Pred leti sem veliko pisala o svobodi izražanja in ne želim se ponavljati kot pokvarjena plošča. Od medijskih zdrah dobim migreno, zato se jih izogibam in tudi tokrat bom samo na kratko opomnila, zakaj je javni diskurz padel na nivo ponorelega krega z babilonskega stolpa, ki ga je ljudstvo želelo zgraditi vse do neba. Ljudstvo je hlepelo po božji vsemogočnosti, to pa je Boga grozno razjezilo. Zato je človeštvu tako zmešal jezike, da se več nikakor niso razumeli med sabo.
Zgodba o babilonskem stolpu je mit iz svetopisemske pripovedi, a zdi se, da se je ta mit prelil v realnost. Zdi se, da se je že vsem zmešalo. Država funkcionira po principu odprtega oddelka norišnice. Ne psihiatrije. Norišnice! Razlika je orjaška: na psihiatriji končajo ranjeni ljudje, v norišnici pa norci.
Muči nas nestabilna ekonomija, ki že desetletje pretresa svet, čeprav uradni kazalci trdijo, da človeštvo še nikoli ni živelo tako dobro, kot danes. Saj veste, statistiki so čudna bitja, ki kakovost bivanja cenijo po štrucah kruha, ostali pa vemo, da človek za dostojno življenje potrebuje veliko več od štruce kruha. Težava so tudi migrantski valovi, ki jih čutimo zlasti v Evropi, kjer se soočamo še z občo krizo vrednot. Morala je mrtva. Zaupanja vreden ni več nihče. Avtoritete so propadle. Virus pa je samo še en dokaz, kako bizarna civilizacija smo: opremljeni smo s tanki, droni, najsodobnejšim orožjem, a nas preseneti mičkeni nebodigatreba, ohromi planet in ga preplavi s teorijami zarot. Nič čudnega, da so ljudje pod vse večjim stresom in da se v njih nabira čedalje hujši bes.
Nekateri gredo na Twitter in si dajo duška z verbalnim nasiljem. V zadnjih 15 letih je prišlo do ekspanzije interneta in revolucije družbenih omrežij, med katerimi velja poleg Twitterja še posebej izpostaviti Facebook in Instagram. Lepa beseda je pričela izgubljati funkcijo v "družbi". Nova medijska orodja so potrdila, da vse izhaja iz nas samih. Na internetu so ljudje natanko takšni, kot so v resnici. V resničnem življenju nosijo maske, na spletu pa se skrijejo za psevdonim (ali pa tudi ne), in ker jih preko wifija nihče ne more mahniti na gobec, gobcajo in gobcajo, dokler jih ne zablokiraš. Hvaljen Jezus za funkcije delete, ignore, block in mute. Z demokracijo smo končno dobili svobodo, ljudje pa niti po 30 letih samostojnosti še niso dojeli, da svoboda temelji na odgovornosti. Zdi se, da je cel državni vrh še v plenicah - umazanih. Narod pač ne more biti drugačen.
Problemov z verbalnimi ekscesi pa nimajo samo mlade države, ampak tudi države, ki demokracijo tradicionalno gojijo že več stoletij, recimo ZDA. Spomnite se Donalda Trumpa, ki sploh ni bil slab predsednik, a je po besednem zakladu, izraženem zlasti preko Twitterja, prekosil vse politične kamerade. Soproga Melania je ob priliki skomignila: "Takšen pač je." Se še spomnite sedaj že pokojnega venezuelskega predsednika Huga Chaveza, ki je med govorom na letnem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov leta 2006 dejal: "Hudič je tu. Včeraj je bil tu hudič in še danes je tu vonj po žveplu, za odrom na katerem stojim." Dan prej je imel za istim odrom govor George W. Bush. Chavez je zanj dejal, da je lažnivec, pijanec, strahopetec, morilec in hudič, ki smrdi po žveplu.
"Hudič je tu. Včeraj je bil tu hudič in še danes je tu vonj po žveplu, za odrom na katerem stojim."
Tudi slovenski politiki - in ostali uporabniki družbenih omrežij - ne zaostajajo v zmerjanju, žalitvah in poniževanju tistih, ki jim niso povšeči. Namesto, da bi agresijo kanalizirali v produktivnost, jo usmerjajo v prepirljivost od katere ni koristi. Desnica obtožuje levico, češ da je komunistična, levica obtožuje desnico, da je fašistična.
V resnici med njima ni neke razlike.
Oboji veliko gobcajo, naredijo pa bore malo. Tudi kakšna knjiga o bontonu jim ne bi škodovala.
Letos mineva 15 let odkar sem spisala prvi dve knjigi. Prva me je pošteno namučila. Od nenormalnih pritiskov sem imela prste dobesedno ohromele. Druga knjiga je bila izbruh besa, ki ga zaradi storjenih krivic nisem zmogla tiščati v sebi. Ne bi smela uporabiti toliko grdih besed. Vem, da so bili številni čustveno prizadeti. Sploh nisem razmišljala, okupirana sem bila le s sabo. Danes, ko na dogajanje gledam z distance, pa čutim krivdo za razpad babilonskega stolpa in svoj del odgovornosti prevzemam. Žal mi je. Verjemite, včasih je dragocenejši ljubi mir, kot pa z vso silo dokazani prav.
Vedite, da lepa beseda vedno lepo mesto najde, ona druga pa ne. Preden na Facebooku, Twitterju ali kjerkoli drugje pritisnete "send", se spomnite na to modro misel in za hip ustavite konje.