Če ste v zadnjih letih spremljali probleme množičnih medijev in novinarstva, potem veste: medijski model financiranja vsebin prek oglasnih sporočil je v krizi. Padec potrošniške kupne moči zaradi permanentne krize s spreminjajočim se imenom, pritiski s strani politike in zasebnega kapitala, splošna apatija ... vse to so razlogi, da medijska podjetja in novinarstvo (pozor, ne gre za isto stvar!) nimajo več idej, kako rešiti to potapljajočo se barko. To dejstvo permanentne krize skrbi skoraj vse. Skrbi novinarje, ki z namenom zagotavljanja socialnega varstva bežijo v druge panoge – od politike do marketinga do turizma. Da je kriza v novinarstvu res velika, govori dejstvo, da imamo v Sloveniji vsaj eno osebo, ki bi raje pet let v Bruslju nastopala kot evropska poslanka, kot da bi se naslednjih pet let kot novinarka pogovarjala z evropskimi poslanci. Moramo ji dati prav – pogovori s slovenskimi evropskimi poslankami in poslanci so ponavadi res muka za novinarje. 

Permanentna kriza skrbi medijske lastnike, ki kar naenkrat ugotavljajo, da so investicije v medijsko industrijo vnaprej izgubljen denar in da ne pomagajo niti promocijski intervjuji, v katerih lastniki medijev kramljajo z javnostjo in si tako zdravijo manjvrednostni kompleks.  

Skrbi aktivne državljane, ki v propadajoči medijski industriji ne vidijo drugega kot boje različnih interesnih skupin za čim večji kos pogače, medtem ko se določene teme le redko znajdejo na naslovnicah (te so rezervirane za prikrito oglaševanje, če si tako zaželi najboljši sosed). 

Skrbi politike, ki kar naenkrat izgubljajo platforme za širjenje svojih idej in prepričanj. Četudi gre v večih primerih za bivše novinarje, lahko na domačem in evropskem političnem parketu vidimo politike, ki ob opozorilom na krize v medijih in novinarstvu doma skomignejo z rameni, naredijo selfie na Instagramu in podpišejo pobudo za "lgbtq freedom zone". Karkoli že to pomeni.

Rešitev je na dlani – iz MSM v SMM

Na drugi strani nastajajo novi medijski modeli. Če ste za trenutek pomislili, da bomo na tem mestu naštevali družabne medije, Youtube kanale, influencerje in ostalo navlako industrije, ki temelji na zbiranju in preprodajanju vaših osebnih podatkov, se motite. Govorimo o t.i. Slivnikovem medijskem modelu (SMM), ki obstaja že več deset let, a je bil dosedaj označen kot anomalija in ne sistemska rešitev. 

SMM za razliko od MSM (mainstream mediji) predpostavlja simulacijo popolnega medijskega trga, kjer medij živi od trgovanja z informacijami. Včasih določene skupine plačajo, da se določena tema znajde v medijih, včasih določene skupine plačajo, da določene teme v medijih ni. Medij tako postane zvest četrti alineji gesla "medij" v Slovarju slovenskega knjižnega jezika:

"4. kdor je, bo hipnotiziran: izbrati medija iz občinstva; uspavati medija // v okultizmu kdor je v transu primeren za posredovanje med resničnostjo in svetom duhov: medij v transu / biti dober medij."

Če ste ob temu predlogu začutili slab občutek v trebuhu – pijte donat. Piscu tega prispevka je namreč negativni prizvok tega medijskega modela nerazumljiv. Če so mediji že od nekdaj delovali kot podaljšek te ali one politike, če so mediji že od nekdaj prevzemali nalogo širjenja te ali one ideološke interesne skupine … zakaj se potem tega ne lotimo sistematsko in transparentno? Mar ne bi bilo za vse nas boljše, če bi si enkrat končno pogledali v ogledalo in si priznali: "Nisi najlepši človek na svetu. Še več – grd si kot smrt."

Slivnikov medijski model tudi razreši eno glavni problemov medijskega posla – ugotavljanja, kaj ljudi zanima z namenom čimboljše prodaje. Problemi občinstva enostavno odpadejo, medij se mora ukvarjati samo s tem, da dobi za objavo plačilo. Oziroma da dobi plačilo zato, da nečesa ne objavi. Če bo kdo objavljene zgodbe dejansko bral, je čisto vseeno, tistih neobjavljenih pa tako ali tako nihče ne more brati.

Prototip SMM že obstaja

Če ste ob razlagi modela SMM zamahnili roko, da tega v današnjih časih nihče ne bo kupil, potem naj vam pojasnim, da SMM v tem trenutku odlično deluje na portalu in v etru Nova24TV. V modelu SMM tako ni pomembno, kako dobre novinarje zaposlujete. Lahko so bivši stranski sodniki prve medobčinske nogometne lige, ki so jih morali vsaj v enem primeru odstraniti iz igrišča, ker so "zaudarjali po opojnih pijačah", lahko so bodoči poslanci v državnem zboru, lahko pa sploh ne obstajajo. 

Hkrati ni pomembno, koliko obiskovalcev oziroma gledalcev ima vaš medij. Z raziskavo gledanosti in analizo obiska lahko vidimo, da tega ne gleda in ne bere skoraj nihče. Gledanost Nova24TV je po podatkih raziskave TVBeat na nivoju TV Pink, pri analizah obiskanosti spletnega kanala se kažejo manipulacije (!) s statistikami. Še enkrat – v modelu SMM to res ni pomembno.

SMM: Šteje oglaševalski denar

V SMM je pomembno samo to, da znate dobro trgovati z informacijami in da vam objavljanje ter neobjavljanje nekdo plačuje. Najlažje boste denar za obstoj takega SMM dobili iz oglaševanja, saj je to eno najbolj netransparentnih področji v Sloveniji, tudi ko gre za oglaševalske pogodbe javnega sektorja. 

Saj veste – to je tisti sektor, ki je prereguliran, kjer morajo zaposleni za vsako kuverto in svinčnik izpolniti deset obrazcev. V primeru oglaševalskih pogodb se krasno vidi lepi novi svet deregulacije – denar leti v črne luknje skoraj brez papirne sledi, pa to nikogar ne zanima. Nikogar ne zanima, da Ministrstvo za obrambo ne zna pojasniti, kako zapravlja naš denar in kako je mogoče, da oglase zakupuje na mediju, ki je lastniško povezan s koalicijskimi strankami. Nikogar ne zanima, da za to ni nikakršnega tržnega razloga. Nikogar ne zanima, da to nikogar ne zanima. Kar je sploh zanimivo!

Odstranjevanje administrativnih ovir za korupcijo

SMM poskrbi tudi za odstranjevanje administrativnih ovir za korupcijo. Saj veste – v preteklosti so jih lovili na vnose koledarjev, ki so se sinhronizirali med telefoni in računalniki, pa sumljivimi sestanki s sumljivimi ljudmi. V modelu SMM vsi ti problemi odpadejo, oglaševalske pogodbe poskrbijo, da je vse formalno, podpisano, pa čeprav brez razlogov in brez smisla. Javni uslužbenec za stanje, v katerem davkoplačevalski denar financira strankarsko propagando brez jasno določenih tržnih ciljev in brez formalno zapisanega dogovora, enostavno okrivi oglaševalsko agencijo oziroma koronavirus. In vse je v najlepšem redu. 

Hkrati je oglaševanje idealno področje za tako poslovanje – stvar je navidez komplicirana, splošna javnost ne razume postopkov, problem je težko spraviti v dvominutni prispevek na televiziji. Hkrati v resnici nihče nima interesa za prekinitev takih praks. Zakaj le? V igri je javni denar.

Kje so reakcije?

Če ste od oglaševalske stroke pričakovali, da bo enotno napadla zlorabo oglaševalskega posla za financiranje politične korupcije – no, tega filma pač ne bomo videli. Ne zaradi koronavirusa, ampak zato, ker je korupcija del posla in brez nje pač ne gre. Če ste od politike pričakovali, da se bo resno pogledala v ogledalo in prekinila s praksami zlorabe davkoplačevalskega denarja – tudi ta film je odpovedan. Prakse so namreč tako razširjene, da nihče čisto zares ne ve, kdo vse bo kolateralna škoda, ko se bomo enkrat začeli resno pogovarjati o tem problemu. 

In če ste od javnosti pričakovali, da bo od stroke in politike zahtevala rešitev – zaradi apatije, nerazumevanja in začaranosti nad mediji, na žalost odpade tudi ta filmska produkcija. Skratka – vse je v najlepšem redu. 

Na samotnem otoku

Na Filipinih sta leta 2005 iz gozdov na otoku Mindanao zakorakala dva japonska vojaka, stara več kot osemdeset let. Želela sta se predati filipinskim oblastem, misleč, da druga svetovna vojna še vedno traja, saj sta bila dalj časa odrezana od vseh komunikacijskih kanalov. Primer je postal simbol moči množičnih medijev, ki skrbijo za informirano javnost, pomagajo pri razreševanju problemov sveta in osmišljajo okolje, v katerem živimo. 

V Sloveniji se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Ne zato, ker Slovenija skorajda nima otokov, temveč zato, ker nas SMM prepričujejo, da druga svetovna vojna še traja. In da nihče ne ve, kdaj se bo končala.