Ob koncu enopartijskega sistema je levico in z njo povezano bivšo nomenklaturo skrbelo, da bi lahko po padcu sistema prišlo do povračilnih ukrepov proti pripadnikom bivšega režima. Bali so se, da se bo desnica ob prevzemu oblasti maščevala. Republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl je v Beogradu pred osamosvojitvijo izrazil bojazen, da če bo v Sloveniji prišla na oblast meščanska desnica, ga bodo "za lase vlekli po Titovi cesti". 

Izraz "revanšizem" se je uporabljal v devetdesetih letih, dokler je še obstajala možnost lustracije. Takrat se je tudi veliko pisalo o spravi, ki je danes zamrznjena. Če bi bili zlonamerni, bi lahko posumili, da se je na koncu osemdesetih in v devetdesetih letih preko te razprave v resnici želelo zagotoviti, da bi zločini prejšnjega režima ostali nekaznovani in ne bi takrat še živečih akterjev medijsko ali celo sodno preganjali. Vendar pustimo zlonamerne interpretacije; iskrena sprava bi bila v Sloveniji še kako dobrodošla.

Levica je začela strašiti z revanšizmom že pred prvimi predsedniškimi volitvami spomladi 1990. Govorilo se je, da bo v primeru zmage Jože Pučnik ljudem "vzel pokojnine", čeprav tak ukrep sploh ne bi bil v pristojnosti predsednika tedanjega predsedstva. Pučnik v resnici sploh ni bil revanšist in niti ni bil naklonjen lustraciji - in to kljub vsemu, kar je kot disident v prejšnjem režimu doživel. Javna gonja proti revanšizmu je dosegla svoj cilj. Nomenklatura je "sestopila z oblasti" (ker druge izbire ni imela) in se v roku dveh let vsaj deloma ponovno vrnila tja z Drnovškom. 

Revizionizem

V novem tisočletju, ko obsega grozljivih povojnih pobojev ni bilo več moč prezreti, je v levičarskem javnem diskurzu besedo revanšizem nadomestil "revizionizem". Nova odkritja o zločinih revolucije nikakor ne bi smela vplivati na naše vrednotenje dogodkov med in po drugi svetovni vojni. Osupljiva odkritja v Hudi jami je takratni predsednik republike Danilo Türk v silno neposrečeni izjavi označil za "drugorazredno temo". Kdor je povezoval povojne poboje s partizanstvom, je veljal za "revizionista", ki omalovažuje narodnoosvobodilno borbo (NOB) in posredno opravičuje, da so se domobranci borili na strani okupatorja.

Levica se je tekom let pogosto poslužila ideoloških tem, kar niti ne preseneča. V državi, v kateri se komunizma uradno nikoli ni obsodilo kot totalitarne ideologije, je levici v korist, da se odpirajo ideološke teme, s katerimi se anti-komunizem enači s fašizmom. Najbolj učinkovite so medijske kampanje, v katerih levica lansira ideološko temo, ki pa se jo označi kot tako šele, ko se desnica odzove nanjo. To ne pomeni, da tovrstne teme občasno ne odpira tudi desnica (npr. Janša s povsem neprimernim čivkom o Srebrenici), čeprav si s tem zabija politične avtogole.

Mainstream mediji ne glede na vse ustvarjajo vtis, da ideološke teme vselej odpira desnica. V tem mandatu naj bi to počela tudi s pismom ministra Anžeta Logarja v Bruselj o slovenskem pravosodju in z dovoljenjem hrvaškemu pevcu Thompsonu, da izvede fantomski koncert v Sloveniji. Vendar je levica tekom let poskrbela za veliko ideoloških in nacionalnih alarmov, ki so v določenem trenutku služili njenim potrebam. Mediji so teme predstavljali kot zadeve nacionalnega pomena, od katerih naj bi bila odvisna prihodnost države. Posledično se je z njimi ukvarjala cela država. Ko niso več služile namenu, so hitro šle v pozabo. Poglejmo si nekaj primerov (na nekatere sem verjetno pozabil in vljudno prosim bralke in bralce, da me spomnijo nanje). Ker se je o njih že veliko pisalo, nisem vključil afer, ki so bile povezane z Janšo (orožarska afera, Depala vas, Patria, parcela v Trenti in KPK, itd.), ki bi jih tudi lahko obravnavali v ideološkem kontekstu.

Ustavimo desnico

Mati vseh ideoloških tem po osamosvojitvi je bil znameniti apel Ustavimo desnico! Spomenke Hribar. Služil je diskvalifikaciji političnih nasprotnikov in je dal ton reakcijam levih intelektualcev pred in med vladanjem vsake desne vlade v tridesetletni zgodovini samostojne Slovenije. Bivša komunistična elita je po padcu komunizma obvladovala že (še) vse podsisteme, od gospodarstva do sodstva, kljub temu je bil v javnem diskurzu med intelektualci leta 1992 glavni problem Slovenije "ustaviti desnico". Naravnost genialno. V športnem žargonu bi rekli, da je najboljša obramba napad.

Ustavimo Argentinca

Prav tako je bila leta 2000 ideološka tema problematiziranje Andreja Bajuka kot predsednika vlade zaradi njegovega "argentinskega porekla". Naslovnica Mladine (Bajuk z domobransko čepico) je bila simbol takratne sramotne gonje proti "prišleku" in (uspešni) primer ideološke diskvalifikacije njegove vlade, ki se jo je želelo na vsak način povezati z domobranstvom (in z domnevnim poskusom, da bi uvedla verouk v šole). Nekateri mediji so se posmehovali iz najmanjšega jezikovnega spodrsljaja premierja Bajuka, češ da ne zna pravilno govoriti slovensko. Moja mama, profesorica slovenskega jezika, se je istočasno zgražala, da veliko poslank in poslancev v Državnem zboru nastopa v lokalnih narečjih.

AVNOJ, srce Slovenije

Leta 2000, med šestmesečno vladavino Bajukove vlade, nas je leva politika s pomočjo mainstream medijev prepričevala, da je desnica v odnosih z Avstrijo izdala Slovenijo, ker naj bi se odreka AVNOJ-skim sklepom in Avstrijski državni pogodbi. S tem naj bi ogrožala temelje samostojne Slovenije in pravice slovenske manjšine v Avstriji. Zaradi tega je bila vložena celo interpelacija proti takratnemu ministru za zunanje zadeve Lojzetu Peterletu. Tema je polnila medije iz ideoloških razlogov in mobilizirala volivce levice. Vsebovala je vse potrebne elemente: obramba zgodovinskih dosežkov NOB in bivše Jugoslavije, zunanjega sovražnika (Avstrijci, poraženci druge svetovne vojne, naj ne bi zagotavljali pravic, ki so slovenski manjšini pripadali na podlagi mednarodne pogodbe!) ter notranjega sovražnika in izdajalca (desnica, kajpak). Tema ni imela praktičnih posledic, saj je po ponovnem prevzemu levo-sredinske vlade hitro šla v pozabo.

Fojbe

Občasne napetosti z Italijo (predvsem z italijanskimi neofašisti) glede fojb prav tako služijo ideološkim potrebam slovenske levice (in italijanske skrajne desnice). To se je odrazilo lani, ko sta predsednika Pahor in Mattarella v spravni gesti polagala vence v Bazovici, kar je močno razjezilo italijansko neofašistično gibanje CasaPound, slovensko stranko Levica in celo socialne demokrate Tanje Fajon.

Naš Tito

V ideološko kategorijo spada tudi vzdrževanje velikega napisa Naš Tito na Sabotinu, ki je seveda še kako viden iz Italije. Pred leti se je na gori bila ideološka bitka prestavljanja kamnov: slovenski antikomunisti so ponoči napis naredili nečitljivega, podnevi pa so ga Titofili popravili. V tistem obdobju je Delo objavilo članek, v katerem je Marta Kos pela hvalospev kipu Tita v Velenju. Mainstream mediji so dogajanja na Sabotinu spremljali s simpatijo do braniteljev zgodovinskega spomina. Na koncu so pametnejši odnehali; danes je na goriškem več napisov Tito, ki pozdravljajo potnike, ki vstopajo v demokratično Republiko Slovenijo.

Da v Sloveniji ni bilo nikakršne detitoizacije, mi je bilo popolnoma jasno, ko sem se s skupino navijačev leta 2005 odpravil na evropsko prvenstvo v košarki v Beogradu. Med kulturnim programom pred tekmami nas je turistična agencija peljala na ogled znamenitosti srbske prestolnice. V Hiši cvetja, Titovem grobu, moji slovenski sopotniki niso skrivali navdušenja nad maršalovo veličino, kljub očitni totalitarni ikonografiji eksponatov. Skoraj vsi prisotni obiskovalci so bili iz Slovenije. 

O zavračanju levice, da bi se obsodilo politični sistem bivše Jugoslavije, sem pisal v prvem delu tega prispevka. Tudi burne reakcije po imenovanju brniškega letališča po Jožetu Pučniku, osrednji figuri slovenske osamosvojitve, so bile ideološke narave in posledica čustvene navezanosti levice na bivšo Jugoslavijo (oziroma na njen politični sistem).

Tekom let je levica rehabilitirala ali poskusila rehabilitirati tudi nekatere akterje bivše Jugoslavije, ki so imeli slab sloves celo med levimi volivci. V to kategorijo spada ideološko odlikovanje bivšega šefa Udbe Tomaža Ertla s strani predsednika Türka leta 2009 in apel Spomenke Hribar decembra 2020, ob 30. obletnici prvih večstrankarskih volitev, da naj Slovenija dodeli pokojnino Milanu Aksentijeviću, generalu agresorske JLA.

Praporščaki (vse najboljše Jugoslavija!)

To ideološko temo je po mnenju levice in mainstream medijev odprla desnica, ko na proslavo ob dnevu slovenske državnosti ni povabila praporščake borčevskih organizacij. Vendar vztrajanje, da na proslavah, na katerih praznujemo neodvisnost Slovenije od Jugoslavije, morajo sodelovati praporščaki s simboli NOB in Jugoslavije, služi ideološkim namenom levice. Sporočilo je, da brez NOB ne bi bilo samostojne Slovenije. Je res potrebno izpostavljati simbole borbe proti okupatorju v drugi svetovni vojni in simbole države, od katere smo se odcepili na dan, ko praznujemo osamosvojitev Slovenije?

To je kot da bi ob vašem rojstnem dnevu svečke pihali tudi vaši starši, "ker brez njih vas ne bi bilo". Prispodoba je morda celo zavajajoča: z vsem spoštovanjem do NOB (kdor se je boril proti nacistom, fašistom in okupatorjem, si zasluži naše spoštovanje). V baltiških državah ni bilo močnih narodnoosvobodilnih gibanj proti nacistični okupaciji (veliko več jih je bilo proti Sovjetom!), in kljub temu so danes Latvija, Litva in Estonija ravno tako samostojne države in članice EU.

Nacionalne panike

V Sloveniji je bilo tudi kar nekaj medijsko napihnjenih tem, ki jih ne moremo definirati kot ideološke: od spora z Avstrijo glede rejniških knjig lipicancev, brez katerih naj bi Lipica propadla, do zapiranja prostocarinskih prodajanj (PCP) pred vstopom Slovenije v EU. Strokovne študije, ki jih je naročila vlada, so sprva dokazovale, da bo zaprtje trgovin posredno povzročilo na tisoče brezposelnih in propad celih regij. Ko je postalo jasno, da brez zaprtja PCP članstva v EU ne bo, je nova strokovna študija, ki jo je prav tako naročila vlada, trdila, da posledice sploh ne bodo tako hude. PCP-ji so se preoblikovali, prihodki lastnikov so se zmanjšali in ni bilo nobene nacionalne katastrofe. Tema je šla hitro v pozabo. 

Nacionalni interes in neoliberalizem

V imenu nacionalnega interesa nas je tranzicijska levica tudi prepričevala, da ne smemo privatizirati in prodajati bank in pivovarn, za kar so davkoplačevalci na koncu plačali drago ceno. Nacionalni interes, koncept, ki bi ga drugod bolj povezali z desnico, je pri nas zagovarjala tranzicijska levica in z njo povezani ekonomisti ter menedžerji zbrani v Forumu 21. Argumenti so bili ideološki. Uveljavljala se je teza, da uspešnih podjetij ni smiselno prodajati, neuspešnih … pa tudi ne, ker bi za njih iztržili nizko ceno. Članki na to temo so vedno bolj pogosto vsebovali psovko neoliberalizem, ki se je takrat začela uveljavljati in ki jo danes vsak pišoči levi intelektualec, ki kaj da nase, navrže vsaj dva-tri krat na prispevek. Podobno kot rapperji besedo motherfucker.

Ne revanšizmu + Ne revizionizmu = Ne ideološkim temam

Levica je torej tekom let spretno vzpostavila stanje, v katerem se komunizma in SFRJ ne sme več legitimno kritizirati. Hkrati pa nasprotnike z neznosno lahkotnostjo označuje za fašiste. Neideološko je celi državi vsilila svojo ideologijo. 

Prihodnost je (rdeče) črna

Vse kaže na to, da se bo trend rehabilitacije komunizma nadaljeval. Ne želim podcenjevati nevarnost skrajne desnice ne v Sloveniji in ne v Evropi. Vendar nas mora v času, ko se nihalo zgodovine odmika od liberalnih vrednot proti kolektivističnim, prav tako skrbeti ponovni vzpon druge totalitarne ideologije, ki je sejala smrt po naši zemlji in širom sveta. Fašizem in komunizem se seveda preoblačita in posodabljata, vendar njuni potomci niso nič manj strašljivi: tehnologija jim bo omogočila totalitarnost orwellovskih razsežnosti. Kdor svari samo pred fašizmom in ga ne skrbi, da postaja levi antifašizem vedno bolj militanten in fašistoiden, ker v imenu pravičnosti in politične korektnosti drugače misleče vedno bolj delegitimizira, odpira pot novim kolektivizmom. Nič dobrega nam ne bodo prinesli.

(konec)