Glede javnih financ smo pravzaprav prišli v neko čudno situacijo. Običajno je vlada kot skrbnik javnih financ vedno močno tehtala, koliko davčnih razbremenitev si lahko privoščimo, da ne bi bilo prevelikega negativnega vpliva na javne finance. Na drugi strani pa smo imeli sindikate, gospodarstvo in opozicijo, ki so pritiskali na čim večje ugodnosti za ljudi in podjetniški sektor. Rezultati usklajevanja teh razmerij so se v zadnjih letih praviloma odrazili v kakem manjšem zniževanju davčnih obremenitev, včasih pa se je za protiutež kakšna davčna stopnja tudi zvišala. Sedaj pa so javne finance nekako izgubile zagovornika, skrbnika. Vlada se s primanjkljajem sploh več ne obremenjuje in predlaga spremembe, ki bi nam npr. v gospodarsko uspešnem letu 2019 prinesle pol milijarde evrov in več proračunskega primanjkljaja (kaj bo šele v krizi?). Druga stran bo takšne predloge seveda lahko samo sprejela in pozdravila, saj ni zadolžena niti odgovorna za javne finance in tudi ne bo pljuvala v lastno skledo (gospodarstvo, sindikat ali opozicija). 

Menim, da je predlagani obseg ugodnosti enostavno prevelik, preobsežen in čez čas (ko ne bo več popolnoma odprte blagajne javnih financ) bomo prisiljeni obdavčitve povečati, sicer se bo to odražalo v previsokem zadolževanju države. A ker takšen predlog danes vsem odgovarja, je predlog dobrodošel in verjetno bo tudi sprejet. Še Fiskalni svet ob predlaganih spremembah samo previdno "opozori", da bo potrebno spremljati prihodke in izdatke v javnih financah, še ne dolgo nazaj pa je za vsakih 100 milijonov povečanih izdatkov države opozarjal na razpad javnih financ. Predlog zniževanja davčnih obremenitev na nek način spominja na leta pred 2008, ko je zadolževanje Slovenije v tujini tudi vsem ustrezalo in nihče ni odreagiral - vemo pa, kakšne so bile posledice 20-milijardnega povečanja dolga do tujine. 

Ob praviloma previdnem pristopu vlade sem v svojih člankih sicer vedno izpostavljal, da predlagatelj ob spremembah nikoli ne upošteva celotnega (tudi povratnega) učinka davčnih sprememb. Diskutiralo se je npr. samo o povečanih izdatkih za pokojnine ali znižanih prilivih zaradi nižje davčne stopnje, ne pa tudi o tem, kakšen bo pozitivni vpliv takega ukrepa na davčne prilive. In obratno - ob odločanju o varčevanju po ZUJF smo spregledali, da bodo manjši izdatki za pokojnine pomenili tudi manj prilivov v javne blagajne. Tokrat tudi vlada izpostavlja (in mogoče upošteva v izračunih učinkov na javne finance), da bodo imele predlagane spremembe učinke na večje prilive, a ta učinek seveda še zdaleč ne bo nadomestil izpada v državnih blagajnah (sicer bi davke kar odpravili).

Najbolj pomembna sprememba je v predvidenem dvigu splošne olajšave, ki naj bi pomenil razbremenitev kar 45 % zaposlenih (po nekaterih navedbah). Ker gre za splošno olajšavo, večina to razume, da se s tem razbremenjuje predvsem najnižje dohodke, dohodke do predvidene nove višine olajšave - kar pa ne drži. Prejemniki najnižjih dohodkov namreč danes sploh ne plačujejo dohodnine in zato tudi ne bodo deležni olajšav. Zanemarljivi bodo učinki tudi pri tistih, ki imajo sicer nekaj višje dohodke, a uveljavljajo olajšavo za otroke in zato že po obstoječi zakonodaji plačujejo minimalno dohodnino. Za predvidenih dodatnih 4.000 evrov letne olajšave (do leta 2024) se dejansko zniža davčna osnova vsem. In tisti, ki plačujejo davke po višji davčni stopnji, bodo po novem deležni tudi največje ugodnosti. Zaposleni, ki "padejo" v najvišji davčni razred (50 %), bodo tako s to spremembo dobili 2.000 evrov višjo plačo na leto, večina z nižjimi prejemki pa pravzaprav nič.  

Na prvi sliki spodaj je prikaz razporeditve vseh zaposlenih v 20 dohodkovnih razredov s podatkom o številu ljudi v njem (vseh 950.000 zaposlenih - stolpci in desna skala). Z rdečo črto pa je prikazano, koliko bo posamezna skupina na leto zaradi vseh predvidenih sprememb na boljšem. Okoli 250.000 zaposlenih tega učinka sploh ne bo deležnih (tu gre za velik del ljudi zaposlenih pri s.p., tudi samih samostojnih podjetnikov ter drugih zavezancev z nižjimi dohodki). Nato pa imamo okoli 100.000 zaposlenih, ki bodo dobili na leto kakih 600 evrov (več), če imajo prijavljenega enega otroka.

V primeru, da nekdo uveljavlja olajšavo za dva otroka, pa bo za takšne v tej skupini zaposlenih le 250 evrov letnega učinka (toliko več dohodka glede na današnje prejemke). Na drugi sliki je namreč podrobnejši prikaz za položaj vseh 700.000 zaposlenih s plačo pod povprečjem - in to ločeno, če ima prejemnik dohodka prijavljenega enega ali dva otroka. Za zaposlene nad povprečno plačo bo letnega učinka okoli 1000 evrov, kar se pri najbolje plačanih dvigne do 2.000 evrov letno samo iz naslova povečanja splošne davčne olajšave (prekinjena črta). 

S polno črto so prikazani učinki vseh predvidenih davčnih sprememb, a ti imajo učinek le za najvišje plače zajete na prvi sliki. Upoštevano je še znižanje najvišje stopnja na 45 % ter socialna kapica, ne pa znižanje davkov na kapitalske dohodke, ki niso zajeti v dohodninsko lestvico. Učinki se za zgornjih nekaj tisoč zaposlenih dvignejo tudi preko 10.000 evrov na leto, 500 ljudi v najvišji skupini bo v povprečju celo 40.000 evrov na boljšem. 

Dodati je potrebno še pojasnilo, da so navpične osi na slikah zaradi boljše preglednosti prikazane v logaritemski skali. V najnižjem razredu imamo 250.000 ljudi, v najvišjem pa 470 in v običajni razporeditvi bi se te razlike ne videle dobro. Enako velja tudi za razlike med učinki, ki se gibljejo od 0 do 40.000 evrov.

Na spodnji sliki pa so dodani še podatki, kako se ti učinki po razredih odražajo v milijonih evrov izpada v javnih financah (samo učinek zaradi nižjih neto plač brez učinka razbremenitve podjetij pri socialni kapici).

Na zgornjih slikah so torej prikazani okvirni učinki predlaganih sprememb na položaj zaposlenih po posameznih dohodkovnih razredih. Ti podatki običajno niso prikazani, a najbrž je vseeno dobro vedeti, kako bodo predlogi vplivali na plače posameznika. Nedvomno so davčne obremenitve višjih dohodkov v Sloveniji relativno visoke, a učinke je vseeno potrebno odkrito predstaviti in oceniti, ali je res potrebno posegati res predvsem v teh segmentih prejemkov. Kot sem že predstavil v enem prejšnjih tekstov, bi bilo npr. pri socialni kapici vredno razmišljati najprej o omejitvi plačila prispevkov delodajalca (namen je razbremeniti podjetja) in ne dvigovati neto najvišjih prejemkov.