Danes že vemo, da nista ne nacizem, ne fašizem izolirana zgodovinska fenomena, prepoznavamo ju vedno v novih kriznih okoliščinah. Histerični podleži so izrabljali nacionalno iracionalnost: s kič-historicizmom, z medijsko propagando in paradno ritualnostjo. Predvsem pa z ultra domoljubno patetiko. 

Prosim, oglejte si dokumentarne posnetke Duceja na balkonu v Trstu 18. septembra 1938, ko je razglašal rasne zakone. Bodite pozorni na uniformiranca, ki mu je stal ob boku, na njegovo pokrivalo in znakovje na kapi. Tisti dan, ko je imitator-imperator grmel v smeri tržaškega zaliva, je ščuval množico proti Judom, Slovanom in Slovencem (Schiavi). Napihoval se je in čeljustil: Smrt za smrt! Natančno je napovedal dinamiko zla.

Il Duce v Trstu 18. septembra 1938

Detajl: zaradi paradnega dne so morali na Trgu Enotnosti (Piazza Unita) odstraniti baročno fontano, imenovano Štiri celine, da ne bi zakrivala fašistični falangi idealne vizure.

Zgodovinski rafal: Gibanje Fasci di combattimento je bilo ustanovljeno leta 1919. Dve leti kasneje se je problikovalo v fašistično stranko Partito Nazionale Fascista. Njihova prva neposredna akcija je bila leto prej, ko so požgali Narodni dom. Leta 1922 si je stranka zla s pohodom na Rim učvrstila svoje pozicije v stvarnosti Italije. Tega istega leta so že osvojili položaj ministrskega predsednika. Leta 1925 pa je že bil sprejet zakon, ki je ukinjal slovenski jezik. Vse ostalo je postalo - zločin.

***

Trst doživljam od nekdaj kot evropski lakmus! Od otroštva naprej ga gledam od blizu, mogoče preveč od blizu. Zame Trst slavi slovensko mestnost in umetnost. Na začetku XX. stoletja se je s praizvedbami Cankarjevih dram umetniško popolnoma emancipiral. Slovenci so se z vsemi svojimi močmi polnopravno vključili v večkulturno mestno jedro. Naj vas ob tem še enkrat opzorim na Tržaški konstruktivistični ambient iz leta 1927, ki ga danes lahko vidite postavljenega v Moderni galeriji. To je umetnina svetovnega formata.

Trst = Narodni dom!  

Naj vas spomnim, da je v Narodnem domu domoval prvi slovenski kinematograf nasploh, istočasno pa je bil pomembna balkanska koordinata, ki je napovedovala vzpon slovanskega življa. Ne le južnih Slovanov. Ne pozabimo na Čehe in njihov kapitala, ki je bil dobesedno vložen v Narodni dom. Že od prvega dne dalje je bil veliko več kot multifunkcionalna zgradba! Bil je nadnacionalna struktura.

Po požigu Narodnega doma je Hotel Balkan, ki je deloval v njegovem sklopu, postal Hotel Regina.

Alarm: iz informacij, ki jih imam, lahko sklepam, da je slovenska skupnost te dni ponovno začela izgubljati Narodni dom, ki se ji je zgolj obetal! Tudi zato sem vanj usmeril svoj današnji komentar. Če pravilno razumem pravno-procesualno dinamiko vrnitve stavbe slovenski skupnosti, do nje ne bo prišlo v naslednjih petindvajsetih letih. Bog daj, da se motim!

Naslovnica Corriere della sera dan po obisku Il Duceja v Trstu.

Narodni dom je zgradil plemeniti razum, ki časti skupno dobro in človeško dostojanstvo. Vse ostalo je v pretoku časa uničevala zla fašistična projekcija. Italijanski nacionalni blok je izvajal totalne asimilacijske pritiske nad Slovenci.

***

Premaknimo se za nekaj trenutkov po časovni osi v lansko poletje 2020, ko smo doživljali - poleg virusne patologije še bolečino zgodovinske revizije, ko smo gledali izenačevanje žrtev s storilci in relativizacijo zgodovinskega spomina. Ne mislim pred vami obnavljati diplomatskih protokolarnih korakov v imenu sprave. Saj vem, da jih imate pred očmi. Kdo se je tukaj spravljal s kom: dobro z zlim? Ne more biti zgodovinske revizje brez humanistične vizje.

Središče današnjega tržaškega duha se nahaja v Slovenskem stalnem gledališču. V naslednjih štirih letih pa bomo gledali optimalnega duha umetnosti in kulture v konceptualizaciji in dejanski realizaciji Evropske prestolnice kulture (EPK), ki bo potekala v Novi Gorici in Gorici - obe skupaj - znotraj slovenskega deleža. Želim poudariti, da bomo gledali duha EPK Nove Gorice in Gorice - v Trstu! V logiki in dinamiki vračanja Narodnega doma slovenski skupnosti. Vsi si želimo preporoda povirusne Evrope. Ravno inštitucija Evropske prestolnice kulture jo predstavlja. V vsem najboljšem. V njej so nameščene ideje razsvetljenske Evrope. Tako bo Evropska prestolnica kulture postala neformalno omizje vračanja Narodnega doma Slovencem.

Razsvetljena Italija proti fašistični Kapitaliji?

Ne morem pozabiti dogodka, o katerem mi je pripovedoval fotograf Edi Šelhaus. Ko so partizanske enote leta 1945 dokončno zapuščale Cono A, ko so ob cesti množično stali Tržačani in od veselja pozdravljali odhod "Schiavov" z dvignjeno roko - Heil Hitler. Teh fotografij nisem nikoli videl.

Digresija: Veste, kaj me najbolj boli pri zločinskem požigu Narodnega doma? To, da je zgorela celotna dokumentacija časopisa Edinost. Konec digresije. 

Rad se ponavljam: Neofašizem je absolutno zlo. Če je urbano območje Trsta multikulturno, je zaledje večinsko slovensko. V tržaškem zaledju bo vedno obstajala pozitivna slovenska ruralna energija, toda ta nikakor ne more biti formativna, ker je odvisna od svojih religioznih in etnogenetskih vzorcev. Evropeizacijo zmore le slovenski urbani, umetniško vektoriran Trst, ki zna uveljavljati svoje talente svetovnega umetniškega formata. 

Tudi zato Trst potrebuje četrto kulturno gradnjo – Muzej sodobne in razvojne umetnosti! Visoko modernistično kulturno središče Slovencev odprto za vse, čisto vse: Avstrijce, Kitajce, Hrvate, Srbe, Izraelce in Italjane. Razsvetljenska Slovenija proti fašistični Kapitaliji. Trst potrebuje slovenski prostor, ki slavi večkulturnost. Potrebuje prostor, ki slavi dostojanstvo aktivnega Slovenca in Balkanca Evropejca.

Natančno se zavedam, da iz današnjega komentarja veje dvojnost. Na eni strani v njem vlada umetniška in kulturna veličina Trsta. Naj mi ne bo za slabo vzeti mojega izbora tržaških duhovnih avtoritet: Avgust Černigoj, Boris Pahor, Eduard Stepančič, Edvard Zajc, Tatjana Rojc, Aleksander Rojc, Marko Kravos, Miroslav Košuta, Jože Babič, Miloš Budin, Sergej Verč in Marko Sosič. Iz zaledja, s previsa, pa bi priklical še Srečka Kosovela. Za italijanski izbor pa bi naprosil Claudia Magrisa. Na drugi strani pa vsak dan vlada strah pred neofašistično morbidnostjo.

Moj dober znanec, ki nas je nedavno zapustil, Marko Sosič, je zapisal, ne dolgo tega, v besedilu Narodni dom - izzivi ali izginotje:

"Kultura je na vsakem koraku demonizirana, kot tista, ki hujska, ki se kritično odziva in kritično rafletira stvarnost v kateri nastaja in je posledično postavljena na družbeni rob. Njeni aktreji pa so tarča številnih ponižanj. Pri italjanskih in slovenskih desničarjih je zaznati alergijo do kulture in njene družbeno kritične vloge. In ne bo dolgo minilo, ko bomo brali, da smo si Narodni dom zažgali sami."