Delo Milutina Milankovića (1879–1958) se v našem kulturnem krogu v zadnjih petih letih periodično pojavlja tako v dnevnem tisku v kontekstu ekologije kot med strokovno javnostjo v zvezi z klimatskimi spremembami. Milutin Milanković je bil nadvse luciden um, ki je prek matematike vstopal v najklompleksnejše sisteme našega vesolja. Na mojih knjižnih policah so njegove knjige postavljene poleg dela geologa Vladimirja Ivanoviča Vernadskega. Milanković in Vernadski sta zame ključna avtorja, ki ju je potrebno znova in znova brati, da bi lahko lažje razumeli dinamiko klimatskih sprememb v XXI. stoletju na našem planetu, da bi lahko razumeli, kaj se nam dogaja neodvisno od človekovega samouničevalnega gona.

Milutin Milanković je bil renesančni človek, rojen tik pred zoro modernizma, astronom, matematik in klimatolog. Prepričan sem, da vam ga moram najprej enciklopedično osvetliti, da bi lahko šele v drugem delu teksta komentiral njegovo istanbulsko epizodo s koledarjem in religioznimi prazniki, ki me je vedno privlačila. Deloval je na Dunaju, v Budimpešti in Beogradu. Šolal se je na dunajski Tehnični univerzi, kjer je leta 1904 doktoriral. V Budimpešti je večino svojega časa preživljal v knjižnici Madžarske akademije znanosti. Na začetku poklicne poti je deloval kot strokovnjak za železobetonske konstrukcije. Med obema vojnama je celo konstruiral letalske hangarje. Po dunajski nadvse uspešni inženirski karieri je sprejel leta 1909 na beograjski univerzi mesto profesorja uporabne matematike, ki je obsegala racionalno matematiko, teoretično fiziko in vesoljsko mehaniko. Leta 1928 pa je napisal znamenito poučno knjigo Skozi vesolje in stoletja. 

Sebe je razumel predvsem kot matematika in inženirja, manj pa kot astronoma, čeprav je ravno v astronomiji dosegel vrhunec svojega raziskovanja in svetovne slave. Proizvedel je cel niz originalnih idej, ki so še danes pomembne za razumevanje vesoljske mehanike, našega planeta in klime.

V svoji knjižnici bom imel kmalu na polici zbrana skoraj vsa njegova dela, ki jih ni tako malo. Obstaja mnogo razlogov. zakaj želim imeti njegove knjige zbrane na enem mestu. Povod za moj komentar tedna je simpozijska knjiga Milutin Milanković in njegovo delo, ki sem jo dobil od mojega novosadskega prijatelja, izvrstnega dramaturga dr. Lazarja Jovanova. Knjigo je izdala Srbska akademija znanosti in umetnosti. Del enciklopedičnega materiala v besedilu, ki ga ravnokar berete, izhaja iz podarjene knjige, drugi del iz Milankovićeve knjige Spomini, izkušnje in spoznanja, ki jo je izdal leta 1952, tretji pa iz referenčne knjige o svetovnih znanstvenih mejnikih The Science Book (Weidenfeld & Nicolson, London 2002). V njej so popisani vsi temljni stebri v razvoju svetovne znanosti. Knjiga zaobsega dvestopetdeset ključnih imen. Med njimi je uvrščen tudi Milanković s svojimi astronomskimi klimatskimi ciklusi (1914). Vse njegovo delovanje je imelo internacionalne učinke.

Njegova najpomembnejša in največkrat citirana knjiga je zagotovo Kanon osončenja, ki jo je izdal leta 1941, izhaja pa iz znanstvenega članka Kanon sončnega obsevanja in vprašanje ledenih dob. Kozmična mehanika, klimatika in astronomija so postale osrednji predmet njegovega raziskovanja. Ključna spoznanja je dosegel v astronomski teoriji klimatskih sprememb v odnosu na Zemljino gibanje v vesolju. Milanković je raziskoval klimatska nihanja v razoponu šesto tisoč let. Danes jih znanstveniki raziskujejo že v razoponu petih miljonov let. Intenzivno je povezoval klimatologijo z geologijo. Skoraj tridset let je raziskoval vzrok klimatskih sprememb, ki so v končnici postale njegov Kanon.

Vse tiste, ki ji zanimajo izračuni, povezani z Milankovićevim astronomskim inventarjem in njegovim koledarjem, vabim na medmrežje, kjer je vse natančno popisano. Sam predlagam medmrežni naslov Pescanik (vir).

Neplačan oglas: Berite www.pescanik.net

Razumevanje atmosferskega gibanja je Milanković prevajal v matematične modele. Natančno je izračunal, da se ledene dobe pojavljajo ciklično. To vprašanje je neskončno pomembno za obstanek človeštva.

Beseda tedna: Akribija, natančnost in temljitost, zlasti v znastvenem delu.

Leta 1923 je bil Milutin Milanković povabljen kot astronom in matematik, strokovnjak za planetarno mehaniko v Istanbul na IV. vzhodnopravoslavno konferenco, ki je obravnavala problematiko dveh koledarjev: julijanskega in gregorjanskega, ki delita vzhodnopravoslavne katolike od rimokatolikov. Kdo ima prav? Ali tisti, ki so spremenili koledar v skladu z znanstvenimi spoznanji? Ali pravoslavni, ki častijo tradicijo prvega koledarja? Ta razkorak med julijanskim in gregorjanskim koledarjem, ki traja že nekaj stoletji, je pripeljal tudi do tega, da se isti dogodek praznuje dvakrat na dva različna dneva. Še posebaj pa je bilo to neugodno v državi kot je bila Kraljevina SHS. Dvakrat sta se slavila božič in Novo leto. Vsekakor je ta simptom vlival dvom v boga, če že ne v boga, pa vsaj v državo. To vsekakor ni bilo dobro za ekumenske procese. 

Milanković je vse svoje znanje usmeril v to, da omogoči s svojim koledarjem prehod pravoslavnih v smeri rimokatolikov v skladu z reformo julijanskega koledarja. S tem, ko so rimokatoliki spremenili koledar iz julijanskega v gregorjanskega, so spremnili tudi datum Novega leta in rojstva Kristusa. Po spremembi koledarja je bilo jasno, da so rimokatoliki prestavili datom Kristusovega rojstva iz 7. januarja na 25. december, ker je bilo to v skladu z astronomskimi spoznanji. Ta problem imenujemo koledarsko vprašanje. Naj takoj zpišem poenostavljeno Milankovićev odgovor: atronomsko sta oba datuma netočna. Milankovićevo spoznanje je ostalo širši javnosti skrito. Poročevalec na simpoziju o Milutinu Milankoviću Radomir Milošević zapiše:

Katoliško cerkev ni motilo, da je bil to koledar, ki je bil ontološko zasnovan na politeistični idologiji, ki je pokrivala celotno rimsko družbo. S spremembo so v njem ostala imena rimskih božanstev. Recimo januar po rimskem bogu Janusu. Mesec marec po bogu Marsu. April po rimskem imenu Afrodite (Venere). Maj po boginji Maji, hčerki Atlantovi.

Cerkveni koledarji sledijo logiki zaporedji bogoslužji. V njih so nameščeni duhovni cilj, ki so oddaljeni od posvetnih. V njih je veliko več kot le datumska orientacija. Cerkev svoje verujoče s koledarjem prek bogoslužja pripravija na Božjo milost. Radomir Milošević nadaljuje:

Za Cerkev koledar ni nekaj večnega in določenega. V zgodovini smo imeli čez 1500 različnih koledarjev. Zato Milanković predlaga svoj koledar, ki je reformiral julijanakega na neboleč način, da bi se ta približal gregorjanskemu, ampak s takšno postopnostjo, da bi se to videlo šele leta 2800, ko bi se prvič prepoznala razlika med obema. Z novimi astronomskimi spoznanji je razvidno, da tudi gregorjanski koledar ni več natančen in da bi morali spremeniti datum Kristusovega rojstva, če bi hoteli živeti v znanstevni resnici, ne pa v mitologiji.

A ponovimo - drugič: Za cerkev koledar ni nekaj večnega in določenega. Iz tega je več kot jasno, da koledar ni nobena cerkvena dogma. Je od ljudi za ljudi. Dokler se ne spremeni. Še dobro, da bog ni dogmatik in da imamo računalnike, kajti šele hitre računalniške simulacije nam omogočajo natačno napovedovanje vremena. Mogoče pa je bog - dežnik? Po Milutinu Milankoviću so poimenovali krater na Luni in pokrajino na Marsu. Milutin Milanković je bil in ostal eden največjih Evropejcev. Velikan civilizacije XX. stoletja.