V Bruslju majhne države izstopajo samo takrat, ko naredijo nekaj narobe. Naj bo to Luksemburg, ki se znajde v navzkrižnem ognju zaradi svoje finančne strukture, ali Bolgarija zaradi splošno razširjene korupcije; težko je najti primere, ko je bila tema tedna na kakršenkoli način pozitivna novica za državo. Občutljivost za svobodo medijev je bila v zadnjih nekaj letih izjemno visoka, nenazadnje zaradi sedanje madžarske vojne proti domačim novinarjem, umora slovaškega reporterja Jána Kuciaka ali umora malteške raziskovalne novinarke Daphne Caruane Galizie. Še bolj svež primer je iz Grčije, kjer so v petek umorili raziskovalnega novinarja Giorgosa Karaivaza.

Premier Janez Janša je postal znan, ko se je začel spopadati ne samo s slovenskimi glasili, temveč nadirati tudi poročevalce v Bruslju. Ko je Lili Bayer, novinarka portala Politico, objavila Znotraj slovenske vojne za medije, je slovensko ministrstvo za kulturo presodilo, da je poročanje pristransko. Članek Bayerjeve je vzbudil precej pozornosti in na nek način ga je reakcija slovenske vlade potrdila. Ali postaja Ljubljana vedno bolj sovražna do raziskovalnega in neposlušnega novinarstva? Če je bil potreben dokaz, se je tukaj ponudil na srebrnem pladnju. 

Ministrski predsednik Janša je s tvitom to potrdil:

"No,  @liliebayer so naročili, naj ne pove resnice, zato je navajala v glavnem "neznane" vire s skrajne levice in namenoma prezrla vire z imeni in integriteto. Žal, to je  @POLITICOEurope. Naláganje za vsakdanji kruh."

Ta tvit (vir) je v Bruslju zanetil ogorčenje in obsodbe, tudi evropske komisarke za pravosodje Věre Jourové. Glavni predstavnik Evropske komisije za odnose z javnostmi je izjavil: "Obsojamo in ne bomo sprejeli komentarjev, žaljivih do novinarjev, vključno s tem primerom."

Politico je Janeza Janšo poimenoval Maršal Tweeto in se posmehnil premierjevi intenzivni rabi Twitterja in pripravljenosti, da začne s spletnim blatenjem. Februarja je Florian Eder v vplivnem glasilu Brussels Playbook zapisal:

"Delate trdo ali komajda delate? Maršal Tweeto ima nov hobi. Janez Janša se je na Tweeterju ob novinarjih spravil tudi na možganske truste in akademike. Kljub temu nekateri v Bruslju upajo, da ga bo predsedovanje Svetu EU, ki ga bo prevzel v drugi polovici leta, bolj zaposlilo, kot ga očitno zgolj vladanje v Sloveniji."

Politicovo vedno pogostejše poročanje o svobodi medijev v Sloveniji je vzbudilo pozornost institucij. V začetku marca je bila v Evropskem parlamentu razprava Svoboda medijev pod pritiskom na Poljskem, Madžarskem in v Sloveniji. Dejstvo, da je Slovenija omenjena v isti sapi kot Madžarska, kjer je zaradi ostrih vladnih ukrepov proti novinarjem več medijskih hiš zaprlo svoja vrata ali zapustilo državo, za slovensko diplomacijo pomeni nesrečo.

Dejstvo, da gospod Janša želi reorganizacijo, ni nobena skrivnost, najbolj je to očitno po prezgodnji in napačni čestitki (zdaj že) nekdanjemu predsedniku Donaldu Trumpu za zmago na volitvah novembra lani. Iluzija srednjeevropskega populističnega zavezništva lahko hitro ugrizne Janšo, ker podcenjuje politični šah, ki ga igrajo v Bruslju, in svojo usposobljenost za to igro. 

Češki predsednik vlade Andrej Babiš ironično deli ozadje komunistične varnostne službe, ki ga slovenski premier tako vneto želi obsoditi, in dodaja k dejstvu, da je Praga mnogo bolj zainteresirana za ohranjanje ravnovesja, da bi ugajala in bila zadovoljna, če bi ostala vplivna na visokih položajih v Bruslju. Isto velja za avstrijskega kanclerja Kurza, ki bo izkoristil svoje sosede, ko bo to politično primerno, ter jih brezobzirno zapustil, če bodo postali preveč nestanovitni. Kurzovo kratkotrajno zavezništvo s skrajno desno avstrijsko Svobodnjaško stranko kaže, kako bo premeteno izigral bolj ekstremne frakcije na desni in jih dal na stran, ko bodo nehale podpirati njegov program.

Kar zadeva zavezništvo s Poljsko in Madžarsko – zaradi tako zapoznelega skakanja na evropski populistični vlak lahko Slovenija izgubi ves svoj politični kapital in ga pretopi v dolgotrajne preiskave in naslovne zgodbe, ki ne bodo naredile nič drugega, kot poslabšale ugled podjetij in njihovih vlagateljev. 

Če smo iskreni, Slovenija v evropski prestolnici ni znana po veliko stvareh. Dajte evrokratu ali lobistu v Bruslju zemljevid Evrope in opazili boste, da bo iskanje Ljubljane v najboljšem primeru neizobraženo ugibanje. Kakorkoli, Slovenija je poznana po prisotnosti predsednika Boruta Pahorja na družabnih omrežjih, saj je njegov račun na Instagramu bolj podoben tistemu od kakšnega vplivneža s področja zdravje in zdrave prehrane kot pa profilu šefa neke države. Morda domiselno, toda precej slabše kot glavoboli, ki jih povzroča drug narod, ki svobodo izražanja vidi kot nasprotje svojih političnih prioritet. 

Bližajoče se predsedovanje Svetu EU bo še bolj spremenilo pogled Evrope na Slovenijo. Od julija dalje bodo oči uperjene v Ljubljano, kako bo sklepala kompromise in začrtala program Unije za polnih šest mesecev. Če predsednik vlade Janša ne bo spremenil tona in načina v svojem odnosu z mediji, se bo država za vedno pridružila klubu "izstopajočih čudnih" v Evropski uniji. 

Bill Wirtz je novinar in raziskovalec iz Luksemburga. Za journal.lu pokriva politiko Luksemburga in Evropske unije; za glavne evropske časnike piše članke v nemščini, francoščini in angleščini. Twitter: @wirtzbill