Slavko Gaber se sicer v javnosti ne pojavlja več toliko, kot se je nekoč, deloma je k temu pripomogla tudi huda bolezen, ki jo je premagal pred leti, je pa toliko bolj aktiven v zakulisju. Je član neformalne akademije ostarelih osamosvojitvenih politikov iz  kadrovskega bazena LDS, ki snujejo povratek na oblast. Kot napol upokojenec se rad ob sobotah sprehaja po Stari Ljubljani in z nekdanjimi tovariši iz LDS razpreda o tem, kaj vse je narobe z zdajšnjim šolskim sistemom, kako bi on poskrbel, da bi bilo vse drugače. Predvsem z vladnimi usmeritvami glede zasebnega šolstva. Tistega zasebnega šolstva, ki mu je prav dr. Slavko utiral pot, ker so bili pritiski konkurenčnega znanja premočni. A pogled na edino zveličavo javno šolstvo - ko gre za status nekakšnega "branika javnega šolstva", se pri Slavku Gabru ni spremenil. Nasprotno, utrjuje se. In Gaber seveda ni imun na to, da bi pustil neizbrisen pečat v slovenskem šolstvu za naslednjih 50 let. Pri njem ni dvoma, da se želi v zgodovino zapisati kot zadnji branik javnega pred zasebnim. Sobotne debate, ki jih je epidemija sicer precej okrnila, so zanimive tudi zaradi Gabrovih somišljenikov, eden med njimi je denimo dr. Dušan Keber, nekdanji minister za zdravje, s katerimi skupaj kuje ideje, kako slovensko šolstvo "zabetonirati" za naslednjih 50 let, ko gre za financiranje.

Ni skrivnost, da Gaber nasprotuje javnemu financiranju zasebnih šolskih zavodov, ki bi imeli dobiček. Povedano po domače: Gaber načelno podpira zasebno šolstvo, a bi najraje videl, da ga ne financira država, če pa ga že, šolske ustanove nikakor ne smejo poslovati z dobičkom. Takšno razmišljenje, ki zveni populistično in ljudskim množicam všečno, je v resnici skregano z logiko šolstva 21. stoletja, kjer šolski sistemi med seboj tekmujejo za najboljše študente v želji, da jim ponudijo čim večji nabor znanja, dodatnih storitev, ugodnosti med šolanjem in predvsem perspektivo za naprej. Pogled na seznam 500 najboljših univerz na svetu je zgovoren sam po sebi. Zasebne, zasebne in še enkrat zasebne univerze so tiste, ki so prevladale skozi čas. Prav tako se danes nihče več ne sprašuje, v čigavi lasti je sistem, ampak kateri nudi več od konkurence, kje vse na svetu ima izpostave in na kako inovativen ali konservativen način ponuja šolajočim največ. 

Toda cenjena tovarišija profesorja Gabra vsega tega noče videti in ostaja pri floskulah o kvalitetnem javnem šolstvu, ki je približno tako kvalitetno kot naše "brezplačno" javno zdravstvo. Sam Gaber se je okoli teh vprašanj osebno izpostavil pred približno dvema letoma s pisanjem v Pismih bralcev nekaterih dnevnikov, kar je bil tudi njegov zadnji odmevnejši javni angažma. Njegovi zapisi potrjujejo ugotovitev, da je Gabrov pogled na razvoj šolstva ostal zamrznjen v času kakšnega četrt stoletja ali celo 30 let ...

Vse Gabrove bitke za javni šolski sistem

Za razliko od svoje soproge Milice Antić Gaber, ki se rada izpostavlja na Filozofski fakulteti okoli vprašanje spoljenja (med drugim je zaslužna tudi za spremembo statuta te fakultete, ki je določila, da se naslednja leta kot obvezni spol v aktih fakultete lahko uporablja le ženski spol), je Slavko Gaber že skoraj desetletje v "političnem offu". Zadnjič je bil minister med leti 2008 in 2011. Nato je bil vodja v štabu Danila Türka za predsedniško kampanjo 2012, a se je po bolezni hitro umaknil iz političnega cirkusa, zamenjal ga je Igor Pribac. Gaber je namreč doživel možgansko krvavitev in bil hospitaliziran. Türk je volitve izgubil, zagrenjeni Gaber pa niti takrat ni pozabil pripomniti:

"Nepolno leto po predčasnih volitvah so ljudje pozabili, kaj se je v državi dogajalo v času Pahorjevega mandata, in ga zdaj nagradili z zmago v prvem krogu. V razpravo, ki je bila izrazito nevsebinska, je bilo vrženo malo šminke, nastopaštva, Pahorju je uspelo vsiliti svoj ritem, kar se vidi na rezultatu."

Gabrova opazka je bržkone aktualna še danes, koncept državnega šolstva, ki ga je zasnoval kot dolgoletni minister, je z odločbo ustavnega sodišča leta 2015 dočakal pomemben popravek. Tudi javno veljavni programi na zasebnih osnovnih šolah so morali biti financirani stoodstotno. "Boj za duše", kot radi rečejo levi ideologi krščanski šolski sferi,  je od tedaj po ustavi obvezno in se financira iz javnih sredstev. "Ker je ustava to ustavno pravico učencev povezala z njihovo ustavno dolžnostjo, se mora iz javnih sredstev financirati tisto osnovnošolsko izobraževanje, ki je za učence obvezno. V modernih demokratičnih družbah se obveznost razlaga ozko, saj se nanaša le na zakonsko določeno vsebino izobraževalnega programa, ne pa tudi na izobraževalne institucije, ki ta program izvajajo", so v odločbi tedaj zapisali ustavni sodniki.

Slavko Gaber se zadnja leta zelo redko pojavlja na javnih dogodkih.

Pobudnik za oceno ustavnosti krovnega šolskega zakona, kjer se je Gaber proti "cerkvi" angažiral z vso močjo, je bil Zavod svetega Stanislava (njegov ustanovitelj je ljubljanska nadškofija), ki ga je zastopal ljubljanski odvetnik Radovan Cerjak. Šlo je za presojo 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki med drugim določa le 85-odstotno financiranje zasebnih šol. V dvomu pobudnik ni postavil deleža financiranja vseh zasebnih šol, ampak samo financiranje obvezne osnovne šole. Oprli so se na ustavo, ki v 57. členu določa, da je izobraževanje svobodno, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in da se financira iz javnih sredstev. Ustava torej omogoča, da starši svobodno izberejo za svojega otroka šolo, ki pa je lahko zasebna ali državna. Država ima nalogo, da po svojih organih ugotovi, ali posamezne šole izpolnjujejo predpisane pogoje glede programa, prostorov in kadra. Ko je ugotovljeno, da šola izpolnjuje pogoje in je vpisana v razvid osnovnih šol, takrat ji po njihovem prepričanju, kadar gre za obvezno osnovnošolsko izobraževanje, ustava zagotavlja, da se to izobraževanje financira iz javnih sredstev.

Vendeta zasebnemu in glorifikacija javnega

Poznavalci vedo povedati, da je Gaber leta 2015 z njemu neugodno odločitvijo Ustavnega sodišča dokončno osivel in zaprisegel vendeto zasebnemu šolstvu. Medtem ko so se vrstile izjave pravnih strokovnjakov v prid spoštovanju odločbe ustavnega sodišča, nekdanji šolski minister LDS preprosto ni zmogel priznati odločitve ustavnih sodnikov s konca leta 2014 in je za povrh napadel še njihovo razvpito odločbo o Patriji. Tedaj je doktor znanost Gaber za Večerovo sobotno prilogo povedal:

"Odločitev iz leta 2014 razumem kot politizacijo ustavnega sodišča. Zdajšnje vpitje z desne je sprenevedanje tistih, ki ustavno sodišče izrabljajo za rabote, kot je oprostilna sodba oseb, ki so pravnomočno obsojene za koruptivna dejanja."

Te izjemno ostre besede je pozneje začinil še v oddaji Tarča na TV Slovenija:

"Gre za poskus repozicioniranja določenih sil v družbi, ki bi želele imeti kaj več zase in ne samo Patrio, tudi za šole bi najraje videli, da bi bili njihove, po možnosti še kakšne vojaške enote in kaj podobnega."

Gaber je bil tisti v vodstvu LDS, ki je v koalicijskih pogajanjih v začetku leta 1997 na Drnovškovo precejšnje začudenje fanatično vztrajal, da SLS , ki jo je tedaj vodil Marjan Podobnik, nikakor ne sme prevzeti šolskega resorja. Za vsako ceno je "ministrstvo za uk in bogočastje" hotel obdržati v svojih rokah. Mandatar Janez Drnovšek bi ga namreč mirno dal SLS, če bi bila to na koncu cena, da z njimi sestavi koalicijo. Toda Gaber se ni dal in na svojo stran je pridobil dovoljšnje število vplivnih eldeesovcev, da je moral Drnovšek na koncu popustiti. Je pa od tedaj dalje Gaber obveljal za neformalnega šefa trde, ideološke levice znotraj zgolj deloma liberalne LDS. Če bi Slavoj Žižek tedaj bolje analiziral kadrovski bazen Liberalne demokracije Slovenije, bi ugotovil, da ni fascinanten le "stalinizem" Gregorja Golobiča, ki ga je malodane oboževal, ampak da se v stranki skriva še bogastvo kulturnega marksizma s Slavkom Gabrom na čelu ... 

No, Gabru je vseeno uspelo do konca reformirati "šolsko polje"; med drugim je brez soglasja s cerkvijo uvedel nekonfesionalni obvezni izbirni predmet verstva in etika v zadnjih treh razredih osnovne šole, ki prav zaradi tega ni mogel zaživeti. Generalno gledano zagotovo drži ugotovitev, da je slovenski šolski sistem že več kot dvajset let zaznamovan z Gabrovo ideološko reformo. Zdaj se kaže, da bi reformo šolstva vendarle lahko dočakali, čeprav je pravi stric iz ozadja slovenskega šolstva še vedno Gaber in njegova druščina. Pred časom je v oddaji Studio City na TV Slovenija o devetletki dejal:

"Če bi živeli v Indiji Koromandiji in po sitemu 'mizica pogrni se' v življenje spuščali perfektne šolske sisteme, bi lahko rekel, da je devetletki rok trajanja potekel. Ker pa živimo v realnem svetu, se mi zdi veliko bolje razmišljati o tem, kako nadgraditi to, kar relativno solidno funkcionira."

Ko je predsednik republike Borut Pahor, torej tisti predsednik, ki ga Gaber prezira, organiziral posvet o zasebnem in javnem osnovnem šolstvu in gostil 13 sogovornikov, med njimi predzadnjega ministra Jerneja Pikala in njegove tri predhodnike, predstavnike zasebnih osnovnih šol, civilne družbe in strokovnjake s področja šolstva, je bil Gaber spet v odlični formi. Izjavil je:

"Prav je, da država omogoča pogoje za vzpostavljanje zasebnih šol, vprašanje pa je, ali mora te zasebne šole tudi financirati."

Profesor na pedagoški fakulteti in nekdanji minister za šolstvo Slavko Gaber je o odločitvi izpred dobrih dvajset let, da v zakonu o šolstvu postavi temelje za zasebne šole, dejal, da so se za to odločili, ker je bilo očitno, da obstajajo ideološke razlike in da je treba staršem omogočiti izbiro. A sistem je bil zasnovan po logiki "in-in" in ne "ali-ali". Kako se bo sistem razvijal v prihodnje, ni hotel napovedovati, a je svaril pred sistemom, ko bi lahko z javnimi sredstvi v zasebnih šolah ustvarjali dobiček.

V času epidemije covid-19 in vseh težavah s šolanjem na domu je bil specialni pedagog dr. Marko Juhant kritičen do sistema in ideologov. Dejal je, da se ljudje razburjajo iz napačnih razlogov, saj se razburjajo glede tega, kaj bi se večini otrok lahko zgodilo. Če je treba v resnici kaj narediti, bi bil po njegovem strokovnem mnenju sedaj primeren čas, da se poseže v družine, kjer se dogajajo zlorabe in nekatere druge težave. "Tam bi bilo treba urediti zadeve, potem pa bi se lahko otroci šolali tudi od doma", je poudaril Juhant in razložil, da bi bilo po drugi strani treba razmisliti tudi o tem, ali so šole dejansko tako poglaviten vir prenašanja okužbe, da je primerno toliko časa vztrajati pri tej obliki šolanja. In tudi pri tem je težava, da ministrstvo ni izdalo natančnih navodil učiteljem, da je treba odpredavati tako, da so otroci v tem delu samostojni. Treba bi bilo oblikovati tak sistem internetnega šolanja, da bi otroci pred ekranom obsedli kot ob dobri risanki ali filmom. "Tega mnogi učitelji več ne znajo, sedaj plačujemo ceno tistega, s čemer je začel že minister za šolstvo Slavko Gaber, torej z izganjanjem vzgojnih prijemov iz šole. To je jasno razvidno že iz poimenovanja nekaterih predmetov, nimamo več na primer športne vzgoje, sedaj je le še šport. Vemo pa kateri učitelji so izjemno uspešni pri svojem poslanstvu, in sicer tisti, ki znajo pri pouku dobro uporabljati tudi vzgojne prijeme."

Gabrov fantomski Muzej športa in javni mrk

Profesor Gaber je objektivno odgovoren tudi za nikoli v polnem sijaju zaživeti Muzej športa Republike Slovenije. Vsi ministri z njim na čelu z njim so v prazno tratili svoj čas in denar davkoplačevalcev (v imenu vlade in ministrstva za šolstvo, pozneje izobraževanje) od leta 2000 do leta 2017 pri ohranjanju dediščine na področja športa za muzejsko dejavnost. Celih sedemnajst let! Kot kaže revizija Računskega sodišča, so ustanovili muzej, a mu niso zagotovili prostorov, vladi pa sploh ni bilo mar, koliko je tam zaposlenih, kaj delajo ... Večina denarja je šla tako za plače, obiskanost muzeja pa je bila nizka, da je v nekem trenutku padla celo na ničlo.

Vlada je problem muzeja, s katerim očitno niso točno vedeli, kaj bi, skušala leta 2013 rešiti tako, da ga je pripojila k Zavodu za šport Planica, s čemer pa po mnenju računskega sodišča ni rešila problemov in težav. Revizorji so o obisku muzeja po pripojitvi zapisali:

"Število obiskovalcev se po pripojitvi v primerjavi s preteklimi leti zmanjšuje. V letu 2004 je stalno razstavo v muzeju obiskalo 1.232 obiskovalcev, v letu 2013 pa samo še 325 obiskovalcev. Muzej po letu 2011 ne beleži obiskovalcev razstav izven muzeja, saj jih v obdobju od leta 2012 do leta 2014 ni pripravil."

Računsko sodišče je zapisalo še:

"Ocenjujemo, da bi ministrstvo pred predlagano ukinitvijo muzeja kot samostojnega pravnega subjekta in pripojitvijo k zavodu za šport moralo opraviti analize prednosti, slabosti in ciljev takšne pripojitve tako glede stroškov delovanja muzeja, zlasti pa glede učinkovitosti ohranjanja in razvoja kulturne dediščine s področja športa, vendar tega ni storilo. Ministrstvo po pripojitvi tudi ni izvedlo nobene analize posledic pripojitve, iz analize podatkov o stroških pa ni razvidno, da bi ta odločitev bistveno vplivala na stroške delovanja muzeja. Glede števila obiskovalcev in razstav izven muzeja pripojitev ni imela pozitivnega vpliva na povečanje obiska muzeja ali povečanje njegovih aktivnosti."

Bili so časi, ko je bil Slavko Gaber eden izmed ideologov vladajoče politike v Sloveniji.

Nazadnje se je Slavko Gaber resneje oglasil poleti 2019, ko je skupaj s tremi kolegi opeval nekdanjo slavo in vse povprek poveličeval svetovne dosežke slovenskega šolstva. V dneh, ki so sledili, so Gabra in druščino argumentirano v odgovoru pobili dr. Žiga Turk, minister za šolstvo desne provinience, in njegovi somišljeniki. Tedaj so Turk in kolegi zapisal, da so Gaber in druščina z izjavo, da imamo v Sloveniji enega najboljših šolskih sistemov na svetu, močno pretiravali. Rezultati slovenskih šolarjev so v OECD nadpovprečni pri matematiki, znanosti in branju, pa podpovprečni pri npr. finančni pismenosti. Sistem ustvarja solidno povprečno znanje, razvije pa primerjalno malo res odličnih šolarjev. Rezultati raziskave PISA sploh ne potrjujejo teze, da je naše šolstvo zgled enakih možnosti. Nasprotno, pri nas socialni status družine ali okolja nadpovprečno vpliva na dosežke otrok. Sistem je podpovprečen, ko gre za to, da bi dobre rezultate dosegali tudi otroci iz socialno slabših okolij. Žal jih ne, gospod Gaber.

Žiga Turk in njegovi kolegi so Gabrove iluzije o "enem najboljših šolskih sistemov na svetu" sesuli še z nekaj argumenti, ki povzemejo vse, kar smo o ideologiji nekdanjega šolskega ministra ugotovili tudi v tem Dosjeju:

"Izjava spoštovanih kolegov, da je javno šolstvo, 'ki vsem ponuja enake možnosti […] ključen izraz družbene pravičnosti', insinuira, da nevladne šole niso javne šole in da nevladne šole ne nudijo enakih možnosti za pridobivanje znanja in uresničevanja talentov. Da potemtakem zasebne šole delujejo diskriminatorno do populacij svojih učencev in z doseganjem slabših učnih uspehov od državnih šol varajo starše in izvabljajo denar neupravičeno? Da dejansko s slabšo kvaliteto pouka zmanjšujejo kvalitetno raven izobrazbe Slovencev na državnem nivoju? Da so nekateri otroci v nevladnih šolah diskriminirani napram drugim otrokom v nevladnih šolah? Za tako hude obtožbe so potrebni dokazi, ki jih priskrbijo inšpektorati in ustrezne službe. Če jih ni, se bodo morali spoštovani kolegi pač opravičiti.

Če pa so spoštovani kolegi z navedenim mislili, da se v vladne šole lahko vpiše vsak, v nevladne pa ne, je pa to naravnost zavržno. Edini razlog, da se v nevladne šole ne more vpisati vsak, je, da je teh šol malo, komaj za vzorec. In seveda ne morejo vpisati vseh, ki bi si tja želeli. Preprečevati, da bi bilo nevladnih šol več, z izgovorom, da jih je malo, je od spoštovanih kolegov pritlehno.

V svojih nastopih spoštovani kolegi ne ločijo javnega od državnega šolstva. Javno šolstvo je tisto, ki izvaja javno priznane programe in ga financirajo davkoplačevalci. Izvaja pa ga lahko pravna oseba zasebnega ali javnega prava. Ali po mnenju spoštovanih kolegov nevladni izvajalci ne izpolnjujejo vseh zahtev javnega šolstva? Ne izvajajo programa javnega šolstva v celoti? Spoštovani kolegi ves čas zavestno uporabljajo izraz javno šolstvo na mestih, kjer bi morali uporabljati oznako 'vladno', ‘državno’ ali 'občinsko.

Kot ministri za IZOBRAŽEVANJE so oni in smo mi prisegli, da bomo delovali za korist Slovenije. Nobenega dokaza ni, da bi nevladni izvajalci javnih šolskih programov škodili Sloveniji. Da bi škodili otrokom. Nasprotno, ker kljub večjim stroškom obstaja interes za vpis v te šole, starši ocenjujejo, da so te šole koristne. Staršem lahko zaupamo, ker jih gotovo bolj skrbi za njihove otroke, kot za otroke neznancev skrbi spoštovane kolege ministre. Oviranje nevladnih šol, ki so del javnega šolstva, tako pomeni delovanje proti koristim Slovenije. Kot korist Slovenije razumejo starši šolarjev, seveda, in ne sindikalisti ali kulturni bojevniki.

Ustvarjanja še večjega monopola državnih šol in oviranje pobud, ki v šolski prostor prinašajo izbiro, alternativo, pluralnost in konkurenco, si ne moremo razlagati drugače, kot da gre za paničen strah in utemeljen dvom v kakovost državnega šolskega sistema."