Komentar

Zakaj bi bilo nadaljevanje zastaralnega roka za kazenski pregon tudi po prvostopenjski obsodilni sodbi treba "zamrzniti"

V organih, ki odločevalcem strokovno svetujejo glede dodeljevanja javnih sredstev, sedijo tudi ljudje, ki jim je s prvostopenjsko obsodilno sodbo dokazana krivda storitve kaznivega dejanja s področja t.i. korupcijskih kaznivih dejanj. V družbi, v kateri prevladuje višja stopnja zavedanja o tem, kaj je moralno in kaj ni, bi takšen posameznik zagotovo ravnal drugače; v takšni družbi bi se oseba, ki ji je bila denimo na prvi stopnji dokazana storitev kaznivega dejanja nedovoljenega prejemanja daril, vsaj do pravnomočnosti zadeve sama umaknila z vseh položajev, ki ji kakorkoli omogočajo vplivati na izbor ponudnikov v sistemu javnih naročil ter bi se vsaj začasno odpovedala sodelovanju v organih, ki svetujejo ali odločajo o razporeditvi javnih sredstev oziroma dodeljevanju le teh.

23.03.2021 22:30
Piše: Domen Gorenšek
Ključne besede:   Domen Gorenšek   zastaranje   zastaralni rok   kaznivo dejanje   pravnomočna sodba   obsodba   sodišče   tožilstvo   Kazenski zakon   Slovenija

Ponotranjil sem sicer nadvse zoprn, moteč občutek, da lahko v Sloveniji tudi nekaj, kar se na prvi pogled zdi nemogoče, kaj kmalu postane družbeno sprejemljivo dejstvo.

Pravo je živ organizem, ki se mora neprestano prilagajati družbenim okoliščinam in spremembam, opažene anomalije v družbi, ki so lahko tudi posledica izkoriščanja zakonskih določb, pa je potrebno še pravočasno odkriti ter predpise temu ustrezno prilagoditi, saj lahko v nasprotnem primeru zaznane anomalije kaj hitro metastazirajo in prično najedati še zdravo tkivo družbe. Naj pomislek, o katerem bom v nadaljevanju pisal, predstavim na primeru aktualne problematike. V določenih državah je splošna družbena higiena glede tega, kaj se sme in kaj ne, kaj je primerno ali moralno in kaj ni, na višji stopnji kot v drugih. Zato v nekaterih državah v času pandemije zadoščajo že priporočila, medtem ko je za dosego istega cilja v drugih državah potrebno sprejeti zavezujoče pravne akte s predvidenimi sankcijami za kršitelje, da se lahko pričakuje vsaj podoben odziv ljudi.

 

Kakšna je torej naša, slovenska družba? Dejstvo, da v raznih organih, ki odločevalcem strokovno svetujejo glede dodeljevanja javnih sredstev, nemoteno sedijo tudi osebe, ki jim je s prvostopenjsko obsodilno sodbo onkraj razumnega dvoma dokazana krivda storitve kaznivega dejanja s področja tako imenovanih korupcijskih kaznivih dejanj, ne kaže ravno na zrelost družbe. V prvi vrsti gre po mojem mnenju sicer za pomanjkanje kritične samorefleksije teh posameznikov. V družbi, v kateri prevladuje višja stopnja zavedanja o tem, kaj je moralno in kaj ni, bi takšen posameznik zagotovo ravnal drugače. Menim, da bi se v takšni družbi vsaj do pravnomočnosti zadeve, oseba, ki ji je bila na primer na prvi stopnji dokazana storitev kaznivega dejanja nedovoljenega prejemanja daril, sama umaknila z vseh položajev, ki ji kakorkoli omogočajo vplivati na izbor ponudnikov v sistemu javnih naročil ter bi se vsaj začasno odpovedala sodelovanju v organih, ki svetujejo ali odločajo o razporeditvi javnih sredstev oziroma dodeljevanju le teh. V nasprotnem bi ta oseba kaj hitro spoznala, da niti med sodelavci ne uživa več potrebnega zaupanja ali spoštovanja.

 

 

Kaj je skupno odmevnim sodnim procesom

 

Da je temu pri nas le malokrat tako, je morda odraz apatičnosti družbe, ki je z leti medijskih poročanj o raznih aferah in političnih manipulacijah pač postala ravnodušna do moralno ekscesnih družbenih pojavov. Takšni družbi je torej že povsem vseeno za nadvse nerazumske stvari, ki jim je sicer dnevno priča in katere bi ta ista družba nekoč javno obsodila. Desetletja spremljanja privatizacijskih in drugih afer ter vselej nedokončanih zgodb pusti posledice. Včasih odprte rane tako postanejo le še neboleče brazgotine.

 

Tudi sam sem se včasih ob prebiranju novic večkrat vprašal, "kako je to mogoče?". Priznam, bil sem naiven. Tega ali podobnih vprašanj si zadnja leta praktično več ne postavljam. Ponotranjil sem sicer nadvse zoprn, moteč občutek, da lahko v Sloveniji tudi nekaj, kar se na prvi pogled zdi nemogoče, kaj kmalu postane družbeno sprejemljivo dejstvo. Morda je takšno stanje družbenega duha deloma tudi posledica nemoči odločevalcev, ki na primer obsojenih ljudi na prvi stopnji niso sposobni niti začasno umakniti s položajev, vsaj do pravnomočnega zaključka zadeve. Nekateri bi lahko trdili, da je to posledica zakoreninjenosti korupcije v samem vrhu odločevalcev, spet drugi pa, da je povsem zbirokratiziran in neurejen sistem z leti dopustil uzurpacijo določenih položajev v družbi, v raznih javnih zavodih, agencijah in podobnih državnih organih, v katerih so tudi za vsako politično opcijo na oblasti ter za vsakokratne postavljene direktorje teh istih javnih zavodov ali agencij, večno nedotakljive osebe ustvarile svoj mali fevd, katerega upravljanje ne spustijo iz rok.  

 

Kakorkoli že ... Kako lahko v tako neurejenem stanju družbe pomaga pravosodje? Predpogoj za kaj takšnega je seveda priprava in uveljavitev ustreznih sprememb zakonodaje. Odmevni kazenski primeri imajo žal nemalokrat en skupni imenovalec. Ni epiloga. Javnost torej ne dočaka pravnomočnih sodb. Večkrat se sicer izkaže, da prvostopenjska obsodilna sodba dejansko "pade", a ne zaradi vsebinske odločitve pritožbenega sodišča, pač pa zaradi zastaranja samega kazenskega pregona. Tega pa se določeni družbeno vplivni ljudje dobro zavedajo, zato najverjetneje poleg pomanjkanja občutka sramu brez vsakršnih težav tudi po obsodbi na prvi stopnji še naprej zasedajo za družbo pomembne položaje ter celo odločajo ali svetujejo o porabi javnih sredstev. Vse to nemalokrat v prepričanju, da zadeva zaradi zastaranja kazenskega pregona ne bo dobila pravnomočnega sodnega epiloga. Pa si to kot družba res želimo? Prepričan sem, da ne. 

 

V tem zapisu se bom zato dotaknil ene od možnih zakonskih dopolnitev, ki jo morda narekuje stanje duha družbe v kateri živimo in katero bi bilo najlažje umestiti v slovenski pravni red brez potrebe po obširni spremembi zakonodaje.

 

Gre za institut zastaranja kazenskega pregona.

 

 

Zastaranje odpira vrata možnim zlorabam

 

Zastaranje je sicer eden izmed najstarejših pravnih institutov, ki ga zasledimo že v rimskem pravu in katerega namen je v tem, da je potrebno zadeve v določenem razumnem roku zaključiti. Zastaranje lahko v slovenskem pravnem redu umestimo v okvir ustavnega načela pravne države, kot institut pa se manifestira predvsem z načelom pravne varnosti in načelom zaupanja v pravo. Bistvo instituta zastaranja pregona v okviru kazenskega prava pa je v tem, da če tožilstvo nekomu krivde ne more dokazati v določenem obdobju, potem je tudi z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin pravilno, da se nad obdolženim obtožbe končajo. To je seveda razumno, saj so državi v predkazenskem in kazenskem procesu na voljo organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj z vsemi njihovimi mehanizmi. Posameznik, proti kateremu se kazenski proces vodi, pa ima zgolj možnost obrambe zoper obtožbo s pomočjo zagovornika. Zato je seveda tudi z moralnega vidika razumno, da proces zoper obdolženega ne more "viseti" v nedogled.

 

 

"Lagal bi, če bi trdil, da sem imel v svojih primerih kadarkoli občutek, da kakšen tožilec neutemeljeno nadaljuje s pregonom ali da kakšen sodnik namenoma nepošteno sodi oziroma, da favorizira katerokoli stran."

(Domen Gorenšek)

 

 

Namen instituta zastaranja kazenskega pregona pa po drugi strani zagotovo ni in ne more biti v tem, da se doseže ustavitev postopka tudi zoper tistega, ki mu je s prvostopenjsko sodbo onkraj razumnega dvoma, po celoviti izvedbi dokaznega postopka že dokazana krivda za očitano mu kaznivo dejanje. Menim celo, da je to v nasprotju s samim smislom tega pomembnega pravnega instituta in da v takšnih primerih več ne moremo govoriti, da gre zgolj za spoštovanje načela pravne varnosti ali zaupanja v pravo. Dejstvo namreč je, da obdolženi z izrekom prvostopenjske obsodilne sodbe ni več le osumljen, da zoper njega niso podani zgolj razlogi za sum oziroma celo tudi ni več podan le utemeljen sum, pač pa je že dosežen najvišji dokazni standard "onkraj razumnega dvoma", s katerim mu je dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja. Zato je tudi z vidika zaupanja v pravo ter z vidika pravne varnosti smiselnost nadaljevanja teka roka za zastaranje pregona v času po razglasitvi prvostopenjske obsodilne sodbe po mojem mnenju precej vprašljiva. 

 

Namesto, da bi institut zastaranja kazenskega pregona v praksi ostal prej izjema kot pravilo, se namreč v odmevnih primerih večkrat izkaže ravno obratno. Pravosodje ima v takšnih primerih nemalokrat težave zadevo pravnomočno, vsebinsko zaključiti, s tem pa se v javnosti sicer po mojem mnenju neupravičeno posplošuje in širi percepcija, da so sodniki ali tožilci nesposobni, nepošteni ali celo korumpirani. Sam bi lagal, če bi trdil, da sem imel v svojih primerih kadarkoli občutek, da kakšen tožilec neutemeljeno nadaljuje s pregonom ali da kakšen sodnik namenoma nepošteno sodi oziroma, da favorizira katerokoli stran. Po drugi strani pa seveda ne morem trditi, da se kaj takšnega dejansko kdaj ne zgodi, saj je pravosodje le en izmed mnogih družbenih podsistemov, v vsakem od teh podsistemov pa so tudi izjeme.

  

Nadaljevanje teka roka za zastaranje kazenskega pregona po prvostopenjski obsodilni sodbi tako po mojem mnenju ponuja preširoke možnosti za morebitne zlorabe, za dodatno zavlačevanje kazenskega postopka. Zastaranje kazenskega pregona zagotovo tudi ni v interesu morebiti dejansko nedolžnega obdolženca, ki s tem, da zadeva zastara, na prvi stopnji pa mu je bila krivda dokazana, nikoli v celoti ne bo imel možnosti oprati svojega imena. Prej nasprotno. V javnosti bo vedno ostala vsaj senca dvoma v njegovo nedolžnost, saj zadeva skladno z načelom materialne resnice, ki je eno izmed temeljnih načel kazenskega prava, nikoli ni bila vsebinsko zaključena.

 

 

Prelaganje odgovornosti

  

Obenem nadaljevanje teka roka za zastaranje kazenskega pregona po razglasitvi prvostopenjske obsodilne sodbe daje sodelujočim v procesu možnost za prelaganje odgovornosti. Zakaj namreč nek kazenski proces ne dočaka pravnomočnega, vsebinskega zaključka, pač pa zaradi zastaranja "pade"? 

  

Odgovor na to vprašanje bo vedno enak. Višja sodišča se bodo sklicevala na nevestno oziroma prepočasno delo prvostopenjskih sodišč ali na neurejenost procesne zakonodaje. To zadnje je sicer do določene mere res. Prvostopenjska sodišča se bodo nadalje sklicevala na prepočasno delo preiskovalnih sodnikov ali tožilstva, tožilstvo pa bo prelagalo odgovornost na delo policije. Vse to pa v javnosti, posebej kadar gre za odmevnejše procese vzbuja nemalo ogorčenosti, čeprav je mnogokrat dejansko nemogoče ugotoviti »krivca« za zastaranje kazenskega pregona, oziroma krivca sploh ni, saj na več mestih neurejena zakonodaja kar sama ponuja široke možnosti za zastaranje kazenskega pregona. Kljub temu, pa vseeno večkrat beremo komentarje v smislu "No, toliko o tem, da smo pred zakonom vsi enaki". Tudi možnost prelaganja odgovornosti za zastaranje nekega postopka pred pravnomočnostjo ima torej za posledico povečano nezaupanje ljudi v delo pravosodnih organov, kar bi moralo biti za eno izmed treh vej oblasti posebej zaskrbljujoče. 

 

 

"Zakaj odmevni kazenski procesi 'padejo'? Višja sodišča se sklicujejo na nevestno oziroma prepočasno delo prvostopenjskih sodišč ali na neurejenost procesne zakonodaje, prvostopenjska sodišča na prepočasno delo preiskovalnih sodnikov ali tožilstva, tožilstvo pa bo prelagalo odgovornost na delo policije."

(Domen Gorenšek)

 

 

Leta 2012 je sicer prišlo do določenih sprememb Kazenskega zakonika glede uveljavljanja zastaralnih rokov, s katerimi se je skušalo do določene mere omejiti možnosti zastaranja kazenskega pregona. Dodana je bila določba, da je v primeru, če je pravnomočna sodba v postopku za izredno pravno sredstvo razveljavljena, v novem sojenju zastaralni rok dve leti od razveljavitve pravnomočne sodbe. Prav tako je bilo z novelo zakona določeno tudi, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati, ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Ni pa prišlo do spremembe v delu zakona, ki se nanaša na tek roka za zastaranje pregona v času po izdaji prvostopenjske obsodilne sodbe. 

 

V predlogu, ki ga v tem zapisu ponujam v razmislek, ni govora o pretrganju zastaranja, ko bi zastaralni roki pričeli teči znova, pač pa bi šlo zgolj za "zamrznitev" oziroma "mirovanje" teka roka za zastaranje kazenskega pregona - in še to le v primeru izreka prvostopenjske obsodilne sodbe, nikakor pa ne v primeru izreka oprostilne. Po mojem mnenju bi bilo tako z vidika zaupanja v pravo s strani širše javnosti, smiselno delno dopolniti Kazenski zakonik in sicer bodisi na način, da se doda nov peti odstavek 91. člena KZ-1, ki bi se na primer glasil, da

 

"zastaranje ne teče v času od dneva razglasitve prvostopenjske obsodilne sodbe do dneva, ko je obdolženemu vročena odločba sodišča druge stopnje".

 

Možna pa bi bila tudi zgolj smiselna dopolnitev 3. odstavka 91. člena KZ-1 z isto ali podobno vsebino.

 

Seveda sprememba ne bi smela iti v smer, da bi se zakonska določba v njenem drugem delu glasila "… do dneva pravnomočnosti", saj lahko višje sodišče zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev zadevo vrne v ponoven postopek, ki se lahko ponovno časovno precej raztegne, kar bi dejansko v izjemnih primerih lahko pripeljalo do stanja, ko država obdolženca preganja v nedogled. S predlagano spremembo gre tako zgolj za mirovanje teka zastaranja kazenskega pregona v času od razglasitve prve obsodilne sodbe, kar bi dalo tudi pritožbenemu sodišču možnost, da vsebinsko oceni ali je dejansko sodba tako pomanjkljiva, da je potrebno postopek dopolniti oziroma zadevo vrniti v ponovno odločanje, ali pa gre za popolno sodbo, ki naj postane pravnomočna.

 

 

Zakon na strani obdolženca

 

S predlagano spremembo se po mojem prepričanju v ničemer protiustavno ne bi poseglo v človekove pravice obdolženega. V primeru prvostopenjske obsodilne sodbe je dosežen najvišji možen dokazni standard "onkraj razumnega dvoma", na podlagi katerega je bil po neposredni izvedbi vseh dokazov obdolženi pred pristojnim sodiščem spoznan za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Celo več, glede na dejstvo, da se lahko obdolženemu poleg drugih ukrepov, v določenih primerih že ob razglasitvi prvostopenjske obsodilne sodbe odredi celo pripor, s čemer se še pred pravnomočnostjo poseže v eno temeljnih človekovih pravic, svobodo gibanja, menim, da bi bila vsaka razprava v smeri prekomernega posega v človekove pravice obdolženega v zvezi s predlagano dopolnitvijo neutemeljena. 

 

Ob zapisanem se je nenazadnje potrebno zavedati, da ima obdolženi tekom celotnega kazenskega postopka ogromno procesnih kavtel, s katerimi so varovane njegove temeljne človekove pravice in svoboščine. Primerjalnopravno lahko celo zatrdim, da je slovenska kazenskopravna zakonodaja, deloma tudi zaradi svoja sistemske neurejenosti, ena izmed najbolj naklonjenih spoštovanju obdolženčevih pravic, in sicer vse od predkazenskega postopka, ko ima obdolženi še status osumljenca, pa do pravnomočne odločbe po celovito izvedenem kazenskem postopku. 

 

Menim, da bi predlagana sprememba pozitivno prispevala k zaupanju javnosti v delo pravosodja, dodatno bi se omejila možnost prelaganja odgovornosti za morebitno zastaranje kazenskega pregona, obenem pa bi zagotovo večkrat prišli do pravnomočnega sodnega epiloga, kar je osnovni smisel kazenskega in drugih sodnih postopkov.

 

Domen Gorenšek je odvetnik v Ljubljani.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
Delajte več otrok! Orbanova "banda štirih" odkrito proti imigracijski politiki Bruslja
13
26.09.2021 10:00
Nenehno nam govorijo, da uvajanje novih kultur bogati družbo kot celoto. Se strinjam, če se uvajajo počasi in s sočutjem do ... Več.
Piše: Paul A. Nuttall
Človekova individualnost je nosilec smisla, ne pa božja veža
4
25.09.2021 22:40
Skupina KOD-a je izhajala iz velikega zavračanja, ki se je začelo v šestdesetih letih v umetnosti in nadaljevalo v sedemdesetih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Po četrtem valu bo slovensko zdravstvo kot Hirošima, Slovenci pa se bodo še vedno prepirali, ali virus resnično obstaja
10
23.09.2021 22:10
Četrti val niti še ni dosegel vrha, pa je zdravstveni sistem že začel razpadati. Če kdo misli, da pretiravam, se na žalost moti. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ali bom izbran za generalnega direktorja FURS, je odvisno do komisije, ministra za finance in vlade
10
22.09.2021 21:00
V teh dneh so me mnogi spraševali, zakaj sem se premislil in se prijavil na razpis za generalnega direktorjaFursa, čeprav sem ... Več.
Piše: Ivan Simič
Šest dokazov, ki bodo ovrgli trditve zanikovalcev virusa SARS-Cov-2
24
21.09.2021 21:00
Vsakodnevno prejemam grozilna pisma od neznanih ljudi, ki mi grozijo, ker vabim ljudi na cepljenje in ker javno povem, da je ... Več.
Piše: Milan Krek
Pred vrhom o cepivih: Proizvajalci cepiv morajo povečati proizvodnjo
11
20.09.2021 21:30
Vlade tistih držav, ki proizvajajo cepiva (Združene države Amerike, članice Evropske unije, Združeno kraljestvo, Indija, Rusija ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Nedeljska pridiga: Nevarni časi so pred nami. Precej bolj nevarni od najnovejše mutacije najnovejšega koronavirusa.
16
19.09.2021 11:00
Zoran Stevanović je nevaren človek. Izraža nadpovprečno samozavest, moč in samoljubje. Tako si konservativno patriarhalen del ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Misliti umetniško delo je podobno vstopanju v svet umetne inteligence
3
18.09.2021 23:58
Leto dni pred nastopom virusne resničnosti sem bil na obisku pri prijazni družini v zamejstvu, ki ima na svojih zidovih izjemno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
How realistic are China's plans in Afghanistan?
4
17.09.2021 23:36
Chinas newly-found enthusiasm to replace the United States in Afghanistan is not without some bluster. Contrary to the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Uredniški komentar: Medtem ko se svet bori z virusom, se bodo Slovenci pobili med sabo!
12
16.09.2021 21:45
Slovenski provincializem je v zadnjih dveh dneh spet prišel do izraza. Potem ko je drhal v sredo zvečer parlament obmetavala z ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Četudi bi bila Slovenija res pripravljena na revolucijo, major Troha ni človek, ki bi jo lahko vodil
11
15.09.2021 21:31
Slovenija je raj za anticepilce. Ljudje niti lastnih otrok nočejo dati cepiti proti hudim otroškim boleznim, kaj šele da bi se z ... Več.
Piše: Ana Jud
Hipotetično se lahko sprašujem, ali je tudi Marjan Šarec del proticepilskega gibanja
13
14.09.2021 22:59
Nekdanji predsednik vlade Marjan Šarec ve vse. On je prepričan, da delam slabo in da me je potrebno zamenjati. Kako se lahko ... Več.
Piše: Milan Krek
Kriptopahor, s.p. ali polemika o predlaganem zakonu o "obdavčenju kriptonaložb"
8
13.09.2021 21:00
Spoštovani gospod profesor, ali ne bi bilo bolje, da se prej posvetujete s strokovnjaki s področja virtualnih valut in ... Več.
Piše: Ivan Simič
Svetloba je za arhitekta vir energije in misterij neskončne globine
4
12.09.2021 22:00
Svetloba je v teh vročih in suhih delih arabskega sveta pridušena, prah se dviga s sapico in mističnost dni je ... Več.
Piše: Robert Klun
"Ni več vprašanje, kaj lahko digitalno naredi za nas, temveč kaj lahko mi naredimo za digitalno."
3
11.09.2021 23:33
Glede na vse pretrese, ki smo jih doživeli v preteklem letu in pol, je postalo jasno, da človeštvu zmanjkuje časa pri ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bolje najbrž ne bo nikoli: 11. september, dvajset let kasneje
9
10.09.2021 22:50
V množici analiz, študij in razmišljanj o obdobju po 11. septembru 2001 pogrešam eno samo, preprosto ugotovitev: da danes živimo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Recenzija: Udbovski učbenik, osnovni tečaj
8
09.09.2021 20:00
Udba je kratica za službo Uprava državne bezbednosti, ki je dolga leta delovala kot jugoslovanska tajna policija. Čeprav ... Več.
Piše: Ana Jud
"Ko sem prišel na NIJZ, sem dobil epidemiologe praktično s svinčnikom in papirjem v času svetovne digitalizacije tega področja."
21
07.09.2021 21:00
Kljub temu, da cepljenje počasi, a vztrajno napreduje in da je danes polno cepljenih že prek milijona prebivalcev Slovenije, je ... Več.
Piše: Milan Krek
Ko dojameš, da so med nami tudi novinarji, ki so za nekaj evrov pripravljeni spisati marsikaj, je najbolje zamahniti z roko
10
06.09.2021 21:05
Še pred kratkim sem pri tistih, ki so o meni pisali neresnice, namesto pomoči sodišča iskal napake v njihovem življenju in sem ... Več.
Piše: Ivan Simič
Prenova šolskega sistema je nujna, ne pa tudi zamenjava ene ideologije za drugo
11
05.09.2021 22:00
Otroci so naše največje bogastvo in čas je, da jim tudi država to prizna, dokaže in pokaže. Glede na čase in potrebe trga dela ... Več.
Piše: Aleksandra Pivec
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Nedeljska pridiga: Nevarni časi so pred nami. Precej bolj nevarni od najnovejše mutacije najnovejšega koronavirusa.
Simona Rebolj
Ogledov: 3.328
02/
Po četrtem valu bo slovensko zdravstvo kot Hirošima, Slovenci pa se bodo še vedno prepirali, ali virus resnično obstaja
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.608
03/
Šest dokazov, ki bodo ovrgli trditve zanikovalcev virusa SARS-Cov-2
Milan Krek
Ogledov: 1.658
04/
Urgentno javno pismo predsedniku Vrhovnega sodišča Damijanu Florjančiču
Vili Kovačič
Ogledov: 1.497
05/
Kako je Ljudska republika Kitajska potiho, prek slamnate firme kupila italijanskega proizvajalca dronov Alpi Aviation
Valerio Fabbri
Ogledov: 1.069
06/
Ali bom izbran za generalnega direktorja FURS, je odvisno do komisije, ministra za finance in vlade
Ivan Simič
Ogledov: 1.148
07/
Delajte več otrok! Orbanova "banda štirih" odkrito proti imigracijski politiki Bruslja
Paul A. Nuttall
Ogledov: 1.038
08/
Po Trumpovi "America First" je zdaj toplo vodo v Kliničnem centru odkril Jože Golobič s sloganom "Patient First"
Uredništvo
Ogledov: 806
09/
Pred vrhom o cepivih: Proizvajalci cepiv morajo povečati proizvodnjo
Jeffrey Sachs
Ogledov: 926
10/
Vonj imperijev (3): "Vojna je lepa, ker v čudovito simfonijo združuje streljanje pušk, grmenje topov in vmesna premirja, dišave parfumov in smrad razpadajočih trupel."
Uredništvo
Ogledov: 753