Z raznimi dodatnimi ukrepi bo torej potrebno poskrbeti, da se število okuženih zmanjšuje oziroma da se temu virusu (in vsem njegovim novim sevom) prepreči, da se spet ne razbohoti. Med predlogi, ki bi nam v tem vmesnem času omogočili nekoliko normalnejše življenje, je tudi uvedba covid potrdila oziroma covid potnega lista. Dokumenta torej, ki bi nas spremljal pri našem vsakodnevnem življenju doma oziroma na poti čez mejo in ki bi dokazoval naš covid status. Se pravi, da smo bili cepljeni, ali da smo virus preboleli, ali da je bil naš zadnji test negativen. Skratka, da ne predstavljamo nevarnosti za druge.

V tujini se je o tem že začela živahna in na trenutke precej polemična debata, kot da smo na pragu nove kulturne vojne. Predlog nekateri močno pozdravljajo. Menijo, da bi bila njegova hitra uveljavitev koristna za javno zdravstvo in ponoven zagon gospodarstva. Drugi mu ostro nasprotujejo in v njem med drugim vidijo korak v avtoritarno državo oziroma poskus vlade, da izkoristi priliko za uvedbo dodatnega nadzora nad državljani.

Priznati je treba, da se ob predlogu zastavlja več vprašanj etične, pravne, politične, medicinske, tehnične ter še kakšne narave. Na primer:

- Kakšne narave naj bi sploh bil takšen dokument; bi ga kot osebni identifikacijski dokument izdala država, ali bi bil bolj kot knjižica o cepljenjih?

- Katere osebne podatke bi vseboval in kako bi bilo poskrbljeno za njihovo varstvo oziroma varstvo zasebnosti?

- Kdo bi imel pravico legitimiranja?

- Bo prišlo z njegovo uvedbo do zoževanja svoboščin, ustvarjanja neenakosti med ljudmi in poglabljanja razlik med bogatimi in revnimi?

- Bo z njim res omogočeno sledenje imetnikov?

- Kako preprečiti ponarejanje itd.?

 Trenutno je več vprašanj kot odgovorov. Vendar gre za vprašanja, ki jih je večinoma moč razrešiti in ljudem tudi obrazložiti. Pravzaprav je za enkrat govora o dveh dokumentih, ki pa bi se ob določenih predpogojih lahko združila v enega. Prvi bi se uporabljal znotraj države. Pokazati bi ga bilo treba npr. ob udeležbi različnih kulturnih in športnih ter podobnih množičnih dogodkov. Če bi bil ta spisek širši, se zastavlja občutljivo vprašanje, ali vanj vključiti tudi lokale, ki nudijo osnovne dobrine in usluge. Glede slednjega bi bil odgovor prej negativen kot pozitiven. Potrdilo bi bilo v obliki ustrezne aplikacije na mobilnem telefonu. Tu se zastavlja vprašanje hackinga. Moralo bi biti seveda tudi v papirni obliki za tiste, ki pametnega telefona nimajo.

Če podrobneje pogledamo malo po svetu, lahko ugotovimo, da je Izrael tovrstni dokument, t.i. green pass (zeleno prepustnico) za svoje državljane izdal že februarja letos. Je v obliki mobilne aplikacije, pa tudi papirni. Pokazati ga je treba ob vstopu v restavracije, gledališče, fitnes itd. Izrael je sicer ena tistih držav, ki so se v boju z virusom najbolj izkazale. Precepili so res velik odstotek prebivalstva (okoli 60%) in se relativno hitro izvijajo iz objema restriktivnih ukrepov in vračajo v normalno življenje, tudi zahvaljujoč omenjeni propustnici.

Danska je takoj po Veliki noči kot prva EU članica uvedla začasno t.i. corona pass (korona prepustnico) kot aplikacijo, pa tudi v papirni obliki. Ta dokazuje, da je bil imetnik polno cepljen oziroma da je bil njegov test v zadnjih 72 urah negativen (ali pa pozitiven od dva do 12 tednov nazaj). Naletela je na pozitiven odziv. Predvsem so se je razveselili ponudniki raznih storitev, od frizerjev do avtošol. Bilo je tudi nekaj negodovanja predvsem v smislu delitve družbe in da je breme preverjanja padlo na podjetnike. Za nespoštovanje so predvidene tudi kazni.

Estonija bo svoj tovrstni sistem vpeljala do konca tega meseca. Država sicer prednjači s svojo digitalno ureditvijo. Če pogledamo čez lužo, velja, da Bidenova administracija ne načrtuje kakšnega tovrstnega potrdila na federalnem nivoju. Praksa zveznih držav pa je različna. Florida in Teksas z republikanskima guvernerjema ga odklanjata. Kalifornija ga pripravlja, država New York pa je že uvedla brezplačno ustrezno zaščiteno aplikacijo Excelsior Pass (prima propustnica). Imetniki nanjo lahko naložijo podatke o cepljenju in negativnem testu, ne pa kakšnih drugih zdravstvenih ali podrobnejših osebnih podatkov. Ob tem dobijo ustrezno kodo, ki jo je moč tudi natisniti. Omogoča udeležbo na raznih množičnih zabavnih in športnih dogodkih. Veljavnost cepljenja se izteče po šestih mesecih,  PCR molekularnega testa po treh dneh in antigenskega testa po šestih urah. Večina je prepričana, da ureditev prispeva k vračanju v normalno življenje. Vsi omenjeni sistemi na prostovoljni bazi pa med seboj niso povezljivi.

Nekoliko manj dilem je glede dokumenta, pa naj ga imenujemo covid potni list (ali kako drugače), ki bi omogočal  prehod državne meje.  Tu je verjetnost njegove širše uvedbe precej večja, nekateri celo menijo, da neizogibna, če bo virus trdovraten. Vendar tudi tu so pogledi različni. Če tokrat začnemo z ZDA. Bidnova administracija mu ni naklonjena, čeprav zanj močno navijajo Ameriška gospodarska zbornica (Amcham) in potovalna industrija - letalske družbe. Slednje kot možnost omenjajo uvedbo lastnih zasebnih sistemov.

V Združenem kraljestvu je začetna naklonjenost predsednika vlade Johnsona skopnela zaradi močnega nasprotovanja dela konservativcev in opozicije. Islandija pa je s svoje strani že najavila, da bo v državo tujce z dokazilom o cepljenju spuščala brez karantene. Kitajska je nakazala, da bo pripustila le tiste tujce, ki bi bili cepljeni z njenim cepivom.

Največji korak na tem področju je za enkrat naredila Evropska komisija. Že od konca lanskega leta pripravlja t.i. digitalni green pass (digitalna zelena propustnica). Ustrezna regulativa naj bi bila pod streho junija letos, ko bo dokončana tudi tehnična plat. Z njo naj bi rešili evropsko poletno turistično sezono. Propustnica bi omogočala prosto potovanje v okviru schengenskega območja in v perspektivi tudi širše, ko bi se rešilo vprašanje povezljivosti. Malce dvoma v zastavljene roke je najbrž na mestu, saj EU ni ravno znana po sposobnosti sprejemanja (in uveljavljanja) hitrih rešitev. Vprašanje tudi, kako se bo odzvala širša javnost. Podobne načrte ima za svoj kontinent tudi Afriška unija.

Za široko sprejet oziroma mednarodno veljaven dokument bi bil najbrž potreben dogovor na svetovni ravni. Tu bi lahko pomembno vlogo odigrali Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Mednarodna organizacija za civilno letalstvo (ICAO). Z mednarodnim dogovorom bi se tudi uredila vprašanja registrov cepljenih, vpogledov vanje, varovanja osebnih podatkov itd. Skupina strokovnjakov pri WHO že razvija standarde, ki bi jih tovrstni dokument moral zadovoljiti. Resda pa mu sama WHO za enkrat ni naklonjena. Razlog je ustvarjanje neenakosti med ljudmi in pa dejstvo, da znanstveno sploh še ni dokazano, da cepljeni ne širijo virusa.

Kot je pokazalo razburjenje in nasprotovanje ob uvedbi aplikacije Ostani zdrav, je pri nas uvedbo covid potrdila za notranjo rabo težko pričakovati. Pač raje preštevamo mrtve in jadikujemo ob vse večjih ekonomskih posledicah virusa. Za potovanje v tujino se bomo hočeš nočeš morali ukloniti zahtevam držav, kamor bomo šli. Drugače pa ostane upanje, da se bo velika večina ljudi res cepila, da se bo epidemija ukrotila in da bodo tovrstne razprave in uvajanje raznih covid potrdil ali covid potnih listov čim prej odveč.