Fašizem, nacizem in komunizem bi naj predstavljali tri temeljne oblike totalitarizma, uresničenih v praksi XX. stoletja. Totalitarizem bi naj kot zbiren pojem označeval celoto družbenega in osebnega življenja državljanov, sistemsko podrejenih potrebi ciljev državnega vodstva. Torej gre v osnovi za politično ureditev, v kateri se celotno življenje državljanov po potrebi nasilno podreja ciljem državnega vodstva. Pustimo po strani enostranskost definicije, ki v osnovi vendarle pravilno poudarja vrednostno izvotlenost; šele konkretni državni redi, navezani na okostje definicije, pridobijo dejanski pomen, se uresničijo tako ali drugače.

Fašizem za razliko od preostalih dveh vleče korenine iz italijanske prakse, spočete v dvajseth letih 19. stoletja, predstavljajoč obliko kolektivistične organizacije družbe: vejica, neprepletena z drugimi (faschia), je brez moči in šele prepletena z drugimi predstavlja nepremagljivo (družbeno) moč. Šlo je za ekspanzionističen, agresiven model državnega delovanja, notranje podrejenega potrebam velikega kapitala, skozi militarizacijo povezanega v enotnost cilja ter sredstev, visoke stopnje poistovetenja množic z elitami, ponotranjenih potreb elit v predstavah običajnih ljudi.

Oblika totalitarizma, ki zagovarja istovrstnost posameznikovih potreb ne glede na status v družbeni hierarhiji, nasprotuje ustavno varovani individualnosti liberalizma. Notranja svoboda se skozi filtrate kolektivnega preoblikuje v (hegeljansko-nietzschejanski) kolektivni duh; neuglašeni s poenotenim nazorom trpijo represivne posledice nepreoblikovanosti. Fašizem je bilo razumeti le v povezavi z obilico represije kot veziva homogenosti. Ekonomsko je varoval veliki kapitalizem, centraliziral je večje industrijske sisteme, zagotovil močno vlogo finančnega kapitala, sproti ojačanega z obsežnimi ekstraprofiti iz izkoriščanih držav. Bil je naslonjen na romantizirano nacionalno zgodovino, utemeljeno v Rimskem imperiju, povezan z rimsko-katoliško cerkvijo, nagnjen mitomaniji in pretiravanjem. Poznal je določeno stopnjo blaženja socialnih razlik, z znatnimi vlaganji v vojaško industirjo.

Zgoraj zapisano predstavlja temelj strukture totalitarizma, katerega stranski produkti so bili imperialnost, militantnost, agresivnost, segregativnost. Resnici na ljubo so v zgodovini številni primeri totalitarizmov, ki so ostali znotraj meja, brez posegov navzven ali v tkivo notranjega, brez posebej izstopajočih produktov izvirne totalitarnosti. Primeroma Pinochetov Čile ali Strassnerjev Paragvaj, globoko totalitarna po notranji shematiki, sta se zamejevala na lasten prostor, ne da bi se občutno militarizirala, prehajala v imperialnost, se prelivala navzven ali temeljito posegala v intrapsihično zasnovo množic.

II.

Če je torej portal Nacionalna tiskovna agancija (NTA) fašističen, to pomeni le, da je podvržen temeljnim načelom delovanja, ne Mussolinijeve Italije, temveč radikalnega desničarstva v sodobnem pomenu. Kapitalizem tistega in zdajšnjega časa kot vox ex machina notranje zasnove posledične organizacije političnih sistemov sta si namreč tako zelo različna, da izključujeta organsko sorodnost med sodobnim in starodobnim fašizmom.

Sodobnega fašizma ne gre enačiti s pojavnostmi nekdanjega – Mussolinijevega, razen v totalitarni zapovedi prepletenosti družbenih agensov. Doktrina obeh črpa moč iz povezanosti, usklajenosti, vodeče vloge elit; ostalo je spremenljivo, zgodovinsko pogojeno. Poskus prerisati fašizem, kakršen je bil v tistih časih, na današnje razmere, bi bil enako nesmiselen kakor prenesti Rimski imperij ali Frankovsko državo srednjega veka. Že okoliščina, da številne države posedujejo jedrsko orožje, s katerim bi se zlahka ubranili zunanji nevarnosti, onemogoča ekspanzivnost. Že okoliščina organiziranosti multinacionalnega kapitala, kot je organiziran, bi onemogočila obstoj ekonomskega jedra državne kapitalske produkcije, ki bi generirala družbeni red.   

Pojmovanje fašizma v luči stranskih produktov, ki so se pač poljubno navezali na temeljni model, na okostje kolektivnosti, ne le, da je v današnjih razmerah pretirano, je etimološko nekorektno. Je kakor da bi rimsko-katoliško cerkev omejili izključno na inkvizicijo, profašističnost, podporo rasističnim morijam, pedofilijo ali finančne škandale. Ali kakor da bi zreducirali ZDA na poboje domorodnega prebivalstva, rasisistično tradicijo, sužnjelastništvo, brutalno zatiranje delovskih stavk, širjenje obarvanih revolucij, ekonomsko diktaturo, sankcioniranje itd.

Fašizma torej ne gre enotiti s stranskimi produkti eksogenega tipa; upoštevati gre zgolj visoko stopnjo netolerantnosti do drugače mislečih s pripadajočimi mehanizmi zatiranja. Še posebej ga ne gre enačiti s koncentracijskimi taborišči nacistične Nemčije s komunističnim kolektivnim kmetovanjem, gulagi in podobnim ali s principi delovanja sodobnejših zatiralnih tvorb.

Če je torej NTA fašističen medij, se giblje znotraj sodobnih gabaritov tretjega milenija, je tipa konglomerata med seboj različnih rigidnih evropskih desnic, kot jih izražajo Le Penova, Šešelj, Limonov, Salvini, AfD, Jobbik, Severna liga, HDZ. Sodobni fašisti bi se v ugodnih pogojih verjetno zatekli k nasilju, kar pa ni nujno. Pa tudi če, bi ne mogli prekositi demokratične zveze NATO, zaprisežene ekspanziji, nasilju, orožarskemu kapitalu, demoničnem zatiranju vseh oblik in vrst. Marie Le Pen ne kaže toliko želje po svetovni dominaciji, kot jo kaže Jens Stoltenberg, Salvinijeva Italija ne bi nujno napadla Etiopije, AfD se verjetno ne bi znova lotila obkrožanja Rusije z vojaškimi efektivami, kakor se je lotevajo sodobni varuhi miru in demokracije.

Tudi po tej plati je strašenje s fašizmom deplasirano.

III.

Poziv Zbora za republiko k obsodbi vseh totalitarizmov, nasilja do drugače mislečih, je utemeljen. Poudarja se navezanost na spoštovanje individualnih človekovih pravic sodobnega zahodnega tipa, na spravo se gleda kot na implementacijo demokratičnih procesov po merilih sodobnosti. V podtonu je zaznati odklon od kolektivnega kot vira deviacij totalitarnosti, poziv k individualnemu, ustavno zaščitenemu, zgodovinsko valoriziranemu.

V optiki Zbora se totalitarizem razume ne kot notranje zasnovan princip vključevanja posameznika v družbo, temveč bolj posledično, izrazno - kot nasilje samo. Poziv k obsodbi totalitarizmov je v prvi vrsti razumeti kot poziv k eliminaciji nasilnega, prisilnega v strukturi družbene zasnove. Družba se naj uredi po načelih liberalnega individualizma, izraz katerega je primarna zaščitenost državljanskih pravic, nadrejene dominaciji kolektivnega. Moderna družba je po zasnovi Zbora seštevek svobodno mislečih posameznikov, ki naj prostovoljno sprejemajo občečloveške vrednote; determinanta racionalnosti s človekom kot osrednjim gibalom je nujno nosilec naprednih idej, pogojenih s krščansko zasnovo civilizacije. Nasilje zoper drugače misleče bi naj bilo izključeno, država zaprisežena k varovanju  ustave. Ekonomski položaj med individuumi se naj regulira po poti svobodnega trga, tj. invisible hand, nevidne roke trga hayekovske zasnove. Vera v skupinske vrednote naj bo torej stvar notranje racionalne naravnanosti.

Stališče Zbora izraža vsekakor nazore sodobne desnice, ki povezuje tradicionalno s sodobnimi tokovi.

IV.

Problem seveda nastopi v dejstvu, da človeško bitje ni, kar bi naj bilo. Zato obstajajo politika, družboslovje, totalitarizmi, liberalizmi, nasilje, monopolizacija prisile, neenakost, krivičnost, militirarističnost, ekspanzivnost, zapori, norišnice, socialne, penalne ustanove. Zato je država vsakokratna kombinacija elementov ideološkega in prisilnega, s stranskimi produkti manipulativnosti, zlaganosti, krivičnosti, redukcije. Mešanica naravnega in pozitivnega, splošnega ter ekskluzivnega, danega in zapovedanega, željenega ter uresničljivega. Organizem enormne zapletenosti, ki se ne odziva po načelu optimalnosti.

Sprevračanje poljubne države v okostenelost utečenih mehanizmov eksploatacije, prizadejanja škode drugače mislečim, "globokodržavni" grabeži, diskriminacija najširših slojev prebivalstva, nedostopnost mreže socialnih uslug itd. porajajo  v družbah liberalne naravnanosti stanja, ki po posledicah znajo presegati stanja totalitarnosti. Družba, zasnovana na implementaciji naprednih zahodnjaških načel, utegne zdrsniti pod raven totalitarnih režimov! Libija pod totalitarnim Gadafijem je bila v primerjavi z današnjo primer humane, organizirane družbe. Kitajska totalitarnost, ki ekonomsko presega modele zahodnjaške zakrnele globokodržavnosti in zadovoljuje večino lastnega prebivalstva. Madžarska, katere prvine totaliternega povzigujejo državo na raven visoko razvitih. 

Absolutna preprečitev političnih in socialnih oblik delovanja, ki poveličujejo fašizem, nacizem ali komunizem, torej vsebuje ne le razumljivo željo po izognitvi tovrstnim neželjenim posledicam prisilne notranje harmonizacije ter odrazom v imperialni ekspanzivnosti, temveč tudi onemogočanje radikalnih posegov v obstoječe stanje globokodržavne uzurpacije ekonomskih in človeških potencialov.

Obsojeni na suhoparni parlamentarizem navideznih izbir, vladavino lobističnih, podtalnih struktur, parlamentarne mehanizme sterilizacije, odtujevanje enormnih bogastev, tiskanje denarja brez kritja, razsulo neoliberalnosti ... ostajamo brez pomembnega vzvoda radikalne operativnosti, ki zmore včasih edina realno ogroziti floskule sodobnih vrednot. Revolucionarnost ne kot izbira sadističnosti, destrukcije, temveč kot morebiti edini preostali način eliminacije zalednih centrov moči, jasne namere uničiti vse človeško, izenačiti človeka z aparaturo, virom odtujenih dodanih vrednosti. Atomizacija ljudi kot razčlovečenje in ne kot bran pred totalitarnim kolektivnim.