Tema današnjega komentarja je posebna uprizoritvena oblika - vojaška parada. Skoraj nikoli ne komentiram tistega, kar se mi upira. Obstajajo pa uprizoritvene oblike, ki se mi navkljub svoji silnosti popolnoma upirajo. Ena izmed njih je zagotovo vojaška parada.

Lokacija: Imperator je vgradil v tloris svoje prestolnice avenijo, ki mu omogoča vojaško parado. V njen iztek si je dal postaviti slavolok kot monumentalen scenski element. Skozenj prehajajo njeni udeleženci v slavnostnih uniformah. V pretoku časa vojaška telesa paradirajo mimo imperatorja. Naj izpostavim etimologijo besede - parada - ta izhaja iz francoske besede parade, kar izhodiščno pomeni - slavnostno oblačilo.

Vaje za parado I.:

Ko gledamo paradni korpus, vidmo način premikanja vojaških enot, podoben tistemu, ko se te oragnizirano gibljejo na vojnem teritoriju iz ene v drugo bojno cono. Paradni operaterji (koreografi) izumljajo zanjo značilne umetne gibe. Njen izhodiščni gibalni material je paradni korak. Armada se ponavadi po zaključku vojne ali bojne operacije preobleče v svečana oblačila in se organizira v paradne pravokotnike.

Ideja vojaške parade izraža voljo imperija pri discipliniranju svojih provinc, v novejšem času pa nacij. Raznorodni paradni pravokotniki se tako poenotijo v eno telo z eno samo mislijo: Patria, zate smo se pripravljeni žrtvovati! S tem zunanjemu in notranjemu nasprotniku manifestirajo realno ali namišljeno moč armade. Vojaška parada je seštevek različnih informaciji in dezinformacij o moči imperija. To dejanje upravičuje kot posebno obliko psihološkega učinkovanja na nasprotnike. Predvsem pa je instrument urejanja razmerji znotraj skupnosti. Z geometrizmom gibalnega materiala se njena struktura oblikuje, istočasno pa se prek nje manifestira struktura moči imperija ali - v novejšem času - države. Njen geometrizem izraža učinkovitost vojaškega u/stroja, generalna disciplina pa idejo taktičnega upravljanja s človeškimi, več ali manj moškimi resursi.

V novoveški državi funkcijo imperatorja prevzame disciplinator, ki s parado preverja, do katere mere so se državljani pripravljeni podrediti državnemu u/stroju. Je dobesedena volja disciplinatorja, prikaz podrejanja državljanov nadstrukturi. Poleg tega je v XIX. stoletju postala orodje za spodbujanje nacionalističnih občutij. Po porazu nacistično-fašističnega morilskega stroja je postala zavržna uprizoritvena oblika. Podobno kot stadionska umetnost. Nekatere imperialne sile jo še vedno prakticirajo. V tem smislu še vedno prednjači Francija, ki je po sramotnem porazu v drugi svetovni vojni obnavljala in še vedno obnavlja na travmatičnem mestu nacistične osvajalske parade svojo parado poraza. Države, kot so ZDA, so s tradicijo vojaških parad prekinile zaradi mnogoterih nadvse smislenih razlogov. Predvsem je ekonomsko nevzdržljiva (ha, ha). Parada je enako disciplina. Parada je stroj disciplinator. Disciplina je osrednje orodje vaje.

Vaje za parado II.:

Gibalni material je bazično zelo enostaven. S totalnim drilom grozljivo prisega ideji smrti. Danes jo asociativno povezujemo s totalitarnim občutjem, ki je svetlobna leta stran od demokratičnih oblik slavja. Vojaške vaje so temelj discipline in bojne učinkovitosti. Telo vojaka se popolnoma podreja disciplinatorju. V resnici je ta odnos najbolj očiten. Vojaku disciplinirajo njegovo telo, da je lahko sredi največjih napetosti osredotočen - na ubijanje. Redko se zgodi, da se vojak upre operaterju med parado. Ampak se zgodi. Največja nevarnost za družbo nastopi, ko država začne uniformirati svoje podstrukture. Totalna uniformizacija skupnosti pomeni militarizacijo družbe. Vojaško telo se od nekdaj rado oblači v slavnostna oblačila in paradira.

Definicija besede militarizem je pretirana uporaba in čaščenje vojaške sile za politične namene, je izražanje podpore popolnemu nadzoru nad civilnim življenjem.  Vsaka vojaška parada je napoved bodočega nasilja. Militarizem sproža vojaško subordinacijo kot prevladujoč način upravljanja z družbo. Že v naslednjem trenutku lahko brez večjih težav nastopijo paradni preleti bojnih letal. Na tem mestu odpove vsaka analiza. Nastopi razkazovanje moči in primitivnosti. To je napad na civiliste in civilizacijo. To je ukinjanje volje civilistov. Na to dejstvo nas pripravljajo disciplinatorji.

Orožarska industrija in politična ekonomija se prek vojaške parade osmišljata. V prvi polovici XX. stoletja se je prek parad izražal nacionalni ponos. Svoj prvi vrhunec je doživela z vzpostavitvijo Drugega rajha leta 1871. Njena logika se je prenesla iz baroka prek romantike v smer industrijskih svetov socializma in kapitalizma. Vse upoštevnja vredne države so prevzele modele vojaških parad. 

Utemljeno analizo o razvoju masovnih slavij in stadionske umetnosti lahko preberemo v izvrstni knjigi Stalinizem in karneval: organizacija in estetika političnih praznikov (dr. Rosalinde Sartorti): V Moskvi dominira karnevalska parada, izhajajoča iz pitoreskne ljudske umetnosti prepolna sponatnosti in pretiravanj, na drugi strani pa nürnberška partijska parada, ki je svoj vrhunec dosegla v tridesetih letih XX. stoletja s prepletom uniformizacije in vojaške industrije. Obe preveva ideal totalne paradne participacije oboroženega ljudstva. 

Na Stalinovih vojaških paradah se je izoblikoval posebne vrste formalizem, prepojen s kulturo transparentov, ki jo je spodbujal partijski konceptualizem gospodarsko-vojaške petletke. Zelo kmalu se je pojavil fenomen utrujenosti od javnega praznovanja, proslav in vojaških parad. Za Hitlerjeve parade pa je bilo značilno to, da s časom niso imele več gledalcev, ampak samo še udeležence: vsi so marširali. Tako vojska kot ljudstvo. Nekaj gledalcev je bilo le v diplomatskem zboru zbranih na častnih tribunah. Organizirali so jim spektakularne prizore za njihove poglede. Dramaturški vrh je nastopil, ko so se disciplinator in armadni generalštab odločili pokazati diplomatskemu zboru in medijem najnovejše orožje za masovno uničenje. Brez tega momenta ni bilo upoštevanja vredne parade. 

Moderna vojaška parada doživi svoj prvi razvojni val v baroku XVIII. stoletja. Svoj drugi vrh pa v prvi polovici XX. stoletja. Nacistična parada teži h patosu, h mobilizaciji in združevanju. Stadionska umetnost pa je težila k socialističnem spektaklu, izhajajoča iz baročnih svečanosti (iz izvrstne knjige Umetnost odločitve avtorja Branislava Jakovljevića). V postindustrijskem svetu se militantno manifestira v posebnih bralnih oddelkih ameriške armade, kjer prebirajo filmske scenarije in se odločajo, katere filme in video igre bodo podprli. Kasneje pa se manifestirajo na premierskih pistah.

Pozor! Pomemben stilno-formativen info: Barok ni nadaljevanje renesanse, pač pa je preizpraševanje renesančne problematike (Jose Antonio Maravall). Razumeti vojaško parado kot umetno proizveden dogodek pomeni razumeti sodobno državo kot konceptualno zaporedje nenehnih kriz in seveda reševanja teh kriz. Parada je pravzaprav privid obvladovanja kriz. V resnici so parade simptom razpada. Barok vzpostavi absolutistično silo (Ludvik XIV, Sončni kralj), umetniški format sile (balet) in ideološko-militantne formate (vojaška parada), ki niso služili drugemu kot psihološki prevladi in ustrahovanju tistih, ki bi lahko prevzeli oblast. Vojaške parade tudi niso več predstava, ampak oklepniški odpadki na smetišču zgodovine. Vse od baroka do nacističnega totalitarizma in drugih fašizmov.

Finale vsake parade, ne le vojaške, doživimo z ognjemetom. V njem gledamo človekovo potrebo po naivni spektakularnosti in apokaliptično obstreljevanje in bombardiranje mest.