Glede na takšne diametralno nasprotne trende oziroma ocene, se vseeno postavlja vprašanje, ali je zanje razlog res samo načrtna politika najmočnejših lobijev, katerim se ne more zoperstaviti nobeno družbeno ali politično gibanje. Ali pa ima ta naraščajoča koncentracija kapitala mogoče tudi kakšne objektivne razloge, da je temu tako in da trendov ne moremo obrniti kljub še tako dobri volji? V nadaljevanjih tega teksta poskušam pokazati, da je deloma temu res tako in da se preprosto ne moremo izogniti povečevanju koncentracije premoženja. Nedvomno je neenakost danes zelo visoka (v Sloveniji sicer verjetno še vedno skoraj najmanjša med vsemi državami), a na žalost bo v naslednjih desetletjih še višja. Z bolj načrtnimi politikami te trende lahko deloma omilimo, obrniti pa jih ne moremo. Zato so vsekakor zelo dobrodošle pobude kot na primer nedavni poziv finančne ministrice ZDA za določitev minimalne davčne stopnje na dobičke na nivoju celega sveta.

Ta teza, da so trendi koncentracije objektivno prisotni in da jih ne moremo ustaviti, je seveda zelo pogumna. Še bolj "nesprejemljiva" pa je verjetno druga teza, ko ocenjujem, da ta visoka milijonska in milijardna premoženja mogoče niso tako velik problem, kot se običajno predstavlja. Vsekakor je nesprejemljiva stopnja revščine v svetu in mizerni dohodki velikega dela prebivalstva, a tega ne moremo rešiti s tem, da bi npr. razdelili med ljudi omenjene milijarde in milijarde v rokah ozkega kroga ljudi. Zakaj je temu tako, zakaj bo tako tudi vnaprej ter kje so mogoče vseeno poti, da bi trende koncentracijo dohodka vsaj deloma omilili in se izognili največjim odstopanjem na spodnji strani dohodkovne lestvice, bi poskušal prikazati v nekaj naslednjih tekstih. 

Izhajam predvsem iz razmer in podatkov za Slovenijo, deloma pa vključujem tudi razmere v svetu. V raznih, javno dostopnih podatkovnih bazah imamo na voljo veliko podatkov s katerimi poskušam argumentirati posamezne teze. Na žalost so običajno mnogo bolj prepričljivi komentarji na način "saj vemo, da je tako" in posplošene ocene kakih deviantnih primerov in drži, da je odstopanj res veliko in kritike so upravičene. Vseeno pa poskušam pogledati celotno sliko, agregirane podatke, ki vseeno bolj točno pokažejo splošne razmere in trende.

Gospodarska gibanja v Sloveniji

Čeprav je gospodarska kriza pred dobrimi desetimi leti močno vplivala na poslovanje gospodarskih družb Slovenije, je dodana vrednost na zaposlenega vseeno vseh zadnjih dvajset let kontinuirano naraščala. V razmerah manjšega obsega poslovanja v obdobju 2009-2013 so se podjetja prilagodila tudi z znižanjem zaposlenosti in - kot je razvidno iz spodnje tabele - je dodana vrednost na zaposlenega z izjemo leta 2009 vsako leto porasla. Leta 2002 je znašala dodana vrednost v gospodarskih družbah 24,5 tisoč evrov na zaposlenega, v letu 2019 že 46,7 tisoč ali skoraj dvakrat več. Povprečna letna stopnja rasti je bila 3,9 %, seveda nominalno.

Podjetja so torej uspela povečevati produktivnost in ustvarjati vsako leto več, kar jim je tudi omogočalo vsako leto povečati povprečno izplačani znesek prejemkov na zaposlenega. Tudi ta se je v zadnjih dvajsetih letih skoraj podvojil z malenkost nižjo povprečno stopnjo rasti (3,6 % letno). Podatek o izplačanih prejemkih seveda zajema vse prejemke zaposlenih, poleg plač z davki in prispevki, tudi razna dodatna izplačila (regres, prevozi, prehrana, zavarovanja ...).

Ustvarjena dodana vrednost v podjetjih je v bistvu ekvivalent bruto domačemu proizvodu (BDP) na nivoju celotne države, ki se potem lahko razdeli za razne deležnike. V prejšnji sliki je prikazano, koliko od te ustvarjene vrednosti podjetja namenijo za zaposlene, na naslednji sliki pa je prikaz celotne delitve dodane vrednosti. Za zaposlene se ves čas namenja nekaj nad 60 %, nekaj višji delež je bil v času krize zaradi manj ustvarjene dodane vrednosti.

Od preostalih slabih 40 % ustvarjenega dohodka pa je polovica namenjena za odpis sredstev (amortizacijo). Ta kategorija se uvršča med dodano vrednost (tudi med BDP), čeprav je po vsebini bolj strošek. Pomeni "obrabo" sredstev, ki smo jih vložili v podjetja oziroma zmanjševanje vrednosti stavb, strojev ... zaradi starosti. Dejansko ni nek dohodek za delitev, temveč povračilo vloženih sredstev. Preostali del dodane vrednosti pa predstavlja "pravi" dohodek (donos) na vložena sredstva v družbo. Ta trenutno predstavlja okoli petino dodane vrednosti, v obdobju slabših pogojev poslovanja (krize) pa je bilo za vložen kapital namenjeno 13 - 15 % dodane vrednosti. Donos je namenjen kot nadomestilo za vložena sredstva v obliki posojil (obresti) ali v obliki lastniškega kapitala (dobiček). Delež za obresti je bi dokaj visok v obdobju 2007-2013 tako zaradi visokih obrestnih mer in še bolj zaradi zadolževanja v letih pred tem, medtem ko danes podjetja neto finančnega dolga praktično nimajo (imajo enak obseg finančnih naložb kot obveznosti iz financiranja).

Če torej iz izračuna dodane vrednosti izločimo amortizacijo, ki pomeni porabo stalnega kapitala, potem podjetja v povprečju namenjajo slabih 80 % ustvarjenega dohodka za prejemke zaposlenih (za delo), dobro petino pa kot nadomestilo za vložena sredstva - obresti in dobiček (za kapital). To je seveda struktura za celotno gospodarstvo skupaj in za vseh 18 obravnavanih let, razumljivo pa so med podjetji velike razlike v delitvi dohodka in tudi v strukturi vloženega dela in kapitala.

Da gospodarstvo raste, se razvija, zaposluje, povečuje produktivnost ter da ustvarja tudi višjo dodano vrednost in višja plačila za delo in kapital, pa so v podjetjih nujna tudi stalna vlaganja v znanje, nove tehnologije in opremo. Seveda imamo tudi veliko dejavnosti, kjer so vlaganja v sredstva minimalna in razvoj temelji predvsem na vlaganjih v znanje, v zaposlene in takšne dejavnosti so praviloma tudi najbolj donosne in zagotavljajo najvišje prejemke. A v veliko dejavnostih je ključno tudi vlaganje v tehnologijo, opremo in ostala osnovna sredstva. 

Na prvi sliki je poleg ustvarjene dodane vrednosti na zaposlenega z rdečo črto prikazan tudi obseg naložb v osnovna in obratna sredstva, preračunano na enega zaposlenega. Kot vidimo, se je skupna vrednost naložb na zaposlenega vse do leta 2012 tudi zviševala in v povprečju je v celotnem gospodarstvu na eno delovno mesto vloženih nekaj preko 100.000 evrov investiranega kapitala (kot lastniški kapital ali v obliki najetih posojil). Pred prejšnjo krizo so v optimističnem pričakovanju podjetja ogromno investirala, računajoč na nadaljevanje visoke rasti, kasneje pa se je ta investicijski zagon močno ustavil.

Investicijska aktivnost

Na spodnji sliki je z modrimi  stolpci prikazan obseg investicij po letih v milijonih evrov. Investicije so v letu 2007 znašale celo 7,7 milijarde evrov, po krizi pa so se gibale le okoli 2 milijardi na leto. Na sliki je tudi podatek (rdeči stolpci) o obsegu investicij nad obračunano amortizacijo, torej koliko so podjetja namenila za investicije iz ustvarjenega dobička. Vzporedno je tudi prikaz višine čistega dobička. Naložbena aktivnost podjetij je bila do leta 2009 res visoka, saj so investirali celo več kot celoletni dobiček (na račun pospešenega zadolževanja). V letih po krizi so se ti tokovi umirili (zastoj investiranja, tudi na račun investicij pred tem) in šele v zadnjih letih smo ponovno beležili nekakšen "normalni" obseg naložb v sredstva. Podjetja so za nove naložbe, za rast in razvoj namenjala celotno amortizacijo ter še kakšno tretjino ustvarjenega dobička. Preostali dobiček je bil namenjen za zniževanja dolga ter seveda tudi za izplačila dividend lastnikom kapitala.

Kaj lahko zaključimo na osnovi vseh teh gibanj? Slovensko gospodarstvo je uspelo v zadnjih dvajsetih letih skoraj podvojiti dodano vrednost na zaposlenega, kar je omogočilo tudi dvigovanje prejemkov zaposlenih. Seveda pa so bila predpogoj za takšne trende tudi vlaganja v razvoj, v nove tehnologije, opremo, kar je omogočilo dvigovanje produktivnosti in višje zaslužke. Ob tem je potrebno dodati, da so ti zaslužki preračunano na zaposlenega (dodana vrednost in plače) še vedno le dobro polovico na primer avstrijskih, kjer so tudi vlaganja na zaposlenega višja, a še višja je učinkovitost vloženih sredstev.

V povprečju obravnavanih let je bilo 79 %  ustvarjene dodane vrednosti (brez amortizacije) namenjeno delu (plačilu za vloženo delo), preostalih 21 % pa kapitalu (nadomestila za vložen kapital v obliki obresti in dobička). Pri tem je povprečni donos (čisti dobiček) na knjižno vrednost kapitala znašal 4,6 % letno z razponom med 0 in 10 %.

Kapitalu je torej pripadla dobra petina vse ustvarjene dodane vrednosti v obliki plačila obresti ali ustvarjenega dobička. Od skupnega dobička po plačilu davka so potem lastniki družb ponovno investirali dobro polovico. Pri tem je sicer vedno potrebno poudariti, da je to še vedno njihovo premoženje (njihov zaslužek), čeprav so ga vložili nazaj v razvoj in širitev poslovanja. Preostali del dodane vrednosti pa je bil namenjen za plačilo dela, plačila zaposlenih. Ta delitev ustvarjenega, to razmerje med plačilom za delo in kapital je srž vseh razprav o nagrajevanju, o ustreznem plačilu do razprav o neenakosti v družbi. V Sloveniji je bil torej zadnjih skoraj dvajset let v razmerju 79 % delo in 21 % kapital, koliko pa bi bila ta delitev lahko tudi drugačna, pa bomo pogledali v nadaljevanju prihodnji teden.

Pri tem bi dodal še to, da ti podatki temeljijo sicer samo na poslovanju gospodarskih družb, a te predstavljajo pretežni del ustvarjene vrednosti v družbi in so zato relevanten kazalec "primarne" delitve ustvarjenega dohodka.