morala zmanjšati, energetska varnost pa povečati. V Nemčiji naj bi ostalo le 20 % tega plina, preostanek pa bi se distribuiralo dalje po kontinentu. Projekt dodatno slabi EU, saj poslabšuje odnose med zahodnimi in srednjeevropskimi članicami. Slednje so na takšno ali drugačno odvisnost od Rusije in posledično na njeno izsiljevanje še posebno občutljive. Dobava plina po drugi cevi pod Baltikom bi Rusiji omogočila, da se izogne dobavam Evropi po obstoječem kopenskem plinovodu preko Poljske in Ukrajine. Državi bi ob tem ostali brez pomembnega prihodka – tranzitnih pristojbin. Ekonomske težave Ukrajine se ne bi le povečale, ampak bi bila ta izpostavljena še večjemu ruskemu pritisku. Možnost ruskega vpada globje v državo bi se povečala, saj bi odpadla ruska skrb za varnost plinovoda in dobav dalje v Evropo.

Vse to je seveda skregano z vzhodno sosedsko politiko EU. Druga cev je tudi kamen spotike v odnosih Nemčije in posledično EU z ZDA in to ne glede na to, ali je v Beli hiši predsednik Obama, Trump ali Biden. Tudi njih moti prevelika odvisnost evropskih zaveznikov od Rusije oziroma hranjenje zmaja (medveda), pred katerim naj bi jih ZDA branile. Nekateri v njihovem nasprotovanju resda vidijo tudi promoviranje uvoza ameriškega plina v Evropo. Gradnja dodatne cevi plinovoda tudi meče čudno luč na politiko Nemčije in EU glede podnebnih sprememb. Do leta 2030 oziroma 2050 se naj bi močno zmanjšal izpust toplogrednih plinov in od fosilnih goriv prešlo na obnovljive vire. Projektu, ki ni v skladu z obveznostmi iz Pariškega podnebnega sporazuma, odločno nasprotujejo tudi nemški Zeleni. Iz obeh omenjenih razlogov mu nasprotuje tudi večina v Evropskem parlamentu (EP). Januarja letos je EP o tem sprejel ustrezno resolucijo, ki pa resda  ni pravno zavezujoča.

Nemška vlada oziroma kanclerka Angela Merkel kljub omenjenim ozirom in tudi po zadnji epizodi ravnanja z vodjem ruske opozicije Navalnim v plinovodu še naprej vidi le ekonomski posel, ki ga je treba dokončati. V projekt je pet podjetij iz Nemčije, Avstrije, Nizozemske, Francije in Združenega kraljestva že vložilo okoli deset milijard evrov in poti nazaj naj ne bi bilo. Pri tem Merklova zatrjuje, da je graditelj pridobil vsa potrebna dovoljenja in da obstoječa EU energetska regulativa onemogoča rusko manipuliranje z dobavami Ukrajini in srednjeevropskim članicam Unije. Poleg tega pa naj bi bili Rusi veliko bolj odvisni od prihodkov prodaje plina Evropi, kot pa ta od njihovega energenta.

Vprašanj o smiselnosti projekta in tudi dvomov o njegovi ekonomski upravičenosti je vse več tudi v sami Nemčiji. Oba obstoječa plinovoda (po kopnem oziroma morskem dnu) od Rusije do Nemčije namreč nista polno izkoriščena. Plina v Evropi trenutno ne manjka, tako domačega (norveškega) kot uvoženega. Pred kratkim je bil dokončan južni koridor, ki je plin iz Azerbajdžana preko Gruzije, Turčije, Grčije in Albanije pripeljal do južne Italije. Z izgradnjo več morskih terminalov je v Evropi  tudi čedalje več utekočinjenega ameriškega plna. Vse več energije prihaja tudi iz obnovljivih virov. 

Zastavlja se vprašanje, kateri so prevladujoči razlogi za vztrajanje Nemčije ob njenem hkratnem poudarjanju zavezanosti EU in njeni enotnosti ter enotnosti Zahoda in obnovi čezatlantskih odnosov. So to koristi nekaj vplivnih podjetij in posameznikov? Je to ob vse manjši zanesljivosti ameriškega zaveznika nemška naložba v prihodnje odnose z Rusijo oziroma strateška avtonomija na delu? Je morda posredi kaj tretjega?

Kot je znano, je proti koncu lanskega leta, ko je bilo na drugi cevi opravljenih okoli 94% del, prišlo do njihove začasne ustavitve. Trumpova administracija je namreč zagrozila z rigoroznimi sankcijami zoper udeležena podjetja. Kot rečeno, pa se dela od februarja letos, se pravi že za časa predsednika Bidena, spet nadaljujejo. To pot v izvedbi zgolj ruskega polagalca cevi. Stališče ZDA ostaja enako. Pravzaprav so zahteve v ameriškem kongresu (tako demokratov kot republikancev), da se z ustreznimi sankcijami dokončno prepreči njihovo dokončanje, vse glasnejše.

V prihodnjih mesecih je torej pričakovati razplet. Nekateri sicer mislijo, da šele po nemških zveznih volitvah v septembru. Upati je, da bo ta stvar  dogovorov in ne lomov. V dogajanje okoli Severnega toka 2 je, kot rečeno, uprtih veliko oči. Ne gre seveda za še en ekonomski posel z Rusijo kot mnogo drugih, ampak za strateško vprašanje, preko katerega se prelamljajo odnosi znotraj EU, čezatlantski odnosi in odnosi Zahoda z Rusijo. Trenutno dogajanje za kulisami je temu primerno živahno. 

Bilo bi idealno, da se rešitev najde v pogovorih neposredno prizadetih, se pravi med predstavniki Nemčije, Rusije, EU, Poljske, Ukrajine in morda še koga. Evropska stran bi morala pri tem voditi tudi odkrit dialog z ZDA. S tem bi se odvrnil marsikateri dvom.

V napovedih je z ozirom na delikatnost zadeve seveda treba biti previden. Vendar zdi se, da je trenutno več izgledov, da se bo plinovod vendarle dokončal. Pritisk kongresa na predsednika Bidena, da to prepreči, je sicer velik. Vendar prevagal naj bi interes, da ZDA nekako uredijo odnose z Nemčijo kot najbolj pomembnim evropskim zaveznikom. Sankcije naj ne bi prizadele nemških oziroma evropskih podjetij. To je sicer tvegana poteza, saj bi jih to popuščanje v prihodnje lahko navedlo na podobne posle tako z Rusijo kot Kitajsko. Na drugi strani naj bi se z izgradnjo novih morskih terminalov dodatno olajšal dostop ameriškega plina na evropski trg. Z dokončanjem druge cevi bi tudi odpadlo vprašanje povrnitve vložka Gazpromu in petim evropskim investitorjem. Eden med njimi, nemški Uniper je pred dnevi sicer poskrbel za določeno presenečenje, ko je ustavil nadaljnja vlaganja.

Dokončanje plinovoda sicer še ne pomeni začetka njegovega obratovanja. Zadovoljiti bo treba regulativo EU. Zanimivi bodo tako tudi dogovori glede dejanskega začetka obratovanja druge cevi in glede uravnavanja njenega pretoka. Ob tem se krepi položaj nemške oziroma zahodne strani glede Rusije (beri glede njenega ravnanja z vodjem opozicije Navalnim, spoštovanja človekovih pravic, ravnanja glede Ukrajine itd.)  Skratka ni nujno, da se ta geopolitični projekt konča čisto tako, kot si ga je zamislila ruska stran. 

Če tudi bo na koncu volk (medved) sit in koza cela, bo celotna zadeva v odnosih znotraj EU in čez Atlantik vendarle pustila določen (upajmo, da ne prevelik) madež. Kaže na to, da tudi na nemški strani kljub formalnim visoko donečim besedam o evropski in čezatlantski enotnosti vsaj občasno pride do izraza tudi drugačno stališče. Pred dnevi ga je v razgovoru za časopisno skupino Handelsblatt izrazil že omenjeni nekdanji kancler Schröder. 

Dejal je: "Pozabite na človekove pravice. Pri zunanji politiki gre le za lastni interes in lastne koristi."