Praznuje ga 4. aprila. Na ta dan je bilo namreč Severnoatlantsko zavezništvo (NATO) leta 1949 ustanovljeno v Washingtonu. Kot organizacija kolektivne obrambe naj bi ZDA, Kanado in večino zahodnoevropskih držav obvarovala pred Sovjetsko zvezo in komunizmom, ki ga je ta želela izvoziti v svet. Če pogledamo nazaj, je bil NATO pri tem uspešen. Ni pa bil to edini razlog za njegov nastanek neposredno po koncu druge svetovne vojne. Ob močni ameriški prisotnosti v Evropi naj bi tudi preprečil obuditev nacionalnega militarizma (kot vzroka dveh svetovnih vojn) na starem kontinentu in njegove države spodbujal k politični integraciji. Sprava med Nemčijo in Francijo ter ustanovitev EU in njena širitev dokazujejo, da je bil uspešen (vsaj relativno) tudi tu. Za poenostavitev Natove misije velja priklicati besede lorda Ismaya, prvega generalnega sekretarja Nata, da je bilo zavezništvo ustanovljeno z namenom obdržati Sovjetsko zvezo zunaj, ZDA znotraj in Nemčijo spodaj.

Nato torej praznuje svoj dvainsedemdeseti rojstni dan. Ne brez razloga ga imenujejo za najuspešnejše in tudi najdolgotrajnejše zavezništvo v moderni zgodovini. V minulih desetletjih je bilo to vojaško-politično zavezništvo sicer večkrat na težkih preizkušnjah, vendar jih je, na nejevoljo predvsem Sovjetske zveze in njene naslednice Rusije, prebrodilo. Uspelo je strniti svoje vrste in najti svoj raison d'etre za nadaljnji obstoj. Prebrodilo je tudi zadnja štiri leta oziroma obdobje nepredvidljivega Donalda Trumpa na čelu ZDA in vse bolj samosvojega turškega avtokratskega predsednika Erdogana. To je bil tudi čas, ko je bila demokracija v nekaterih članicah zavezništva v težavah. Zavezništvo namreč temelji na vrednotah, med katerimi je demokratična ureditev na prvem mestu. Malce presenetljivo, vendar do sedaj največja nevarnost za nadaljnji obstoj zavezništva ni pretila od zunaj, ampak od znotraj.

Predsednik Trump se je v sklopu svoje politike America First na primer resno ukvarjal z mislijo, da Združene države NATO zapustijo. Znani so očitki ZDA, da nosijo nesorazmerno veliko breme skupne obrambe oziroma da Evropejci prispevajo premalo. Za nameček je Trump, ki je opustil posvetovanja z zavezniki glede pomembnejših zunanjepolitičnih korakov, Natu očital še zastarelost. Sprejel je tudi odločitev o umiku precejšnjega dela ameriških sil iz Nemčije.

Predsednik Erdogan je s svoje strani paral živce zaveznikov z nabavo sistema protiraketne obrambe pri Rusih in s potezami v Siriji in Libiji. Z nespoštovanjem mednarodnega prava v vzhodnem Sredozemlju mu je uspelo zaostriti odnose z Grčijo in Ciprom in posledično tudi z EU. Vojaški del zavezništva je sicer ostal trden, v političnem pa je škripalo. Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je pred časom skupino modrecev na čelu s dr. Thomasom de Maizièrom iz Nemčije in dr. Wessom Mitchellom iz ZDA zaprosil za predloge, kako v zavezništvu odpraviti pomanjkljivosti, ga usposobiti za soočanje z novodobnimi izzivi oziroma kako ga z eno besedo napraviti še močnejšega. Nato se torej trenutno nahaja sredi strateškega premisleka o svojih strateških prioritetah oziroma priprav na prihodnje izzive. Pri tem mora upoštevati ekonomsko realnost odpravljanja posledic Covid-19.

Po nedavnem sestanku zunanjih ministrov držav članic zavezništva in po nagovoru ameriškega predsednika Josepha Bidena na zasedanju Evropskega sveta lahko ugotovimo, da se na začetku letošnjega leta stvari v zavezništvu dejansko umirjajo. Z ozirom na močno poslabšanje mednarodnega položaja je to vsekakor dobro. V Belo hišo se je naselil predsednik, ki mu je okrepitev oziroma obnovitev odnosov z zavezniki in partnerji ena glavnih zunanjepolitičnih prioritet. Ustavil je tudi umik ameriških sil iz Nemčije. Ena tretjina evropskih zaveznikov v obrambne namene že tudi namenja 2% ali več BDP. Ostale naj bi to dosegle čez tri leta. Vsaj začasno svojo retoriko in poteze umirja tudi turški predsednik.

Umirja in na svoje mesto se postavlja tudi razprava o strateški avtonomiji EU oziroma njeni suverenosti v odnosu do ZDA in Nata. Nekaj razhajanj čez Atlantik sicer ostaja, na primer glede plinovoda Severni tok 2. O tem smo pisali nedavno. Omenjena skupina modrecev je tudi že postregla s številnimi konkretnimi predlogi, ki naj bi jih zavezništvo sprejelo na vrhu v prihodnjih mesecih. V kratkem naj bi prišlo tudi do dopolnitve strateškega koncepta zavezništva, dokumenta, ki opredeljuje namen Nata in njegove osnovne varnostne naloge. Z lansko včlanitvijo Severne Makedonije je število članic naraslo na 30.

Skratka ob obletnici Nata lahko ugotovimo, da ta še enkrat uspeva v strnjevanju svojih vrst. Nemalo zaslug ima pri tem ruski predsednik Putin s svojo revanšistično politiko, naperjeno zoper obstoječo evropsko ureditev, se pravi EU in Nato. Ne gre pozabiti tudi na Kitajsko. Pri tem ne mislimo, da bi se moral Nato s svojimi silami angažirati v uveljavljanju mednarodnega prava v Južnokitajskem morju oziroma v zoperstavljanju kitajskemu ekspanzionizmu v azijsko-pacifiškem prostoru in podrejanju sosed s strani Kitajske. Ta namreč prihaja oziroma je že prisotna tudi v evropskem in severno-atlantskem prostoru. Spomniti velja na njeno Pobudo pasu in ceste ter formulo 17+1, s katero skuša pritegniti države srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope. Obe sta izrazito kitajsko-centrični in se ne ozirata na interese drugih. V njenih rokah je v posameznih državah članicah Nata vse več infrastrukture, pomembne za normalno funkcioniranje zavezništva. Tudi vnos visoko razvite kitajske informacijsko-komunikacijske tehnologije je podobno vse prej kot brez varnostnega tveganja. Spomniti velja, da se v okviru vse tesnejšega povezovanja Kitajske in Rusije kitajske vojne ladje vse pogosteje udeležujejo ruskih pomorskih vojaških vaj v Baltiku in Črnem morju. 

Dopolnjeni strateški koncept Nata lahko kolektivni obrambi, kriznemu upravljanju in kooperativni varnosti (sodelovanju s partnerji in drugimi mednarodnimi organizacijami v smislu krepitve varnosti) doda še kakšno novo nalogo. Vendar dejstvo je, da se Nato vrača k svojemu osnovnemu poslanstvu – obrambi ozemlja in prebivalstva držav članic oziroma njihovih vrednot in načina življenja. To vračanje v stare tirnice pa ne pomeni, da se vračamo v stanje pred leti. Evropske članice zavezništva bodo morale za svojo varnost, za soočanje z nevarnostmi, ki prihajajo z vzhoda ali juga, v prihodnje prevzemati večjo odgovornost. Ta je povezana tudi z večjimi materialnimi sredstvi. Pozornost ZDA, ki sicer poudarjajo svojo zavezanost členu 5. členu Washingtonske pogodbe (vsi za enega, eden za vse), bo v prihodnjih letih bolj kot k Evropi in njeni soseščini usmerjena drugam. Doma se bodo soočale z vrsto notranjih problemov, v Aziji in Pacifiku pa s Kitajsko.

In Slovenija? Po navedbah Natovega letnega poročila za leto 2020 večina naših državljanov podpira članstvo Slovenije v Natu. Vendar je podpora v višini 55% relativno skromna. Med našimi sosedi zavezništvo največjo podporo uživa na Madžarskem (73%), nekoliko manjšo v Italiji (68%) in Hrvaškem (65%). Najmočnejša podpora je sicer v državah članicah ob meji z Rusijo, najmanjša pa v Črni gori (50%). Sodeč po ostalih podatkih iz omenjenega poročila Slovenija ostaja med najmanj kredibilnimi članicami zavezništva oziroma med t.i. zastonjkarji. V obrambne namene je lani namenila 1,10 % BDP, relativno za malenkost več kot Belgija, ki se nahaja na predzadnjem mestu. Zadnji je Luksemburg. V absolutnem znesku to znaša okoli 500 milijonov evrov. Za primerjavo: pri omenjeni Belgiji je znesek 4 milijarde in 755 milijonov. Večina slovenskega denarja za obrambo gre za osebje (plače) - 66,5 %. Na operacije in misije v tujini odpade 27,1%. Za infrastrukturo porabimo 1,8% in za opremo in orožje 4,6 %.

Pri zadnji številki si predstavniki drugih članic zavezništva manejo oči. Za oborožitev in opremo Slovenija že vrsto let namenja daleč daleč najmanj. Z 10,3 % nam je tu še najbližje sosednja Hrvaška. Pri večini članic se ti odstotki gibljejo med 20 do 30. Janševa vlada je skušala porazno stanje našega prispevka Nato solidarnosti in mačehovski odnos do naše vojske vsaj malo izboljšati z Zakonom o zagotavljanju sredstev za investicije Slovenske vojske. Državni zbor ga je sprejel novembra lani. Njegovo izvajanje pa je ustavno sodišče v začetku januarja letos začasno zadržalo. Stranka Levica je namreč podala zahtevo za presojo njegove ustavnosti, potem ko ni bilo ugodeno zahtevi, da se o njem razpiše referendum. Zanj se je močno zavzemala tudi SD.

Levica pogosto izraža svojo skrb za ohranjanje ugleda naše države v tujini. S svojim populizmom je še enkrat dokazala, da to počne s figo v žepu, da ji je v resnici malo mar za našo kredibilnost med nam najbližjimi državami. Malo mar jim je tudi za Slovensko vojsko in našo varnost. V določeni meri preseneča odločno nasprotovanje zakonu s strani SD. Več njenih predstavnikov na pomembnih položajih v vladi in državi je namreč v preteklosti v zvezi z obrambno-varnostno problematiko izkazovalo konstruktivno držo. Izgleda, da se bo zgodba ponovila tudi z novelo Zakona o izvrševanju proračuna, s katero se obrambi namenja nekoliko več sredstev. Neodgovorno je tudi zavlačevanje s strani ustavnega sodišča. Njegovo prednostno dokončno odločitev v zvezi z zakonom o investicijah Slovenske vojske smo pričakovali do konca januarja letos. Težko si je predstavljati, da ustavni sodniki ali njih večina niso seznanjeni z zahtevnim mednarodnim položajem in našo sramoto v Natu. Gotovo pa vedo, da sta obramba države in varnost ustavni vrednoti. Za njuno varovanje pa ob vrsti drugih ustanov mora skrbeti prav ustavno sodišče. Njegov molk je zaradi tega še bolj nerazumljiv.