Komentar

Civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska –, je nevarna

Šale in komedije so inherentno zanimive: v njih uživamo zaradi njih samih in četudi drži, da bi lahko imele terapevtsko vrednost, to ni tisto, kar nas privlači. Šale in komedije obstajajo, da bi v njih uživali, to pa zaradi njihove inherentne vrednosti. Gre za estetske stvaritve in kadar jih kritiziramo ali hvalimo, smo angažirani pri izražanju ter obrambi estetskih vrednot. Tisti, ki so prepričani, da ne obstajajo estetske vrednote, bi morali pozorneje preučiti človeški smeh, ki je – če ga sodimo s tega zornega kota – neprestano iskanje estetskih vrednot in ponavljajoča se eksplozija spričo njihovega odkritja.

 

11.06.2021 22:35
Piše: Roger Scruton
Ključne besede:   smeh   komedija   umetnost   islam   mladi   sentimentalnost   Christopher Ricks   Emily Brontë   Thomas Hardy

Zabavne zgodbe in karikature so središčne v tradicionalnih kulturah ravno zato, ker zbujajo ta odziv, in civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska civilizacija – je nevarna, saj pogreša osnovno sredstvo, prek katerega se ljudje soočijo s svojo nepopolnostjo.

Tudi če drži, da vsebuje kultura zapuščino emocionalne vednosti ter beleženje človekove vrednosti, to nič kaj ne pripomore učitelju pri zastavljanju silno pomembnega vprašanja: katere segmente kulture, katera umetniška in literarna dela, katere kulturne prakse lahko predočim svojim učencem in kako jih lahko naučim, da uživajo pri takih rečeh? Dejansko nas je snov prejšnjega poglavja spet pahnila v enega od najzahtevnejših in najbolj obremenjenih intelektualnih sporov – tistega, ki se nanaša na naravo in objektivnost estetskih vrednot. Držal se bom doslejšnje metode ter presekal vozel s smehom.

 

 

Inherentne vrednote

 

Komedija je ena od temeljnih sestavin vsake resne kulture in tudi vzorčno prizorišče, na katerem preizkušamo svoje družbeno čustvovanje. Kakor sem že omenil v prvem poglavju, v osrčju vsake prave zabave tiči sodba in ta sodba nam omogoča, da se smejemo. Smejemo se tistemu, kar ne izpolnjuje naših pričakovanj, kar razkriva malenkostnost sredi veličastja ali neujemanje med idealom in realnostjo. V vseh teh primerih pa je smeh družbeni odgovor: še več – je družbotvorni odgovor. Kadar se nečemu smejem, tudi če to počnem sam, se umeščam v namišljeno skupnost zabavanja: ljudi, ki sodijo, kakor jaz sodim, in se odzivajo, kot se jaz odzivam. Smeha se naučimo v družbi in smeh opolnomočuje tovarištvo. Votli smeh se poraja iz spoznanja, da je nekdo v svojem smehu osamljen in se zato več ne zabava.

 

Šale in komedije so inherentno zanimive: v njih uživamo zaradi njih samih in četudi drži, da bi lahko imele terapevtsko vrednost, to ni tisto, kar nas privlači. Šale in komedije obstajajo, da bi v njih uživali, to pa zaradi njihove inherentne vrednosti. Gre skratka za estetske stvaritve in kadar jih kritiziramo ali hvalimo, smo angažirani pri izražanju ter obrambi estetskih vrednot. Tisti, ki so prepričani, da ne obstajajo estetske vrednote, bi morali pozorneje preučiti človeški smeh, ki je – če ga sodimo s tega zornega kota – neprestano iskanje estetskih vrednot in ponavljajoča se eksplozija spričo njihovega odkritja.

 

Toda kako lahko sploh razpravljamo o takih vrednotah? Jih mar to, da jih opredeljujemo kot inherentne, ne umešča onkraj razprave, kot zadeve zasebnega okusa, v zvezi s katerimi lahko soglašamo ali pa soglašamo v tem, da smo različni? In ali ni to pomen starega latinskega pregovora de gustibus non est disputandum? Utemeljevati zanimanje za nekaj, pomeni avtomatično postaviti tisto, kar nas zanima, v območje sredstev, to se pravi – zastaviti si vprašanje: kakšna je njegova korist?. Odgovor, da je koristno na sebi, pa preprosto pomeni, da se umikamo iz razprave. Tako se vsaj zdi in odtod tudi naslov knjige Johna Careya What Good are the Arts? (Ali so umetnosti koristne?), na katero Carey odgovarja: popolnoma nekoristne. (1)

 

Predstavljajte si, da bi nekje zastavil vprašanje "kakšna je korist prijateljev"? Seveda bi se bilo mogoče odzvati z nekaj odgovori, s katerimi bi vsi soglašali. Prijatelji so zdravilo proti osamljenosti; prinašajo pomoč v težkih trenutkih, sodelovanje pri vsakdanjih zadevah, tolažbo po izgubah. Oseba s prijatelji širi svojo moč, svoj smisel, svoj kreativni potencial. Oseba brez prijateljev je zreducirana na minimalne preživetvene pogoje.

 

Vse to pomeni, da je prijatelj koristen kot sredstvo. Toda zamislite si, da pristopim k Juliji s to mislijo v glavi. Dojemam jo kot uspešno osebo, kot nekoga, ki bi mi lahko prinesel vse mogoče koristi pri vsem, kar ne bi mogel doseči sam. Preračunam vse možnosti, kjer bi mi lahko koristila, in se namenim, da bi jo "pridobil" na svojo stran. Jo pri tem obravnavam kot prijateljico? Seveda ne. Obravnavati Julijo kot prijateljico pomeni, da jo vrednotim zaradi nje same, kot osebo v vsej njeni enkratnosti. To pomeni, da jo vrednotim, če naj uporabim Kantovo izrazje, "kot svoj lastni namen". Samo kdor razume človeka kot nekoga, ki ima inherentno vrednost, lahko pridobiva prijatelje. To pa ne pomeni, da ti prijatelji ne bodo imeli instrumentalne vrednosti. Vendar je njihova instrumentalna vrednost odvisna od zavrnitve, da bi jo iskali. Uporabnost prijateljev je na voljo samo tistim, ki je ne iščejo. Tisti, ki zbirajo prijatelje, da bi se z njimi okoristili, ne zbirajo prijateljev: manipulirajo z ljudmi.

 

Ta trditev pomeni, da je inherentna vrednost lahko tudi instrumentalna vrednost, vendar samo tedaj, kadar je ne obravnavamo kot take. Gojenje inherentnih vrednot bi lahko zato postala ena od naših najkoristnejših navad. Če je temu tako, se zastavlja realno vprašanje, katere stvari naj vrednotimo zaradi njih samih in kako lahko okrepimo in vzgojimo svoje presojanje. Ponazoritev tega nam spet nudi smeh. Ko nekdo odgovori na šalo z besedami "To ni zabavno!", to izpričuje resno kritiko ne le v zvezi s šalo, ampak tudi v zvezi z osebo, ki jo je izrekla. Predpostavka je, da smo prejeli povabilo na smeh nečemu, čemur se ne bi smeli smejati, ali ker gre za preresno zadevo ali ker bi bil smeh neokusen ali nevljuden. Smeh lahko poniža tisto, česar se dotakne, s tem, da naredi za vredno zaničevanja tisto, kar bi si zaslužilo našo ljubezen, spoštovanje ali usmiljenje, pa poniža tudi tistega, ki se smeje. Zatorej je povsem naravno, da lahko kritiziramo šale in opozarjamo na njihove moralne pomanjkljivosti. To pa lahko storimo, ne da bi se odvrnili od prepričanja, da so šale, če so res dobre, inherentno dobre zaradi tega, kar so, in ne zaradi njihovega učinka. Slaba šala je šala, ki nas ne bi smela zabavati. Dobra šala je šala, ki je pristno zabavna – z drugimi besedami, ki izvablja veselje in ga upravičuje. V vsakem primeru pa nas šale zabavajo zaradi njih samih in ne zaradi njihovih učinkov.

 

Šale, komedije in zabavne stvari vsekakor imajo blagodejne učinke. S skupnim smehom oljimo kolesje družbe. Soglašati v našem smehu pomeni soglašati v naših sodbah in šala, ki jo delimo, je, če hočemo zapolniti neko srečanje, mnogo bolj učinkovito sredstvo kakor skupna opazka o vremenu, saj vključuje ne le prepričanje, ampak tudi sodbo. Ko se vi in jaz smejemo skupaj, drug drugemu razkrivamo, da vidimo svet v isti luči, da razumemo njegove pomanjkljivosti in da se nam zdijo znosne. Skupno "lajšamo" svoja bremena, tako da jih skupno delimo. Zabavne zgodbe in karikature so središčne v tradicionalnih kulturah ravno zato, ker zbujajo ta odziv, in civilizacija, ki se ni sposobna smejati sami sebi – kakor današnja islamska civilizacija –, je nevarna, saj pogreša osnovno sredstvo, prek katerega se ljudje soočijo s svojo nepopolnostjo.

 

 

Presojanje umetnosti

 

Gotovo ni težko raztegniti te misli na umetnost, literaturo in glasbo. Vse te reči so zanimive zaradi njih samih. Vendar podeljujejo tudi druge prednosti. Gradijo referenčni vzorec, ki nam omogoča, da sporočamo svoja duševna stanja. Na tisoč načinov nam ponujajo tolažbo, kratkočasje, veselje in emocionalno spodbudo. Toda ne presojamo jih, tako da ocenjujemo te pozitivne učinke. Ravno nasprotno: ocenjujemo jih zaradi njihove notranje vrednosti. Vprašanje, ki se zastavlja kritiku, ni "ali ima to dobre ali slabe učinke?", pač pa "ali gre za predmet našega zanimanja?".

 

Vzemimo kategorijo opolzkosti. Danes je manj običajno ocenjevati umetniška dela kot opolzka, kakor je to bilo v preteklosti. Toda vsi razumemo, kaj ocena pomeni.  Opolzkost nastopa, kadarkoli človeškemu telesu damo prednost pred človekovo osebo, tako da zasenčimo dušo. To se dogaja v vizualnem razgaljanju spolne dejavnosti in tudi v vizualnem razgaljanju nasilnih prizorov, v katerih telo, da se tako izrazimo, nekako prevlada. Kadar kritiziramo umetniško delo zaradi njegove opolzkosti, predpostavljamo, da je narobe, če svoje zanimanje posvečamo nečemu takemu. Zakaj je to narobe? Ker je to zanimanje izraz nagnjenja k depersonalizaciji človeškega telesa, se pravi nagnjenja, ki izvotljuje človeško obliko njenega moralnega in duhovnega pomena. Seveda se lahko ne strinjamo s to trditvijo in seveda zahteva več obrambe, kot jo lahko ponudim tule. Ampak vzemimo v zakup, da je resnična: potem predpostavlja, da v opolzkem umetniškem delu obstaja neka inherentna in ne le instrumentalna pomanjkljivost. Ta pomanjkljivost pa je inherentna, ker je opolzkost poteza, ki povzroča moralno sumljiv interes. Nedvomno gre tudi za instrumentalno pomanjkljivost: nedvomno opolzkost uvaja slabe navade v mišljenju, slabe navade v percepciji in slabe navade v čustvovanju, ki okužijo naše razmerje do drugih v svetu realnega življenja. Toda kadar kritiziramo opolzkost v umetnosti, se ne nanašamo na to. Nanašamo se na pomanjkljivost v samem umetniškem delu, ki bi bila pomanjkljivost, tudi če bi opolzkost ne imela prepoznavnih učinkov na tiste, ki se zanjo zanimajo. Kajti napačno je ravno to zanimanje.

 

Vzemimo zdaj kategorijo sentimentalnosti. Sentimentalnost, prav tako kakor opolzkost, izoblikuje navado. In tisti, ki jih privlači, se pogosto ne zavedajo njene temeljne razsežnosti, ki je v tem, da gre za krinko. Sentimentalne besede in kretnje so oblike igranja: kadar uprizarjamo plemenita čustva, medtem ko smo motivirani drugače. Tako se resnično žalovanje osredotoča na predmet, izgubljeno osebo, za katero žalujemo, medtem ko se sentimentalno žalovanje osredotoča na osebek, osebo, ki žaluje, njena temeljna skrb pa je pokazati svoja lepa čustva svetu. Zato je tudi značilnost sentimentalnosti, da predmet postane nejasen, idealiziran, nanj pa gledamo, ne da bi se ozirali na resnico.

 

Lahko se ponovno ne strinjate s trditvijo. Toda je resnična in natanko pokaže, zakaj kritiki obsojajo sentimentalnost v umetnosti. Ko se denimo odzovemo na poezijo, se empatično odzivamo na izražanje čustev. Obstajajo čustva, s katerimi moramo simpatizirati in od katerih se učimo, "kaj čutiti" v smislu, ki sem ga opisal v minulem poglavju. Toda obstajajo tudi čustva, s katerimi ne smemo simpatizirati in bi na njihovo izražanje v poeziji morali gledati s kritičnim očesom. Sentimentalna čustva so čustva te vrste. Saj so v nekem pomembnem smislu nerealna – rezultat iztirjene in posledica pogosto tudi igrane samoprevare. Nanja bi morali gledati z distanco, za katera si sama prizadevajo, da bi jo nujno ukinila, iz te distance pa bi morali gledati nanja s sumničavostjo. To je tisto, kar je imel v mislih Oscar Wilde, ko je o osladno napisanem prizoru, v katerem Dickens opiše smrt male Nell, zapisal znamenite besede, da je "treba imeti okamenelo srce, da bi se ne smejali ob branju o smrti male Nell". To pa pomeni, da je ta poziv k čustvovanju poziv k ponaredku čustvovanja, ponarejeno čustvovanje pa je sovražnik resnične empatije; to je slaba navada, ki ustvarja »okamenelo srce«.

 

Morebiti je komercializacija človeškega srca s strani modernih medijev  tista, ki nosi odgovornost za histerijo, s katero so sprejete moderne travme. Ampak to niso slabi učinki, na katere se kritik nanaša, kadar kritično obravnava sentimentalno umetniško delo. Sentimentalnost je tamle na strani, na slikah ali v notnem zapisu: to je inherentna lastnost samega dela. Naloga kritika je razkrinkati, za kaj gre, in tudi pokazati, da delo, ki vsebuje to pomanjkljivost, ne more upravičevati pozornosti, ki jo zahteva.

 

 

Vedeti, kaj naj čutimo

 

Tu moramo opozoriti na trditev o vednosti, ki sem jo orisal v minulem poglavju. Svojo empatijo "podoživimo" prek srečanj s fikcijami, tako pa prispemo do tega, da "vemo, kaj čutimo" v položajih, na katere še nismo nikoli naleteli. V znamenitem eseju Reality and sincerity (Realnost in iskrenost), ki je leta 1952 izšel v reviji Scrutiny, je kritik F. R. Leavis kontrastno primerjal delo Emily Brontë Cold in the Earth (Mraz na zemlji) z delom Thomasa Hardyja After a Journey (Po potovanju). (2) Leavis piše: "Emily Brontë si zamišlja neko situacijo, da bi doživela zadoščenje ob strogoredni domišljijski vaji; zadoščenje ob dramatizaciji same sebe v tragični vlogi – ob plemenito impresivni drži strogo nadzorovanega strastnega obupa".

 

In kontrastno primerja Bontëjin "govoriti o" čustvih s Hardyjevo "spokojno slutnjo specifičnega dejstva in konkretnih okoliščin". Vsaka pesnitev, po Leavisovem mnenju, nas vodi v nek svet in hkrati "izvablja odziv" na tisti svet. Odziv ni odziv pesnika, marveč odziv bralca – čeprav je cilj vsakega avtorja ustvariti med bralcem in pesnikom empatični odnos. O prvem verzu Hardyjeve pesnitve ("Sem prihajam, da bi videl brezglasno prikazen") Leavis zapiše, da ta "pogled, ki ga prepoznamo, ni brezčutna perverzija; je beseda, ki jo podtika intenzivno uresničeni položaj, pri čemer čutimo, kot da bi se Hardyju (in prav tako nam) vsiljevala kot pravilna in nenadomestljiva". Iskrenost izraženega občutja je eno s konkretno naravo predstavljenega položaja – zavrnitev, da bi se umaknili v herojske abstrakcije – ta iskrenost pa sili našo simpatijo, kakor se besede, "vsiljene" pesniku, vsiljujejo tudi nam.

 

Analiza je daleč od tega, da bi bila nespodbitna, vendar vodi nas do dveh pomembnih točk. Prva je, da je bralčeva empatija bila priklicana v emocionalno stanje, ki ga prinaša pesem, in da je ta empatija lahko ponujena ali zavrnjena. Druga je, da bi bila empatija umaknjena ob prvi slutnji neiskrenosti in da neiskrenost, v predstavljeni situaciji, pomeni nedoločnost, pomanjkanje zgoščenosti. Besede lahko tečejo laskavo in nas vabijo, da potrdimo namerno tragično vzdušje v pesmi, za katerega Leavis trdi, da gre v Brontëjinem primeru. Ali pa se lahko, kakor v Hardyjevem primeru, spotikajo ob trdih in kljubovalnih dejstvih ter priznajo kompleksnost žalovanja in nepopolnost obujenih občutkov. V drugem primeru zgoščenost imaginarija izvablja našo empatijo. Sočutevamo s pesnikom, ker smo si primorani predstavljati položaj ravno tak, kakršen je prizadel njega. Ta zgoščenost spodbuja tisto prvo dejanje sodbe, ki sproži empatijo. In ko so naša empatična čustva tako vodena od sodbe, "se učimo, kaj čutiti".

 

Literarna sredstva poznajo svoj način vsiljevanja neke trditve. Rima, ritem, zven besed in besedni red nas odlaskavajo naprej k cilju, ki se mu je težko upreti. V tem primeru – in Leavis predpostavlja, da bi to lahko bilo res za Brontëjino pesem – se pogosto zalotimo, kako podoživljamo nek občutek empatičnosti do stanja duha, ki si zasluži manj od polnosrčnega odobravanja. Nasprotno pa nas lahko pesem s svojimi literarnimi sredstvi odvrne od razpoloženja, ki ga je navidezno izražala, s tem pa nam omogoči empatijo, čeprav se igra z obupanimi ali mrkimi čustvi. Vzemimo na primer to Housmanovo pesem:

 

V svoje nevarnosti

klepetanja in zapeljevanja

vstopam obdan z oklepom

blagih zvezd.

Upanje laže smrtnikom

in večina mu nasede,

toda nikdar mi ni pripadal

človekov zapeljivec.

 

Misli drugih

so bile lahke in minljive

zaradi srečanja ljubimcev

ali sreče ali slave.

Moje so bile obtežene,

in moje so bile stanovitne,

zato sem bil pripravljen,

ko so težave prišle.

 

 

Christopher Ricks je zapisal, da "pesem govori o neizprosni, krčeviti stvari, vendar – kako to izreka? Z veseljem in z razsodnostjo". (3) Oblika pesmi, njeni plesni ritmi in njen neočitni namig na neznosno Jobovo trpljenje (navedeno v zadnji vrstici), vse govori o zavestnem umiku iz drže pubertetniškega brezupa, ki ga tako pogosto očitajo Housmanu, kar – to predpostavlja Ricks – sproži našo empatijo ter nas usposablja, da se "poistovetimo" s čustvovanjem v pesmi. Občutje je pogojeno z lahkotnostjo pesemske glasbe, s tem, da se podredimo tej glasbi, pa se tudi distanciramo od prelahkotnih šablon nezrele mizantropije.

 

 

Empatija in sodbe

 

V primerih vidimo, kako nam dva kritika pokažeta, da nas lahko pesmi prek udejanjenja empatije učijo, "kaj čutiti". Pesem napotuje k neki emociji in nas vabi, da z njo simpatiziramo. Vendar ravno v tem dejanju odpre pot sodbi. Je situacija določena natanko? Ali poskušajo jezik, ritem, literarna tehnika vplivati na nas nekritično, ali pa nas, nasprotno, vabijo, naj gledamo na stvari, kakršne so, in naj ponujamo svoje sočutevanje samo kot dokaz, da ga pravilno ponujamo? Vsa ta in podobna vprašanja izhajajo iz neizgovorjene misli, da so empatični odzivi na umetniška dela tudi ponovitve čustev, ki bi jih lahko aplicirali na življenje. Ta misel pa posledično namiguje na nekaj pomembnega glede povezanosti med življenjem in literaturo. Po Aristotelovem pojmovanju moralne vzgoje je vrlino treba učiti z zgledom, zgled poraja navade, navade pa se spremenijo v nagibe. Če ima dobra literatura moralno vrednost, je to zato, ker nas uvaja v ta proces, tako da nas uči kaj čutiti do dejanj, značajev in usod svojih bližnjih. In če se moramo izogniti slabi literaturi, je to zato, ker nas zavaja v občutenje empatičnosti, kjer je empatičnost zgrešena.

 

Obravnaval sem samo dva kritična koncepta – opolzkost in sentimentalnost – ter poskusil pokazati, kako nastopata v sodbah o estetski vrednosti. Toda kar sem povedal o teh dveh konceptih, je mogoče raztegniti do drugih uveljavljenih pripomočkov kritičnega raziskovanja: iskrenosti ("kroga resnice"); tragičnosti; globine; modrosti; elegantnosti, do same lepote: vse to označuje notranje poteze umetniškega dela in tudi spodbudo k naši empatiji. Namen kritike je utemeljiti sodbe, ki jih vsebujejo, s tem pa razločuje pravilne od nepravilnih primerov estetskega interesa. V tem ni nič paradoksnega, niti ne nasprotuje samoumevni resnici, da se navsezadnje estetska sodba tiče individualnega odziva na individualno delo. Gre za prav tako racionalno poizvedbo, kakršna je kritika šal, ta pa sooblikuje veliko konverzacijo, ki je srčika literarne kulture.

 

In vendar, bo nekdo lahko dejal, tudi če obstaja ta disciplina v osrčju kulture, še ne vemo kako in s kakšnimi pripomočki bi jo lahko vpeljali med mlade. Če predpostavljamo, da naš namen pri tem uvajanju ni koristiti mladim, pač pa kulturi, tako da določimo njene bodoče varuhe, potem moramo tudi upoštevati, da obstaja daleč preveč kulture in, zaradi pomanjkanja vaje, zelo malo prostora v enih samih možganih, ki so na voljo, da bi jo sprejeli. Kako naj torej začnemo z uresničevanjem svoje naloge?

 

Iz angleščine prevedel Andrej Lokar.

_________________ 

Opombe:

 

(1) John Carey, What Good Are the Arts? (Ali so umetnosti koristne?), navedeno delo.

 

(2) Reality and Sincerity (Realnost in iskrenost) v: Selection from Scrutiny (Izbor iz Scrutinyja), Cambridge , CUP (1968), II. zv.

 

(3) The Force of Poetry (Moč poezije), Oxford  (1984), str.165.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
20
10.08.2022 23:45
Zakaj je Donald Trump lahko ključ do rešitve vojne v Ukrajini? Ker je nekonvencionalni politik z mentaliteto trgovca in ker je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
18
05.08.2022 20:00
Februarja letos sem ob odločni in enotni reakciji Evropske unije na rusko invazijo na Ukrajino na tem mestu zapisal, da je ... Več.
Piše: Božo Cerar
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
14
04.08.2022 20:00
Oseba, o kateri nameravam napisati nekaj opazk, je bila rojena v družini, ki po vseh lastnostih sodi v t.i. novi razred , kakor ... Več.
Piše: Denis Poniž
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
10
03.08.2022 23:45
Strategi t.i. levice so že zdavnaj ugotovili, da jim ta nedorečenost okrog nevladnih organizacij in civilne družbe silno ... Več.
Piše: Miha Burger
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
16
02.08.2022 23:00
Vladni predlog kar štirih zakonskih sprememb na področju davkov, kar mediji ljubkovalno imenujejo davčna reforma, že na prvi ... Več.
Piše: Ivan Simič
Premierjeva čustva, neobdavčene denarne nagrade za gasilce in vsemogočni nevladniki
14
01.08.2022 22:00
Predsednik Golob, vseeno hvala za vaš trud. Uspeli ste opozoriti na potrebe gasilcev in to je dobro. Upam, da vam uspe ... Več.
Piše: Milan Krek
Evropska unija v svetu 21. stoletja bo morala spremeniti sistem odločanja, ali pa je čez desetletje ne bo več
7
24.07.2022 22:55
Povojno obdobje je svet upravljala skupina G7, v kateri so se znašle najrazvitejše države. V samo nekaj letih ali celo mesecih ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Genialni minister Loredan bi 18 mesecev delal stresni test zdravstva za pol milijarde evrov, največja slovenska občina pa je ponoči brez dežurnega zdravnika
15
24.07.2022 00:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je odločil in večkrat povedal celemu svetu, da bo v prvih 18. mesecih mandata s ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne razumem ljudi, ki svoje življenje in svojo moč izkoriščajo za obtoževanje in uničevanje drugih
8
20.07.2022 20:00
Ne razumem posameznikov, ki jim visoke pozicije tako udarijo v glavo, da izgubijo razsodnost in namesto da bi svoje delo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Loredanov zakon o interventnih ukrepih v zdravstvu ali kako bo Aleš Šabeder nadzoroval tri klonirane Šabedre
10
17.07.2022 22:45
Loredanov zakon prinaša tudi poseben urad, Urad za nadzor kakovosti in nabav v zdravstvu, ki naj bi med drugim nadziral ... Več.
Piše: Milan Krek
Duh stalinizma in rentgenska slika Ruske kapelice v globokem vesolju
26
16.07.2022 18:00
Levica, ki je trenutno na oblasti oziroma misli, da je, še vedno ni naredila domače naloge in preštudirala zgodovine zapletenih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Stop za avtokracijo: "Važna je vsaka gesta, vsaka beseda, vsaka akcija, da se prepreči avtokracija kjerkoli v svetu!"
15
12.07.2022 22:00
Dobro in koristno bi bilo, če bi vsak državljan sveta, ki ima idejo, kako zmanjšati možnost nastanka avtokracije, to tudi ... Več.
Piše: Miha Burger
Novi generalni direktor NIJZ Branko Gabrovec si je dal zlakirati tla v pisarni, da bo lažje plesal
15
11.07.2022 22:41
Ko sem si želel 4. julija, preden sem predal posle, še zadnjič ogledati svojo pisarno na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, ... Več.
Piše: Milan Krek
Obstaja veliko stvari, ki so pomembne v svobodni družbi. Izbira je ena izmed njih.
6
10.07.2022 22:00
O tem, kako pomembna je izbira, se po mojem mnenju premalo govori.Najbolj očitno je v ključni moči, ki jo imajo volivci pri ... Več.
Piše: Keith Miles
Urška Klakočar Zupančič je najšibkejši člen sedanje oblasti. Skrbi me zanjo.
27
06.07.2022 18:00
Janez Janša in njegovi verniki so bili neotesani, pa je narod raje dvignil pesti za Gibanje Svoboda. Robert Golob, predsednik ... Več.
Piše: Ana Jud
Pričevanje iz prve roke: Kako je bil Milan Krek prisiljen odstopiti kot generalni direktor NIJZ
26
04.07.2022 21:25
Seveda je moj odstop zoper vsa pravila vodenja, a tako pač je. Če se politika odloči, da moraš oditi, saj edino ona ve, kaj je ... Več.
Piše: Milan Krek
Prvih 100 dni vlade: "Ugrabljeni" premier, amaterski komunikatorji in naftna apokalipsa
12
28.06.2022 20:00
Ljudje bi lahko razumeli, da se zgodijo problemi z derivati, s sprejemanjem nepremišljenih predlogov zakonov in podobno, če jim ... Več.
Piše: Gregor Kos
Gospod premier, obljubili ste nam, da bomo živeli v svobodi in da nikogar ne boste maltretirali. Žal prvi tedni ne kažejo tega!
14
26.06.2022 21:35
Odstopil sem po imenovanju novega ministra za finance in to zaradi tega, ker imam svoj ponos in ne dovolim, da kdor koli ... Več.
Piše: Ivan Simič
Zdaj je jasno: Izvolili smo ljudi, ki ne sodijo v hram demokracije, ampak v kakšno zakotno špelunko ali zidanico
27
25.06.2022 21:48
Proslava ne more biti kronotop za razkazovanje nekega hudo poškodovanega ega, za zasebno poplesavanje in nasmihanje v slogu ... Več.
Piše: Denis Poniž
Deset neprijetnih vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti slovenska desnica
35
23.06.2022 21:50
Če je celotna desna politična opcija odvisna le od ene osebe in v tridesetih letih ni bila sposobna proizvesti novega voditelja, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Portret leve razvajenke: Ali sonce res vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu?
Denis Poniž
Ogledov: 2.286
02/
Nepotrebno, škodljivo in populistično davčno maščevanje "bogatejšemu sloju"
Ivan Simič
Ogledov: 1.687
03/
Roko na srce, Slovenci nimajo pojma, kaj so nevladne organizacije in civilna družba
Miha Burger
Ogledov: 1.595
04/
Premierjeva čustva, neobdavčene denarne nagrade za gasilce in vsemogočni nevladniki
Milan Krek
Ogledov: 1.555
05/
Enotnost Evropske unije in Zahoda glede Ukrajine ogrožajo pozivi k "miru za vsako ceno"
Božo Cerar
Ogledov: 1.416
06/
Uredniški komentar: Če bi bil Trump ameriški predsednik, Putin ne bi razmišljal o Ukrajini
Dejan Steinbuch
Ogledov: 979
07/
Protiamerikanizem in ruska propaganda v Grčiji
George X. Protopapas
Ogledov: 1.091
08/
Pravoslavna verska vojna: Hudičev pakt med patriarhom Kirilom in predsednikom Putinom
Maksimiljan Fras
Ogledov: 934
09/
Panika je odveč, dvigovanje obrestnih mer ne bo prav dosti obremenilo slovenskega proračuna
Bine Kordež
Ogledov: 633
10/
Pro et contra: "Rusi bodo šli do konca, pa naj stane, kar hoče. Za ceno tretje svetovne vojne, če je treba."
Marko Golob
Ogledov: 3.156