Da, bilo je to spomladi pred šestdesetimi leti, ko sem v šoli prvič slišal za hrabrega meniha po imenu Martin Luther. Kot sin dolenjskega kmeta sem bil drugič pri očetovem švicarskem kolegu kmetijske prakse, ki sta jo skupaj začela pri Hofru v Basellandu. Po mojem polletnem "najstniškem pripravništvu" sta se dogovorila, da grem tja za leto dni v spremstvu mlajšega brata, potem pa moje bivanje podaljšala na tri leta. Dve leti sva obiskovala lokalno osnovno šolo od spomladi do spomladi, potem pa sosednjo zahtevnejšo Bezirgschule. Na šolskem urniku sva izpustila en predmet in to prikrivala, dokler naju nista skrbnika odkrila. Tako sva se naslednjič morala udeležiti reformacijskega verouka skupaj z ostalimi sošolci, ki so naju pozorno opazovali. Kmalu je mojo pozornost pritegnilo ime Martin Luther - besedi ki sta pri nas doma na kmetiji zveneli kot kletvica. Veroučitelj nas je popeljal štiri stoletja in pol nazaj v neko nemško mesto Worms, kamor so na državni zbor poklicali avguštinskega meniha, ki ga je papež Leon X. izključil iz cerkve. Zboru nemških stanov je predsedoval mladi cesar Karel V., ki naj bi zaslišal in obsodil nepokornega redovnika, podobno kot sto let prej kralj Sigismund češkega reformatorja Jana Husa (pri čemer je prelomil obljubo o zaščiti). To bi mladi katoliški monarh gladko tudi storil, če ga ne bi zadržal nemški volilni knez Friderik Modri Saški, ki mu je cesar dolgoval kronanje in je leta 1502 ustanovil Wittenberško univerzo. Omenjeno zasedanje bi po pomenu in veljavi lahko danes primerjali z zasedanjem Evopskega parlamenta.

Čemu tolikšna gonja mogočnikov Svetega rimskega cesarstva in papeškega imperija proti avguštinskemu menihu?Preprosti 37-letni mož z začetniško pravno izobrazbo in dokaj dobro filozofsko podlago ter z biblično-teološkimi izkušnjami je s svojimi vprašanji (95 tez) postavil na glavo vso cerkveno ureditev. S štirimi univerzalnimi ključi (sola scriptura, sola gratia, sola fide, solus Kristus) se je dokopal do bistvenih krščanskih vrednot ter z njimi spodkopal kopico verskih izročil, domnevnih dogm in apostolsko nasledstvo, razkrinkal zlorabe, ki jih je cerkveno vodstvo v tistem času prebrisano koristilo za molzenje denarja od naivnih praznovernih podložnikov. Dominikanec Tetzel je s svojo druščino prodajal odpustke za žive in mrtve z geslom "Ko zlatnik pade v škrinjo, rajna duša iz vic v nebesa odleti!". Šlo je za popačen evangelij, ki ga je Luther ostro obsodil!

Lažnemu evangeliju je Martin Luther energično oporekal na temelju Biblije, Božje besede. Njegov ugovor lahko povzamemo v nekaj točkah:

1. Jezus Kristus je s svojo krvjo vse ljudi odkupil od greha in smrti, kazni Božjega zakona ter po svoji milosti odpušča vsakemu, ki se kesa in veruje vanj.

2. Sveto pismo nikjer ne omenja vic.

3. Odpustki so krivična simonija (kupoprodaja duhovnih dobrin za denar).

4. Papež lahko osvobaja le od tistih kazni, ki si jih je sam izmislil.

5. Baziliko Sv. Petra v Rimu naj papež gradi z lastnim bogastvom, namesto da pleni nemško plemstvo in ljudstvo.

S temi in drugimi trditvami je Luther hitro dobil podporo nemškega ljudstva in plemstva, z druge strani pa izzval jezo verskih veljakov. Papež Leon X. je naštel 41 domnevnih zmot in pod grožnjo izključitve zahteval, da se jim Luther v roku 60 dni spokorno javno odpove, česar seveda ni storil.

***

Seveda moj novi katehet v Švici ni naštel vseh teh podrobnosti, niti se jaz nisem zavedal njihove pomembnosti. Tudi na misel mi tedaj ni prišlo, da bo ta prva reformatorska veroučna ura vplivala na moje življenjske odločitve. Kmalu potem naju je z bratom obiskal oče ter naju naslednji dve nedelji popeljal s seboj v sosednji katoliški Dottikon k maši, potem pa izginil domov, ne da bi se zaposlil in zaslužil kakšen frank za kmetijske stroje. Tretjo nedeljo sva z bratom poskušala iti sama na skrivaj k maši, a naju je budna krušna mati prestregla in napotila s svojimi otroci na domači verouk. Že naslednji teden sem se očetu pritožil in dobil v glavo bumerang. Sporočil je, da pride njegov italijanski prijatelj, ki naju bo odpeljal v italijansko samostansko šolo v Gorico, kar je brat Mario Trampuš tudi storil, kmalu zatem pa umrl. Tu me je dohitelo še materino pismo s sporočilom, da me je kot dojenčka zaobljubila za duhovnika, če preživim uporno visoko temperaturo.

Naslednja tri leta sem se šolal v malem semenišču laičnih Usmiljenih bratov a Romano v kraju Bassano del Grappa, ki je bilo prizorišče bojev 1. svetovne vojne. Po 12-mesečnem noviciatu sem položil začasne redovniške zaobljube po Avguštinovem meniškem pravilniku, 10 let pozneje pa še večne. Starša in župniki so ves čas pihali na dušo meni in predstojnikom, naj grem za duhovnika, ti pa so me napotili na teološke študije. V strahu pred vojaščino sem zaprosil in dobil pogojni politični azil, potem pa odslužil 15 mesečni vojaški rok. (Bogu kar je božjega, cesarju kar je cesarjevega). V ateistični jugoarmiji sem se znova srečal z reformatorjem Luthrom, in sicer najprej v osebah dveh kolegov, potem pa v življenjepisu tega nemškega reformatorja, kakor ga je zapisala E.G. White v knjigi Veliki boj (svetovni bestseller). Občasno sem dobival mesečna pisna duhovna sporočila iz slovenskega samostana, vendar sem raje posegal po Bibliji, nemški Novi zavezi in celotni italijanski. 25. decembra sem sklenil krstno zavezo z Bogom, zaokrožil teološki študije na Adventistični VTŠ Maruševec, kjer mi je poleg izobrazbe Bog podaril še ljubečo ženo Tončko, skrbno vgojiteljico najinih treh otrok. Z njo sem drugo polovico svojega življenja posvetil opravljanju evangeljskopastoralnega dela od Kopra in Jesenic do Murske Sobote.

***

In kaj ima dr. Martin Luther z menoj in sploh z nami, Slovenci 21. stoletja?! Brez njega bi jaz še danes verjetno živel v nekem samostanu. Brez njega zelo verjetno ne bi imeli niti Primoža Trubarja niti Jurija Dalmatina, niti Krelja niti Bohoriča in ne bi govorili slovensko v samostojni Sloveniji. Še naprej bi ostali v mračnem srednjem veku - ali pa sploh ne bi obstajali. Vse naše kraje bi poturčili Turki ali pa germanizirali drugi narodi. Verska izkušnja bi bila mistična, sakralni objekti bi bili malikovalska svetišča. Vendarle imamo Svetopisemsko družbo Slovenije, ki deluje interdenominacijsko. Sam Bog je izšolal Martina Luthra v puščavi samostana, kot nekoč Mojzesa v Madianski puščavi. Luther je odkril izhod iz srednjeveške babilonske sužnosti kot nekoč Mojzes za Izraelce iz egiptovske.

Kaj pomeni njegov neomajen nastop na zaslišanju državnega zbora v Wormsu pred 500 leti? Prijatelji so odvračali in svarili Luthra pred peklensko silo, ki ga je v Božjem imenu preklela in hotela uničiti z začasnim ognjem, preden bi bil vržen v večni peklenski! A Luther? In bocca al Lupo, v žrelo volka! Neustrašno je branil svobodo vesti, razsvetljene po Svetem pismu in Duhu! Martin Luther se ni uklonil pritiskom, da se odpove "Tu stojim in drugače ne morem! Bog mi pomagaj!".

Primož Trubar kot ga je upodobil slikar Matej Sternen.

In kaj je po 500 letih novega, drugačnega?

Izkupiček petdesetletnih ekumenskih barantanj je pripeljal do zanikanj reformatorskih dosežkov. S taktičnim prevzemom reformatorske dikcije je Rim v bistvu ostal isti, le z dodatnimi obremenilnimi dogmami in pretental sogovornike k vrnitvi. Predstavniki razdrobljene reformatorske dediščine po stoletnih ženevskih ekumenskih posvetovanjih množično ubirajo pot prilagajanja in povratka v Rim pod zvenečim, vendar popustljivim geslom "od konflikta do skupnosti". Njih prisrčno in vztrajno spodbujamo k boljši različici: "Stati in obstati, v čisti veri napredovati". Luthrov neomajno hraber zagovor pred cerkveno in državno gospodo je botroval, da so osem let po nastopu v Wormsu (19. aprila 1529) luteranski princi za ceno življenja stali v obrambo svobode vesti in veroizpovedi, ves čas krčevite protireformacije pa še mnogi drugi. Z Božjo besedo prerojeni kristjani so dosegli ideal, ki ga duhovna pisateljica Velikega boja med Kristusom in Satanom E. G. White, povzema z naslednjimi besedami: 

"Svet danes najbolj potrebuje ljudi, ki jih ni mogoče ne kupiti niti prodati, so v globini svoje duše zvesti in pošteni, se greha ne bojijo imenovati s pravim imenom, je njihova vest zvesta dolžnosti kakor magnetna igla polu in zagovarjajo pravičnost, četudi bi se zrušilo nebo'."*

* E. G. White, Vzgoja, Logos, Ljubljana 2018, str. 51)

_________________________________________________

Kratek kronološki pregled burnih dogodkov

3. januarja 1521 je medičejski papež Leon X. izobčil 37-letnega Luthra, ker se mu v 60 dneh ni pokoril, temveč je sežgal njegovo bulo, potem pa še cerkveni kanonski kodeks.

22. februarja 1521 je bila sprejeta odločitev, da se Luthra pokliče v Worms

16. aprila 1521 je Luther prispel v Worms 

17. in 18. aprla 1521 je potekalo prvo zaslišanje Luthra pred zborom

23. in 24. aprila 1521 so izpeljali drugo zaslišanje pred ožjo komisijo

26. aprila 1521 je Karl V. odpustil Luthra skladno z dano mu imuniteto; Friderik Modri Saški je uredil ugrabitev ter Luthra varno prepeljal v Wartburg, kjer je deloval pod psevdonimom Junker Jörg

26. maja 1521 je državni zbor obsodil Luthra v njegovi odsotnosti

decembra 1521 je Luther naglo obiskal Wittenberg ter začel prevajati Novo zavezo v nemščino.

1. marca 1522 se je  Luther (po enem letu) vrnil v Wittenberg, kjer je septembra izdal Novo zavezo v nemškem jeziku

PRIMERJAVA MARTINA LUTHRA S PRIMOŽEM TRUBARJEM 1521 

1521 leta je bil iz cerkve izključeni 37-letni Martin Luhter poklican na državni zbor, da bi se javno odpovedal svojim tezam, knjigam in veri. Istega leta je šel 19-letni Primož Trubar v Salzburg, stanoval kot eksternist samostanske šole pri Sv. Petru. Preživljal se je s petjem in se začel seznanjati z reformacijskimi idejami. Leta 1588 je Matija Trošt, Ilir iz Vipave, napisal daljši spev, v katerem primerja Trubarja z Luthrom: "Tam Luther Nemec - tu Slovenec Trubar, ta nič manjši od onega; tam Germania – tu Slovenija."

LUTHROVE ŽIVLJENJSKE PRELOMNICE 

1483 Eisleben, Nemčija: rojstvo 

1517 (31. oktober) izobesi svojih 95 tez

1521 Po kanonskem pravu izobčen, po nemškem pa zaslišan v Wormsu

1522 V Wartburgu prevedel Biblijo Nove Zaveze

1525 Se poroči z nekdanjo redovnico Katarino von Bora

1527 po depresiji spesni himno 'Naš trden grad je gospod Bog'

1529 Izda Katekizem (mali in veliki)

1534 Prevod celotne Biblije

1546 Smrt v Eislebenu in pogreb v Wittenbergu

LUTHROVE RAZPRAVE 

Z dominikancem Tetzlom, prodajalcem odpustkov (1516/17)

S kardinalom Cajetanom v Augsburgu (1518)

Z dr. Eckom v Leipzigu (1518)

S papeškem legatom Karlom von Miltitzem (1519)

S papešem nuncijem Aleandrom, D.Z. in Karlom V. (1521)

V Marburgu s svicarskim reformatorjem Cvinglijem- brez soglasja (1529)

S P. Pavlom Vergerijem, ref. koprskim škofom, papeškemim diplomatom (1535)

Z Erazmom De libero arbitrio se razhaja z De servo arbitrio (1525)