Komentar

Zakaj sem se cepil proti Covid-19? Ker veliko bolj zaupam uradni medicini kot tistim, ki jo zaničujejo

Se ne boste cepili proti Covid-19, čeprav bi se lahko? To bo bitka naslednjih mesecev in morda celo let. Vaša svobodna izbira bo imela posledice: morda ne boste smeli na določena letala, potovanja, koncerte ali ne boste izpolnjevali pogojev za šolanje ali nekatere službe. To bo "nova normalnost". Tako kot pač niste leteli z letalom, če niste privolili, da vam je neznanec brskal po prtljagi. 

 

25.03.2021 22:00
Piše: Andrej Capobianco
Ključne besede:   cepljenje   AstraZeneca   Covid-19   Gospodarsko razstavišče   narava   življenje

Ni dvoma, da so cepiva v zgodovini rešila na milijone življenj in bistveno zvišala kakovost človeškega življenja. Imamo veliko več razlogov, da jim zaupamo, kot da jim ne. Si predstavljate, da bi ustavili vožnjo z avtomobili ali letalske polete vsakič, ko se zgodi nesreča?

Stopim mimo ograje Gospodarskega razstavišča v Ljubljani in iščem vhod v dvorano, kjer poteka množično cepljenje. Za mano je gospa srednjih let, očitno tudi ona kronična bolnica. Malo zbegano gledava proti napisu "izhod" na dvorani pred nama. Moškega, ki je ravno kar izstopil, vprašam, kje je vhod. Pokaže z roko na mojo desno. Gospa jezno odkimava z glavo: "Kakšna zanič organizacija. To je prava katastrofa! Sicer kaj drugega pa lahko sploh pričakujemo?" Minilo je 15 sekund od trenutka, ko sva stopila mimo ograje Gospodarskega razstavišča, in gospa je že pošteno razjarjena. Le kdo jo je pripravil na najslabše? Svojci ali znanci, ki so se že cepili, slovenska genetska predispozicija do jamranja (proti temu ni cepiva) ali naši mainstream mediji, za katere je vse, kar dela oblast, bolj ali manj narobe? 

 

V dveh minutah sva bila že v dvorani in tudi že registrirana, nekaj minut kasneje pa tudi cepljena. Žal nimam izbire glede cepiva, na voljo je AstraZeneca (naročen sem bil pred začasnim suspenzom omenjenega cepiva), ki naj bi bila manj indicirana od ostalih dveh registriranih cepiv za imunsko-suprimirane bolnike kot sem jaz. Po pogovoru z zdravnico v dvorani in kratkem premisleku se odločim, da nima smisla čakati na druga cepiva, ker se ne, ve kdaj bodo na voljo. Ne želim, da mi na grobu piše "čakal je na Pfizer ali Moderno".

 

Pred odhodom dobim kartonček z datumom za drugi odmerek. Po cepljenju moram sedeti dvajset minut, da ne bi prišlo do takojšnje reakcije. Pol ure po prihodu sem že na izhodu. Organizacijo lahko samo pohvalim, kot tudi prijaznost osebja. Gospa, ki je prišla istočasno kot jaz, bo verjetno znancem tarnala, da "šalabajzerji niti vhoda ne znajo označiti".

 

 

Akcija reakcija

 

Ženi sem napovedal, da se bom po "vstavljanju čipa" vrnil domov v obliki bolj vodljivega robota. Saj je to namen celotne Covid-krize, kajne? Da nas "imajo pod kontrolo". Kdo točno?  "Oni". Nezemljani, Bill Gates, svetovna elita, farmacevtska industrija, oblast, neoliberalci, fašisti, Janez Janša? Izberite odgovor, ki vam je najbolj blizu. "Covid = oblast" je v centru Ljubljane pomenljivo napisal na zid nek ulični intelektualec. Že dolgo vem, da pisanje grafitov, podobno kot tudi doktorat, ni nujno znak visokega IQ in da niso vsi ulični umetniki Banksy

 

Doma se v šali pritožim, da pika igle ne čutim in da verjetno moj imunski sistem niti ni zaznal, da je tujek prišel v telo, kaj šele, da bi tvoril protitelesa. Kakšna mala reakcija na cepivo bi bila vseeno na mestu … Naslednji dan dobim veliko več, kot sem si želel: migreno, slabo počutje in vročino. Prav ti bodi, kaj pa si se cepil, bodo rekli nekateri. Po 48. urah vse mine. Zdaj bom pa res razočaran, če ne bom tvoril protiteles.

 

 

Vpliv bolezni na pogled na svet … in cepljenje

 

Zakaj sem se pravzaprav cepil? Ljudje imamo zelo različen odnos do medicine, zdravnikov in zdravstvenega sistema nasploh. Odvisno od osebnih izkušenj in pogleda na svet. Na mojega je močno vplivala kronična bolezen, s katero živim od najstniških let. Krojila je moj pogled na življenje (kaj pomeni biti "uspešen"), na naravo in na medicino. Gremo po vrsti.

 

 

Bolezen in "uspeh"

 

Ko sem zbolel za hudo avtoimunsko bolezen, sem preživel dva meseca v bolnici. Stvari, ki so se mi prej zdele pomembne, kakor šolski uspeh ("ocene") ali uspeh na sploh, so nenadoma postale drugotnega pomena. Spoznal sem, da obstaja svet zdravih, ki se sekirajo zaradi popolnoma nepomembnih bedarij, in vzporedni svet resno bolnih, ki se prekladajo iz bolnice v bolnico, od zdravnika do zdravnika in gledajo na življenje povsem drugače. Tekom let sem večkrat ponovno pristal v bolnici. Postati direktor, šef ali "biti nekdo" se mi je vedno zdelo popolnoma nepomembno, bistvena je kvaliteta življenja. Na katero pa, brez sprenevedanja, pomembno vpliva tudi naš materialni položaj.

 

Tekom let sem srečal veliko napihnjenih dedcev (praviloma gre za moške, vendar tudi ženske ne zaostajajo veliko), ki so se šopirili v vsej svoji "pomembnosti". Koliko je politikov ali "vodij sektorja B", ki mislijo, da so s tem, ko so se priplazili do položaja, dokazali, da so izvenserijski primerki homo sapiensa? Nekateri se vedejo, kakor da jim bo položaj ministra ali šefa zagotovil mesto v svetovni zgodovini ob boku Napoleona ali Einsteina. Imeti opravka s takimi ljudmi je lahko mučno ali prav zabavno, odvisno od vašega položaja ali smisla za humor. V vsakem primeru bodo, ne glede na status, prej ali slej nemočni ležali na postelji, če jih že prej ne bo pobral infarkt. Kako patetičen bo takrat videti njihov napuh.

 

Če bi se več oblastnikov soočalo s hudo boleznijo v mladosti, bi verjetno svet namenjal bistveno večji delež BDP za zdravstvo (in za plače zdravstvenega osebja). Vendar naravna selekcija poskrbi, da na položaje ne pridejo "ta šibki" …

 

Na pogrebih ljudje izrečemo veliko floskul. Med tistimi, ki me najbolj zbodejo, je stavek "joj, za kakšne nepomembne stvari se mi sekiramo". Če se tega redno ne spomnite v vsakodnevnem življenju in se obnašate, kakor da sta bolezen in smrt stvar drugih, je popolnoma brez veze, da to ponavljate na pogrebih. Raje izrecite sožalje, molčite in naslednji dan naprej bentite nad vašimi sodelavci.

 

 

Malo drugače o naravi

 

Bolezen je oblikovala tudi moj politično nekorekten odnos do narave. Občudujem njeno neokrnjeno lepoto, vendar ne govorite mi o njeni popolnosti ali o njenih čudovitih zakonih. Mislite na oso Ichneumon, ki paralizira svojo žrtev, ne da bi jo ubila, nato znese svoja jajca v njej in jo počasi živo poje? Čudovito. 

 

Narava so tudi poplave, suše, potresi, orkani, cunamiji in cela vrsta naravnih katastrof. Da ne bo pomote: za nekatere od teh in za posledice, ki jih povzročajo, je kriv človek sam, zato podpiram ukrepe proti podnebnim spremembam. Vendar naravne katastrofe ubijajo ljudi, odkar je človek na Zemlji.

 

Narava so tudi bolezni in smrtonosni virusi in bakterije. "Vrnitev k naravi" je zame poziv k barbarizmu. Nič ni narobe, če jo človek z znanostjo poskuša brzdati. Problem je, če to stori nespametno in s tem povzroči, da narava še bolj podivja. Vendar brez tveganja ni koristi. Zato zagovarjam, na primer, regulirane raziskave o kloniranju celic, s katerimi bi lahko zdravili danes neozdravljive bolezni, ter uporabo genetsko spremenjenih organizmov (GSO). Boj proti GSO se mi zdi v perspektivi nesmiseln, verjetno bodo čez nekaj desetletij nanj gledali z začudenjem, kakor na še eno nepotrebno bojazen pred novim. Tudi vlakom ali elektrifikaciji je marsikdo nasprotoval in napovedoval, da bodo povzročili katastrofalne posledice za človeštvo.

 

Oporekam tistim, ki nečemu nasprotujejo, ker naj ne bi bilo "naravno". Operacije na odprto srce in presaditve organov so prav tako poseg v naravo, saj se poigravajo z naravno selekcijo. Prvega kirurga, ki je leta 1967 presadil človeško srce, Južnoafričana Christiaana Barnarda, so obtoževali, da so njegova dejanja "proti naravi" in etično sporna. Samo par desetletij zatem so s tovrstnimi operacijami reševali na tisoče življenj.

 

Če verjamemo v teorijo evolucije je tudi človek del narave. Če jo spreminja, na nek način narava spreminja sama sebe. Narava so čudoviti metuljčki in kompleksni ekosistemi, a tudi dojenčki, ki umirajo od levkemije. Narava je sonce, ki postane rdeči velikan in uniči Zemljo, narava so jedrske eksplozije v zvezdah in asteroid, ki prileti na Zemljo in uniči življenje na njej. Slednja opcija niti ni tako nemogoča. Bivši astronavt Rusty Schweickart (Apollo 9) je posvetil velik del svojega življenja preučevanju nevarnosti tovrstnega trka in načinov, da bi ga pravočasno preprečili.

 

Človeštvo že od nekdaj strmi k temu, da bi lahko posegalo v naravo, ne samo živelo v sočutju z njo. Napredek ni linearen in je poln pasti. Znanost nas bo kdaj pa kdaj tudi privedla v napačno smer, morda celo do samouničenja, kdo ve? Kljub temu se mi zdi naše edino upanje.

 

 

Še malo poceni filozofiranja o znanosti

 

Pred leti mi je finska prijateljica, ki je delala na televizijski informativni oddaji za osnovnošolce, povedala, da je prejela pismo otroka s sledečim vprašanjem: "Zakaj prdimo in kdo je pravzaprav Bog?" Mali genij je v enem stavku povzel vsa relevantna človeška vprašanja: od najbolj osnovnih do eksistencialne filozofije. Vsa ostala vprašanja so samo permutacije. 

 

Na prvi del vprašanja, ki ga je zastavil malček, znanost nudi obrazložitve (vetrovi nastanejo, ker …). Na drugega pa dokazljivega odgovora nima nihče. Če parafraziram Woody Allena: knjižnice so polne neštetih modrih besed in globokih filozofskih, teoloških in duhovnih disertacij, in vendar nihče od njih nima dosti več pojma o resničnem smislu eksistence in vesolju kot tisti finski otrok.

 

 

Zaupanje v medicino

 

Znanost je naše edino upanje, da se odgovorom kdaj približamo. Kljub temu imam do medicine ambivalenten odnos. Po eni strani se zavedam, da bolniki, kakršen sem jaz, brez sodobne medicine ne bi imeli možnosti preživetja ali dostojnega življenja. Z vidika narave sem defekten proizvod, za katerega ni milosti. Antilopo, ki šepa, lačni levi neusmiljeno pojedo. 

 

Po drugi strani pa se mi zdi naše znanje medicine, napredku navkljub, še zmeraj sila primitivno. O vzrokih in zdravljenju mnogih bolezni tavamo v temi. Zdravniki praviloma vedo (relativno) veliko o predmetu lastne specializacije in (pre)malo o vsem ostalem. Zahodna medicina je segmentirana, razčlenjena na predalčke. Nihče, niti splošni zdravnik, ne vidi celotne slike. Za poglobitev v tegobe posameznega pacienta niti nima dovolj časa, diagnosticira "enostavne" bolezni, za ostale pa pošilja pacienta k specialistom. Slednji ugotavljajo, če so pacientove težave v njihovi domeni. Če niso, nasvidenje in brez zamere. Gremo dalje.

 

Medicina napreduje hitreje od zdravstvenega sistema. Zdravniki se nimajo časa seznanjati niti z vsemi novostmi na njihovem področju, kaj šele na ostalih. Diagnostična oprema v splošni rabi je pogosto leta za najsodobnejšo state-of-the-art tehnologijo. Sodobne in najbolj učinkovite aparature bodo mnoga leta še predrage, ko pa niso več, so že deloma zastarele.

 

Ključni element za zdravje pacienta pa ostaja človeški faktor. Je sploh še kakšna prosta postelja v bolnišnici? Kateri zdravnik bo pacienta prevzel? Ima dodeljeni zdravnik čas in voljo, da se resno poglobi v pacientove težave? Koliko časa je treba čakati na pregled z določeno opremo, ki je za pacienta primarnega pomena pri postavljanju diagnoze? Je diagnoza pravilna? In tako v nedogled. Človeški faktor prekaša vse ostale. 

 

Imel sem veliko izkušenj z zdravniki tako v Italiji kot v Sloveniji. S prvovrstnimi in človekoljubnimi, a tudi z nasledniki vaških šamanov, ki še zmeraj vzdržujejo odnos Mali Bog - odvisna reva. Pacient, manjvreden predstavnik človeške rase (seveda - saj je bolan!), naj bi bil hvaležen, da se oni/e sploh ukvarjajo z njim in naj ne bi kratil njihovega časa z vprašanji, saj odgovorov tako ali tako ne bi razumel. Zdi se mi, da so danes Mali Bogovi v manjšini in da je spoštljiv odnos do pacienta med zdravnicami in zdravniki in zdravstvenem osebju na sploh vedno bolj v ospredju.

 

Skratka, medicina je napredovala, a v resnici vemo še relativno malo. In zakaj potemtakem zaupam cepivom? Ker imam do uradne medicine enak odnos kot ga je imel Churchill do demokracije: "Je najslabši sistem, z izjemo vseh ostalih, ki jih imamo na voljo". Veliko bolj zaupam medicini in zdravnikom kot tistim, ki uradno medicino in zdravnike zaničujejo.

 

Kljub temu, da ni dvoma, da imajo določene naravne snovi (na primer konoplja) blagodejni učinek na nekatere bolezni, me fascinira koliko laikov meni, da - njegovi izredni kompleksnosti navkljub - veliko vedo o človeškem telesu in kako se ga zdravi. Vsakič sproti se čudim, koliko jih pred uradno medicino daje prednost čarobnim čajčkom, magičnim energetskim amuletom in raznim zdravilcem. Od takih, ki res verjamejo v lastno zdravilno moč (morda je nekaj celo imajo …), do popolnih šarlatanov. Razumem tiste, ki so obupani in ne vidijo drugega izhoda … Vendar, če bomo nekoč znali pozdraviti vse vrste raka, bo to hvala medicini, ki bo napredovala na podlagi znanstvene metode, eksperimentov in dokazov. 

 

Zdi se mi, da je nezaupanje v znanost tudi razlog za pretirane strahove pred morebitnimi stranskimi učinki cepljenja. Pri milijonih cepljenih bodo nekateri čutili resne stranske učinke, morda celo usodne, vendar veliko, veliko več ljudi ne bo zbolelo in ne bo podleglo bolezni. Primere hudih reakcij na cepivo je treba spremljati in raziskovati. Vendar ne smejo biti razlog za splošni preplah in prenaglih ustavitev cepljenja. Mnogo hudih stranskih učinkov ali smrti, ki bodo navidezno povezani s cepljenjem, bo statistično gledano popolnoma naključnih, saj ljudje nenehno zbolevajo in umirajo. Razlog za preplah je utemeljen samo, če podatki kažejo na pomembna statistična odstopanja.

 

Ni dvoma, da so cepiva v zgodovini rešila na milijone življenj in bistveno zvišala kakovost človeškega življenja. Imamo veliko več razlogov, da jim zaupamo, kot da jim ne. Si predstavljate, da bi ustavili vožnjo z avtomobili ali letalske polete vsakič, ko se zgodi nesreča? Vožnja z avtomobilom je statistično gledano zelo nevarna, veliko bolj od cepljenja. Zato država tudi zakonsko omejuje našo osebno svobodo v zasebnem avtomobilu in nas prisili, da se pripnemo z varnostnim pasom. Kljub temu, da posledice vožnje brez pasu nosimo sami. S tem, ko se ne cepite (čeprav bi se lahko), dejansko ogrožate sebe in svoje bližnje. In ranljive osebe, ki se iz različnih razlogov ne morejo cepiti. Zavrniti cepljenje je vaša izbira, a tudi družba ima pravico sprejeti (sorazmerne) ukrepe, da ne ogrožate ostalih.

 

Če bi bili dosledni, bi se tisti, ki zavračajo cepivo zaradi morebitnih stranskih učinkov in nezaupanja v farmacevtsko industrijo, morali izogibati vsem zdravilom. Če natančno preučimo njihove možne stranske učinke, ugotovimo, da so lahko vsa zdravila - tudi aspirin – smrtonosna. 

 

Čeprav me takrat ne bo, se veselim dneva, ko bomo sposobni posegati v naravo do te mere, da bomo preprečili naravne katastrofe, pozdravili raka in uničili viruse, ki nas ubijajo. Zaenkrat pa hvala vsem, ki so razvili biološka zdravila, zaradi katerih se ne zbujam več od bolečin vsakič, ko se v spanju obrnem. Prav tako hvala tistim, ki so razvili cepiva. Tudi če so nepopolna in bo nekdo z njimi zaslužil. Pravzaprav hvala zdravstvenemu osebju in medicini nasploh! Brez vas me že zdavnaj ne bi bilo več. Ne da bilo svetu ali naravi za to kaj mar, seveda. Meni in mojim bližjim pa to vseeno nekaj pomeni.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
21
Granitne kocke so končna posledica frustracij državljanov, ki ne morejo vplivati na nič
10
19.10.2021 22:03
Osnovni vzrok vseh zagat, v katere pada bolj ali manj celotna človeška skupnost in zadnje čase naša ožja skupnost, Slovenija, še ... Več.
Piše: Miha Burger
V Butalah so pamet zaklenili v sode, da jim ne bi ušla na plano, v Sloveniji smo jo preglasili s smrtno tišino javne besede
10
17.10.2021 22:30
Kmalu bomo uzakonili molk, ki bo dokončno uveljavil pravilo v večinskih medijih, to pa je, da je jakost javnega govora obratno ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
12
17.10.2021 11:00
Skrb za naše zdravje je omejena na biznis. Še bolj intenzivno boste v prihodnosti lahko zbirali zamaške za bolne otroke, ki jih ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Giorgio De Chirico: Kaj umetnik dela, ko dela? Tisto, kar je najtežje: nič.
2
16.10.2021 22:00
De Chirico ni nikoli, ampak čisto nikoli po naročilu poveličeval ideoloških diktatorjev ali religioznih dostojanstvenikov. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
12
15.10.2021 22:00
Vedno bolj imam ob vsem dogajanju občutek, da nas manjšina želi poriniti nazaj v balkanski kotel. Ker izgleda, da znajo le v ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
23
15.10.2021 00:30
Odposlanci Evropskega parlamenta, ki so v Slovenijo prišli ugotavljat, kakšne so razmere na področju svobode medijev, vladavine ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
China power cuts harm growth as climate goals cheer
2
14.10.2021 21:00
China is experiencing its worst power shortage since the 1980s, a phenomenon that puts at risk the countrys post-Covid economic ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
9
13.10.2021 20:00
Velikanska črna zverina mi je vedno za petami. Potuhnjene grdobe se nikakor ne morem znebiti. Če grem v kopalnico, se skrije pri ... Več.
Piše: Ana Jud
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
17
12.10.2021 20:54
V Sloveniji se bližamo že 5000 umrlim zaradi Covid-19 v letu in pol, kar je v povprečju 277 smrti mesečno. Pet avtobusov. ... Več.
Piše: Milan Krek
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
8
11.10.2021 20:00
Slovenske novice so objavile šokantno fotografijo, ki jim jo je posredoval bralec: v centru Ljubljane se je mamica po ulici ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
5
10.10.2021 11:00
Toliko obtožb in groženj, nenazadnje pa tudi sovraštva z vseh strani, kot ga je bilo začutiti ob zadnji oddaji Tarča na ... Več.
Piše: Miha Burger
Zeniteum: To čemur pravimo resničnost, je neskončnost brez teže, mere, časa in prostora
10
09.10.2021 20:00
Kdo je naš skupni nasprotnik? Ta sovražnik je narava. Dokler bomo nemočni, bo ona močna, dokler ne postanemo njena volja, bo ona ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Spletni Antikvariat: Kar je za nekoga pozabljen lovilec prahu, je za drugega knjiga, ki jo morda išče že dolga leta.
9
08.10.2021 21:25
Dragi bralci, preglejte svoje knjižne police. Premislite, katere knjige so vam posebej ljube in jih obdržite, morda jih znova ... Več.
Piše: Stella Šibanc
Dogaja se nam ulica, vi se pa obnašate kot prestrašene miši
10
07.10.2021 21:00
Stopila sem v samopostrežno trgovino in prodajalka na blagajni, tik ob vhodu, me je vprašala, če imam PCT. Od vseh kupcev se je ... Več.
Piše: Ana Jud
Za medicinsko stroko ni koalicije in opozicije, naša skrb so ljudje, ki so žrtve trenutnega političnega ozračja v državi
19
06.10.2021 20:20
Slovenci se moramo čim bolj poenotiti. Naj nas politika združuje, naj ji stroka pomaga pri premagovanju bolezni Covid-19, saj ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenski paradoksi: Ne, znanja se ne sme plačati, znanje je potrebno obdavčiti!
9
05.10.2021 21:20
Estonija je mrzla, imajo sicer morje, nimajo pa gora in višjih hribov. In so nas v dvajsetih letih prehiteli po plačah. Plačne ... Več.
Piše: Borut Hrobat
Zakaj se nekdo, ki vstopi v politiko, tako hitro prelevi iz mojega prijatelja v politično svinjo, ki "krade, laže, bolhe je"?
13
04.10.2021 22:00
Komu verjeti? Arogantni znanstveni skupnosti, zdravnikom z božjim sindromom ali lažnivim politikom? Novinarjem? Medijskim hišam? ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Nova zunanjepolitična doktrina Združenih držav Amerike: Manj militarizma, manj aktivizma
7
03.10.2021 22:30
Poteka proces oblikovanja najnovejše ameriške zunanjepolitične doktrine, nekateri jo imenujejo tudi Bidenova, čeprav njeni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Nedeljska pridiga: Strah nas je ljudi, ki zgolj opravljajo svoje delo!
14
03.10.2021 10:07
Kakšne ukrepe sprejema oblast in kako komunicira z državljani ob boku s svojimi izbranimi predstavniki stroke, predstavlja ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Včasih povabi občinstvo, da skupaj spijo v njeni sobi, tako se jim lahko prikrade v sanje in jim pleše
2
02.10.2021 21:00
Ekin Bernay pravi, da jeotrok plesa, da nikoli ni bila čudežni otrok: Želim biti smiselna, ne pa virtuozna plesalka. Hočem biti ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.163
02/
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 2.185
03/
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
Simona Rebolj
Ogledov: 2.149
04/
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
Pavle Okorn
Ogledov: 2.062
05/
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
Milan Krek
Ogledov: 1.489
06/
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
Ana Jud
Ogledov: 1.325
07/
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
Miha Burger
Ogledov: 1.472
08/
V Butalah so pamet zaklenili v sode, da jim ne bi ušla na plano, v Sloveniji smo jo preglasili s smrtno tišino javne besede
Vili Kovačič
Ogledov: 1.091
09/
Proračuna 2022 & 2023: Zakaj potrebuje vlada skoraj milijardo evrov "proračunske rezerve" vsako leto?
Bine Kordež
Ogledov: 1.605
10/
Granitne kocke so končna posledica frustracij državljanov, ki ne morejo vplivati na nič
Miha Burger
Ogledov: 577