V zadnjih časih se je ponovno aktualiziralo vprašanje (ne)genocida, izvršenega s strani Srbov nad muslimansko enklavo v Srebrenici. Nekemu politiku se je v žaru parlamentarne razprave (na sicer povsem drugo tematiko) zareklo, da v Srebrenici morda ni bil storjen genocid, vsaj mednarodno pravo o tem ni izreklo dokončne besede. Ključarji svetovne resnice iz Anglije in ZDA, ki so se z lastno vsevednostjo celemu svetu že zdavnaj povzpeli na glavo, so nemudoma vzrojili; če smo mi ugotovili, da je tam bil genocid, potem se o tem ne bo več razpravljalo!

Nesrečnega politika je bilo treba razrešiti na vrat na nos, čeprav – verjemite mi kot dolgoletnem poznavalcu kazenskega prava – v Srebrenici ni bilo niti "g" od genocida. Bilo je nekaj čet zblaznelih psihopatov, ki so pomorili nekaj tisoč nedolžnih vaščanov, v maščevanje predhodnem pobijanju nekaj tisoč lastnih nedolžnih vaščanov, oboje na nacionalni osnovi, kar pa ni v nikakršni genocidni navezi. Ključarji resnice so seveda pozabili na lastno vietnamsko genocidnost, ko so požigali in vplinjali stotisoče tamkajšnjih kmetov, jim trajno zastrupili zemljo in povodje ter jim pustili v spomin stotisoče rakavih obolenj. Enako kot nedolgo tega na jugu tedanje Zvezne republike Jugoslavije, kjer so po vietnamskem scenariju za seboj pustili požgano ter zastrupljeno zemljo z obogatenim uranom. Več sto tisoč Albancev so torej osvobodili od Srbov na način, da so Srbe razgnali, od njih etnično očistili ekotip, katerega pa so ga tako temeljito zastrupili, da osvobojeni Albanci od tam bežijo po celem svetu, telata se rojevajo slepa brez parkljev, trume NATO zverinjadi, poslane tja v mirovno misijo, pa post festum umirajo za karcenogenimi priboljški.

II.

V zadnjih časih razen Srebrenice beležimo tudi intelektualni izbruh predsednika hrvaške republike Zorana Milanovića, ki se je ob obletnici nekega taborišča strokovno razpisal o zgodovinskih ozadjih nacističnih pobojev v času NDH. Vplinjene in poklane v taboriščih je razdelil na tri kategorije: Žide, Rome in Srbe. Prvi dve kategoriji sta bili likvidirani "na pravdi boga", nedolžni, ker se nista borbeno zoperstavili več stoletij sanjani hrvaški državi; Srbe pa je usoda doletela, ker so se ji zoperstavili. Del srbske miroljubne populacije se je pravočasno ozavedel, se razmeram prilagodil, vrgel puške v koruzo, ko je še bilo čas, pa so se izognili koncentracijskim lagerjem.

Nemirni del populacije izpod Kozare, ker jim pač hudič ni dal miru, se je lotil pušk, zavoljo česar so jim civile vplinili ter poklali. Kdo jim je kriv, če se upirajo?! Resnici na ljubo se tudi urbanim, miroljubnim delom ni godilo dosti drugače, čeprav po puškah niso posegli, a pustimo malenkosti. Skratka, z glavami so plačali okoli 700.000 njih, pretežno žena in otrok. Kako je potekalo vse skupaj. je podrobno opisal eden vidnejših poveljnikov koncentracijskega taborišča Jasenovac Vjekoslav Luburić (sicer in po očetu in po materi - Srb?!), ki je večkrat opisoval, kako je "vlaško paščad" (v mislih ima dojenčke do 2 let starosti) metal v zrak ter jih dočakal na bajonet puške, nakar so se "Vlahi" še vedno otepali življenja, krilili z rokicami in jokali, "ne da bi hoteli poginiti". Takšnih "Vlahov" se je nabralo po njegovih ocenah (v katere ne gre dvomiti) kakšnih dva do tri tisoč, nakar so jim izdrli oči, iz zrkel oblikovali verižice, ki so jih ponosno kazali zgroženim nemškim sobojevnikom.

V ta namen je starodobni, morali zaprisežen avstro-ogrski general Geza von Horstenau od samega Hitlerja večkrat zahteval odstranitev teh "psihopatov in manijakov", kakor je označeval politično-vojaško vodstvo NDH. Imel je v mislih tudi prehranjevalne navade, s katerimi so voditeljice logorjev obmetavale internirane otroke in matere, ki so jim v borne juhe dodajali žvepleno kislino, da so umirali v hudih mukah; matere, ki so za te prehrambne dodatke vedele, pa so (skupaj z otroci) raje umirale od žeje in lakote. V devetdesetih so vnuki dokazovali, da niso pozabili obrtnih spretnosti dedov, pa je denimo poveljnik obrambe Osijeka Branimir Glavaš (krvni potomec Stanoja Glavaša, ki je na območju ožje Srbije vodili upor proti Turkom manj kot 200 let prej!) zajete civiliste silil k pitju žveplene kisline iz avtomobilskih akumulatorjev, da so umirali, kakor so vedeli in znali.

III.

V analizi zgoraj zapisanih dogajanj je torej zdajšnji hrvaški veljak (slutite – genetski Srb), ki se bo dnevno srečeval s slovenskimi voditelji in sooblikoval našo usodo, doumel, da se sme s civilisti upornih narodov postopati na način, kot je bilo postopano v Jasenovcu, Stari Gradiški ter naokoli. Kar se je bilo zgodilo sredi in ob koncu 20. stoletja, je Milanović prestavil, prerisal v današnjo Evropo!! Hic et nunc! Poveljnik sosednjega naroda, soborec v zvezi NATO in sopolitik v Evropski uniji je razdelil civiliste (otroke, žene, starce) na uporne in neuporne, več kot pol milijona "upornih civilistov" (starcev, žena in otrok) označil za problematične žrtve, ki so (če ga prav razumem) same provocirale usodo, ker so se pač rodile narodu, ki se je uprl nacistični okupaciji in nadvladi?! Kdo jim je kriv zavoljo napačnih krvničk?! Dve leti star otročiček se sicer ni bil uprl ustanavljanju Milanoviću sanjane države, a kdo mu je kriv?!

Če se torej postavi razlogovanje Zorana Milanovića v okvir grozovitega poboja tipa Srebrenice, se izkaže, da bi bil Milanović pripravljen tolerirati okoli 200 Srebrenic, če bi se kdo uprl ustanovitvi države, kakšrno si je sam omislil in za katero je vredno vztrajati?! Ob dejstvu, da država, ki jo vodi Milanović, obstaja tik ob mejah Slovenije ter da so med nami nerazčiščena mejna območja, me kot državljana Slovenije resno skrbi, kaj se utegne dogajati. Kajti Evropska unija v Milanovićevih analizah ne zaznava nič spornega ...