Po prvih uspehih, ki so bili bržkone logična posledica zabavljaške vlade kamniškega situacijskega komika Marjana Šarca, je novi premier Janez Janša počasi, a zanesljivo proti sebi obrnil takorekoč celotni medijski trg v Sloveniji, se sprl celo z nekaj tujimi novinarkami in novinarji, pisal nesramne tvite in delal vse, da bi ga čim več ljudi zasovražilo. Ali ga dejansko sovražijo, je težko ugotoviti, kajti v resnici nihče ne ve, kakšno je realno javno mnenje v državi, saj so se takorekoč vse javnomnenjske agencije kompromitirale. Nihče več jim ne verjame, zato bo edina poštena anketa tista na volilno nedeljo prihodnje leto. Če bo SDS ponovno zmagala - in to je seveda možno -, bo edino vprašanje, ali bo vlado lahko sestavila sama, ali pa bo ponovno potrebovala koalicijske partnerje. Da bi zbrala prek 40 % glasov, kar bi Janši ob proporcionalnem sistemu in podpori obeh manjšinskih poslancev (ter še kakšnim "odpadnikom " iz NSi, če bo po neizbežnem konfliktu med krščansko-demokratsko linijo, ki jo simbolizira Ljudmila Novak, in Toninovimi pragmatiki ta stranka sploh še prišla v parlament) prineslo vladavino brez koalicijskih partnerjev, se danes ne zdi prav verjetno, vendar tudi te možnosti ne gre izključiti.

Veliko bo seveda odvisno od tega, kaj se bo dogajalo desno od sredine, kjer razen NSi ni nobene etablirane in parlamentarne stranke. SDS se je pomaknila daleč daleč na desno, kjer nima nobene konkurence ali alternative. Pač pa je še precej prostora na liberalno-konservativnem delu desne sredine, torej približno tam, kjer je nekoč veliko obetal Gregor Virant. Na levici prostora za nove eksperimente ni več, prostor je zaseden, saj se tam drenja že preveč strank, da bi se lahko pojavila še kakšna (čeprav Jure Leben menda zelo forsira projekt nekakšne zelene, ekološke stranke). Kam se misli umestiti Aleksandra Pivec s svojo stranko, je prav tako vprašanje (še najbolje bi bilo, da se vrne nazaj v DeSUS in se dela, kot da se ni nič zgodilo).

Naj o desnici oziroma Janši mediji izbruhajo še toliko slabega, ostaja dejstvo, da ima premier in šef SDS povsem pod nadzorom "svoj" politični pol, o čemer lahko na levici samo sanjajo. Hkrati je Janša večna alkimija, na katero levica mobilizira svoje in tudi neopredeljene volivce. S kom ali s čim pa naj jih? S sposobnostjo Marjana Šarca, talentiranostjo Alenke Bratušek, z gospodarskim programom Kordiševe Levice ali suverenostjo Tanje Fajon (za katero zlobneži iz njene lastne stranke natolcujejo, da se je povsem podredila svojemu "posebnemu svetovalcu")? Upokojenska stranka ta hip nima niti operativnega šefa, njen status "zmerne opozicije" pa je tako ali tako popoln nesmisel. V takšni konkurenci bi bil na koncu najboljši kandidat levice celo kak Damir Črnčec ...

Janševe provokacije s tviterjem in druge "pasje bombice", ki jih meče med ljudi, zaposlujejo medije in del javnosti, da o opozicije sploh ne govorimo. Toda na koncu se bo ponovno potrdila stara modrost, namreč "veliko grmenja, malo dežja". Vlada je danes precej bolj konsolidirana kot pred pol leta in nihče ne dvomi, da bo dočakala predsedovanje EU. Rušiti vlado med polletnim predsedovanjem presega tudi najbolj divjo domišljijo, zato je bolj verjetno, da se do začetka prihodnjega leta ne bo zgodilo nič, kar bi napovedovalo padec vlade ali nove predčasne volitve.

V teh mesecih pa se bo polarizacija bržkone še krepila. Kajti kot smo ugotovili uvodoma: zli duhovi so ušli iz steklenice. Janša je sejal veter in zdaj žanje(mo) vihar. Njegova majhna armada fanatično zvestih privržencev, ki - to smo na portalu+ z nekaj skrbno odmerjenimi provokacijami preverili tudi sami - ne prenesejo niti besede kritike čez svojega "šefa", ne bo nikoli kapitulirala. Korakali bodo do konca, prežeti z vedno hujšim radikalizmom. To pa je nekaj, česar si normalna, moderna desnica ne more privoščiti. Si predstavljate, da bi se tako obnašali pristaši avstrijske ljudske stranke? Sebastian Kurz je povsem drugačen tip "desničarja". Je politični terminator levice nove serije; v primerjavi z njim je Janša zastarel model, vendar se z različnimi triki še ohranja pri političnem življenju.

Naposlušali smo se že floskul, da Slovenija potrebuje "normalno", "žlahtno" in ne vem kakšno še desnico. Jasno je, da levičarji ne morejo določati svojega nasprotnika, čeprav si to zelo želijo in imajo do Janše silno averzijo, ki prerašča v sovraštvo. O tem, kakšno desnico potrebuje Slovenija, ne odločajo politiki, ampak ljudje. Tu pa pridemo do temeljnega paradoksa slovenske demokracije in večstrankarskega sistema: da ljudje nimajo pojma o tem, kaj je levica in kaj desnica. Resnica ni prijetna, ampak Slovenci jo s svojo ignoranco, apatijo ali pa fanatizmom vseskozi potrjujejo: bolj kot normalnost jih vznemirjajo ekscesi in najrazličnejše provokacije.

Slovenci pravzaprav politično sploh še niso dovolj dozoreli, da bi bili sposobni ustvariti in na volitvah podpreti takšno desnico, kakršno v Avstriji predstavlja kancler Kurz. Pot do normalnosti, ko gre za desnico in tudi levico, bo še dolga. Ko se bodo resnično upokojili (ali pa pomrli) vsi osamosvojitelji in predstavniki bivšega režima, bo morda le prišel čas za spremembo, vprašanje pa je, kaj bo takrat sploh še ostalo od države ...