Načeloma bi torej države s sprejetjem popolnega zaprtja države (lockdown) širjenje lahko zaustavile, a takšno popolno zaprtje države ima toliko stranskih negativnih učinkov, da se zanj politika in stroka odločita le v izrednih razmerah. Zaprtje namreč povzroči močan upad gospodarske aktivnosti, ki se potem odraža v negativnih posledicah revščine, socialnih stiskah do negativnih posledic na fizično počutje in duševno stanje ljudi. Predvsem pa še vedno ni zagotovljeno, da po dveh, treh tednih popolnega zaprtja države virusa ne bi bilo več, saj bi kasnejše komunikacije z drugimi državami (nobena država ne more funkcionirati izolirano od ostalega sveta, posebno ne v Evropi) povzročile ponovni vnos virusa in tudi po drastičnih ukrepih bi bilo lahko stanje čez mesec dni enako.

Če glede učinkov glede obeh skrajnih ukrepov ni dilem, pa vseeno ostaja velika uganka, zakaj imajo enaki ukrepi v nekih državah pozitivne učinke, drugje pa se stanje poslabšuje. V drugem ali tretjem valu pa je situacija lahko celo obratna. Še danes nimamo nekega pravega pojasnila, zakaj so imeli enaki ukrepi lani spomladi pri nas, na Češkem, Madžarskem ali Hrvaškem bistveno manj posledic, večje pa na primer v Nemčiji, Avstriji, da ne omenjamo Belgije ali celo Italije. Seveda smo takrat brali razne razlage, ki so imele svojo logiko in smo jih lahko zagovarjali in vanje verjeli.

Ko pa so bile lani jeseni posledice kljub začetno enakim ukrepom po državah bistveno drugačne, pa so pojasnila teh razlik zamrla. Spomladi smo lahko še poiskali skupne značilnosti za države, kjer je bilo širjenje virusa počasnejše, jeseni pa je bilo to že precej težje. Zakaj je prišlo kar naenkrat na Češkem in pri nas do tako hitrega naraščanja okužb, če so bili ljudje ravno tako disciplinirani kot pomladi, v Nemčiji pa je bila rast ob bistveno bolj sproščenih ukrepih precej manjša? Na drugi strani pa so se ponovno z visokim številom okužb in mrtvih zopet znašli Belgijci, ki verjetno glede discipliniranosti niso nič drugačni kot Nizozemci. Po letu dni različne intenzitete širjenja virusa po državah vedno težje najdemo še kakšne skupne značilnosti, ki bi opravičile oziroma razložile, zakaj je vseeno ob enakih ali celo milejših ukrepih v nekih državah širjenje vseeno počasnejše kot drugje.

Enake razlike in dileme veljajo tudi v naših razmerah. Lani pomladi smo relativno hitro in v veliki meri zaprli državo (sicer nič bolj ali nič hitreje kot Nemci ali Avstrijci) in imeli srečo glede širitve okužb ter števila mrtvih. Seveda smo to razglasili kot učinkovit bolj proti virusu ter uspeh stroke in ukrepov politike. Večje težave z razlago ukrepov in posledic pa so se pričele pojavljati jeseni. Konec poletja smo sicer še lahko krivili Hrvate za njihove nočne lokale in vnos virusa v Slovenijo. A ko se je jeseni virus začel pri nas širiti precej hitreje kot na Hrvaškem, smo seveda težko še naprej razlagali, kako smo bili vsi v Zrčah in kako je to pospešilo širjenje okužb v naši državi. Prav tako je vladni govorec novembra še lahko razlagal, da je razlog za hitrejši razmah okužb na Dolenjskem obiskovanje zidanic in večja sproščenost Dolenjcev, medtem ko so Primorci bolj disciplinirani in upoštevajo ukrepe.

A kako potem danes pojasniti, da imajo na Dolenjskem že skoraj mesec dni praktično odprto vse, razen strežbe v notranjosti lokalov, pa je širjenje virusa vseeno obvladovano? Na Obali pa ni ne neodgovornih ljubljanskih, ne italijanskih turistov, ki bi prinašali nove seve virusa, niti niso odprli zidanic, pa je situacija najbolj kritična in še se zaostruje. 

Dejansko  smo prišli v situacijo, ko je težko najti nek skupni imenovalec, s katerim bi lahko razložili ali upravičili hitrejše ali počasnejše širjenje virusa v posameznih državah ali regijah. Zato se niti stroka niti politika s temi razlagami več ne trudita (da se ne bi zarekli), čeprav pa na drugi strani ne smejo priznati, da razlogov za večjo intenziteto širjenja in razlike med posameznimi območji ob enaki ukrepih preprosto ne poznajo. Priznanje teh dilem bi namreč povzročilo še večje nezaupanje v stroko in sposobnost politike, kar bi bilo še slabše. 

Zato pojasnila in ukrepanje ostaja samo še v okviru prve navedene dileme. Torej zaščitne maske in ohranjanje razdalje v vsakem primeru, potem pa postopno vse večje zapiranje države glede na naraščanje okužb v upanju, da bodo sprejeti ukrepi širjenje virusa zaustavili. Iskanje pojasnil in razlogov, zakaj pa uspevajo brez strogih ukrepov v nekaterih državah danes (v drugih pa včeraj) ali v nekih regijah zadrževati širjenje okužb v sprejemljivih okvirih, pa se je pravzaprav zaustavilo. 

Poznavanje teh razlogov bi najbrž lahko privedlo do bistveno bolj ciljanih ukrepov, tako pa ne ostane drugega, kot da uvajamo vse večje zapiranje po ustaljenem redu, bolj kot naraščajo okužbe. Ne zato, ker bi vedeli, da ima tak ali drugačen ukrep večje ali manjše učinke, temveč preprosto po neki sprejeti logiki zapiranja. Prvo zapiranje gostinskih lokalov (kjer je še najmanj škode), nato zapiranje v države, regije ali celo občine, prepoved vsakršnega združevanja ljudi, sledi zapiranje nenujnih trgovin, zapiranje šol in vrtcev (včasih obratno) do zapiranja gospodarskih dejavnosti (to pa res samo izjemoma). In potem čakanje, da se razmere umirijo.

Vemo torej, da je popolno zaprtje nedvomno učinkovit ukrep za zaustavitev širjenja virusa. Čeprav na drugi strani tudi vemo da je tak ukrep učinkovit le za nekaj časa, da so poledice na ljudi zelo negativne in da smo pozneje lahko spet na istem, politika in stroka ob poslabšanju razmer (širitev okužb, število ljudi v bolnicah, povečanje umrljivosti) drugih možnosti preprosto nimata - razen pričakovanja čimprejšnje precepljenosti in upanja, da bo to učinkovalo. Iskanje razlogov, zakaj pa se na Dolenjskem danes kljub več ali manj odprtem življenju virus vseeno ne širi tako hitro kot na Primorskem ali Koroškem, pa je usahnilo ...