Ljudje smo raznoliki. Levičarji, desničarji in tisti vmes, pa še vsi tisti na robu. Vendar je nam vsem, ne glede na kopico številnih razlik, skupno eno: vsi si želimo boljše in lepše življenje, kajne? Vsi želimo lepše življenje našim potomcem. Le da o istih stvareh, kot večkrat omenim, pogosto govorimo na različne načine. Vsi smo ljudje in preprosto je biti človek. Dober človek. To je edino, kar šteje.
Ko smo bili še mularija, smo bili levičarji. Všeč nam je bil Che Guevara, impresioniral nas je Tito. Hoteli smo biti pank, čeprav se je ta zgodil, ko smo, jaz in vrstniki, še pleničke nosili. Nismo veliko razmišljali, zabavali smo se - na Metelkovi. Potem smo zrasli in prebrali kopico knjig ter ugotovili, da je bil Tito v resnici okrutni diktator, pa tudi zločinski Che ni ravno zaostajal za njim. Razočaranje. Za hip smo iz inata postali (skoraj) desničarji. V času, ko je bilo še sramotno priznati, da si - desničar! A tudi tam se nismo našli. Kozmopolitski nazori so vodili v liberalizem in neskončna prerekanja, kdo sploh je pravi liberalec. Bog je bil Friedman. Iskanje identitete, če se tako izrazim, je z današnjega vidika nepomembno, a tedaj je bilo vsaj zabavno.
Življenje se nam zdi dolgo, a v resnici mine, kot bi trenil. Še zdaj ne vem, kam točno je odhitelo zadnjih 20 let? Kaj vse se je zgodilo? Predvsem se je zgodilo ogromno! Dobro se spomnim, čeprav sem dogajanju komaj uspela slediti. Sem pa v tem času ponotranjila vrsto modrosti in najpomembnejša je: kar v življenju resnično šteje, je to, kakšen človek si, brez maske. Pošten ali hinavski? Iskren ali zahrbten? Spletkarski ali odkrit? Dober ali slab? Manipuliraš? Blefiraš? No, vsi delamo napake, toda redki se znajo iskreno opravičiti. Zmoreš priznati zmoto in jo skušati popraviti ali ne?
Človek, ki razmišlja eksplicitno prvinsko in se nikamor ne priključi, ostane sam. Vsi ste ga že videli. To je tisti posebnež, ki na žuru obtiči v kotu, s kozarcem pijače, in opazuje druge med veselim klepetom in plesom. Ni introvert, a nikamor se ne more vključiti, ker se mu zdi, da nikamor ne sodi, in tudi drugi menijo, da k njim nekako ne spada. Govorim (tudi) iz lastne izkušnje. Zgodilo se je že meni. Vem, kako je ostati sam samcat in obtičati v kotu.
Pred leti mi je človek, ki danes zaseda poslanski sedež SDS dejal: "Ana, ta tvoj 'robinhoodovski' način delovanja je resda privlačen, a na dolgi rok se ti ne bo izšlo, nekam se moraš priključiti, nekam preprosto moraš spadati, drugače ne boš mogla preživeti." Danes že bivši član dotične stranke, ki je iz SDS izstopil kar se da tiho, ker ni želel maščevanja, me je ob kozarčku kuhanega vina vprašal: "Si se ti že kdaj prilizovala?" Pomislila sem za hipec in dejala, hja, ne vem, dvomim, morda sem se pa res, a očitno neuspešno. Če bi mi uspelo, ne bi živela kot svobodnjakinja - čeprav ima tudi to svojstveni čar -, manj fajn pa je, da moraš večkrat, sploh v teh časih, en konec krpati z drugim začetkom. Pa vseeno gre. Če delaš po vesti.
Vest je globoki čut, katerega naj bi imel vsakdo. Vest je notranji glas, ki se v mislih kar naprej javlja in nam sporoča, če ravnamo prav ali napak. Je osebni duhovni moralni razsodnik, ki človeka v primeru napačne odločitve razžira kot rak, ko sprejmeš pravilno odločitev, pa te nagradi z občutki blažene sreče. Vest je nevidna, a pomembna dušna odgovornost, le da jo številni ignorirajo, nekateri pa so jo celo namerno utišali. Vsak zase že ve.
Če ste gledali film Deček v črtasti pižami, ki je eden mojih najljubših - ker lepo pokaže pristno prijateljstvo -, potem se morda spomnite prizora, kako se judovski fantek Shmuel iz koncentracijskega taborišča pritihotapi v hišo prijatelja Bruna, fantka iz nacistične družine, katerega oče vodi dotično taborišče.
Shmuel na mizi v predsobi zagleda velik pladenj poln slastnih pogač in piškotov. Lačen si ne more pomagati in začne hitro jesti. Prizor je presunljiv. Pri basanju z dobrotami ga zaloti strogi nacistični vojak, ki službuje pri dotični družini. Besno ga vprašala: "Kaj delaš tukaj?" V tistem hipu v predsobo vstopi Bruno in Shmuel s polnimi usti zajeclja češ, on me je povabil, on je moj prijatelj! Nacist se sumničavo obrne proti Brunu in z zaničevanjem vpraša: "Je to res?" Bruno v strahu odkima. Zanika. Pravi, da judovskega dečka še nikoli poprej ni videl. Izraz na Shmuelovem obrazu je šokirana mešanica strahu, razočaranja in spoznanja manjvrednosti. Vojak ga grobo odvleče nazaj v taborišče, za spomin pa mu pusti še orjaško modrico na očesu. Udarca ne vidimo, a plavo-vijolična oteklina je dovolj zgovorna, da si gledalec lahko predstavlja, kaj se je zgodilo. Naslednji prizori v filmu prikazujejo Bruna, ki se premetava od slabosti. Muči ga vest. Zatajil je prijatelja. Zatajil ga je, ker je vedel, da je prijateljstvo z Judi prepovedano. Takrat je bilo celo smrtno nevarno.
Tudi danes smo ljudje raznoliki. Levičarji, desničarji, in tisti vmes, pa še vsi tisti na robu. Vendar je nam vsem, ne glede na kopico številnih razlik, skupno eno: vsi si želimo boljše in lepše življenje, kajne? Vsi želimo lepše življenje našim potomcem. Le da o istih stvareh, kot večkrat omenim, pogosto govorimo na različne načine. Vsi smo ljudje in preprosto je biti človek. Dober človek. To je edino, kar šteje.
V resnici smo si podobni precej bolj, kot se vam zdi.