Moj današnji nedeljski refleks bo usmerjen v tridnevno znanstveno konferenco z naslovom Kozmični anarhizem, ki ga je programsko pripravila dr. Kristina Pranjić, organizacijsko pa Polona Torkar. Posvečena je bila stoprvi obletnici začetka avantgardnih gibanj v Kraljevini SHS. Iz improviziranega studia v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu smo spremljali pet konferenčnih panelov na medmrežju. Izhodiščni, spominski del je bil posvečen kozmičnemu anarhistu Antonu Podbevšku, zenitistoma Ljubomirju Miciću in Branku V. Poljanskemu ter dada-tankistu Draganu Aleksiću. 

Pesnika Antona Podbevška so nam osvetlili dr. Bara Kolenc, dr. Magdalena Germek, dr. Marijan Dovič in dr. Miklavž Komelj. Zenitizem in dada problematiko so v svojih prispevkih obravnavali dr. Irina Subotić, dr. Lev Kreft in dr. Jasna Jovanova. Posebne vrste intervencijo pa je izpeljal dr. Branislav Jakovljević iz univerze Stanford. 

Čeprav raziskovalci menijo, da so o umetniški reviji Zenit in o konceptu barbarogenija vse bistveno že povedali, me zenitizem še vedno znova preseneča. Razpira mi prelomen svet umetnosti XX. stoletja in medvojna ideološka soočanja na teritoriju prve Jugoslavije. Umetniški in ideološki spori so se nadaljevali tudi v drugi Jugoslaviji in so še danes nadvse aktualni. Ravno intervencija dr. Branislava Jakovljevića, ki je šla v smeri meni do sedaj neznanega besedila Kdo je barbarogenij? avtorja dr. Radomirja Konstantinovića me je o tem ponovno prepričala.

Neplačan oglas I.:

Berite knjigo Filozofija palanke ( Filozofija province) dr. Konstantinovića, da boste lažje razumeli svojo stvarnost.

Neplačan oglas II.:

Berite knjigo Učinki odtujitve, s podnaslovom Performans in samupravljanje v Jugoslaviji 1945–1991, ki jo je napisal dr. Jakovljević, te dni je izšla v založbi Maska, v prevodu Aleksandre Rekar.

Že med konferenco sem postal zelo pozoren na besedilo Konstantinovića: Kdo je barbarogenij? in iz kakšnih pobud je bilo napisano. Povejmo takoj in brez sence dvoma, da je bil Konstantinović izjemno etična oseba. Njegova knjiga Filozofija palanke pa je v mojem izboru ena najpomembnejših knjig druge Jugoslavije. Toda po dataciji besedila je več kot očitno, da je Konstantinović brcal v Micićevo truplo. Zagotovo je to bil napad na Micićev nacionalizem. A to se je dogajalo leta 1966, ko so bili komunisti na vrhuncu svoje oblasti, Micić pa na robu svoje eksistence. Živel je v globoki revščini, komaj se je prebijal iz dneva v dan. Kdo se je bal nasilno marginaliziranega Micićevega umetniškega paradoksa? On je živel svoj paradoks! Za časa kraljevine Jugoslavije so ga sodno preganjali zaradi levičarstva in marksizma, za časa komunistične Jugoslavije pa je bil teroriziran, ker se je postavil na stran nacionalistov.

Mogoče pa je bilo vse to povezano s Konstantinovićevim prijateljevanjem z nadrealistom-komunistom-vplivnežem Markom Ristićem, ki je prijateljeval z Miroslavom Krležo? A zagotovo ga ni napisal po naročilu komunistične nomenklature. Toda kristus-bog, da bi bil s svojim proto-junakom-baraborgenijem Micić nacist, to je nadvse bedna hipoteza. Ali je prišlo do popolnega nerazumevanja barbarogenija, ali je bilo posredi nekaj tretjega. Ne vem.

Povejmo nekaj besed o brabarogeniju primerjalno: izhodiščna pozicija barbarogenija je zelo blizu genialne pesmi Aleksandra Bloka Skiti! Berite jo! Seveda bi lahko celo knjigo posvetili zahtevni situaciji, ki jo je živel Micić. Toda, da so ga metodološko izčrpavali, je po branju besedila Kdo je barbarogenij? to še bolj vidno. Iz navedenega je več kot očitno, da so me simpozijski sklopi popolnoma potegnili v vrtinec meni lastnih strasti. 

Ali ni Micićeva umetniška revija Zenit uspešno preživela stoletnico svojega nastanka? Čas je njenim zanikovalcem pokazal svoje ...

***

Po predolgem uvodu - komentar

Konferenčna logika nas je v določenem trenutku prek dr. Tomaša Glanca opozorila na sedem primerov anarhističnega filma. Pred vami sem se odločil komentirati film konceptualne umetnice Katlin Ladik, Potha Imreja in Csernik Attile z naslovom O-pus (1972).

O-pus! 

Referent Tomaš Glanc nas je takoj na začetku svojega prispevka spomnil na dejstvo, da so veliko večino underground filmov posneli umetniki; pesniki ali performerji. Film O-pus ustreza temu modelu. Eksperimentalen film je - projekcijska umetnost, usmerjena v ekran bodočnosti, je ekspresija percepcije in komunikacije z bodočnostjo, je dobesedno spreminjanje relanosti. 

O-pus je film o črki - "o" 

Vse v umetnosti je podrejeno izumljanju vzporedne resničnosti. V filmu O-pus večinsko gledamo vzorčenje črke "o". Dramaturgija poteka: od stop-animacije, ki intonira črko "o", do njene grafične dvodimenizonalnosti, v tretjem koraku pa črka "o" vstopa v trodimenzionalno prisotnost. V osmih minutah se pred nami zvrsti raznoroden filmski material, ki uprizarja črko "o". Detail: v določenem trenutku gledamo animirano, poplesujočo črko "o" po podlagi časopisnega teksta o Grafičnem bienalu v Ljubljani, zapisanega v madžarščini. Vseskozi sledimo igrivi ritmizirani črkovnosti. 

Umetnost Katlin Ladik in njenih tovarišev je tesno povezana z evropsko neoavantgardo, usklajena je z evropskimi prestolnicami, istočasno pa je v globinskem odnosu s historično avantgardo. V Novem Sadu, iz katerega izhaja Ladikova, se je v šestdesetih letih izoblikovala impresivna umetniško-konceptualna skupnost, ki je bila tesno povezana z ljubljansko ohojevsko neoavantgardo. 

Digresija: Na tem mestu bi vas rad opozoril na umetniško akcijo pesnika Tomaža Šalamuna v Novem Sadu: risanje črte s kredo. Tomaž Šalamun se po končani akciji sprašuje: Zakaj sem narisal to črto? Konec digresije.

Nadaljujem premislek o filmu O-pus. V pretoku časa vidimo roko posuto s  črkami "o". Film se zaključi z ustno odprtino, ki za nas oblikuje glas "o". V času umetniškega konceptualizma smo se naučili, da konceptualizacija pomeni veliko več kot kakršnakoli obrtna reprodukcija stvarnosti. Anarhizem osvobaja umetnika od kulture. 

Kaj gledamo, ko gledamo film O-pus? Kinetično posredovanje znakov? Najmanj to. Katlin Ladik in tovariša izumljajo sebe. Težijo k samorealizaciji. Animirajo belo in črno črkovnost, animirajo znak v lepo anarhistično imaginacijo. V O-pus! Projecirajo anarhistične ideje, izražene s filmskim jezikom v polje svobode. 

Film o črki "o" je zasnovan na dadaistično-anarhistični razvojni črti. Na podoben način, kot to lahko beremo v poeziji Kurta Schwittersa, interpretirano onstran pričakovanega. Pri Kurtu Schwittersu sem se vedno spraševal, kdaj njegov recitativ črke "o" preide v število 0. Pri Katlin Ladik ni nobenega dvoma. Ladikova nam distribuira poetsko moč črke same na sebi. Oblikoslovno izhajajoče iz njene zvočne - fonemske realizacije. Za zaključek bi vam rad zapel pesem tovariša Marka Breclja: O,o,o,o,o, život šta je to?