Prispevek Andraža Terška (Dan po 1. aprilu) na tem mestu je kot običajno na prvi pogled logičen, dobro argumentiran in gostobesedno vsiljiv. Na žalost pa dokazuje staro resnico, da nož sam po sebi ni ne koristen ne škodljiv; odvisen je od človeka, ki ga uporablja. Podobno velja za oster razum. Andražev razum je izjemen, ga pa zadnje čase usmerja roka sovraštva. Um ostaja oster, žrtev pa postaja Andraževa integriteta.
Opozoriti imam namen na nekaj tragičnih napak, ki pa so vse posledica temeljne zadrege, ki je vzrok vseh pravniških diskurzov, ki obravnavajo življenje. Kot za vse strokovnjake namreč tudi za pravnike velja, da je njihovo polje, na katerem so strenirani, pravniški diskurz. Ta diskurz je vsaj za zahodni svet od rimskega prava naprej racionalen - ali pa ga ni. Logika od ustave navzdol do zadnjega podzakonskega akta ali od zadnjega podzakonskega akta do ustave mora biti razločna, jasna in sledljiva; torej racionalna.
Pravniški diskurz je po definiciji racionalno črno-bel. Zmagovalec pravnega spora je vedno eden. Tudi če je krivda deljena, je deljena jasno. Tudi v pravni mediaciji se navsezadnje koristi in škode digitalno porazdelijo. Solomon je, ko je prišel do situacije, ki je ni mogel rešiti digitalno, situacijo prerezal – in s tem z neracionalno potezo ustvaril racionalen, digitalen rezultat.
Tej temeljni racionalnosti prava ne oporekam, nasprotno. Zadrega pa nastane, ko začne pravnik predpostavljati, da je pravni diskurz podlaga vseh ostalih diskurzov, podlaga življenja samega. Življenje namreč ni racionalno; ni digitalno, ampak analogno. Evolucija živega je rezultat kompleksnosti, ki nujno ustvarja "emergencies", vznike, kot sem ta izraz poslovenil v svoji prvi knjigi. Vzniki niso subjektivni, kot bi nekdo razumel nasprotje od racionalnega, le ni jih mogoče linearno vzročno povezati s tistim, iz česar so vzniknili. Življenjske pojave ni mogoče reducirati nazaj, jih razložiti iz preteklosti. Zato je življenje nepredvidljivo in zato zanimivo.
Ta uvod se navezuje na Andraževo predpostavka drugega odstavka, ko sedanji cladi očita ukrepe, ki so nelogični, nepredvidljivi. Zadrega je v resnici, da so preveč predvidljivi. Virus sam je namreč eno najbolj nepredvidljivih bitij tega sveta. Nepredvidljiv je že sam po sebi (virologija), v skupini (epidemiologija) pa je daleč pred katerimkoli razumom znanstvenika ali znanstvene skupine, kaj šele pravne stroke. Virologija je sicer opirajoč se na genetiko in mikrobiologijo omogočila cepiva in bo zagotovo odkrila tudi nove mehanizme boja z virusi in drugimi mikrobiološkimi dejavniki, a je v tem boju vedno korak zadaj. Ta korak je v boju z virusi, ki omogočajo tudi horizontalno in ne le veritalnih (dednih) mutacij, pomemben in bistven.
Še slabši je rezultat na nivoju epidemiologije. Tam smo obsojeni na statistiko; tam streljamo s šibrami na slona. Bolje kot nič, ampak daleč od tega, da bi bil lahko odziv kateregakoli epidemiologa kaj boljši od stare modrosti, ki pravi, da gripa mine, če jo zdraviš v sedmih dneh, če pa ne, pa v enem tednu.
To seveda ne pomeni, da naj bi dvignili roke in se prepustili toku. Nasprotno. Vsak zase išče vire modrosti za osebno zaščito. Kar pa zadeva državo, na katero je Andraž usmeril svoje puščice, pa velja, da bo bolj uspešna, bolj kot bo nepredvidljiva. Moja kritika te vlade torej ni, da je nepredvidljiva, ampak da premalo hitro menja ukrepe. Veliko malih korakov, malih poskusov, je edini pameten odgovor racionalnega agenta. To je modrost, ki jo poznajo dobri managerji že desetletja. Tisti, ki res živijo v nepredvidljivem, kaotičnem svetu tržnih sprememb, vedo, da se preživetje skriva v mnoštvu hitrih akcij in hitrih reakcij na negativne odzive s trga. Zmote so v takem poslovnem modelu pot do uspeha, če jih seveda hitro popravljaš. Svet (življenje) namreč ne deluje v duhu komunističnih petletk in planskega gospodarstva.
DR. ANDRAŽ TERŠEK
Andraž govori o znanosti, ki da je clada ne upošteva, kot da bi bila znanost ena. Ena znanost je bila samo pri Stalinu – pa še tam samo na videz, saj je podtalno vedno obstajao več nasprotujočih se tokov. Pravi znanstveniki ne vedo, ampak raziskujejo. Ne le, da je smislov podatkov, do katerih se dokopljejo znotraj ene znanosti, več, v še večji kontradikciji so med seboj različna znanstvena področja. Tako bi spet v popolnem nasprotju z Andražem morali reči: vedno, ko se katerakoli politika sklicuje na znanost, je to znak, da je v resnici obupala.
Znanosti (množina!) so blagoslov razvoja zahodne civilizacije, dokler jo razumemo kot eno od izhodišč za naše odločanje, podobno kot je eno od izhodišč rimsko pravo in vsa ostala pravna dediščina. Misliti, da se v znanostih skrivajo odgovori na življenska vprašanja, je ena od katastrofalnih zmot naivnega scientizma, v katerem živimo. Prav vsak med nami ima podobno kot vlada možnost in priložnost, da si ustvarja svoj lasten smisel iz vsega, kar mu je dostopno. Nekoč smo imeli za izhodišče izkušnje naše družine in ožje skupnosti, kasneje se je temu pridružila Biblija, danes pa izkušnje in Biblijo lahko dopolnjujemo z znanostjo. Vsa tri izhodišča so popolnoma enakovredna: vsa tri predstavljajo zgolj izhodišče, možnost, da generiramo (vsak zase) svoj lastni smisel.
To, kar dela ta vlada torej ni zločin, kot to eksplicira Andraž, ampak napaka, da prepogosto ustvarja občutek, kot da ve. Ni naloga vlade, da ve, ampak, da odloča; odloča v racionalno neobvladljivi kompleksnosti, kot omenjeno na začetku tega prispevka. Celo modreci, ki so res modri, vedo, da ne vedo. Misliti, da vlada ve, je izraz vrhunskega napuha – ko pa kogarkoli obtožuješ, da zaradi nevednosti deluješ zločinsko, je pa to zločin proti logiki življenja.
Andraž zaključi svoj samomorilski prispevek z nekaj odločnimi vprašanji. Od tretjega vprašanja naprej jasno izpostavi svojo zmotno predpostavko: "logični naslednji korak". Upam, da nas bo ta virus naučil to, kar dobro ve vsak kmet: v življenju ni nič takega, kar je logični naslednji korak. Hrbtenico imam, ko sem sposoben graditi lastne vrednote v dinamično spreminjajočem se svetu. Če v takem svetu ostajam pravniško dosleden, enak, reducibilen, potem sem že mrtev.
V osmem vprašanju pa Andraž nehote pove to, kar bi bil najbolj koristen rezultat situacije, v kateri smo: "Prava ni več." Seveda ne v smislu, da bi živeli v brezpravju, ampak da bi se pravniki ukvarjali s pravom, tesarji z lesom, filozofi z vprašanji etike, vladarji pa bi odločali.
Andraž v svojem besu ni sposoben videti točke, kjer pa ta vlada in celotna Evropska unija res delajo napako: hote prevzemajo odgovornost. Odgovornost prevzemajo s tem, ker zapovedujejo. Obnašajo se kot odgovoren starš z mladoletnim otrokom. Starš je za otroka odgovoren. EU za vse nas skupaj z našimi otroci NI odgovorna oziroma ne bi smela biti odgovorna. To, da je večini všeč, da vlade sprejemajo odgovornost in jih s tem razbremenjujejo osebne odgovornosti, je eden od razlogov, da so tej civilizaciji šteti dnevi. Popolnoma se zavedam, da bi bilo iluzorno razmišljati, da bi Slovenija kot del EU delovala v nasprotju z EU etatizmom in birokratizmom. Ampak kot odgovoren posameznik lahko in moram zahtevati nemogoče.
Andražu pa želim, da bi se znebil sovraštva in da bi polno zaživel kot pravi rocker, kar po svoji duši tudi je.