Komentar

Zakaj bi bilo nadaljevanje zastaralnega roka za kazenski pregon tudi po prvostopenjski obsodilni sodbi treba "zamrzniti"

V organih, ki odločevalcem strokovno svetujejo glede dodeljevanja javnih sredstev, sedijo tudi ljudje, ki jim je s prvostopenjsko obsodilno sodbo dokazana krivda storitve kaznivega dejanja s področja t.i. korupcijskih kaznivih dejanj. V družbi, v kateri prevladuje višja stopnja zavedanja o tem, kaj je moralno in kaj ni, bi takšen posameznik zagotovo ravnal drugače; v takšni družbi bi se oseba, ki ji je bila denimo na prvi stopnji dokazana storitev kaznivega dejanja nedovoljenega prejemanja daril, vsaj do pravnomočnosti zadeve sama umaknila z vseh položajev, ki ji kakorkoli omogočajo vplivati na izbor ponudnikov v sistemu javnih naročil ter bi se vsaj začasno odpovedala sodelovanju v organih, ki svetujejo ali odločajo o razporeditvi javnih sredstev oziroma dodeljevanju le teh.

23.03.2021 22:30
Piše: Domen Gorenšek
Ključne besede:   Domen Gorenšek   zastaranje   zastaralni rok   kaznivo dejanje   pravnomočna sodba   obsodba   sodišče   tožilstvo   Kazenski zakon   Slovenija

Ponotranjil sem sicer nadvse zoprn, moteč občutek, da lahko v Sloveniji tudi nekaj, kar se na prvi pogled zdi nemogoče, kaj kmalu postane družbeno sprejemljivo dejstvo.

Pravo je živ organizem, ki se mora neprestano prilagajati družbenim okoliščinam in spremembam, opažene anomalije v družbi, ki so lahko tudi posledica izkoriščanja zakonskih določb, pa je potrebno še pravočasno odkriti ter predpise temu ustrezno prilagoditi, saj lahko v nasprotnem primeru zaznane anomalije kaj hitro metastazirajo in prično najedati še zdravo tkivo družbe. Naj pomislek, o katerem bom v nadaljevanju pisal, predstavim na primeru aktualne problematike. V določenih državah je splošna družbena higiena glede tega, kaj se sme in kaj ne, kaj je primerno ali moralno in kaj ni, na višji stopnji kot v drugih. Zato v nekaterih državah v času pandemije zadoščajo že priporočila, medtem ko je za dosego istega cilja v drugih državah potrebno sprejeti zavezujoče pravne akte s predvidenimi sankcijami za kršitelje, da se lahko pričakuje vsaj podoben odziv ljudi.

 

Kakšna je torej naša, slovenska družba? Dejstvo, da v raznih organih, ki odločevalcem strokovno svetujejo glede dodeljevanja javnih sredstev, nemoteno sedijo tudi osebe, ki jim je s prvostopenjsko obsodilno sodbo onkraj razumnega dvoma dokazana krivda storitve kaznivega dejanja s področja tako imenovanih korupcijskih kaznivih dejanj, ne kaže ravno na zrelost družbe. V prvi vrsti gre po mojem mnenju sicer za pomanjkanje kritične samorefleksije teh posameznikov. V družbi, v kateri prevladuje višja stopnja zavedanja o tem, kaj je moralno in kaj ni, bi takšen posameznik zagotovo ravnal drugače. Menim, da bi se v takšni družbi vsaj do pravnomočnosti zadeve, oseba, ki ji je bila na primer na prvi stopnji dokazana storitev kaznivega dejanja nedovoljenega prejemanja daril, sama umaknila z vseh položajev, ki ji kakorkoli omogočajo vplivati na izbor ponudnikov v sistemu javnih naročil ter bi se vsaj začasno odpovedala sodelovanju v organih, ki svetujejo ali odločajo o razporeditvi javnih sredstev oziroma dodeljevanju le teh. V nasprotnem bi ta oseba kaj hitro spoznala, da niti med sodelavci ne uživa več potrebnega zaupanja ali spoštovanja.

 

 

Kaj je skupno odmevnim sodnim procesom

 

Da je temu pri nas le malokrat tako, je morda odraz apatičnosti družbe, ki je z leti medijskih poročanj o raznih aferah in političnih manipulacijah pač postala ravnodušna do moralno ekscesnih družbenih pojavov. Takšni družbi je torej že povsem vseeno za nadvse nerazumske stvari, ki jim je sicer dnevno priča in katere bi ta ista družba nekoč javno obsodila. Desetletja spremljanja privatizacijskih in drugih afer ter vselej nedokončanih zgodb pusti posledice. Včasih odprte rane tako postanejo le še neboleče brazgotine.

 

Tudi sam sem se včasih ob prebiranju novic večkrat vprašal, "kako je to mogoče?". Priznam, bil sem naiven. Tega ali podobnih vprašanj si zadnja leta praktično več ne postavljam. Ponotranjil sem sicer nadvse zoprn, moteč občutek, da lahko v Sloveniji tudi nekaj, kar se na prvi pogled zdi nemogoče, kaj kmalu postane družbeno sprejemljivo dejstvo. Morda je takšno stanje družbenega duha deloma tudi posledica nemoči odločevalcev, ki na primer obsojenih ljudi na prvi stopnji niso sposobni niti začasno umakniti s položajev, vsaj do pravnomočnega zaključka zadeve. Nekateri bi lahko trdili, da je to posledica zakoreninjenosti korupcije v samem vrhu odločevalcev, spet drugi pa, da je povsem zbirokratiziran in neurejen sistem z leti dopustil uzurpacijo določenih položajev v družbi, v raznih javnih zavodih, agencijah in podobnih državnih organih, v katerih so tudi za vsako politično opcijo na oblasti ter za vsakokratne postavljene direktorje teh istih javnih zavodov ali agencij, večno nedotakljive osebe ustvarile svoj mali fevd, katerega upravljanje ne spustijo iz rok.  

 

Kakorkoli že ... Kako lahko v tako neurejenem stanju družbe pomaga pravosodje? Predpogoj za kaj takšnega je seveda priprava in uveljavitev ustreznih sprememb zakonodaje. Odmevni kazenski primeri imajo žal nemalokrat en skupni imenovalec. Ni epiloga. Javnost torej ne dočaka pravnomočnih sodb. Večkrat se sicer izkaže, da prvostopenjska obsodilna sodba dejansko "pade", a ne zaradi vsebinske odločitve pritožbenega sodišča, pač pa zaradi zastaranja samega kazenskega pregona. Tega pa se določeni družbeno vplivni ljudje dobro zavedajo, zato najverjetneje poleg pomanjkanja občutka sramu brez vsakršnih težav tudi po obsodbi na prvi stopnji še naprej zasedajo za družbo pomembne položaje ter celo odločajo ali svetujejo o porabi javnih sredstev. Vse to nemalokrat v prepričanju, da zadeva zaradi zastaranja kazenskega pregona ne bo dobila pravnomočnega sodnega epiloga. Pa si to kot družba res želimo? Prepričan sem, da ne. 

 

V tem zapisu se bom zato dotaknil ene od možnih zakonskih dopolnitev, ki jo morda narekuje stanje duha družbe v kateri živimo in katero bi bilo najlažje umestiti v slovenski pravni red brez potrebe po obširni spremembi zakonodaje.

 

Gre za institut zastaranja kazenskega pregona.

 

 

Zastaranje odpira vrata možnim zlorabam

 

Zastaranje je sicer eden izmed najstarejših pravnih institutov, ki ga zasledimo že v rimskem pravu in katerega namen je v tem, da je potrebno zadeve v določenem razumnem roku zaključiti. Zastaranje lahko v slovenskem pravnem redu umestimo v okvir ustavnega načela pravne države, kot institut pa se manifestira predvsem z načelom pravne varnosti in načelom zaupanja v pravo. Bistvo instituta zastaranja pregona v okviru kazenskega prava pa je v tem, da če tožilstvo nekomu krivde ne more dokazati v določenem obdobju, potem je tudi z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin pravilno, da se nad obdolženim obtožbe končajo. To je seveda razumno, saj so državi v predkazenskem in kazenskem procesu na voljo organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj z vsemi njihovimi mehanizmi. Posameznik, proti kateremu se kazenski proces vodi, pa ima zgolj možnost obrambe zoper obtožbo s pomočjo zagovornika. Zato je seveda tudi z moralnega vidika razumno, da proces zoper obdolženega ne more "viseti" v nedogled.

 

 

"Lagal bi, če bi trdil, da sem imel v svojih primerih kadarkoli občutek, da kakšen tožilec neutemeljeno nadaljuje s pregonom ali da kakšen sodnik namenoma nepošteno sodi oziroma, da favorizira katerokoli stran."

(Domen Gorenšek)

 

 

Namen instituta zastaranja kazenskega pregona pa po drugi strani zagotovo ni in ne more biti v tem, da se doseže ustavitev postopka tudi zoper tistega, ki mu je s prvostopenjsko sodbo onkraj razumnega dvoma, po celoviti izvedbi dokaznega postopka že dokazana krivda za očitano mu kaznivo dejanje. Menim celo, da je to v nasprotju s samim smislom tega pomembnega pravnega instituta in da v takšnih primerih več ne moremo govoriti, da gre zgolj za spoštovanje načela pravne varnosti ali zaupanja v pravo. Dejstvo namreč je, da obdolženi z izrekom prvostopenjske obsodilne sodbe ni več le osumljen, da zoper njega niso podani zgolj razlogi za sum oziroma celo tudi ni več podan le utemeljen sum, pač pa je že dosežen najvišji dokazni standard "onkraj razumnega dvoma", s katerim mu je dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja. Zato je tudi z vidika zaupanja v pravo ter z vidika pravne varnosti smiselnost nadaljevanja teka roka za zastaranje pregona v času po razglasitvi prvostopenjske obsodilne sodbe po mojem mnenju precej vprašljiva. 

 

Namesto, da bi institut zastaranja kazenskega pregona v praksi ostal prej izjema kot pravilo, se namreč v odmevnih primerih večkrat izkaže ravno obratno. Pravosodje ima v takšnih primerih nemalokrat težave zadevo pravnomočno, vsebinsko zaključiti, s tem pa se v javnosti sicer po mojem mnenju neupravičeno posplošuje in širi percepcija, da so sodniki ali tožilci nesposobni, nepošteni ali celo korumpirani. Sam bi lagal, če bi trdil, da sem imel v svojih primerih kadarkoli občutek, da kakšen tožilec neutemeljeno nadaljuje s pregonom ali da kakšen sodnik namenoma nepošteno sodi oziroma, da favorizira katerokoli stran. Po drugi strani pa seveda ne morem trditi, da se kaj takšnega dejansko kdaj ne zgodi, saj je pravosodje le en izmed mnogih družbenih podsistemov, v vsakem od teh podsistemov pa so tudi izjeme.

  

Nadaljevanje teka roka za zastaranje kazenskega pregona po prvostopenjski obsodilni sodbi tako po mojem mnenju ponuja preširoke možnosti za morebitne zlorabe, za dodatno zavlačevanje kazenskega postopka. Zastaranje kazenskega pregona zagotovo tudi ni v interesu morebiti dejansko nedolžnega obdolženca, ki s tem, da zadeva zastara, na prvi stopnji pa mu je bila krivda dokazana, nikoli v celoti ne bo imel možnosti oprati svojega imena. Prej nasprotno. V javnosti bo vedno ostala vsaj senca dvoma v njegovo nedolžnost, saj zadeva skladno z načelom materialne resnice, ki je eno izmed temeljnih načel kazenskega prava, nikoli ni bila vsebinsko zaključena.

 

 

Prelaganje odgovornosti

  

Obenem nadaljevanje teka roka za zastaranje kazenskega pregona po razglasitvi prvostopenjske obsodilne sodbe daje sodelujočim v procesu možnost za prelaganje odgovornosti. Zakaj namreč nek kazenski proces ne dočaka pravnomočnega, vsebinskega zaključka, pač pa zaradi zastaranja "pade"? 

  

Odgovor na to vprašanje bo vedno enak. Višja sodišča se bodo sklicevala na nevestno oziroma prepočasno delo prvostopenjskih sodišč ali na neurejenost procesne zakonodaje. To zadnje je sicer do določene mere res. Prvostopenjska sodišča se bodo nadalje sklicevala na prepočasno delo preiskovalnih sodnikov ali tožilstva, tožilstvo pa bo prelagalo odgovornost na delo policije. Vse to pa v javnosti, posebej kadar gre za odmevnejše procese vzbuja nemalo ogorčenosti, čeprav je mnogokrat dejansko nemogoče ugotoviti »krivca« za zastaranje kazenskega pregona, oziroma krivca sploh ni, saj na več mestih neurejena zakonodaja kar sama ponuja široke možnosti za zastaranje kazenskega pregona. Kljub temu, pa vseeno večkrat beremo komentarje v smislu "No, toliko o tem, da smo pred zakonom vsi enaki". Tudi možnost prelaganja odgovornosti za zastaranje nekega postopka pred pravnomočnostjo ima torej za posledico povečano nezaupanje ljudi v delo pravosodnih organov, kar bi moralo biti za eno izmed treh vej oblasti posebej zaskrbljujoče. 

 

 

"Zakaj odmevni kazenski procesi 'padejo'? Višja sodišča se sklicujejo na nevestno oziroma prepočasno delo prvostopenjskih sodišč ali na neurejenost procesne zakonodaje, prvostopenjska sodišča na prepočasno delo preiskovalnih sodnikov ali tožilstva, tožilstvo pa bo prelagalo odgovornost na delo policije."

(Domen Gorenšek)

 

 

Leta 2012 je sicer prišlo do določenih sprememb Kazenskega zakonika glede uveljavljanja zastaralnih rokov, s katerimi se je skušalo do določene mere omejiti možnosti zastaranja kazenskega pregona. Dodana je bila določba, da je v primeru, če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Prav tako je bilo z novelo zakona določeno tudi, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati, ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Ni pa prišlo do spremembe v delu zakona, ki se nanaša na tek roka za zastaranje pregona v času po izdaji prvostopenjske obsodilne sodbe. 

 

V predlogu, ki ga v tem zapisu ponujam v razmislek, ni govora o pretrganju zastaranja, ko bi zastaralni roki pričeli teči znova, pač pa bi šlo zgolj za "zamrznitev" oziroma "mirovanje" teka roka za zastaranje kazenskega pregona - in še to le v primeru izreka prvostopenjske obsodilne sodbe, nikakor pa ne v primeru izreka oprostilne. Po mojem mnenju bi bilo tako z vidika zaupanja v pravo s strani širše javnosti, smiselno delno dopolniti Kazenski zakonik in sicer bodisi na način, da se doda nov peti odstavek 91. člena KZ-1, ki bi se na primer glasil, da

 

"zastaranje ne teče v času od dneva razglasitve prvostopenjske obsodilne sodbe do dneva, ko je obdolženemu vročena odločba sodišča druge stopnje".

 

Možna pa bi bila tudi zgolj smiselna dopolnitev 3. odstavka 91. člena KZ-1 z isto ali podobno vsebino.

 

Seveda sprememba ne bi smela iti v smer, da bi se zakonska določba v njenem drugem delu glasila "… do dneva pravnomočnosti", saj lahko višje sodišče zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev zadevo vrne v ponoven postopek, ki se lahko ponovno časovno precej raztegne, kar bi dejansko v izjemnih primerih lahko pripeljalo do stanja, ko država obdolženca preganja v nedogled. S predlagano spremembo gre tako zgolj za mirovanje teka zastaranja kazenskega pregona v času od razglasitve prve obsodilne sodbe, kar bi dalo tudi pritožbenemu sodišču možnost, da vsebinsko oceni ali je dejansko sodba tako pomanjkljiva, da je potrebno postopek dopolniti oziroma zadevo vrniti v ponovno odločanje, ali pa gre za popolno sodbo, ki naj postane pravnomočna.

 

 

Zakon na strani obdolženca

 

S predlagano spremembo se po mojem prepričanju v ničemer protiustavno ne bi poseglo v človekove pravice obdolženega. V primeru prvostopenjske obsodilne sodbe je dosežen najvišji možen dokazni standard "onkraj razumnega dvoma", na podlagi katerega je bil po neposredni izvedbi vseh dokazov obdolženi pred pristojnim sodiščem spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Celo več, glede na dejstvo, da se lahko obdolženemu poleg drugih ukrepov, v določenih primerih že ob razglasitvi prvostopenjske obsodilne sodbe odredi celo pripor, s čemer se še pred pravnomočnostjo poseže v eno temeljnih človekovih pravic, svobodo gibanja, menim, da bi bila vsaka razprava v smeri prekomernega posega v človekove pravice obdolženega v zvezi s predlagano dopolnitvijo neutemeljena. 

 

Ob zapisanem se je nenazadnje potrebno zavedati, da ima obdolženi tekom celotnega kazenskega postopka ogromno procesnih kavtel, s katerimi so varovane njegove temeljne človekove pravice in svoboščine. Primerjalnopravno lahko celo zatrdim, da je slovenska kazenskopravna zakonodaja, deloma tudi zaradi svoja sistemske neurejenosti, ena izmed najbolj naklonjenih spoštovanju obdolženčevih pravic, in sicer vse od predkazenskega postopka, ko ima obdolženi še status osumljenca, pa do pravnomočne odločbe po celovito izvedenem kazenskem postopku. 

 

Menim, da bi predlagana sprememba pozitivno prispevala k zaupanju javnosti v delo pravosodja, dodatno bi se omejila možnost prelaganja odgovornosti za morebitno zastaranje kazenskega pregona, obenem pa bi zagotovo večkrat prišli do pravnomočnega sodnega epiloga, kar je osnovni smisel kazenskega in drugih sodnih postopkov.

 

Domen Gorenšek je odvetnik v Ljubljani.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Ko v cepilni center vdrejo aktivisti "anticepilci" in nadlegujejo zdravstveno osebje, je čas za alarm!
8
20.06.2021 23:10
Poklicala me je kolegica zdravnica in povedala, da je v cepilni center vdrla neznana skupina oseb, ki so izražale svoje mnenje ... Več.
Piše: Milan Krek
"Za svoja politična dejanja sprejemam vso odgovornost, za svojo umetnost nobene"
2
19.06.2021 20:55
Umetnik, ultranacionalist Jukio Mišima (19251970) je nekaj tednov pred svojim obrednim samomorom (seppuku) zapisal: Za svoja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Patološko laganje: kako živeti z lažnivcem?
20
18.06.2021 05:41
Življenje z lažnivcem ni lahko. Lažnivci se ne zavedajo laži in včasih že sami sebi verjamejo, da govorijo resnico. Največja ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Pahor in Mattarella se priklanjata pred spomenikom v Bazovici, toda bazoviški antifašisti so v Italiji uradno še vedno teroristi
11
17.06.2021 05:07
Fundacija Bazoviški junaki in ostale žrtve fašizma že več let neuspešno poskuša pridobiti slovensko politiko in njej podrejeno ... Več.
Piše: Marko Bidovec
Prihodnost Evrope: Brez posvetovanj z državljani, brez dialoga z Evropejci bo Evropska unija v resni krizi
7
15.06.2021 22:00
V zadnjem desetletju je EU prebrodila mnoge krize; finančno, migrantsko, Brexit ipd., ki so jo nenehno spreminjale in ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Protivladni protesti pod taktirko Mefista Kosa
11
15.06.2021 06:15
Pred kratkim sem bila na kofetku z zelo prijetno osebo. Zapriseženo levičarko, a prisrčno in prijazno. Poglavje, da ljudi ne ... Več.
Piše: Ana Jud
Čas je za … cepljenje! In s tem (skorajšnjo) vrnitev nazaj v normal(n)o(st)
6
14.06.2021 08:00
V Evropi smo prve oblike cepljenja dobili šele v 18. stoletju. Cepiva so zmanjšala obolevnost, invalidnost, zasedenost ... Več.
Piše: Milan Krek
Ivan Zidar, 1938-2021: Človek, ki je vedel preveč, da bi umrl za rešetkami
9
14.06.2021 01:00
O mrtvih vse dobro je stara modrost, ki je v primeru Ivana Zidarja zelo relativna. Ob vsem alkoholu, ki ga je popil, je pravi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Politični ideal ustavno sprejemljivega drhaljenja in protiustavne humanosti
11
13.06.2021 11:00
V parlament se zlahka prismuka vsak povpečno prepričljiv falot. Sistem ga ščiti! Pred prevarami in neizpolnjenimi zavezami nismo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Varvara Stepanova, ženska, ki je ženske začela oblačiti v hlače, kratke hlače in kombinezone
2
12.06.2021 22:30
Komunistična oblast je brutalno nastopila proti avantgardni umetnosti. Varvara Stepanova in Aleksander Rodčenko sta zelo hitro ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska –, je nevarna
12
11.06.2021 22:35
Šale in komedije so inherentno zanimive: v njih uživamo zaradi njih samih in četudi drži, da bi lahko imele terapevtsko ... Več.
Piše: Roger Scruton
30-letnica Slovenije: "Zločin je bil tako gorostasen, do neba segajoč, da še danes uhaja človeškemu spoznanju."
20
09.06.2021 00:00
Če ob 30. obletnici samostojne Slovenije iz Kočevskega Roga kakšno stvar vidimo jasno in razločno, je to spoznanje, da z ... Več.
Piše: Matija Ogrin
Mi in oni: Kako je strategija preživetja skozi zgodovino izoblikovala dve povsem različni mentaliteti, ki danes definirata Zahod in Vzhod
20
07.06.2021 23:59
Zadnje čase smo priča utečeni fabuli. Najprej se na Vzhodu zgodi nekaj, kar ne sodi v naše standardne vrednostne okvirje, nakar ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Volitve v Mehiki: Vizija predsednika Lópeza Obradorja je razdeljevanje denarja
0
07.06.2021 04:29
V 130-milijonski Mehiki so bile to nedeljo zakonodajne volitve, volivci so volili 500 članov poslanske zbornice nacionalnega ... Več.
Piše: Luis Rubio
Današnja množična družba je družba kiča ...
4
06.06.2021 06:42
V Novem LEF-u so se zavzemali za radikalni produkcionizem, bili pa so kategorično proti glorifikaciji komunističnih voditeljev, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
30-letnica Slovenije: "Sprava je pot, ki se nikoli ne konča"
10
04.06.2021 04:30
Pravica do groba je naslov 5. poročila vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, kot se imenuje ta komisija, ki ... Več.
Piše: Borut Pahor
Skrito lastništvo Mladine: Ste vedeli, da je 4-odstotna lastnica tega medija tudi Republika Slovenija?
9
03.06.2021 00:57
Lastništvo tednika Mladina je svojevrsten fenomen. Z njim se je pred dvema letoma podrobno ukvarjal novinar Lenart J. Kučić na ... Več.
Piše: Ivan Simič
Lukašenko svoj obračun z opozicijo prenaša navzven in se požvižga na mednarodno pravo
8
01.06.2021 03:20
Ravnanje beloruskega diktatorja je vse prej kot nedolžno. Pred leti si je bilo težko zamisliti, da po vlekel tovrstne poteze, ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ali smo res imeli v Sloveniji najdlje zaprte šole med državami članicami EU in zakaj smo jih imeli zaprte?
11
31.05.2021 04:00
Slovenija v primerjavi z drugimi državami članicami EU nikakor ni rekorderka po času zaprtega šolskega prostora, kar se sicer ... Več.
Piše: Milan Krek
Neozdravljiva bolest nesmrtnih očetov naroda
15
30.05.2021 11:05
Janševa politika ne ponuja ničesar, kar bi dosegalo osnovno raven sodobne, socialne, razvojno učinkovite in kulturno razvite ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Protivladni protesti pod taktirko Mefista Kosa
Ana Jud
Ogledov: 2.822
02/
Ivan Zidar, 1938-2021: Človek, ki je vedel preveč, da bi umrl za rešetkami
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.610
03/
Ko v cepilni center vdrejo aktivisti "anticepilci" in nadlegujejo zdravstveno osebje, je čas za alarm!
Milan Krek
Ogledov: 1.354
04/
Patološko laganje: kako živeti z lažnivcem?
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 1.273
05/
Politični ideal ustavno sprejemljivega drhaljenja in protiustavne humanosti
Simona Rebolj
Ogledov: 1.119
06/
Civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska –, je nevarna
Roger Scruton
Ogledov: 943
07/
Prihodnost Evrope: Brez posvetovanj z državljani, brez dialoga z Evropejci bo Evropska unija v resni krizi
Iztok Mirošič
Ogledov: 847
08/
Pahor in Mattarella se priklanjata pred spomenikom v Bazovici, toda bazoviški antifašisti so v Italiji uradno še vedno teroristi
Marko Bidovec
Ogledov: 831
09/
"Za svoja politična dejanja sprejemam vso odgovornost, za svojo umetnost nobene"
Dragan Živadinov
Ogledov: 518
10/
Ko telo ne zmore več: Adrenalna izgorelost kot posledica deloholizma
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 985