Še slabe tri tedne naj bi tekla javna razprava o predlogih sprememb slovenskega pravopisa, vendar je še vedno nejasno, kdo je naslovnik in kaj je sploh namen novih pravil. Ob prenovi nemškega pravopisa so si za cilj postavili ohranitev enotnega knjižnega jezika in poenostavitev veljavnih pravil, predlog slovenskih pravil pa tega ne zagotavlja. Potreben bi bil tudi premislek o tem, v katerih ustanovah je upoštevanje pravopisnih pravil nujno (šola, javna televizija, državna uprava), in temu prilagoditi obseg pravil. Poznavanje pravopisa je zagotovo pomembno, kajti večino informacij pridobimo z branjem zapisanih besedil. Nepoznavanje pravopisa nam otežuje oblikovanje besedil knjižnega jezika in učinkovito sporazumevanje, ki se ga praviloma naučimo v šoli, zato bi bilo nujno v Pravopisno komisijo poleg raziskovalcev, ki zdaj premočno prevladujejo, povabiti tudi učitelje, prevajalce, lektorje in urednike.
Dvanajstega marca se je z okroglo mizo začela razprava o novih pravopisnih poglavjih (vir). V nastajajočem pravopisu načrtujejo kar nekaj "revolucionarnih novosti" (vir), v medijih pa je najbolj odmevala sprememba pravil pri zapisovanju zemljepisnih imen. Novo mesto bo tako zamenjalo Novo Mesto, tej spremembi pravijo poenostavitev. Na revolucionarne novosti novega pravopisa sem na portalu+ opozorila že pred dvema letoma, ko sem pisala o tem, da je v predlogu novega pravopisa tudi podčrtaj za izražanje spolne nebinarnosti (vir). V zvezi s podčrtajem je takrat Radio Ognjišče po pogovoru s Heleno Dobrovoljc, predsednico Pravopisne komisije, objavil članek z naslovom Uvedba podčrtaja? Pravopis ne nastane čez noč ali po volji ene osebe (vir), zdaj pa imamo pri pravilih za zapisovanje zemljepisnih imen še en podoben poskus spreminjanja pravopisnega predpisa.
Rezultati ankete, v kateri je maja 2020 Pravopisna komisija predstavila šest možnosti, namreč kažejo, da je bilo največ anketirancev tako med jezikoslovci kot nejezikoslovci proti spremembi pravila o pisanju zemljepisnih imen (36 %) – podprli so 5. predlog. Rezultati za jezikoslovce, ki upoštevajo poklicno specializacijo, kažejo, da je bila proti predlogu spremembe večina učiteljev (38 %), lektorjev (46 %), prevajalcev (30 %) in tistih, ki poklica niso navedli (30 %); edina skupina, v kateri je največ glasov dobila sedaj predlagana sprememba (3. predlog), so bili raziskovalci (30 %) (vir):




Anketa o pisanju zemljepisnih imen, maj 2020 (vir)
O tem, da se v jezikoslovju mnenje raziskovalcev razlikuje od mnenja ostalih poklicev istega področja, bi bilo vredno razmisliti, v zvezi s spletno anketo pa dodajam, da se mi ta metoda ne zdi ustrezna za določanje pravopisnih pravil, če pa so se v Pravopisni komisiji zanjo že odločili, bi bilo smiselno rezultate upoštevati.
Zavrnitev predloga sprememb poleg anketirancev potrjujejo tudi komentarji novic o nastajajočem pravopisu. Prispevek Obeta se prenova pravopisa – bomo pisali Novo Mesto, Slovenska Vas? (vir) je imel 22. marca 248 komentarjev, med njimi pa spremembi naklonjenega nisem našla. Opozarjam na vprašaj v naslovu, ki kaže na to, da sprememba (še) ni potrjena.
V prispevku RTV Slovenija z naslovom Glede na nastajajoči pravopis bomo v imenih krajev tudi mesto, vas in trg pisali z veliko (vir), vprašaja ni več. Del prispevka je tudi pogovor s predsednico Pravopisne komisije Heleno Dobrovoljc, ki ga novinarka sklene z besedami: "Torej spremembe zagotovo bodo." Prispevek ima 33 komentarjev, ki so podobno kot na POP TV spremembi praviloma nenaklonjeni, zanimiva pa je utemeljitev spremembe: "Namen te kompromisne delne reforme je torej predvsem odprava nepotrebnih izjem v eni skupini imen in olajšanje zapisa."
Ker je bil predlog v anketi že zavrnjen, ne gre za kompromisno rešitev, dvomim pa tudi, da bo sprememba olajšala zapis. Prednosti spremembe torej ne vidim, vem pa, da bo poleg stroškov, na kar so pogosto opozarjali v spletnih komentarjih, sprememba pravila prinesla nove negotovosti pri rabi knjižnega jezika, npr. pri zapisu imen kot Novo mesto, v katerih je od prvega pravopisa leta 1899 neprva sestavina zapisana tako, kot velja še danes.
Primerjava pravil za zapis zemljepisnih imen
Pravila zadnjega pravopisa smo dobili leta 1990, slovarski del je izšel leta 2001. Zemljepisna imena se delijo na naselbinska in nenaselbinska, sprememba pravila pa se nanaša na naselbinska imena, tj. na imena mest, vasi, trgov in zaselkov. Pri teh imenih se pišejo z veliko začetnico vse sestavine, izjeme so neprvi predlogi in samostalniki mesto, trg, vas (vesca), selo (sela, selce), naselje, npr.: Dolenja vas, Stara vas, Spodnja vesca, Novo mesto, Stari trg, Opatje selo, Uršna sela, Dolenje selce, Ribiško naselje.


Slovenski pravopis 2001, poglavje Raba velikih in malih črk, opredelitev naselbinskih zemljepisnih imen in pravilo za zapis z zgledi (vir).
V predlogu novega pravopisa 8.0 je ločevanje naselbinskih in nenaselbinskih imen ostalo, spremenjeno pa je poimenovanje kategorij, in sicer ima poimenovanje naselbinska imena dvojnico krajevna imena. S tem pa je ostala tudi zahtevnost pravila, kajti za ustrezno uporabo pravila moramo še vedno vedeti, ali je poimenovano samostojno naselje ali kraj (mesto, vas, zaselek). Tudi če "poenostavitev" sprejmemo, bomo v zapisu še vedno ločevali Rožno dolino v Ljubljani (deli mesta so nenaselbinska oziroma nekrajevna imena) in Rožno Dolino pri Novi Gorici.


Pravopis 8.0, poglavje Velika in mala začetnica, predlog spremenjenega pravila (vir).
Predlog novega pravopisa bi pomenil spremembe pri naslednjih zgledih v veljavnem pravopisu:
Dolenja vas = Dolenja Vas, Stara vas = Stara Vas, Spodnja vesca = Spodnja Vesca, Novo mesto = Novo Mesto, Stari trg = Stari Trg, Opatje selo = Opatje Selo, Uršna sela = Uršna Sela, Dolenje selce = Dolenje Selce, Ribiško naselje = Ribiško Naselje.
V prispevku RTV Slovenija je navedena informacija, da so spremembi "zaradi zadreg in pogostega srečevanja z izjemami naklonjeni predvsem geografi", v 70. letih pa "so že potekali pogovori med jezikoslovci in geografi, ki so prinesli razlikovanje med t. i. naselbinskimi in vsemi drugimi nenaselbinskimi imeni". Ob napisanem lahko napačno razumemo, da je sedanja odločitev rezultat 50-letnega razmišljanja, zato pojasnjujem, da je bil rezultat slavistično-geografskih posvetovanj leta 1972 predlog, ki je bil najprej zapisan v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis (1981), kasneje pa v sedaj veljavnem pravopisu, sprejeli pa so ga tudi geografi in ga upoštevali v Krajevnem leksikonu.

Pojasnilo spremembe pravila, ki je bilo sprejeto na slavistično-geografskih posvetovanjih leta 1972 v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis (1981).
Ker je pravilo v aktualnem pravopisu že rezultat dogovora med slavisti in geografi, argumentov za spremembo ne vidim. Pridružujem se vsem tistim, ki so že v anketi glasovali za sedaj veljavno rešitev. Ker nov pravopis izhaja na spletu, je mogoče težave pri rabi velike začetnice pri zapisu krajevnih imen veliko enostavneje rešiti z navedbo povezave na spletno aplikacijo Krajevna imena (vir).
Razmislek o pravopisnih pravilih
Ob pisanju novih pravopisnih pravil se vprašajmo, ali pravopisna pravila sploh potrebujemo. Po mojem mnenju je prav, da jih imamo, saj tako na družbeni ravni ohranjamo enotnost slovenskega knjižnega jezika, posamezniki pa si z izražanjem v knjižnem jeziku izboljšujemo možnosti za družbeno napredovanje. Enotnost je bila pomembna tudi piscem pravopisnih pravil nemškega jezika. Zadnja redakcija pravil je iz leta 2018, dosegljiva pa je na spletu (vir). Primerjava slovenskih in nemških pravil je pokazala, da so slovenska veliko obsežnejša. Združitev prvih štirih poglavij od osmih načrtovanih (vir) v en dokument obsega 26.706 besed oziroma 164.427 znakov brez presledkov, celotna nemška pravila pa 24.903 besed oziroma 151.745 znakov brez presledkov.
Ko razmišljam o pozivu k sodelovanju v javni razpravi, ki bo potekala do 15. aprila 2021, se zato sprašujem, kdo je naslovnik tako obsežnega besedila, pogrešam pa tudi informacijo o tem, kaj je namen novih pravil. Ob prenovi nemškega pravopisa so si za cilj postavili ohranitev enotnega knjižnega jezika in poenostavitev veljavnih pravil, predlog slovenskih pravil pa tega ne zagotavlja. Besedilo, ki je tako v nemških kot slovenskih pravilih strokovno, je v slovenskih pravilih polno (nepomembnih) posameznosti. Jezik ni prikazan kot sistem, ki se ga je mogoče naučiti, ampak kot množica neurejenih podatkov. Ubeseditve pravil so zapletene in dolge, polno je posebnosti in podatkov, ki presegajo namen pravil in sodijo v enciklopedijo. Besedilo po nepotrebnem obremenjujejo tudi informacije o posameznih besedilnih vrstah in celo o rabi v zasebnem pisanju. Potreben bi bil premislek o tem, v katerih ustanovah je upoštevanje pravopisnih pravil nujno (šola, javna televizija, državna uprava), in temu prilagoditi obseg pravil.
Poznavanje pravopisa je pomembno, kajti večino informacij pridobimo z branjem zapisanih besedil. Nepoznavanje pravopisa nam otežuje oblikovanje besedil knjižnega jezika in učinkovito sporazumevanje, ki se ga praviloma naučimo v šoli, zato upam, da bodo v Pravopisno komisijo poleg raziskovalcev, ki zdaj premočno prevladujejo (vir), povabljeni tudi učitelji, prevajalci, lektorji, uredniki. S sodelovanjem različnih skupin bo treba iskati kompromise, nobena skupina pa ne bo imela možnosti prevladati tako, kot se je zgodilo pri predlogu podčrtaja za izražanje spolne nebinarnosti in predlogu spremembe zapisa zemljepisnih imen.
Dr. Saška Štumberger je docentka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Oddelek za slovenistiko. Mnenja v prispevku so njena osebna in ne odražajo nujno stališč institucije, na kateri je zaposlena. Uvodno besedilo in naslov prispevka sta delo uredništvo portala+.