Jeff Bezos je kot mladenič leta 1994 ustanovil Amazon, ki je sprva prodajal knjige. Podjetje je ustanovil, kdo bi si mislil, v garaži! Medijem rad pripoveduje, kako je začel iz nič in sam ustvaril svetovni imperij, največjo spletno trgovino na planetu, ki dandanes prodaja praktično vse, kar človeku srce poželi. Ni da ni. Vedno pa pozabi povedati, da je bilo že slabo leto po ustanovitvi njegovo podjetje tik pred stečajem. Jeffa sta iz finančne katastrofe rešila ata in mama, ki sta mu velikodušno donirala več kot 245.000 dolarjev. Ne posodila, ampak donirala. Tega mediji nikoli ne omenjajo, kajti v svetu barbarskega kapitalizma, ki je obnorel tudi večino medijev, velja, da - če ti spodrsne -, si si kriv izključno sam in sam se moraš iz luknje tudi izvleči. V poštenem kapitalizmu (da, tudi ta obstaja!) pa se ve, da se živemu človeku lahko zgodi vse, in da ni vsakdo sam kriv za lastno nesrečo. Solidarnost je eden od temeljev naše civilizacije. To ne pomeni, da nismo individualisti. Smo. A premoremo empatijo, smo človeški, znamo pomagati in se povezati, ko gre za skupno dobro.

Še posebej solidarna je bila Mary Gates, mama Billa Gatesa, zadnje mesece - zaradi koronavirusa in z njim povezanih cepiv -, verjetno najbolj razvpitega in vplivnega milijarderja svetovnega kova. Gospa Mary je bila močna poslovna ženska in državljanska aktivistka, ki je kot članica uprav večjih korporacij sodelovala tudi z velikanom IBM. Ne pozabite, da je bil ravno IBM prvi, ki je na trg poslal osebni računalnik. Bill Gates je bil hitro sit šole in jo je obesil na klin ter s partnerjem raje ustanovil majhno podjetje Microsoft. Že ime pove, da je bilo podjetje res mičkeno. Vemo, da majhne ribice težko pridejo do velikih kosov pogače. Toda mama Mary, ki sina ni mogla prepričati v nadaljevanje šolanja, se je potrudila, da mu je uredila vsaj biznis. Ker je bila izjemno vplivna, je šefe IBM-a prepričala, da najamejo Microsoftov operacijski sistem in zgodba o uspehu očalastega geeka, ki ga nihče ni maral, na koncu pa se je poročil z lepotico, je bila rojena. Seveda ne smemo pozabiti, da Bill nedvomno je genij in da je moral pokazati ogromno znanja za uspeh posla z IBM-om. Posel je moral obdržati in rast Microsofta nadaljevati, a brez posredovanja mame bi Bill Gates na IBM-u najbrž prišel samo do recepcije. Ali pa še do tja ne. 

V poslovnem svetu zveze pomenijo ogromno. Ne verjamem, da bi bil Bill danes milijarder, če bi se rodil v delavski družini, kjer revna mati za njegove sposobnosti ne bi imela razumevanja in ga ne bi mogla pripeljati do pravih ljudi ter mu urediti začetnih poslov. 

Warren Buffet je skromni možiček, ki se ti, ko ga vidiš, tako zasmili, da bi ga kar prijel pod roko in mu ponudil pomoč pri hoji v dvigalo. Tudi sam rad pripoveduje, kako kljub vsemu bogastvu še vedno že sto let živi v isti skromni hiši, vozi isti stari avto, vsak dan pa obvezno pohrusta hamburger iz McDonaldsa in popije pločevinko Coca Cole. Zaveden Američan. Javno rad pripoveduje kako je skromnost pomembna in kako je sam komaj-komaj, s težkimi napori, pobegnil iz hude revščine v Nebraski. Le kdo bi si mislil, da tako simpatičen možicelj tako kosmato laže? Warrenov oče je bil republikanski kongresnik, odlično situirani poslovnež in investitor, ki je sinu na začetku obilno pomagal na poslovni poti. Resda pa je Warren dokončno obogatel z lastno iznajdljivostjo in borznimi špekulacijami, nikoli pa ni dojel pravega pomena denarja. Čeprav v dobrodelne namene podari veliko, ga vsi poznajo kot grozno škrtega človeka. Tisto o hamburgerju, kokakoli in ostali skromnosti je še preveč res.

Mark Zuckerberg je čudežni deček, ki si je zamislil Facebook, na katerem dandanes vsi visimo ter objavljamo vse sorte reči, od pametni do trapastih. Toda tudi Mark, ki so ga sprva predstavljali samo še kot enega genialnega faliranega študenta, velikanskega uspeha verjetno nikoli ne bi dosegel, če se ne bi rodil v bogati družini. Mark je bil zelo nadarjen za računalništvo, toda starša sta mu plačala izjemno dragega zasebnega učitelja, ki je prihajal k njim domov in nadobudnega Marka dodatno učil tehničnih znanosti. Bodimo realni, če bi se Mark rodil v običajni delavski družini, takšnega uspeha verjetno ne bi dosegel nikoli. Najbrž bi končal kot uspešen programer v kakšnem tehnološkem podjetju, Facebook pa bi izumil kdo drug. Kljub temu, da tudi Zuckerberg veliko denarja donira v dobrodelne namene, je znano, da natakarjem nikoli ne pusti napitnine.

Podobnih primerov je ogromno. Od zdaj že pokojnega Steva Jobsa, ki si je domišljal, da je tako pameten, da lahko raka pozdravi s pomarančnim sokom, do Kylie Jenner, ki bi bila samo še ena od mnogih instagramerk, če ne bi izhajala iz klana Kardashian, ki vse bolj spominja na The Addams Family. Ne, Addamsovi so bili intelektualno zabavni, Kardashianovi pa so spake, a kljub temu - naj jim Bog požegna. Vsi se hvalijo, kako so uspeli popolnoma sami, iz nič, v resnici pa so vsi imeli bogato zaledje bodisi staršev bodisi mecenov. Skratka, imeli so zveze. In za njih so delale - in še vedno delajo - trume novodobnih sužnjev, ki jih dotični bogataši izkoriščajo tako zelo, da si reveži s plačami od dela za njihova podjetja pogosto ne morejo kupiti niti artiklov, ki jih sami ustvarjajo.

***

Če mislite, da je v Sloveniji drugače, ste smešni. Sanje so dovoljene in vsak dan je nov izziv. A če nimate zvez, niti garaže, univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) pa nočete, bo še težje kot je sicer. Zamislite se. Mimogrede, UTD ni levičarska pogruntavščina, ampak ideja skrajne liberalno-kapitalistične ekonomske čikaške šole. Ideja UTD je, da vsakdo, ni važno ali je invalid, brezdomec ali sin bogatih staršev, dobi enak znesek, države pa ne zanima, ali ga potrebuje, niti ali mu zadošča. Glavno je, da od države vsi dobijo osnovo.

Zato levičarji do nedavnega UTD-ju niso bili naklonjeni. Ker gre za enako obravnavanje vseh. Bogataši bi morali UTD resda vrniti z višjimi davki, toda mati samohranilka, ki bi dobila dva UTD-ja, je v primerjavi z bogato tričlansko družino, ki bi dobila tri UTD-je, po levičarski socialni doktrini diskriminirana. Zato naj bo jasno, da UTD ni namenjen prerazporejanju bogastva, ampak zagotavljanju osnovnega preživetja. UTD ne zmanjšuje prepada med bogatimi in revnimi. Najnižje plačana dela bi še pocenil, največje breme pa bi preko davkov spet nosil srednji sloj, zlasti ker se najbogatejši plačevanju davkov radi izognejo s selitvijo v davčne oaze. Bizarno, a na koncu bi od UTD imel največji profit ravno Bezos, ki bi lahko delavcem, ki že tako garajo za mezde, še znižal plače. 

Kljub vsemu ima UTD za slovenske razmere veliko prednost, zaradi katere bi ga bilo smiselno uvesti: večja preglednost in poceni izvedba, ki odpravi ogromno birokratskih stroškov. UTD ima tudi orjaški psihološki učinek, ker predstavlja nekaj, kar pripada vsakemu državljanu, zato zanj ni potrebno prositi in se ob tem poniževati. Vedite, da je v Sloveniji ogromno revnih, ki ne upajo prositi za pomoč niti v najhujši stiski. Preveč jih je sram. In to ni v redu. UTD človeku povrne dostojanstvo, slednje pa vodi do dostojnega, zdravega in ustvarjalnega življenja. 

Na svetovni ravni bi problem lahko rešila globalna davčna reforma, o kateri je nedavno pisal francoski ekonomist Thomas Piketty, a žal je njegov pogled naivno idealističen in zaenkrat neizvedljiv. Sveta ne bo mogoče spremeniti, dokler človeška zavest ne bo obvladala obsesivnega pohlepa po posedovanju materialnega.

Upam, da sem UTD sedaj dovolj jasno razložila, da razumete, zakaj je svet, v katerem živimo, zastavljen popolnoma napačno. Naša civilizacija je zblaznela - in če ostanemo na tej poti, se nam ne piše dobro. Če imate otroke, se še posebej zamislite.

Nihče ne bi smel biti suženj. V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami. A si tega nočete priznati. Dokler se ne predramite in uprete, vam ostane le besnenje po internetnih forumih. To pa počnete že itak in si na tak način tolažite prazne glave in posledično še žuljave roke.