Odkar sem na nekaterih javnomnenjskih anketah na zelo visokem mestu, so se začeli z menoj in mojo domnevno kandidaturo za predsednico države ukvarjati levi, še bolj pa desni oziroma skrajno desničarski mediji, čeprav sem večkrat javno povedala, da z delom v Bruslju želim nadaljevati. A to morebitno mojo kandidaturo je seveda treba na desni v kali zatreti, kajti na predsedniško mesto je treba postaviti lutko, ki jo bodo lahko po svoje obračali.

Naj na začetku povem, da bo letos decembra minilo dvajset let, odkar sem poklicna političarka. Morda nikoli ne bi kandidirala za županjo Moravč, za kar so me nagovorili člani lokalnega odbora NSi in tisti, ki so mi zaupali in verjeli vame, če ne bi dobila pospeška še od zunaj. Za kandidaturo sem se odločila zaradi prepričanja, da smo vsi ljudje do neke mere odgovorni za skupno dobro in če mi ljudje zaupajo, je prav, da to odgovornost tudi sprejmem. Do tedaj sem z veseljem opravljala svoj pedagoški poklic in se ukvarjala z ljubiteljsko kulturo.

Dokončno odločitev za kandidaturo in pravi pospešek k hitrejši odločitvi pa sem dobila v trenutku, ko sem izvedela, da želi lokalni odbor SDS preko Janše in Bajuka preprečiti mojo kandidaturo z namenom, da NSi podpre njihovega kandidata. In to kandidata, katerega način delovanja je vse prej kot pozitiven in neskončno daleč tudi od krščanskih vrednot. Že prvo leto mandata županje me je destruktivna politika te "desne" stranke utrdila in naučila prenašati laži in podtikanja, ki so bila značilna za nek drugi politični sistem, ne pritičejo pa demokraciji, še posebej pa ne strankam, ki naj bi bile desne in celo naše zaveznice.

Svojo glavo sem izpostavila tudi leta 2008, ko je stranka NSi zaradi prevelike odvisnosti in navezanosti na SDS, kar je bil največji očitek podmladka NSi takratnemu predsedniku Bajuku, izpadla iz parlamenta. Triletno delo izven parlamenta je obrodilo sadove kljub negativnim napovedim in nenehnem spotikanju, predvsem z desne. Vrnili smo se v parlament in stranka je dobivala pečat verodostojne in samostojne ter konstruktivne stranke, ki so jo vabili tako v leve kot v desne vlade. Hkrati pa so jo podprli volivci, ki se do tedaj niso opredeljevali za krščanske demokrate. Prepričali smo jih znašo verodostojnostjo, pokončnodržo ter dobrim gospodarskim programom. 

Vsakič, ko se nismo upognili destruktivni politiki neke druge desne stranke, smo doživeli napade in podtikanja o levičarstvu, Murglah in podobnem. Že na znamenitem shodu desnice na Trgu republike v Ljubljani sem javno povedala, da mora biti desnica boljša in bolj demokratična, da ji bodo lahko ljudje zaupali. V to verjamem še danes. V takšni desnici se tudi sama najbolj prepoznam. A sledili so žvižgi in nadaljnja huda zmerjanja.

Če pogledam današnjo situacijo napadov name, slednji v največji meri prihajajo s tiste "desnice", ki ima v svojih ministrskih vrstah največ bivših komunistov, da ne omenim še kakšnega drugega seznama. Ko mi pišejo razne stare mame, ki so dobile navodila od koordinatorja pod določenoštevilko, kar so pač pozabile zbrisati, mi je povsem jasno, na kakšen način delujejo tisti, ki se imajo za najbolj poštene in resnicoljubne. 

Ko poslušam kritike na račun "levih" medijev, ki so o meni napisali marsikaj grdega ali lažnega, ugotavljam, da me vsi skupaj niso tako popljuvali kot "uravnoteženi mediji v službi resnice". Seveda njihove resnice, ki je polna laži in manipulacij. Potiskajo me nekam na levico, ki ji nisem nikoli pripadala niti je nikoli povzdigovala, še manj pa čutila pripadnost opciji, ki nikoli ni bila moja izbira. Kot krščanska demokratka pa sem vedno lahko sodelovala s tistimi, ki so želeli narediti nekaj pozitivnega, ne glede na slovenske delitve. Zame je najbolj pomembno, kakšen je človek, kakšna so njegova dela in kaj kot politik dopušča. Dobro pa vem, da to ni odvisno od tega, ali nekdo pripada levici ali desnici.

Ko mi desni spletni medij, ki sem ga tudi sama ves čas podpirala in sponzorirala, očita, da želim biti Borut Pahor na desnici, se ob današnjem poznavanju ozadja tega medija lahko le grenko nasmehnem. V času moje predsedniške kandidature leta 2017, ko naj bi utrjevala krščansko demokracijo v Sloveniji, sem prosila urednika neke katoliške revije za intervju. Odgovor je bil zelo zanimiv: "Po volitvah, morda." Ob tem sem se vprašala, koga pravzaprav podpirajo kristjani. Mar res tiste, ki na ves glas govorijo proti komunizmu, čeprav so mu sami nekoč pripadali?

Ko mi neki "duhovnik" piše, da me bo Bog kaznoval, ker kritiziram predsednika vlade, se sprašujem, kdo je njegov "bog". Moj je Bog ljubezni in odpuščanja, resnice in pravice. Ali krščanskemu volivcu zadostuje, da obkroži na volitvah neko stranko, samo zato, ker naj bi bila desna? Hkrati pa ljudi nenehno ščuva k delitvam, očitajo pa se ji še mnoge druge nečednosti. Če ne kritiziram v tolikšni meri levice, ki ji nisem in ne bom nikoli pripadala, je to zato, ker to ni moja opcija, s katero bi se ukvarjala. Zelo pa me skrbi stanje v "moji opciji", ki naj bi spoštovala vrednote krščanske demokracije, se po njih ravnala injih v politiki upoštevala ter zastopala.

Menda delam v Evropi zgago za zelo visoko plačo, ki ji je bilo v tvitu po že znani metodi dodanih še kar nekaj lažnih tisočakov. Plače evropskih poslancev so za vse enake. Prejmejo jih tudi tisti, ki glasujejo s Fideszom, čeprav uradno (še) pripadajo Evropski ljudski stranki (EPP), Fidesz pa po njihovem mnenju bolj spoštuje krščanske vrednote in demokracijo kot EPP. No, ta Orbanova "iliberalna" demokracija, kot jo sam poimenuje, dejansko predstavlja avtokracijo enega človeka, ki vsem soli pamet, išče sebi primerne zaveznike po Evropi, hkrati pa naj bi sprejemal in svojim prijateljem delil evropski denar, ki je prišel od tistih "grdih" držav, katerih voditelje ponižuje in velikodušno ozmerja.

EU in EPP v Bruslju upravičeno skrbi, kaj se dogaja z demokracijo in svobodo medijev v državah z mlado demokracijo. Twitter je povsod dostopen in zapisi predsednika vlade katere koli članice EU vselej zbudijo pozornost, še toliko bolj, če so neprimerni ali celo žaljivi. Mi lahko napišemo na stotine tvitov, pa ti ne bodo imeli ne takšnega odmeva in ne dosega kot en sam tvit nekega predsednika vlade, ki namerno pošlje čestitko poražencu volitev.

V Sloveniji tvitom namenimo absolutno preveč časa in medijskega prostora. Večina ljudi ne tvita, zato niti ne vedo, kdo koga tam napada in na kakšen način. S Tanjo Fajon imava skupno to, da sva obe ženski in da sva obe redni tarči diskreditacije s strani "desnih" medijev in njihovih strankarskih trolov. Ne vem, zakaj se ne bi smela z njo pogovarjati, saj je moja parlamentarna kolegica, ki je bila demokratično izvoljena.

Ko se mi očita, da sem slaba kristjanka, ker kritiziram dejanja trenutnega predsednika slovenske vlade, se sprašujem, po kakšnih kriterijih ljudje pridejo do takšne sodbe in sklepov. Laganje, manipulacije, širjenje sovraštva in zla, namerne delitve, diskreditacije pod lažnimi profili in grožnje so manire, ki niso demokratične, še manj pa krščanske. Ko se podpira neko opcijo samo zato, ker je naša, pri tem pa ni pomembno, kaj dela, se sprašujem, ali je to zaradi dolgoletnega utrjevanja mantre, da mora desnica držati skupaj, kar v prevodu pomeni, da je treba brezpogojno podpirati Janeza Janšo. Bog ne daj, da bi NSi pomislila in se pridružila kakšni drugi opciji, ker bi jo "taprava" desnica uničila.

Zelo me žalosti, da so mnogi kristjani del črede, ki naseda takšnim manipulacijam in slepo sledi nekomu, ki ni ne demokrat, ne kristjan in tudi desnica ne, kvečjemu skrajni desničar. Skrajneže na desnici in levici pa zaznamujejo iste lastnosti. 

Žalosti me tudi to, da je tudi na desnici toliko "pragmatičnosti", kot smo jo večkrat na volitvah ugotavljali ali celo očitali drugi strani. Ni pomembno, kaj kdo dela in ali se ob tem ogroža demokratične temelje, važno je, da se razdeli veliko denarja, pa čeprav ta denar ni naš in prihaja prav iz Bruslja, po katerem je tako priročno pljuvati. Ob tako visokih vsotah denarja za različne projekte, ki so seveda sedaj na razpolago izključno zaradi Bruslja, pa bodo za primerno nagrado z metri asfalta ali čim podobnim še nekateri opozicijski poslanci z veseljem pritisnili na pravo tipko.

Nove stranke ne bom ustanovila, ker sem preveč garala za ohranitev krščanske demokracije v Sloveniji. S Tanjo Fajon se bom ob morebitnem snidenju še naprej pogovarjala, če ne drugega pa o vremenu. Milanu Kučanu bom še naprej podala roko, če ga bom slučajno srečala, ker mi to narekuje olika. Vse zavržne prakse politikov, z desne ali leve, evropske ali slovenske, pa bom še naprej zavračala, ker je to moja dolžnost, in ker vem, da to ne vodi k demokratični prihodnosti, v kateri so temeljne vrednote človekovo dostojanstvo, svoboda, pravičnost in varnost. Te vrednote so navsezadnje zapisane tudi v temeljnem programu NSi.

Ljudmila Novak je poslanka Evropskega parlamenta (EPP) in nekdanja predsednica NSi. Prispevek je objavila na svojem blogu (vir) pod naslovom Izjava za javnost o možnosti, da ustanovim svojo stranko.