Pred vami sem le nekajkrat premišljeval o umetnosti fotografije. Preredko. Fotografija je bila v času nastanka najprej mehanična obrt, zelo hitro pa je prevzela funkcijo, ki jo je stoletja prej opravljalo portretno, krajinsko in dekorativno slikarstvo. Nase je prevzela mimetične naloge. Osvobodila je prostor za nastop abstrakcije. Šele v kasnejšem obdobju se je postopoma emancipirala. Danes je fotografija popolnoma samostojna umetnost. Rad bi vas spomnil na Vaneta Živadinovića Bora in na njegove kemično-organične slike ter na solarizacije proizvedene brez fotoaparata.

V današnjem komentarju bom osvetlil delo modernistične fotografinje Tine Modotti (1896-1942). Premišljevati njeno fotografsko delo pomeni globinsko se povezati z izčiščenimi kompozicijskimi formami in s socialno-komunističnim utopizmom. Z njeno umetniško fotografijo sem se prvič srečal konec osemdesetih let prejšnjega stoletja v Museums Quartier na Dunaju ob slikarski razstavi Fride Kahlo. Ko sem gledal fotografijo Fride Kahlo s pevko Chavelo Vargas, se nisem zavedal, da gledam avtorstvo Tine Modotti. S pretokom let se mi je njena biografska pripoved periodočno sestavljala v celoto. Najintenzivneje je bilo to v času mojega obiska Modre hiše Fride Kahlo v Mexico City. Danes lahko na izust izgovorim enciklopedično geslo Tine Modotti. Saj to že veste, da me poganja enciklopedizem.

Beseda tedna: enciklopedija. Etimologija besede enciklopedija izhaja iz grščine, enkyklios – krožen, zaokrožen, in besede paideia, kar pomeni vzgoja, pouk, izobraževanje, če seštejemo – zaokroženo znanje.

Tina Modotti je rojena v Vidmu v Furlaniji-Julijski krajini. Nadvse vznemirljivo bi bilo opisati njena biografska stanja od Vidma do Celovca, San Francisca in Los Angelesa. Od Mexica City do Moskve in nazaj prek Španije v Mehiko, kjer je zaključila svoje življenje. V Mehiki je doživljala zahtevna ljubezenska razmerja polna strasti, politike in političnih atentatov. A to je že druga zvrst pripovedi, ki ji ne pripadam.

Tina in Frida v Mehiki

S komentarjem želim doseči le to, da bi se nekega svetlega dne, po zaključku virusnega obdobja, zapeljali v Videm in obiskali njeno spominsko galerijo. V spomin na pradavnino, ko so ljudje še verjeli, da obstaja svet socialne in družbene pravičnosti, poln humanističnih vrednot. Da je v preteklosti že obstajala želja tako po spolni toleranci kot po seksualni svobodi.

Tina Modotti je bila rojena v družino z močno izraženo socialno zavestjo. Oče in stric sta se neuspešno ukvarjala s fotografijo. V njenem ranem obdobju se je družina zaradi težav v videmskem okolju preselila v Celovec. Že njena prva selitev jo je naučila, da obstaja svet raznolikosti in večjezičnosti. Istočasno ji je izostrila občutek za prilagajnja na različna okolja. Ravno avstrijska nacionalistična, diskriminatorna politika do italjanskih delavcev in slovenske narodnostne manjšine na Koroškem ji je izoblikovala prvotno zavest o socialnih krivicah. V Celovcu je postala večjezična. Poleg italjanščine, nemščine, španščine, francoščine in angleščine je izvrstno govorila tudi ruščino.

Naj naštejem nekaj dejstev in presežnikov o njenem umetniškem delu: Tina Modotti je ena najprodornejših fotografinj prve polovice XX. stoletja. V fotografski umetnosti je bila aktivna od leta 1921 do leta 1930. Po letu 1930 se je popolnoma posvetila političnem aktivizmu.

Tina Modotti je bila učenka izjemnega modernističnega fotografa Edwarda Westona, ki je bil hkrati njen ljubimec. Kmalu po njeni kratki hoolywoodski igralski karieri v nemih filmih (Tigova obala, 1920, Vožnja s smrtjo, 1921, Lahko razložim, 1922) se je z Westonom preselila v Mehiko, kjer je doživela višek svojih vročičnih komunističnih projekcij. Tina Modotti je bila najprej izjemna fotografinja, takoj zatem pa prodorna aktivistka-komunistka. Edward Weston se je zelo hitro vrnil brez Tine nazaj v Kalifornijo, Tinin soprog pa je postal karizmatični kubanski komunist Julio Antonio Mella.

Njena biografija se bere kot romantično-političen triler, ki se dogaja v prvi tretjini XX. stoletja v obdobju muralista Diega Rivere in njegove soproge Fride Kahlo v kontekstu atenata na Leva Davidoviča Trockega. Sam sem anarhist, ki se mu upira komunistična mitologizacija, a biti neobčutljiv ob umetnosti Tine Modotti zaradi njenega radikalnega komunističnega prepričanja, je maloumje najvišje vrste.

Tank št.1.

Njena umetniška fotografija je s svojimi motivi in temami poudarjeno dvojna. Po vsebini pa je del revolucionarne vneme. V formalnem smislu je v svojem velikem delu geometrična še najbolj takrat, ko sledi avantgardistično konstruktivistični linearnosti in skrajno politična, ko sledi totalom ali detajlom političnega boja. V obeh primerih pa je mehko modernistično presvetljena. 

Prav posebna je njena fotografija, ko se z objektivom približa materam z dojenčki. Kompozicije so popolnoma drugačne od predpisanih kompozicij, ki jih narekuje troedini bog. V njih preveva ontološka milina.

Že kot hollywoodska igralka in Westonov model je imela natančno izdelano zavest o telesnosti v umetnosti. O telesu, usmerjenemu proti fotografskemu objektivu. Za razliko od Fride Kahlo, ki je bila obsedena s svojo telesnostjo do te mere, da jo je nadrealno oblikovala v alegorične prispodobe, je Tina Modotti prevajala žensko telo iz folklorizma v emancipirane znake. Njena fotografija je prehajala iz družbenega konteksta v smer estetskega objekta. A tudi ta je bil v svoji končnici usmerjen v politično izjavljanje.

Sombreri berejo dnevne novice

Fotografska razstava je bila zanjo dobesedno politična agitka v polju umetnosti. Na začetku tridesetih let so jo po njeni prvi večji razstavi, ki jo je imela v Nacionalni in univerzitetini knjižnici v mehiški prestolnici (1929), zaradi njenega komunističnega delovanja izgnali iz Mehike. Od takrat naprej se je popolnoma predala političnemu aktivizmu. Najprej se je preselila v Rotterdam, od tam v Berlin, kjer se je morala zaradi Hitlerjeve ekspanzije leta 1933 umakniti v Moskvo. Iz Moskve se je po nalogu Kominterne preselila na kratko v Pariz. Od tu pa se jo regrutirali v republikansko Španijo. Po zmagi falangistov se je dokončno vrnila v Mehiko, kjer je leta 1942 tudi umrla.

Tina Modotti je s svojo fotografijo proizvajala socialni utopizem in umetniški formalizem. Na njeni fotografiji je prevladovala ideološka realizacija. Na eni strani je bila ženska, ki se je morala emancipirati od moškega gospodarja, na drugi strani pa je bila odgovorna nosilka idološke projekcije. 

Na tej točki nastopi politični triller. Odrekel sem bom romanesknim podrobnostim v zvezi s Tininim odnosom do komandanta Carlosa (antifašist, stalinist, protititoist Vittorio Vidali, s pseudonimom Jorge Contreras). 

Preskok v finale ...

Iz avtobiografije nobelovca, pesnika Pabla Nerude:

Tino Modotti so tiho zapuščale moči. Mehiški reakcionarji so jo poizkušali znova osramotiti tako, da so njeno smrt spremnili v škandal, kot so jo prej že poskušali vplesti v smrt Julia Antonia Melle ... Carlos in jaz sva nepremično strmela v majhno truplo. Ni bilo lahko gledati, kako trpi trd in pogumen moški. Ta lev je krvavel, ko so na njegove rane vrgli jedki strup kletev in na novo sramotili zdaj mrtvo Tino Modotti ... Časopisje je strani polnilo s škandalozno nemoralnostjo. Imenovali so jo "skrivnostna ženska Moskve". Nekdo je dodal: "Umrla je, ker je preveč vedela." Globoko ranjen zaradi Carlosove bolečine sem se odločil, da nekaj naredim, in sem napisal pesem, da bi kljuboval tistim, ki so blatili dobro ime naše mrtve prijateljice. Poslal sem jo vsem časopisom in to brez upanja, da jo bo kdo objavil. Čudež med čudeži! Naslenji dan je bila na prvih straneh vseh časopisov namesto novih in sočnih odkritij, obljubljenih prejšnji večer, moja ogorčena in nesramna pesem. Naslov pesmi je bil "Tina Moddoti ha muerto."*

Umetnost je stroj, ki dela Tino Modotti živo, fotografije pa jo delajo nesmrtno.

__________________

* Tina Modotti je mrtva.