Kljub francosko-britanski vojni napovedi Nemčiji 3. septembra 1939 sta britanska in francoska vlada upali, da se njunim armadam ne bo treba dejansko spopasti z nemškimi silami. Obstajala so jasna znamenja, da ne Velika Britanija ne Francija nista ničesar pomembnega storili, kar bi pomagalo njuni formalni zaveznici Poljski. To ni bilo presenetljivo, kajti pred enim letom so zahodne sile sodelovale pri osvojitvi dela Češkoslovaške, katero je britanski premier Neville Chamberlain opisal kot "daljno deželo", za katero se ne splača boriti. Chamberlain je imel podobne občutke tudi pri Poljski, ki je navsezadnje s Češkoslovaško delila južno mejo. V poskusu, da bi pomirili nenasitnega Hitlerja, sta se angleška in francoska vlada trudili po najboljših močeh, da bi iztisnili iz Poljske koncesije, kot sta pred tem storili s Čehi (1). Toda Varšava je to odklonila. Šele takrat, 25. avgusta 1939, sta Velika Britanija in Francija nejevoljno izrazili pripravljenost boriti se; to je bila v vsakem primeru simbolična gesta, kar bo Poljska kmalu ugotovila. Neposredni konservativni član parlamenta Robert Boothby je v intervjuju izjavil: "V vojno smo šli, da bi branili Poljsko. Pri tem nismo naredili ničesar, da bi ji pomagali. Nikoli nismo dvignili niti prsta." (2)

Iz zgodovinskih razlogov je morda pomembno priznati, da je sovjetski diktator Josef Stalin odločno predlagal Veliki Britaniji in Franciji pogajanja že 18 mesecev pred začetkom druge svetovne vojne. Manj kot teden po Hitlerjevi nasilni priključitvi nevtralne Avstrije, ki je vznemirila Kremelj, Zahod pa se je z njo mirno sprijaznil, je Stalin 18. marca 1938 predlagal, da bi se Britanija in Francija pridružila ZSSR na konferenci o krepitvi kolektivne varnosti (3). Ta ponudba, potencialna predhodnica francosko-britansko-ruske zveze, naperjene proti Hitlerju, je bila zavrnjena. Chamberlain je hotel nadaljevati s svojo pomirjevalno strategijo, medtem ko se je Francija opotekala iz ene politične krize v drugo.

Churchill je na pogovore k Stalinu poslal tretjerazrednega diplomata, ki je v Moskvo potoval z - ladjo.

Šest mesecev pozneje, 30. septembra 1938, so bili Rusi očitno ponižani, ko niso prejeli vabila na Münchensko konferenco, na kateri sta angleška in francoska vlada sodelovali s fašističnima diktaturama, Nemčijo in Italijo, ter izdali Češkoslovaško. Čehi so izgubili 28.500 km2 ozemlja (za primerjavo: to je skoraj za poldrugo Slovenijo. op. uredn.), vključno z dobro utrjenimi predeli ob zahodnih mejah. Čeških diplomatov niso niti povabili v München, kajti Hitlerju so ugodili v vsem, kar je zahteval.

Nesojeno zavezništvo z "boljševiki"

Nekaj tednov po nemški okupaciji Češkoslovaške in kljub naraščajočim dvomom o namenih Zahoda, se je Stalin spet obrnil na francosko-britansko vlado. Šestnajstega aprila 1939 je poslal formalno pobudo, trojni vojaški pakt z jasnim namenom odvrniti nacistično agresijo (4). Stalinov diplomatski predlog je zrcalna slika dogovora pred prvo svetovno vojno, v katerem so se Velika Britanija, Francija in Rusija povezale v zavezništvu, usmerjenem proti Nemčiji in avstro-ogrskemu imperiju. Če bi bil Stalinov predlog sprejet, bi lahko spremenil tok zgodovine, kajti taka zveza bi že od samega začetka zagotovila, da bi Hitler v primeru konflikta doživljal nočno moro vojne na dveh frontah. Ta končna ponudba zavezništva z Zahodom je bila grobo zavrnjena, saj so zlasti Britanci Moskvo obravnavali omalovažujoče. V britanski vladi so bila med konservativci precej razširjena močna protiboljševistična čustva, tudi pri samem Chamberlainu. Tri tedne pred Stalinovim predlogom je Chamberlain 26. marca 1939 pisal svoji sestri Idi:

"Moram priznati kar najgloblje nezaupanje do Rusije. Ne verjamem, da je sposobna izvesti učinkovito ofenzivo, celo če bi jo želela. Ne zaupam njenim motivom, za katere se mi zdi, da imajo malo skupnega z našimi idejami o svobodi, zanima jo le, kako bi vse dobila pod kontrolo." (5) 

Ruska sumničenja so se pokazala kot upravičena – zahodne demokracije bi bile vesele, če bi videle medsebojni spopad Sovjetske zveze in nacistične Nemčije. Chamberlain je 27. maja 1939 privolil v diplomatsko misijo v Kremelj, ki bi se z Rusijo pogajala o skromni medsebojni pomoči. Namesto da bi jo vodila pomembna osebnost, na primer lord Halifax ali Anthony Eden, je Chamberlain določil neznanega uradnika v Foreign Office, moža po imenu William Strang. Za povrh je bil Strang goreč antiboljševik in tajni član pronacističnega Angleško-nemškega prijateljstva. Za Sovjete je bil Strangov prihod preračunana namerna žalitev. Britanci so se sicer 20. julija 1939 strinjali, da bodo začeli z vojaškimi razgovori z Moskvo, toda to se je izkazalo kot nezavezujoča gesta, ki ni vodila nikamor.

Nasmejani novi zavezniki: Ribbentrop (levo), Stalin in njegov prvi diplomat Molotov (desno).

Raje kot da bi leteli iz Londona v rusko prestolnico, kar bi trajalo nekaj ur, je britanska misija potovala s počasno tovorno ladjo, ki je prispela po šestih dneh (6). Omenjeni dokaz, ki je nesporen in so ga že predhodno dokumentirali zgodovinarji, kaže, da bi bil Stalin raje sklenil zvezo z Britanijo in s Francijo kot z nacistično Nemčijo. Ker so ga ignorirali, je bil prisiljen, da se je dokončno obrnil na Hitlerja in 23. avgusta 1939 je bil v Moskvi sklenjen nemško-sovjetski pakt o nenapadanju. Podpisala sta ga oba zunanja ministra, Joachim von Ribbentrop in Vjačeslav Molotov.

Resolucija z napako

Osemdeset let po začetku sovražnosti je Evropska unija septembra 2019 v Evropskem parlamentu sprejela resolucijo, v kateri so zvrnili vso krivdo na Sovjete in naciste, ker so "utrli pot za izbruh druge svetovne vojne", in se, ironično, opozarja na "izkrivljanje zgodovinskih dejstev". (7) V EU resoluciji niso omenjeni Stalinovi večkratni poskusi, da bi formiral novo trojno zvezo z Zahodom, ki bi obkolila Hitlerja. Zahodne sile si bi v resnici morale deliti znaten del krivde za izbruh vojne. Poleg tega bi lahko Francija in Britanija kadarkoli v letih od 1933 do 1938 zlomili nacistično diktaturo, saj je bil Hitler takrat še ranljiv, njegova vojaška moč pa skromna. 

Še septembra 1938 je nemški generalštab odkrito povedal Hitlerju, da Wehrmacht ni dovolj močan, da bi se boril v evropski vojni. Vendar Zahod ni zares želel strmoglaviti Hitlerja, ker je imela Velika Britanija globoko zakoreninjene finančne povezave z nacističnim režimom, kajti konec tridesetih letih je bil tretji rajh za London glavni trgovski partner (8). Britanci in Francozi so bili v veliki meri odgovorni za lažno vojno po septembru 1939, med katero je prevladujoče hotenje ostalo enako: da bi bila po poljskem porazu Hitlerjeva naslednja poteza proti vzhodu napad na ZSSR, zahodne Evrope pa se ne bi dotaknil. Konservativni poslanec Boothby se je spomnil v mesecih po nemški invaziji Poljske:

"Svoja vojna prizadevanja smo omejili na odmetavanje letakov na nemško ljudstvo, s katerimi smo jim dopovedovali, da je bil začetek vojne slaba ideja in škoda, da so jo začeli. In da bi se morda lahko pomirili."

V obdobju lažne vojne so ameriški poslovneži kot James D. Mooney, vodilni za prekomorske operacije General Motorsa, tudi v nacistični Nemčiji, poskušal prepričati Britance in Nemce, naj rešijo svoj konflikt, v upanju, da bodo potisnili Hitlerja v napad na sovjetsko Rusijo. Mooney, ki se je v preteklosti srečal z visokimi nacisti in prejel odlikovanje od samega Hitlerja, je ponovno videl diktatorja marca 1940. Mooney ga je pozval, naj ohrani mir v zahodni Evropi. Dodatno je sporočil Hitlerju, da "imajo Američani razumevanje za nemško stališče glede vprašanja življenjskega prostora" (9). To je pomenilo, da Washingtona ne bi motilo, če bi se Nemčija odločila za širitev proti vzhodu. Joseph Kennedy, ameriški veleposlanik v Britaniji in oče Johna F. Kennedyja, si je prav tako prizadeval prepričati Berlin in London, naj razrešita njune razlike. Ti poskusi niso uspeli, ker so v zgodnjem poletju 1940 Nemci udarili proti zahodu in si zagotovili vrsto rutinskih vojaških zmag. 

Ko je Amerika decembra 1941 vstopila v vojno kot nasprotnica državam osi, so v Washingtonu prevladovali mešani občutki (10). Za boj proti osovraženim Japoncem je bilo le malo neodločnosti, v ameriški prestolnici je bilo čutiti nelagodje zaradi njihove zveze z ZSSR, ideološko sovražnico. Med nadaljevanjem vojne je to neugodje samo še naraščalo.

_________________

Opombe:

(1) Donald J. Goodspeed, The German Wars (Random House Value Publishing, 2nd edition, 3. april 1985) stran 326

(2) Paul Beston, The Great Documentary, The World at War, a 1973 series, City Journal, Pomlad 2016

(3) Goodspeed, The German Wars, stran 315

(4) Ibid., stran 323

(5) John Simkin, Nazi-Soviet Pact, Spartacus Educational, September 1997 (posodobljeno januarja 2020)

(6) Goodspeed, The German Wars, stran 324

(7) European Parliament, Importance of European remembrance for the future of Europe, 19. september 2019

(8) Guido Giacomo Preparata, Conjuring Hitler: How Britain and America Made the Third Reich (Pluto Press; Illustrated edition, 20. maj 2005) stran 224

(9) Jacques R. Pauwels, Profits über Alles! American Corporations and Hitler, Global Research, 7. junij 2019

(10) Noam Chomsky, Hegemony or Survival: America’s Quest for Global Dominance (Penguin, 1. januar 2004) stran 69