Razumevanje stvarnih geopolitičnih danosti tega velikega, a nevarnega naroda, ki prispeva večino EU resursov, toda s položaja nadrejenega tudi jemlje ogromno, je torej za nas preživetvenega pomena. Sredi Evrope Nemčija predstavlja nenehen Yellowstone, ki bo vsekakor nekoč izbruhnil ter pokončal sebe in ostale, nihče pa ne ve, kdaj in kako. Vsakič do zdaj, v rednih presledkih, je bilo tako, pa tudi v bodoče bo. Kasneje ko Nemčija izbruhne – tem huje j. Vse večne zaobljube nad lizbonskimi papirji, krokodilje solze evro-vdanosti brez omejitev v času in podobno pač predstavlja zabavo za v duhu uboge, neuke; tektonika milijard kubikov lave poteka daleč pod pogledi profanih površnežev. Zanemarimo torej obcesno verbalno telovadbo in se posvetimo realnosti.

I.

Nemčija vse od združitve nemških dežel dalje predstavlja globalno geopolitično moč. Njeno igrišče je svet in ne posamezna območja. Sedi za glavno mizo z ne več kot pol ducata stolov, odkar je nastala. Nemški partnerji so ZDA, Velika Britanija, Rusija in Kitajska; ostalo je podrednega pomena. 

Geopolitično stanje je takšno, da so ZDA, Kitajska in Rusija (po tem vrstnem redu) vendarle partnerji prvega vrednostnega reda, zahvaljujoč teritorialno-človeškim, vojaškim, ekonomskim in potencialnim resursom. Predvsem ZDA so tiste, ki Nemčiji zamejujejo geopolitično globalno svobodo. 

Izven zapisanih sil ne smemo spregledati tako imenovane globalne vlade v senci, ki predstavlja konglomerat najrazličnejših finančnih, lobističnih, multinacionalnih tvorb naddržavnega pomena, izražen v rednih srečevanjih Davosa, G-7, G-8, G-20, vendar v prvi vrsti neuradnih ad hoc struktur, nastajajočih ob konkretnih stičiščih interesov (tipa računalniškega, naftnega, orožarskega, vojaškega, farmacevtskega, borznega, mednarodnodenarnega kompleksa). Udeležba posameznih držav je sorazmerna moči, zato je Nemčija v polni meri vključena v delovanje podzemnih vplivnih tvorb.

Medtem, ko je odnos z Rusijo in Kitajsko zunanje narave, je odnos z ZDA za nemški prostor esencialen, endogen. Dejstvo je namreč, da je Nemčija od leta 1945 dalje do ZDA v podrejenem položaju, ki je seveda dinamičen, toda vseeno ves čas zamejevalen. ZDA v večji ali manjši meri, odvisno od lastne moči, zamejujejo samostojnost nemškega delovanja. Ne glede na formalno omilitev okupacije so nastanili ogromna vojaška oporišča (Ramstein), Nemčijo nadzorujejo vojaško, pod pretvezo obrambnega vojaškega zavezništva zagotavljajo ultima ratio grožnje s prisilo.

Poznavalci dogajanj na področju energetike pozorno spremljajo implementacijo projekta Severni tok 2, ki je lakmusov test meja dejanske nemške suverenosti; ZDA vseskozi ovirajo potek nemški ekonomiji všečne energetske oskrbe, izvajajoč mednarodne sankcije zoper družbe, vpletene v oblikovanje energetskega koridorja. Analitiki opozarjajo celo na realno možnost ameriške uvedbe ekonomskih sankcij proti Nemčiji, ki bi tako postala 17. država po vrsti, ki jim Združene države iz teh ali drugačnih razlogov ta hip vsiljujejo ekonomske omejitve. Zapiranje trgov, carinske vojne in ostalo iz spektra sodobnega ekonomskega vojskovanja tli nad mednarodnim položajem germanskega naroda.

Rusija in Kitajska sta na globalni ravni zgolj partnerici, ki trenutno ne predstavljata nikakršnega omejitvenega faktorja nemški geopolitični vlogi; kolikor je Nemčija močna, toliko bo - kar zadeva Rusijo in Kitajsko - dominantna, uspešna. Prostor ruske in kitajske dominacije je zemljepisno drugje. Nemčijo jemljeta kot del nasprotnega tabora in ne kot pojedino na globalnem krožniku. Seveda ne iz ljubezni, temveč iz ocene stvarnih razmerij.

II.

Regionalo gledano ima Nemčija dva zgodovinska interesa -  južnega ter vzhodnega.

Južni je opredeljen kot "pohod na topla morja", torej na vojaško-politični prodor preko Jadrana, Balkana in Male Azije čim dlje. Razen med seboj sprtih, razdrobljenih balkanskih plemen je na njeni osi preboja predvsem Turčija. Najmočnejša zahodna islamska sila je naravna ovira do bogatih energetskih polj in držav Daljnjega vzhoda. Temu primerno je njena naloga v prvi vrsti razbitje preostalega srbskega vpliva, preprečitev združevanja srbskih dežel v enotno tvorbo, ki bi bila močan element ruske ter kitajske balkanske prisotnosti ter objektiven branik doseganja turškega vplvinega območja.

Ob močni podpori ZDA in Velike Britanije, ki imata podoben interes, poteka na tem območju surova konfrontacija z Rusijo in Kitajsko. Ker bo po vsem sodeč Nemčija na daljši rok v tem delu sveta poražena, bo sčasoma prisiljena opustiti rahlo avtistično namero spopadanja z dvema globalnima in eno regionalno hipersilo na prostoru naroda, ki se ji je vselej zoperstavil z vso močjo; po vsej verjetnosti bo obdržala dominacijo nad Slovenijo, Hrvaško, deli Federacije B in Hercegovine, morda nad Madžarsko in Romunijo, medtem ko bo Turčija vsekakor obvladala islamski balkanski korpus. 

Z vidika Slovenije zapisano pomeni

(1) nadaljnjo krepitev gospodarske navezanosti ter

(2) zrahljano politično povezavo tipa Avstro-ogrske, kar bo na daljši rok stabilizirano.

Slovenski narod bo več ali manj ohranil atribute državnosti in narodovega substrata (vsaj upajmo), vendar bo vsekakor prikovan v nemški ekonomski objem. Občasno bo prihajalo do romanskih ali anglosaških prodorov, omejene globalizacije zadevnega območja, vendar v principu pod stalno, institucionalno dominacijo nemških interesov kot obliko novodobnega fleksibilnega post-kolonialnega odnosa s prvinami prostovoljnosti ter mehke represije. Udejanila se bo stalna odsotnost vsega Vzhodnega (srbskega, ruskega, kitajskega ali turškega), sicer nezdružljivega s slovenskim vrednostnim substratom.

III.

Veliko bolj komplicirana bo nemška vzhodna agenda, to je odnos Nemčije do Poljske, Ukrajine in baltskih držav. Globalna navzočnost vedno navzočih ZDA bo ovirala nemški "pohod na Vzhod" (Drang nach Osten), kot se je bil začel 1938 z okupacijo delov Češkoslovaške ter (stare) Poljske. Kar zadeva Rusijo, bi ta dejansko ne imela popolnoma nič proti uresničitvi nemških zamisli, kar se je izkazalo skozi pakt Molotov-Ribentropp, ki se ga je Sovjetska zveza držala vztrajno do zadnje pike, dokler ni Nemčiji junija 1941 zadišalo nemogoče.

Poboj poljskih častnikov (Katyn) in sledeč mu holokavst Slovanov in Aškenazov z območja med Nemčijo in Rusijo sta bila milospev za sentimentalno rusko dušo, osvobojeno notranje pete kolone, ki se je, se in se bo ob vsaki priložnosti postavila proti Rusiji. Že v času Bismarcka se je Rusija jasno zavezala zavezništvu s Prusijo ter pozitivno dojemala nemške napore za podrejanje poljsko-baltskih prostorov. Tudi trenutno so ravno Poljska, Ukrajina (zahodni del) ter baltske države največja destrukcija skupnemu nemško-ruskemu interesu izgradnje neposrednih energetskih povezav.

Po razlogovanju slednjih bi morale ZDA Nemčiji in zahodnim delom EU vsiliti zaprtje Severnega toka 2, da bi bila Rusija prisiljena še naprej uporabljati energetske poti sovražnih jim držav in bogatiti lastne sovražnike! Kolikor so Nemci zainteresirani za obvladovanje zapisanih dežel, so Rusi v enaki meri zainteresirani za prenehanje obstoja teh istih in njihovo vključitev v Nemčijo, kajti z Berlinom se bodo vselej uspešno dogovorili, dosegli kompromis, ki ga s posameznimi državami pod patronatom ZDA ne bodo mogli. Rusom bi vsekakor pripadla Vzhodna Ukrajina, ki je vselej bila in vselej bo del Rusije, kajti prva ruska država je v 8. stoletju nastala na območju Kijeva. Zahtevati od Rusije, da se trajno odpove vzhodu Ukrajine bi bilo namreč enako, kakor od ZDA zahtevati, da se odpovejo New Yorku.

IV.

Nemčija je torej po vsem sodeč, zaradi lastne velikosti ter moči tega izjemnega naroda obsojena na profilizacijo interesov v zapisanih gabaritih. Čimbolj se iztrgati iz vpliva ZDA, ostati v zahodni hemisferi, maksimalno stabilizirati odnose s Kitajsko in Rusijo ter razširiti lastne meje vpliva na področja izven domicilnih Nemčije in Avstrije proti vzhodu in jugovzhodu, s pripojitvijo ali - kar je bolj verjetno - konfederalno ureditvijo meddržavnih odnosov z jasno ekonomsko dominacijo. Dokler se Nemčija ne ustali v danih okvirjih, ki so za njo najbolj logični, notranje koherentni, Evropa in svet ne bosta imela potrebne stabilnosti. Ta narod, ki je prevelik za mir in premajhen za vojno, bo svojo nesrečno vlogo zavojevalca igral, dokler se vsaj približno ne uresniči zapisano ...